Naključni obiskovalec bi v naši kuhinji težko našel hladilnik. Mi ga sicer najdemo brez težav, ampak samo zato, ker vemo, kje je. Hladilnik je praktično edina stvar v kuhinji, na katero lahko z magneti obesiš papirnate zadeve. Pri nas so gor razna obvestila, ampak teh ni nikoli toliko, da s prostim očesom ne bi mogel najti hladilniških vrat. Pogled v resnici zastirajo otroške risbe, ki tam visijo ena čez drugo.

Velikokrat rečem, da se bom zadušila pod količino oblačil in perila naše petčlanske družine, ampak mogoče se bom prej pod težo umetniških izdelkov, ki so delo mojih otrok.

Na hladilniku so večinoma začasne razstave, ki jih kurirajo in postavljajo oni, podiram jih pa jaz. Ko jih ni doma, izkoristim trenutek, in večino zabrišem stran. Potem gremo spet od začetka. Vmes imamo nekaj dni rumen hladilnik, kakršen je bil mišljen za v kuhinjo.

Stalne razstave

Stalnih razstav nimamo, ker si še nikoli nisem vzela časa, da bi dala kaj v okvir. Do pred kratkim sem vse, kar se mi je zdelo nadstandardno, spravljala v eno od omar, kamor smo shranjevali tudi mape z izdelki, ki so jih otroci vsako leto na koncu šolskega leta pritovorili domov.

Umetniška zbirka bi omaro do zadnjega kotička zasedala še danes, če mi ne bi zadnjič zaradi prenatrpanosti padla na glavo in se raztresla po celi otroški sobi.

Robot za nagrado

Najprej me prijelo, da bi vrgla stran vse po spisku. Ker tega je ogromno. Otroci od svojega 3. do 10. leta praktično vsak dan nekaj narišejo. Poleg tega ustvarjajo tudi v institucijah, kjer preživijo pol dneva. Za nagrado za konec šolskega leta domov dobiš še vse to.

Včasih pa še kaj ekstra. Enkrat sem na primer v vrtec nesla ogromno vrečo tulcev od WC papirja, ki smo jih vestno zbirali, ker danes vsi jamrajo, da otroci nimajo iz česa ustvarjati, pa da moramo reciklirati.

No, na koncu smo jih v obliki robota, ki smo ga komaj spravi skozi vrata, dobili nazaj.

Ni vse piece of art

Saj ne da ne bi spoštovala avtorskega dela svojih otrok, ampak ne gre za umetniške presežke. Ta varianta, da vzdihuješ vsakič, ko otrok nekaj spravi na papir, je po mojem škodljiva. Saj moji otroci so super, ampak ni vse, kar pride izpod njihovih prstov, piece of art. Pravzaprav smo precej daleč od tega, česar niti pred njimi ne skrivam.

Kupa njihovih umetniških izdelkov torej nisem shranila zato, ker ne bi bila sentimentalna, ampak iz čiste lenobe.

Ampak za vse, kar kopičiš, na žalost enkrat zmanjka prostora. To zelo dobro vemo tisti, ki se stvari lotimo šele, ko nam ta pade na glavo. Potem pa ti je vedno žal, da nisi sproti.

Kaj naj zdaj s tem?

Če vprašaš Google, dobiš kup nasvetov, kaj vse se da narediti z otroškimi risbami in podobnim. Lahko jih na primer poskeniraš in naložiš na Pinterest. Ali pa narediš fotoknjigo. Iz nekaterih se da izdelati novoletne čestitke, ovijalni papir ali pa tapete. Nekaj jih lahko daš v okvir in pošlješ sorodnikom. Nori Američani pa iz otroških risb izdelujejo celo poštne znamke.

Nič v mojem stilu, torej.

Jagodni izbor

Na koncu jih je ostalo za eno samo mapo.

Ker res ne rabimo tristotih variant Obi Wan Kenobijev, Darthov Vaderjev in R2-D2-jev, za katere so fantje že zdavnaj pozabili, da so jih kdaj narisali. Niti velikonočnih pirhov na sto in en način ne. Pa kaj naj z devetimi portreti Franceta Prešerna?

Risbe oboroženih in gorečih ljudi pa sem sploh zabrisala stran. Prav tako pobarvanke in lepljenke z razpadajočimi jesenskimi listi, bleščicami, kosmi vate in kar je še tega.

V resnici je jagodni izbor stvaritev mojih sinov večji dosežek, kot se zdi na prvi pogled.

Tista omara je zdaj končno pospravljena.