Zakaj bi imele lepe zvezke samo pridne punce? Imamo rešitev!

tina

Če imate otroke, ki hodijo v šolo, se v teh dneh tako kot jaz ukvarjate z nabiranjem učbenikov, zvezkov in ostalih šolskih potrebščin – krame torej, ki jo bojo otroci uporabljali v prihajajočem šolskem letu. Pri nas smo začeli s tem, da smo se znebili vseh lanskih zvezkov in knjig, ki so vse od zadnjih dni junija tičali v šolskih torbah.  Saj ko je bil samo eden v šoli, sem jih spravljala za spomin. Zdaj pa zanje nimamo več prostora. Fantje so letošnje takoj po koncu pouka zabrisali v kot in nanje z največjim veseljem tudi pozabili.

Slavci3

Opustošenje v šolski torbi

Ko sem jih skupaj s knjigami in vsem ostalim (vključno s suho žemljo) končno potegnila iz nahrbtnikov, je bil pogled še kar žalosten. Obrabljene in zaflekane platnice, na vogalih ušesa, razcefrani plastični ovitki, v puščicah pa le še nekaj skoraj do konca ošiljenih barvic. Vsakodnevno tlačenje zvezkov v šolske torbe in njihovo prekladanje sem in tja se jim je pošteno poznalo.  Pravzaprav niti ne vem, kaj vse so z njimi počeli. Videti so bili, kot bi jih uporabljali na kakšni fronti, ne pa v 1. in 2. b.

Slavci2

Zvezek Slavc

Saj ne da bi fante njihovi zmahani zvezki posebej motili. Zanje je važna vsebina, pogosto pa še ta ne. Kljub temu so se razveselili zvezkov, ki jih bodo uporabljali letos. Dobili smo jih pri Zali, ki ima ročno izdelovalnico Hiškarija in vizijo, ki nam ustreza. Med izdelki, ki jih ponuja, je tudi Zvezek Slavc. Ko sem ga na stojnici v Stari Ljubljani prvič zagledala, mi je bilo takoj jasno, da je to idealen zvezek za moje fante. Namesto v papir ali v plastično srajčko je ovit v blago, ki ga Zala lastnoročno prišije na njegove platnice.  Tak ovitek se ne strga niti ne pade dol. Poleg tega se njegovi robovi ne vihajo tako zlahka, saj je prešita platnica zaradi blaga debelejša. Zavijejo tudi zvezke, ki jih otroci uporabljajo v šolah  (Tako Lahko, Lili in Bine).

Slavci4

Plan je, da ob koncu letošnjega šolskega leta zvezki ne bojo tako zmahani, kot so lanski. S Slavci bo po mojem šlo.Pa še lepi so.

Uporabne stvari za majhne in velike

Poleg zvezkov, ki so primerni tudi za darilo – namesto knjige recimo, ker včasih je fino, da tudi kaj napišeš ali narišeš  – imajo v Hiškariji še marsikaj. Mene so prepričala že njihova imena:  Hulahup Tone, krede Brede, gumitvist Gustav, ura Magda, ristanc Rič … same prima in uporabne stvari, ki bodo marsikaterega od nas spomnile na igre, ki smo se jih igrali, ko smo sami hodili v 1. in v 2. b. Kar pa se zvezkov tiče – poročam o njihovem stanju, ko bo konec šolskega leta.

Bolj kot ščitimo svoje otroke, v večji nevarnosti so

tina

Ko še nisva imela otrok, sem se enkrat Aljaževi mami potožila, da se je njen sin po ovinkasti cesti, ki pelje s Kureščka, s kolesom spustil s hitrostjo 84 kilometrov na uro. Pričakovala sem, da bo približno enako zgrožena kot jaz. Pa mi je mirno odgovorila, da se je tudi ona leta ‘dva pa tri’ po isti poti peljala 72 kilometrov na uro. Jaz si tam dol še z avtom ne upam več kot 50 na uro.
Letos bo 15 let odkar poznam te norce. Saj ne da sama izhajam iz družine, v kateri si nihče ne bi ničesar drznil, takšnih pa vseeno nismo nikoli zganjali.
Kljub moji relativni zadržanosti, sploh ko gre za adrenalinske podvige, so se vsi trije sinovi vrgli po očetu in njegovi družini.
Verjetno zato, ker je tako bolj zanimivo. Pa tudi, ker smo jim to dovolili.

Kako smo si različni

Svoji naravi in vzgoji primerno v tem trenutku sedim v senci pod figo, ki raste nekaj metrov od morja. Pred mano je pomol, s katerega eden od sinov – svoji naravi in vzgoji primerno – skače v morje. Ljudje se ozirajo za njim in se čudijo, od kod mu takšna spretnost.
Ne skače na noge. Pa tudi na glavo ne. Znova in znova jemlje zalet, se v zraku obrne na glavo in šele nato čofne v vodo. Trudi se, da bi v morje priletel na noge, a včasih mu obrat ne uspe povsem in prileti na ploh. Ni videti, da bi ga to odvrnilo od skakanja. Neumoren je. Dobrih 14 dni smo tu, pa se še ni naveličal.
Preostanek prispevka si lahko preberete tukaj.

18u5n8

 

POJASNILO: Članek je v celoti na voljo na portalu Vse bo v redu. Honorar, ki ga bomo zanj dobili, bo šel za ščitnike, čelade in ostale varnostne ukrepe, ki otrokom omogočajo, da si lahko toliko upajo, nama pa da kljub temu še kar dobro spiva.

Rock in strast: Včasih si pač padel v sceno in se ti je snelo

aljaž

Še danes sem prepričan, da se je Milan Mladenović iz EKV do smrti spominjal mulca iz LJ, ki je znal na pamet vse komade.

V italijanskem mestu Cesena je skupina navdušencev lani julija na travniku zbrala tisoč glasbenikov, ki so unisono odigrali Learn to Fly od Foo Fightersov. Za impresivnim dogodkom stoji zgodba lokalnih fenov teh stadionskih velikanov, ki vstopnice za svoje turneje razprodajo več mesecev, če ne let vnaprej. Bendu kot Foo Fighters ne pride na kraj pameti, da bi špilali v mestu, za katerega niso še nikoli slišali in ki ima približno toliko prebivalcev kot naš Maribor.

