• Kdo naj dela domače naloge?

    S temle gospodom Andrejem Brglezom, ki raziskuje mobilnost na Inštitutu za civilizacijo in kulturo in je oče dveh otrok sva skoraj ves avgust po e-mailu razpravljala o tem, kako in kaj z domačimi nalogami najinih otrok. Nastal je tale zanimiv intervju.

    Kakšno je vajino stališče, so šola in domače naloge skrb otroka, ali pa se redno vključujete in pomagate?

    Tina Deu: Še preden so moji trije sinovi začeli hoditi v šolo, sem si obljubila, da bodo šolske obveznosti njihova stvar. Tega se še danes držim, čeprav priznam, da je težje kot sem si predstavljala. Že zelo kmalu se je zataknilo pri domačih nalogah. Mislim, da se moji otroci zavedajo, da je dobro zanje, če naredijo domačo nalogo, vejo pa tudi, da se ne bo zgodilo nič, če je ne bodo. Zato včasih nanjo tudi pozabijo. To se mi zdi problem, sploh če se kot starš odločiš, da jim v zvezi s šolo ne boš ves čas visel za vratom.

    Andrej Brglez: Tudi midva z ženo sva v »starševsko« razmerje z osnovno šolo stopila s prepričanjem, da bi bilo idealno, če bi otroka šolske obveznosti opravila sama. To pomeni, se sama spomnila nanje, se jih vestno lotila ter se na naju obrnila takrat, ko nalogi tako ali drugače ne bi bila kos. Tako nisva mislila zaradi lastnega udobja ampak zaradi razumevanja, da je domača naloga še ena od oblik utrjevanja nauka, da znaš nekaj dobro le, če to ponavljaš. Realna slika zdaj, ko gresta otroka v četrti in peti razred, je, da je treba z otrokoma ob nalogah sedeti relativno pogosto. In dela se jih seveda tudi v zadnjem hipu, pa (pre)dolgo ali nezainteresirano in podobno. Ko se to preplete z različnimi razpoloženjskimi in časovnih trenutki v dnevu, je stresov lahko več ali manj.

    Je pa tudi razlika med otrokoma precejšnja. Oba sta zelo pridna, o tem ni nobenega dvoma. A vendar se bo Ajda spomnila prej in sama, naredila večino že v šoli in bolj natančno, medtem ko se bo Arne obveznosti lotil na neprimerno bolj lahkoten način.

    Kdo pri vas doma pomaga pri nalogah, ko je treba – oče ali mama?

    Andrej Brglez: Pri nas se je kar nekako po »naravni« poti izkristaliziralo, da ima žena neprimerno bolj široko polje vedenja, da so njene metode učenje bistveno bolj sistematične in učinkovite ter da premore nadstandardno količino potrpežljivosti. Vse našteto so kvalitete, s katerimi si je prisvojila čudovito nalogo, da lahko še enkrat ponavlja osnovnošolsko snov.

    Tina Deu: Menim, da ni mama po naravi nič bolj pristojna oziroma usposobljena za šolske naloge. Se pa v vsaki družini verjetno eden od staršev počuti bolj odgovornega za to, kako gre otrokom v šoli in potem prevzame to vlogo. Moški jo večkrat predajo ženskam tako kot še marsikatero drugo družinsko in gospodinjsko zadevo. Ne vem, če je to sploh zelo pomembno, saj so v družinah, ki dobro funkcionirajo, naloge itak razdeljene.

    Ali šola staršem nalaga preveč odgovornosti za domače naloge in uspeh?

    Andrej Brglez: Na roditeljskih in drugih sestankih sem pogosto slišal, da se je treba z otroki doma učiti. Vendar se tako na eni strani oblikuje napačno vrednotenje lastnega dela, veselje in ponos, ko nekaj narediš sam, na drugi strani pa se ukrivlja širša družbena percepcija, da se na ta način kakovostno oblikuje vez med starši in otroci.

    Tina Deu: Ko smo na roditeljskem sestanku izvedeli, da so domače naloge razredni problem, sem seveda začela razmišljati, kako ga rešiti …

     

    POJASNILO: Članek je v celoti na voljo na portalu Vse bo v redu. Honorar, ki smo ga zanj dobili, smo porabili za kup zvezkov, da bodo imeli fantje sploh kam pisati svoje domače naloge!

    Preberi vse

ZADNJE OBJAVE