Posnetek morate pogledati do konca, če hočete začutiti zanos in čustva, s katerimi vodja projekta Fabio Zaffagnini na prostranem travniku, polnim glasbenikov z vseh koncev Italije, ki so tja prišli na svoje stroške, nagovori Foo Fighterse in jih povabi v Ceseno. Pravi, da je Italija dežela, kjer je sanje težko uresničiti, vendar je obenem dežela strasti. Ta veje iz vsakega kadra posnetka, ki si ga je do danes ogledalo več kot 31 milijonov ljudi.

Predvsem pa je posnetek, na katerega so se pripravljali več kot leto dni, prepričal Foo Fighterse. Njihov frontman Dave Grohl je že dan po objavi videa tvitnil: “Ci vediamo a presto, Cesena… XXX Davide”.

Kaj spremlja mularija danes na YouTubu

Predvsem pa je posnetek, na katerega so se pripravljali več kot leto dni, prepričal Foo Fighterse. Njihov frontman Dave Grohl je že dan po objavi videa tvitnil: “Ci vediamo a presto, Cesena… XXX Davide”.

Težko si predstavljam, da bi se kaj podobnega zgodilo kateremu od sodobnih pop fenomenov. Na širnem svetu ni še ene Cesene, kjer bi tisočim padlo na pamet, da zaplešejo Gangnam style in s tresočim glasom prosijo umetnika, naj pride k njim.

Kdorkoli je v živo slišal parajoči zvok električne kitare in bil na pravem klubskem koncertu, ve, da v rock glasbi strast igra glavno vlogo. Strast je od vseh. Strastni so tako izvajalci kot poslušalci. Razlika med nastopom, ko bend ščije kri, in tistim, katerega point je kvečjemu v tem, da cela vrsta ljudi pokasira svoje evre, je bistvena. Imaš izvajalce in njihovo četico glasbenih založnikov, producentov in najetih glasbenikov. In imaš bende, ki glasbe ne ustvarjajo na računalnikih, ampak svoje inštrumente najprej v nedogled drgnejo v plesnivem placu za vaje. Na njihovih koncertih ni histeričnega kričanja, ampak žur, ki ga ne pozabiš kar tako.

Ob poplavi Justinov Bieberjev, deklic à la Taylor Swift, Kanye Westov in še koga se včasih bojim, da moji otroci te strasti ne bojo nikoli začutili. Ker nekako bo treba priti dlje od tega, kar mularija danes spremlja na YouTubu. Včasih si pač padel v sceno in se ti je snelo.

Nov svet

Meni se je snelo takrat, ko sem bežigrajsko osnovno šolo zamenjal za srednjo v centru. Odprl se mi je nov svet. Na prvi pogled temačni ŠKUC, K4 in B51. Borghesia v Šentvidu in Aldovi basi, ki so tresli moje črne žametne hlače, Dario pa se je zgoraj gol, prešvican in mišičast drl Goli, uniformirani, mrtvi. To ni bil hec. Mamo je prvič resno zaskrbelo. Potem so prišli še Nomeansno, Fugazi, Partibrejkersi in EKV, ki so bili na koncu krivi za vse.

Ko sem EKV slišal prvič, so postali “sav moj bol”. Na koncertu v Hali Tivoli sva skupaj z Milanom Mladenovićem od začetka do konca odpela vse njihove komade. Stal sem točno pred njim. Pela sva in se gledala. Še danes verjamem, da se je do smrti spominjal 16-letnega mulca iz Ljubljane, ki je znal na pamet vse komade. In vse kitarske solaže.

V resnici to ni bil temačen svet. To je bil lajf! Takšnih koncertov je bilo včasih toliko, kot si ji hotel. Prepad med “nami” in “njimi” je bil ogromen.

The Prulers

Takrat so The Prulers postali šefi ljubljanske srednješolske scene. Počitniško bingljanje pred blokom je iz fovšije in dolgočasja rodilo naš prvi bend. Ustanovili smo ga mulci, ki nismo imeli ne posluha ne inštrumentov, kaj šele en sam dinar. Takrat ni bilo interneta, da bi sneli akorde in plonkcegelce za učenje po korakih. Bil je samo Gušti, ki mi je prodal prvo kitaro in me naučil zaigrati Kuža pazi. Oče me je poskušal spraviti na glasbeno šolo, da ne bi vsi v bloku končali na psihiatriji. Končalo se je v dveh minutah — ko sem z električno kitaro, Lennon plaščem in z mastno čupo do riti stopil v učilnico za učenje kitare na bežigrajski glasbeni šoli:

“A ti bi se pa kitaro učil?”

“Ja, električno.”

“Ampak mi ne učimo rock kitare.”

“Mene zanima samo, kako se kaj prime. Kakšen akord pa te fore. Ni važno, če ni rock.”

“Mislim, da ne bo šlo, mladenič.”

Šunder, ki smo ga potem zganjali, ni ostal neopažen. Zaznamek, ki je bil pozimi leta 1989 objavljen v Delovi črni kroniki, še vedno znam na pamet:

“Sinoči okoli polnoči so prestrašeni stanovalci z Glavarjeve poklicali na pomoč, saj so iz kleti zaslišali čudne glasove in krike. Miličniki so na kraju samem našli dva fanta, ki sta se šla orkester in na vse pretege razbijala po bobnu in kitari. Umirili so ju.”

milan_Fotor

Škoda bi bilo to zamuditi

Moja glasbena pot je bila potem vse prej kot umirjena. Bila je polna žuljev in krvavih prstov. Rodila je dva albuma, koncerte po Sloveniji in Evropi, celo turnejo po Kanadi. Ne vem, če mi je kaj od tega, s čimer sem se v življenju ukvarjal, dalo več kot ravno muzika. Škoda bi bilo vse to zamuditi.

Lani 5. novembra so imeli Foo Fighters v Ceseni ekskluzivni špil za tisoč tistih, ki so sodelovali v video vabilu. Koncert, na katerem so odigrali 27 komadov — jasno, tudi Learn to Fly —, ni minil brez solz. Tako pod odrom kot tudi na njem.

Koncert je bil točno 21 let po tem, ko je v betonskem naselju Novi Beograd za vedno odšel Milan Mladenović. Velikan jugoslovanskega glasbenega prostora, ki je v glasbeno šolo hodil samo dve leti: “Tek da naučim neke akorde.”

Zoran Kostić Cane iz Partibrejkersov je v poslovilnem nagovoru na njegovem pogrebu med drugim povedal: “Sada si otišao da bi se negde rodio. Puno ljubavi je otišlo sa tobom. To što se sada ne vidimo, ne znači da nismo zajedno.”

Milan in strast do glasbe zame ostajata. Že prvi dan, ko sem prestopil prag srednje šole, kjer se je vse začelo, sem si za vedno zapomnil stavek, zapisan na njenem pročelju: “Minljiv si, le tvoja dela so tvoj spomin.”

Za več miru v hiši: navdušeni nad sesalnikom, ki ga skoraj ne slišiš

tina

Včasih se zgodijo takšni slučaji. Ravno ko nam je crknil stari sesalec, so poklicali z Electroluxa in nas vprašali, če bi preizkusili njihovo novo mašino. Ker nobena družina danes ne more fukcionirati brez dobrega sesalca, naša petčlanska pa še sploh ne, smo bili takoj za. Mislim, to je res privilegij. Hvaležni smo zanj, ker zdaj je naše stanovanje spet tipi topi posesano.

Pank frizura

Otroci so novi sesalec takoj posvojili. Nekajkrat sem bila sesanja celo odrešena. Pa pogruntali so, da si z njim lahko narediš pank frizuro.

No, zdaj jih je pa že minilo. Odkar so počitnice, za sesanje nimajo časa, saj so ves čas zunaj. Sesam torej spet jaz. Ker sem gospodinja, kot lepo povejo v spodnjem videoposnetku. Kadar takšne kvasijo sem ponavadi kar huda, ker verjamem, da si je gospodinjsko delo treba razdeliti. Sesalec se bo neglede na to, da jim sesanje ne diši, zagotovo še znašel v njihovih rokah. Njihove sobe so pa itak njihova stvar.

Kaj po novem počnem tudi zvečer

Sesalci, ki smo jih imeli do sedaj so bili glasni. Preglasni, da bi lahko sesal zvečer, ko družina že spi. Ali pa zjutraj, preden se mularija zbudi. Ne vem, kako se z vami, ampak sama se tega opravila velikokrat uspem lotiti šele pozno zvečer. Težko grem v posteljo, če ni opravljena večina tistega, kar sem si zamislila. Večerne ure, ko se vse umiri, so zame med najljubšimi v dnevu. Tudi če se ukvarjam z gospodinjstvom. Večinoma zlagam in sortiram gore perila, odkar imamo sesalec Electrolux UltraSilencer ZEN, pa lahko zvečer tudi sesam, ne da bi me ves čas skrbelo, da bom koga zbudila. Ker je to najtišji sesalnik na svetu, ki pa kljub temu odlično sesa. Med sesanjem lahko komot poslušaš muziko ali pa katerega od podcastov. Starega sesalca pa prav nič ne pogrešam – čisti zen je sesati v miru in kadarkoli za to najdeš čas.

In kaj pravijo fantje?

 

 

Konec šolskega leta: ni naporna šola, ampak tisto, kar pride zraven

tina

Stampedo rojstnih dni, zaključkov dejavnosti in razrednih piknikov. Končni testi so lažji del zgodbe.

V zadnjem mesecu sem svoje tri sinove peljala na devet rojstnodnevnih praznovanj. Če se prav spominjam, so na dve šli vsi trije, na tri samo mlajša dva, na preostanek pa vsak posebej. Nekaj praznovanj se je odvijalo sočasno, kar od človeka zahteva nemogoče, ker moraš biti na dveh koncih ob istem času. Potrebuješ pomoč, kar pomeni, da moraš v vso to norišnico vplesti še eno osebo. V praksi je to videti tako, da ves mesec križariš med Lumpi parkom, živalskim vrtom, Atlantisom, Mostecem in še kakšno bolj eksotično lokacijo, ki ponuja animacije za rojstni dan. Vmes kupuješ darila. Vsako leto si rečeš, da jih boš kupil na zalogo in s tem prihranil nekaj časa, ampak potem pomisliš, da bo na računu trimestna številka in da je to preveč. Zato isti znesek porabiš postopoma. Na koncu nimaš pojma, koliko si zapravil in ti je malo lažje pri srcu.

Vabljenje vsepovprek

Imaš rojstne dneve, na katere je povabljen ves razred. Otrokom zaman razlagaš, da se na praznovanje povabi samo najboljše prijatelje, ki jih ne more biti 25, poleg tega zagotovo niso vsi zbrani v enem samem razredu. Ampak oni vseeno hočejo na vse zabave. Ker potapljanje in skakanje v bazen sredi BTC je zakon, prijateljstvo gor ali dol.
Potem so tukaj še rojstni dnevi, na katere so povabljeni vsi otroci iz razreda, poleg njih pa še starši in bratje ter sestre. Včasih se pridružijo celo učitelji! Raje sploh ne pomislim, koliko je to enih ljudi. Saj po eni strani je lepo, da povabiš vse po spisku, ampak meni ni do druženja z ljudmi, ki jih ne poznam in mi prav nič ne pomenijo. Še za tiste, ki mi, za moje ljudi,  komaj najdem čas.

Na rojstne dneve iz zadnje kategorije nismo šli pa jih je kljub temu ostalo še devet. Otrokom je težko razložiti zakaj ne, ampak se splača potruditi. Vedno ostane možnost, da jih namesto na takšen rojstni dan pelješ nekam, kamor grejo radi oni ti pa tudi. Potem je volk sit in koza cela.

Letos smo bili odlični

Če tako razmišljaš, si čuden. Sploh pa, če naglas poveš, da ti takšno vsiljeno preživljane prostega časa med starši in otroki, ne ustreza. Letos je ena mama pripomnila, da sem zategnjena, ker svojemu otroku (in sebi) ne privoščim zabav v tem stilu. Po mojem mnenju šolski razred sestavljajo učenci, ne pa tudi njihovi starši, bratje, sestre, učitelji pa sploh ne. Če si včasih rekel, da se v nekem razredu dobro razumejo, je to pomenilo, da se dobro razumejo otroci. Starši se pa med sabo večinoma sploh niso poznali. Med sabo se niso vabili na rojstnodnevne zabave svojih otrok. Ne vem, kdaj so se pojavili ti križem kražem odnosi in čemu pravzaprav služijo. Ni čudno, da potem mame, namesto da bi na koncu leta rekle, da je bil njihov otrok odličen, govorijo v množini: “Letos smo bili pa odlični!”  Tudi šolske ocene in uspeh očitno niso več stvar otrok, ampak cele družine. Kaj je potem tisto, kar otrokom sploh še ostane? Ne čudim se, da na informativnih dnevih za srednje šole in celo fakultete v razredih in predavalnicah zmanjka prostora.

Bosi med službo

Letos smo bili starši povabljeni na zadnjo uro plavalnega tečaja, ki ga izvajajo v prvem razredu. Bosi, sicer pa oblečeni za v službo in s prenosnimi računalniki pod roko smo med službenim časom debelo uro opazovali, kako naši otroci plavajo gor in dol po bazenu. Pravzaprav je bilo kar malo smešno. Pa še ničesar novega nismo videli. Prišli smo pa kljub temu vsi, saj nihče ni želel, da bi bil njihov otrok edini brez starša na tribuni. Nekaj dni pozneje je bil na sporedu še prikaz rolanja. Prav tako sredi delovnega časa. Človek komaj verjame, da nam v službah uspe urediti, da lahko manjkamo. Ker tega, kako se tvoj otrok na rolerjih odpelje z enega konca šolskega igrišča na drugega, se pa res ne sme zamuditi. Pri tem je hudo tudi to, da otroke navajamo na nenehen aplavz, čeprav niso dosegli ničesar posebnega.

Končno počitnice

Šolskega leta je hvala bogu konec. Z vsakim delom svojega telesa pričakujem poletni počitek. Utrujena sem. Pa ne od testov, ki ‘smo’ jih pisali skozi šolsko leto, niti od domačih nalog, ki ‘smo’ jih morali narediti. Utrujena sem od vseh zgoraj omenjenih kolobocij, ki te doletijo kot starša šolajočih se otrok.
Počitnice bojo super. Veliko se bomo družili  med sabo in z ljudmi, ki jih imamo radi. Zagotovo bomo tudi plavali in se z rolerji vozili gor in dol po ulici. Pa ves čas bomo bosi hodili naokrog. Ker temu so namenjene počitnice in prosti čas, ki ga prinašajo.
IMG_2921 (Edited)_Fotor

Kako sem se za vedno znebila očal

tina

Očala so bila moja obvezna oprema (in ovira) več kot dvajset let. Od prejšnjega meseca vidim brez njih.

Da slabše vidim, sem prvič opazila na faksu. Gimanzijske učilnice so zamenjale večje predavalnice in naenkrat sem težko razločila, kar je profesor nakracal na tablo. Puberteta je bila takrat že mimo, zato ni bilo bojazni, da bi me vrstniki začeli klicati očalarka. Svoja prva očala sem si tako na nos nataknila brez večjih pretresov. Še fino se mi je zdelo. Čeprav naj bi jih uporabljala samo na predavanjih in za gledanje televizije, sem jih sprva nosila kar ves čas.

Ne spominjam se točno, kdaj sem začela razmišljati o tem, da bi se jih znebila. Dioptrija se mi je z leti slabšala in očala so postala moja obvezna oprema. In ovira. Recimo med tekom so ves čas lezla dol. Nikakor se jih ni dalo stlačiti pod smučarska očala. Med plavanjem v morju sem bila pa itak slepa. Ker če se hočeš tudi potapljati, ni druge kot da očala pustiš na obali. Pozimi so se nonstop rosila, poleti so mi pa zaradi vročine lezla dol z nosa. Če sem se hotela zvečer med gledanjem televizije zlekniti na kavč, sem morala imeti glavo ves čas naravnost, sicer sem se naslonila na okvirje, ki so potem štrleli v napačno smer. Tisti, ki nikoli niste nosili očal, si to težko predstavljate, očalarji pa že vemo.

Morela2

Zadnji dan z očali. Samo še en očalar je v družini.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Moja očala so včasih odletela na drugo stran dnevne sobe

Če pomislim nazaj pa so me očala še najbolj živcirala v obdobju, ko so bili moji sinovi dojenčki. Morda ste opazili, da imajo mame majhnih otrok, sploh tistih, ki še ne hodijo samostojno in so zato veliko v naročju, lase skoraj vedno spete v čop. To je varnostni ukrep. Ker tisto majhno bitje te lahko pošteno pocuka. Naslednja njegova tarča so pa očala. S tem, da lase lahko spneš v čop, z očali pa nimaš kaj. Dojenčkaste roke so jih neprestano vlekle z mojega  z nosu. Neglede na zbirko igrač, ki so v tistem obdobju ležale vsepovsod, so se najraje spravili prav na moja očala.  Včasih so letela na drugo stran dnevne sobe.

Projekt ‘znebimo se očal’

Mislim, da se je ravno v tistem času začelo več govoriti o laserski odpravi dioptrije. Za razliko od mnogih, ki nasprotujejo temu, da jim kdo šari po očeh, me ni bilo nič strah. Dobre izkušnje prijateljev in znancev so  zadoščale. Po forumih pa raje nisem surfala. Povsem nemogoče se mi je zdelo, da bi lahko šlo kaj narobe, če pa gre za ustaljen in preizkušen postopek, ki je že mnogim pomagal do boljšega vida. Oslepela ne bom. To mi je bilo jasno še preden sem šla na posvet o tem, kako takšna operacija sploh poteka. Podobno je bilo, ko sem šla rodit in sem se  pri vseh treh porodih odločila za epiduralno. Po mojem je nove pogruntavščine v znanosti in medicini treba izkoristiti, ne pa da do njih apriori gojimo neosnovan strah, ki nas lahko prikrajša za marsikaj.

IMG_1882

Splača se

Kljub temu je trajalo še deset let preden sem se projekta ‘znebimo se očal’ zares lotila. Štirideseti rojstni dan se mi je zdela kar primerna priložnost. Pa nekako mi je uspelo prihraniti dovolj denarja. Takšna operacija ni poceni, ampak če sešteješ evre, ki grejo za očala in morebitne kontaktne leče, kmalu ugotoviš, da se splača tudi finančno. Poleg tega sem imela srečo, da je bil postopek (teh je namreč več), ki je najbolj poceni, zame tudi najbolj primeren. Nekako obratno od situacije, ko so ti v trgovini vedno najbolj všeč najdražji čevlji.

Na operacijo nisem šla v Zagreb, kamor grejo v zadnjem času mnogi. To se mi je zdelo čisto preveč komplicirano. Odločila sem se za Očesni center Morela okulisti – ker sem slišala, da so veliki profesionalci pa tudi, ker imajo prostore nekaj ulic stran od tam, kjer živim.

Znanstvena fantastika

Pravzaprav je bilo vsega konec še preden sem se dobro zavedela. Postopek laserske odprave dioptrije je prava znanstvena fantastika. Na noge ti nataknejo vrečke, na glavo pa smešno zeleno kapo in te poležejo na posteljo pod zadevo, za katero nekako ugotoviš, da je laser. Očal nimaš, tako da itak nič ne vidiš. Potem ti v oči nalijejo tekočino, nad glavo pa se začnejo prižigati rdeče in zelene lučke. Zdravnica na glas šteje do deset, s čimer odmeri čas delovanja laserja. Potem vstaneš, sezuješ smešne čevlje, snameš kapo in greš domov.

Postopek ni boleč, je pa res, da imaš prve tri dni v očeh neprijeten občutek, zato večinoma spiš. Kar je okej, ker mama treh otrok za večdnevno spanje nikoli ne dobi priložnosti. Poleg tega so to trije dnevi brez telefona, računalnika, televizije, celo knjig. Neke vrste prisilna meditacija, ko te za povrhu pusti pri miru še cela familija. Ni mi bilo hudega, res ne.

Po tednu dni sem šla v službo.  Prvič po več kot dvajsetih letih sem se nekam odpravila brez očal. V pisarni so pa družno ugotovili,  da je Esmeralda res spregledala.

Res je fascinantno, kaj danes zmore medicina. Priporočam vsem, ki nosite očala in radi tečete, smučate, plavate in se igrate s svojimi otroki. Meni se je uresničila dolgoletna želja. Na pregledu, ki ga opraviš mesec  po operaciji, so izmerili, da nimam več dioptrije. Vidim kot sokol, čemur še sama težko verjamem.

Se morajo sedmošolci res učiti o kvasovkah v pivovarni?

tina
Otroke bi rada vzgojila v zmerne potrošnike. Vendar nisem edini zgled. Otroci so tarče marketinga povsod. Tudi v šolah.

Zmeren potrošnik je tisti, ki kupi samo to, kar potrebuješ. Raje manj kot več. Predvsem pa zna presoditi, kaj je tisto, kar rabi. Zato svojih otrok ne jemljem s sabo v trgovine. Po mojem ni nujno, da otroci vejo, kaj vse lahko kupiš. Ker vsega tega je res preveč. Če že grejo z mano, običajno ne dobijo nič ekstra. Včasih v voziček pade kakšen sladoled. Nimamo tega sistema, da si lahko ob vsakem obisku trgovine nekaj izbereš. Jaz si tudi ne. S tem jih razvajajo babice in dedki, pa kakšno sosedo včasih obrnejo. Pa se kljub temu bašejo s sladkarijami. Tudi igračke iz kinder jajc imamo vsepovsod.

Blagovna menjava

Moji trije sinovi ne moledujejo za oblačila določenih blagovnih znamk. Čeprav zadnje čase opažam, da je na obzorju skejterska scena in da postaja pomembno, katere superge za basket imaš.

Trenutno pa vseeno kaže, da ne bojo razvili smisla za modo. Vseeno jim je, kaj navlečejo nase. Mlajša dva ne opazita niti tega, ali so oblačila obrnjena prav ali narobe. Izbiram in kupujem brez njih. Še bolj pa sem vesela, če mi tega sploh ni treba. Oblačila nosijo eden za drugim. Brez pripomb. Ko jih prerastejo, jih podarim prijateljicam z mlajšimi otroki. Od tistih, ki imajo starejše, pa jih dobimo mi.

Takšna blagovna menjava nam ustreza. Ne gre samo za prihranek denarja in časa, ampak predvsem za to, da ti ni treba hoditi po trgovinah, kjer nate in na tvoj naraščaj na vsakem koraku preži potrošniški duh. V hali A smo bili skupaj samo enkrat. In še to samo takrat, ko smo na vrat na nos kupovali pištolo za kavbojca in spiderman kostum za pusta. Včasih pač ne gre drugače.

Otrokom ni treba vsega omogočiti

Imaš ljudi, ki na vsakem koraku nekaj kupijo. No, jaz tega ne bi. Predvidevam, da bo vedno hujše, zato se v tem duhu trudim tudi s svojimi sinovi. Da si ne bi ves čas želeli sto in eno reč, ki je sploh ne rabijo.

Ampak v njihovih življenjih ne obstajam samo jaz.

Največja skušnjava so itak vrstniki. Tu nimaš kaj, razen da mulcem čim večkrat poveš in pokažeš, da ni treba biti kot drugi. Pa da si imun na njihove želje za stvarmi, ki jih nekateri otroci imajo, za svoje pa veš, da lahko o njih samo sanjajo. Enkrat se jih bo že prijelo. Naša večna tema je recimo tablica. Nama se zdi nepotrebna, oni so pa sveto prepričani, da brez nje ne gre. Otrokom ni treba omogočiti vsega. V današnji družbi bojo itak imeli največ od tistega, česar nimajo.

Ker se jim želje ne izpolnjujejo kot po tekočem traku, so me vsi trije že kdaj vprašali, če smo revni. To je sicer relativno, ampak lahko bi bili. V resnici ni pomembno. Nikoli si ne bi kupila ure za 10.000€. Pri avtomobilu je važno samo to, da je varen in da se ne pokvari na vsakem vogalu. Pa eden na družino je čisto dovolj.

Šolski primeri

Potem so pa tukaj še takšni, ki poskušajo otrokom — posredno pa seveda meni — nekaj prodati na zvit način.

Ponavadi se to dogaja, ko me ni zraven. Prvošolec mora recimo celo šolsko leto okoli vratu nositi rumeno rutko z logotipom zavarovalnice. Ali pa mu velikodušno podarijo zvezek z risanim junakom, ki reklamira pašteto.

Imaš tudi celo vrsto reklamnih letakov, ki oglašujejo izvenšolske dejavnosti in na katerih je poleg oglasa za tečaj rolanja za učence prve triade čisto slučajno še oglas za organizacijo team buildingov in promocij, ki jih izvaja isto podjetje.

Ni dovolj, če doma na nabiralnik nalepiš nalepko, da nočeš oglasov.

sedmosolci in kvasovke

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Učiteljice pravijo, da nekatere nove napitke in jogurte spoznajo v šoli, saj jih proizvajalci po nižji ceni ponudijo šolam, še preden izdelek pošljejo na trg. Če vemo, da otroci staršem pogosto sugerirajo, kaj naj kupijo, je to za proizvajalca cenovno precej ugodna trženjska metoda. Zadnjič smo v tem duhu razpravljali o novem topljenem siru, ki so ga dobili v šoli, ampak smo na koncu vseeno kupili kar staro dobro zdenko.

Razumem šolo, da kupuje ceneje, če lahko. Ne razumem pa tega, da sedmošolce za naravoslovni dan vodijo v našo največjo pivovarno in da se to zdi vsem normalno. Tja se vsako leto zgrinjajo učenci iz vse Slovenije.

Razprava o kvasovkah po mojem sodi v naravoslovno učilnico — na licu mesta pa za vsak slučaj jaz raje ne bi razpravljala o pivu z 12-letniki.

Ampak mene itak nihče nič ne vpraša. Ko mi je najstarejši zadnjič povedal, da si bojo ogledali proizvodnjo piva, sem pomislila, zakaj jih ne bi peljali v mlekarno.

Ampak v bistvu je isti šmorn. Na koncu bi jim namesto plastenke sladke pijače v roko pač potisnili jogurt z novim okusom. Še dobro, da jim niso dali kar piva.

Učitelji si ob koncu šolskega leta želijo darila, ki se ga ne da zaviti v celofan

tina

Šolsko leto gre h koncu, kar pa ni naporno le za otroke, ampak tudi za starše. Pa ne zaradi učenja in testov – ti so samoumevni in pričakovani.

Bolj gre za kolobocijo, ki spremlja zadnje šolske dni. Za obsedno stanje večinoma niso krivi učenci in njihovi učitelji, ampak marsikateri starši. Namesto da bi šolo prepustili poklicanim, vse leto nadzorujejo in upravljajo, kaj počnejo njihovi otroci. Ob koncu šolskega leta pa doživimo pravi crescendo.

Darila za učiteljice. Spet.

Lani sem napisala članek o obdarovanju učiteljic ob koncu šolskega leta, ki je obkrožil Slovenijo. Starši so ga delili, ker so želeli drugim staršem sporočiti, naj se malo umirimo. Šele po objavi sem videla, koliko je tistih, ki obdarovanja sploh ne odobravajo, ker se jim ne zdi niti potrebno niti etično. Sodelujejo samo zato, da je mir.

Članek so delile tudi učiteljice, ki jih darila – sploh tista večjih vrednosti – spravljajo v zadrego in neprijeten položaj. Celo pred zakonom. V resnici si želijo nekaj, česar se sploh ne da zaviti v celofan:

“Nočem daril, niti zaključnih piknikov, ki so zame precej mučni, pa še v moj osebni čas posegajo. Želim si normalne učence in normalne starše,” je v komentar zapisala ena od njih.

Po moje je v celotni Sloveniji ni učiteljice, ki se ne bi strinjala s tem. Tudi one si želijo, da bi se starši umirili. Ko gre za darila in tudi sicer. Ampak mi se pa vseeno ne damo: “A ni zanimivo, da dobro vemo, da je kupovanje in dajanje daril za vse nadležno, pa jih vseeno kupujemo?” je ugotovila ena od mam.

Obsedno stanje. Najprej na spletu, potem pa še v živo

Skoraj v vseh razredih, sploh pa v tistih na razredni stopnji, se enkrat konec maja začne burna debata o tem, kaj podariti učiteljici. E-maili letijo sem in tja. Uporabljajo se razna spletna orodja, s pomočjo katerih se glasuje, kaj bi. Ko je vse že skoraj dogovorjeno, priletijo novi predlogi. Spet je treba vse od začetka. Nekateri starši modro molčijo, ampak itak imaš piar mamice, ki vse nadoknadijo.

Ko je dogovor enkrat sprejet, se začne pobiranje denarja na vse mogoče načine. Potem moraš pa svojega otroka še prisiliti, da nariše risbico, čeprav je sploh noče, ker jih je skozi leto narisal že na tisoče in se mu ne da več. Pa še učiteljica mu gre morda na živce. Če bi vprašali njega, ji sploh ne bi nič podaril.

Za konec je nemogoče uskladiti termin, ko naj bi darilo učiteljicam izročili. Veliko otrok potem še ve ne, s čim so obdarili svojo učiteljico ali celo, da so sploh jo. O obdarovanju debatirajo starši. Otrok nihče kaj dosti ne sprašuje. Učiteljic tudi ne, čeprav lahko s tem, ko sprejmejo darilo, celo kršijo zakon.

62,59 evra

Ne vem sicer, ali vse šole upoštevajo določbe Uredbe o omejitvah in dolžnostih javnih uslužbencev v zvezi s sprejemanjem daril javnim uslužbencem. Mednje spadajo tudi učitelji in dejstvo je, da lahko darila precej zakomplicirajo njihovo življenje. Darilo smejo sprejeti, samo če njegova vrednost ne presega 62,59 evra. Če jo presega, učitelj darila ne sme obdržati, temveč to postane last delodajalca oz. države. Ravnatelj mora odločiti, kaj se bo z darilom zgodilo. Če ravnatelj oceni, da lahko koristi šoli, ga smejo obdržati, sicer se ga morajo nekako znebiti. Lahko ga vrnejo darovalcu – ki ga običajno noče vzeti nazaj – ali pa podarijo v humanitarne namene. Učitelj lahko sprejme darilo brez nadaljnjih ukrepov, le če njegova vrednost ne presega 20,86 evra. Če jo presega, mora izpolniti obrazec za vpis v seznam daril, ki naj bi ga vodila šola.

Če poenostavim: darila do vrednosti 20,86 evra učiteljem ne povzročajo nobenih zapletov; daril, vrednih več kot 62,59 evra, sploh ne smejo sprejeti; darila, vredna med 20,86 evra in 62,59 evra, pa jim zakomplicirajo življenje, ker jih doletijo birokratski postopki, ki jih imajo že brez tega dovolj.

Če se vam ne ljubi računati – če v razredu, v katerem je 26 učencev, vsak otrok prispeva pet evrov in se z zbranim denarjem kupi darilo za dva učitelja, to presega dovoljeni cenzus 62,59 evra.

Primerno darilo

Ena mama je v komentar pod lanski članek napisala: “Končno je nekdo povedal! Ponavadi se počutim kot vesoljec, ker sem edina, ki se ji v starševski skupnosti zdi to totalno mimo. V vrtcu smo vzgojiteljicama enkrat nabavili japonke in torbo za na plažo!”

Učiteljici ne moreš podariti enakega darila kot bi ga prijateljici. Dejstvo. Boni, ki se sicer velikokrat imenujejo darilni, pa po mojem sploh ne bi smeli biti darilo. Ker podariti pravo darilo pomeni tudi ugotoviti, kaj si nekdo želi oziroma česa bi bil vesel. Otroci bi o tem že morali imeti kakšno idejo. Če podariš bon, je pa isto, kot še bi izročil kuverto z denarjem. A ni?

200 euro Geschenk - Schleife Gelb

 

 

 

 

 

 

 

Zato letos ne bomo prispevali za darilo. Pravzaprav smo sodelovanje odpovedali kar za vsa leta naprej. Ker zakaj bi počeli nekaj, s čimer se ne strinjamo? Po možnosti samo zato, ker to počnejo vsi? Res ni treba.

Če že

Če se že obdaruje, pa je po mojem mnenju primerno darilo za vsakega učitelja ob koncu šolskega leta dobra knjiga. Že vsa leta, odkar moji otroci hodijo v šolo, se ne morem spomniti primernejšega. Po mojem ga ni učitelja ali učiteljice, ki knjige pred počitnicami ne bi bil/-a vesel/-a. Poleg tega so učitelji ljudje, ki enostavno morajo brati knjige.

Si predstavljate učiteljico, ki ima ob koncu svoje kariere na knjižni polici 35 knjig s podpisi vseh svojih učencev? Neprecenljivo. Pa še v okvirih cenzusa je.

Katerega svojega otroka imate najraje?

tina

Če imate več kot enega otroka, imate tudi svojega favorita. Tako pravijo raziskave, ki jih radi delajo Američani.

Neglede na to, katerega spola je prvorojenec, prestol velikokrat pripade njemu. Očetje imajo najrajši najmlajšo hčerko, matere pa nastarejšega sina. Za prav vse starše pa velja, da otrokom za nič na svetu ne bi priznali, da imamo enega raje kot druge(ga).
Otroci pa kljub temu vejo, kakšna je resnica. Dvojna merila, isti šmorn?
V eni od takšnih raziskav so anketirali 384 družin z več kot enim otrokom in se z njimi pogovarjali trikrat v treh letih.
Rezultati pogovorov s starši so pokazali, da je 74% mater in 70% očetov pristranskih do svojih otrok.
Svoje so povedali tudi otroci. Neglede na starost in spol skoraj nihče od njih ni rekel, da je med sorojenci on tisti, ki je pri starših na prvem mestu. Večina jih je prepričanih, da so zadnji v vrsti.
Človek se prav vpraša, zakaj se starši trudimo, če je pa v vsakem primeru isti šmorn.

Življenje ni pravično

Ista raziskava je pokazala, da so v očeh staršev večji šefi prvorojenci — še posebej, če so fantje. Mlajši sorojenci pa da imajo zaradi večje naklonjenosti staršev starejšemu bratu ali sestri več težav s samimi sabo in s svojo samopodobo. Tudi ko odrastejo, se večkrat spopadajo z občutkom manjvrednosti, medtem ko najstarejši otroci zaradi svojega položaja v družini pridobijo na več področjih. V povprečju imajo celo višji IQ. Od 23 astronavtov, ki ji je NASA kot prve v zgodovini poslala v vesolje, je bilo kar 21 prvorojencev.
Ampak otroci so tudi zviti in znajo pomanjkljivosti obrniti v svoj prid. Saj poznate trik, ko pošljejo po kostanj v žerjavico tistega, ki je pri mami najbolje zapisan in vedno največ doseže? Takrat jih starševsko favoriziranje ne bi moglo manj motiti.
Nekaj je torej zagotovo: ko se borijo za pozornost, se naučijo tudi raznih fint, ki jim lahko pridejo prav, ko bojo odrasli.

Kriva je evolucija

Družina je bila za človeka vedno najboljša preživetvena enota. Starši so skrbeli za otroke, otroci so prenašali njihove gene na naslednje generacije, vsi skupaj pa so se trudili, da jih ne bi požrli volkovi. Podobno počnemo še danes.
Razlika pa je v tem, da so nam tisočletja socializacije prinesla tenkočutnost. Kultura nas je naučila, da skrbimo za šibkejše, ki po evolucijski teoriji v nekih drugih časih ne bi preživeli. Ampak včasih nas še vedno zanese. Takrat smo navdušeni nad svojim najljubšim otrokom.

Sofijina odločitev

Najbolj fer bi bilo, če bi imeli vse svoje otroke enako radi. Ampak potem pomisliš na svojo četico in imaš v glavi celo kolobocijo. Ni tako preprosto, kot bi moralo biti.
Pa nikar me ne sprašujte, katerega od svojih otrok bi prvega rešila iz goreče hiše. Sofijina odločitev je eden bolj groznih filmov, kar sem jih kdaj videla. To je tisti film, v katerem se mora Meryl Streep odločiti, katerega od svojih dveh otrok bo poslala v koncentracijsko taborišče. Film sem gledala, preden sem imela otroke. Po mojem ga ne bom nikoli več.

sophies_choice-dvdcover_s

Če vas res matra

Skoraj vsak otrok, ki ima brate in sestre, svoje starše kdaj vpraša, koga imajo raje. Zase lahko rečem, da to ni najljubše vprašanje, ki mi ga včasih zastavijo moji sinovi. Ponavadi prileti takrat, ko se kateremu od njih godi krivica.
Takrat rečeš, da imaš vse enako rad, ampak vsakega drugače. Različnih ljudi ne moreš imeti enako rad. Kot recimo ne moreš reči, katera od dveh rož je lepša. Obe sta lepi, ampak vsaka po svoje. Zato ni fora, da imaš z vsemi otroki enak odnos, ampak da imaš z vsakim posebej takšnega, kot ga ta najbolj potrebuje. Ko bojo enkrat v puberteti, itak ne boš mogel prenašati nobenega od njih.

Dober odgovor

Ko sem svoje fante vprašala, katerega od njih imam po njihovem mnenju najrajši, se enemu od treh ni ljubilo o tem niti razmišljati. Namesto tega je še naprej brcal svojo fuzbalko v škarpo pred hišo. Druga dva pasta skoraj v en glas rekla, da imam najraje … — očija.
Meni se zdi to kar dober odgovor. Naprej se pa raje nismo pogovarjali.

Samostojni otroci ne padejo sami z neba

tina

Ko me sprašujejo, kako zmorem s tremi, vedno rečem, da lažje, kot bi z enim. Vprašanje je, ali bi mi z edincem sploh zneslo.

Z najmlajšim sinom sva se zadnjič s kolesom vračala z obiska pri prijateljih. Skoraj sva bila že doma, ko sem se na poti z nekom zaklepetala. Vital je nekaj deset metrov od mesta, kjer sem se ustavila, začel svoje kolo riniti v sicer ne zelo dolg, ampak precej strm klanec. Rinil je na vso moč. Ravno je bil v fazi, ko ni bilo jasno, ali bo premagal strmino ali ga bo s kolesom vred odneslo nazaj. Prešinil me je občutek slabe vesti, ker nisem nič ukrenila. Namesto da bi mu šla pomagat, sem le od daleč opazovala, kaj se dogaja, in klepetala naprej. Žal mi je bilo prekiniti pogovor, čeprav se je otrok mučil na klancu.
Že v naslednjem trenutku je mali premagal silo težnosti. Kolo je pririnil na vrh in se zmagoslavno odpeljal proti domu.

samostojni otroci ne padejo sami z neba

Servis mama

Ne morem vam prodati zgodbe, da vedno natančno preštudiram, kdaj moji otroci nekaj zmorejo sami in kdaj potrebujejo mojo pomoč. Velikokrat je razlog za to, da jim ne pomagam, dosti bolj banalen. Preprosto se mi ne ljubi. Slabo vest, ki se zaradi tega občasno oglasi, odženem po hitrem postopku. Vsega je preveč. Odkar sem ugotovila, da je moja lenoba lahko koristna za vse nas, se mi pa še sploh ne ljubi. Letati za tremi fanti je naporno. Tiste mame, ki to počnejo, so precej bolj utrujene od mene, njihovi otroci pa precej manj samostojni. To je tudi eden od razlogov, da je za družbo bolje, če je v družinah več otrok.
Če imaš otrok več kot rok, si prisiljen skrb zanje prepustiti tudi drugim. Ali pa kar njim samim. Včasih so jih imeli celo vrsto. Imeli so tudi kup težav, ampak zagotovo ne s samostojnostjo svojega naraščaja. Danes opazujem, kako jih servisiramo, in imam občutek, da se ne bo dobro končalo. Ko me sprašujejo, kako zmorem s tremi, vedno rečem, da lažje, kot bi z enim. Vprašanje je, ali bi mi z edincem sploh zneslo.

Lep primer

Predstavljate si: petletnik pridrvi k svoji mami, ki se ravno z nekom pogovarja. Bolj ali manj naglas reče eno samo besedo: “Pil!” Mama sredi stavka vstane, pripravi pijačo in jo da otroku, ki od nestrpnosti kar poskakuje. Njen sogovornik medtem potrpežljivo čaka, da se bo pogovor lahko nadaljeval. Ko otrok spije, vrne kozarec mami, ki ga pospravi. Brez besed. Potem nadaljuje pogovor, kot da ni bilo nič.
Zveni znano? Takšna situacija se zgodi velikokrat. Mislim prav na to z otroškim vzklikom: “Pil!” Če sem zraven, dobim pike. Res ne vem, ali ljudje čisto nič ne razmišljajo.

Večni dojenčki

Tako je, ker jim ves čas strežemo. Kar zapelje nas v ta sistem. Dejstvo, da niso več dojenčki, se izmuzne neznano kam. O “prosim” in “hvala” zato tokrat sploh ne bi.
Potem pride na vrsto nenehen nadzor njihovega šolskega dela, pa tudi življenja nasploh. V resnici nas sploh ne bi smelo kaj dosti brigati. Starši dnevno preverjajo domače naloge ali pa jih celo rešujejo, pomagajo pri plakatih in referatih, učijo se z otroki. Danes celo od učiteljic slišiš, da s svojimi otroki ure in ure presedijo ob knjigah ter da je to edini način.
Ni čudno, da beremo o tem, kako mame hodijo na informativne dneve z otroki, ki so na pragu odraslosti. Pa da imamo težave, ker “otroci” pri tridesetih še vedno spijo v isti sobi, kot so pri treh.

Težja pot je boljša

V resnici je dosti težje ne pomagati kot pomagati. Sprijazniti se moraš s tem, da bo lahko večja zmešnjava, če bojo otroci sami reševali svoje težave. Pa tudi dlje bo trajalo. Sploh pa nanje ne smeš gledati kot na nekoga, ki je v vseh pogledih odvisen od tebe. Otroci z leti zmorejo vedno več. Lahko recimo postanejo pravi eksperti v doseganju tega, da jim ni nič treba.
Vodo si v kozarec lahko natoči že dveletnik. To pa še ne pomeni, da bo to tudi storil. Ker mogoče sploh še ni imel priložnosti ugotoviti, da je tega zmožen.

Pravi trenutek

Vital se je na tistem klancu znašel na skrajni meji svojih zmogljivosti. Skoraj mu ni uspelo. Starši bi morali čim večkrat dopustiti, da se zgodi tak trenutek. Ali pa celo večkrat ponovi. Kar ni trivialno. Doseči samostojnost pri otrocih zahteva nekaj truda in razmisleka. Včasih tudi trdo kožo, ker ti okolica sporoča, da je s tabo nekaj narobe. Da se za svoje otroke ne brigaš dovolj. Poleg tega ti mora biti za določene stvari vseeno oz. o njih ne smeš preveč razmišljati. Ne smeš si ves čas misliti: ubogi otrok. Lahko mu sicer nameniš kakšno spodbudno besedo oz. ga preprosto vprašaš, ali bo šlo.
Lahko si pa samo miren in počakaš, kaj bo. Še takrat, kadar se nam mudi, skušam biti potrpežljiva. Vmešam se samo, če je nevarno. Kadar se otroku lahko kaj zgodi, pač moraš nekaj ukreniti. Čeprav je zanimivo, kaj danes velja za ogrožajoče. Smešno je na primer, da otrokom pri mizi ne dajemo nožev. Ne mislim velikih in ostrih, ampak tistih, ki so del jedilnega pribora. Nemogoče je, da bi se s takim nožem lahko kdo urezal. Učiteljice pa se potem pritožujejo, da si otroci na šolskem kosilu ne znajo razrezati zrezka.

Pustimo otrokom klance

Včasih se zgodi, da zato, da bi ostala v svoji coni udobja, iz nje vržem svoj naraščaj. Recimo ne izpustim vsega iz rok, ko nekdo ugotovi, da je lačen. Saj vsi vemo, kje je hladilnik.
Potem je lepo videti otroka, ki se ne ustraši izziva in še tebi pripravi večerjo.
Zato pustimo otrokom klance. Pustimo jim, da sami rinejo nanje.

Pri trinajstih bodo sami osvajali vrhove, kot je Kurešček prejšnji teden osvojil Rožle (glej fotko spodaj).

Samostojni otroci žal ne padejo sami z neba.

samostojni otroci ne padejo sami z neba2

 

1 2 3 8