Z otroki v hribe ali kako nas je rešil helikopter

tina

Če se le da, gremo za konec tedna na izlet. Včasih gremo v hribe, velikokrat pa tudi kam drugam. Poleti smo recimo pešačili od doma na robu Ljubljane do središča Slovenije. Triglava nimamo v kratkoročnem planu, ker gredo tja vsi in je gneča. Načrtujemo pa, da bomo šli kmalu peš na morje.

Družinski izlet

Ko smo šli nazadnje za konec tedna na družinski izlet, sem sendviče pripravila že zvečer. Pred tem smo družno spravili skupaj, kar človek potrebuje, ko gre za dva dneva v gore. Rezervna oblačila, prva pomoč, flisi in vetrovke, fotoaparat, čelne svetilke, zobne ščetke itd. Vseh pet nahrbtnikov sem poleg petih parov pohodnih čevljev zložila v predsobo, da se bomo zjutraj lahko hitro odpravili od doma. Pri nas imamo radi red. Otroci so šli spat ob pol devetih, midva pa ob desetih. V hribe se gre zgodaj in moraš biti spočit. Naslednje jutro smo vstali že ob pol šestih, pojedli zajtrk in se z avtom odpravili proti Kamniku. Med vožnjo smo še enkrat pazljivo preštudirali, kam smo namenjeni, da se ne bi izgubili. Na izhodišču smo bili v istem trenutku kot še dve družini, s katerima smo bili dogovorjeni. Zakorakali smo v hrib. Naš cilj je bil Kocbekov dom na Korošici.

Planinska idila

Bilo je čudovito septembrsko jutro, pred nami pa tri ure hoda po razgibanem terenu. Dvakrat smo se ustavili – enkrat za krajši čas in drugič za malico. Otroci so veselo tekali sem in tja in med sabo tekmovali, kdo bo prvi na vrhu. Naš najmlajši je komaj čakal na krožnik jote, ko bomo prišli gor. Drugi pa na fuzbal – na Korošici se je namreč najvišje ležeče nogometno igrišče v Sloveniji. Odrasli smo uživali v razgledih, se pogovarjali o stvareh, za katere čez teden nismo imeli časa, in delali načrte, kam vse bomo še šli. Na vrhu so nam skuhali slastno kosilo in nam postregli z domačim štrudljem, ki si ga zavohal že na pragu planinske koče. Sledila je nogometna tekma na skoraj 2.000 metrih nadmorske višine. Mame smo se menjale v golih, fantje so pa noreli po igrišču in v nedogled brcali žogo. Zvečer smo se posedli ob ognju, peli slovenske narodne in se šli pravo gorsko idilo. Ampak samo do devetih, ker potem smo utrujeni popadali v postelje.  Naslednji dan nas je čakal še manjši vzpon na sosednjo goro, potem pa vrnitev domov. Čestitam, ker ste članek prebrali do tu. Jaz ga verjetno ne bi, ker bi se mi zdel skrajno dolgočasen. Poleg tega je povsem nerealen. Družinski izleti niso takšni, pa če se še tako trudiš.

Kako je bilo v resnici

Pakirala sem ob pol polnoči. Sama. Ker so šli otroci že itak prepozno spat, njihov oče je pa med branjem pravljice zaspal s knjigo na glavi. Med brskanjem za stvarmi, ki jih ne uporabljamo vsak dan, sem premišljevala, če je v hladilniku sploh kaj, kar bi lahko dala v sendviče. Potem sem se spomnila, da so otroške vetrovke umazane še od lanske jeseni. Zbasala sem jih v pralni stroj. Med čakanjem, da se operejo, sem se lotila iskanja nahrbtnikov in otroških pohodnih čevljev. Zraven sem študirala, če so lanski komu že premajhni. Našla sem sedem različnih parov. Nekateri so bili brez vezalk. Že sredi noči mi je bilo jasno, da so ravno tisti, ki jim bodo zjutraj prav. Vse skupaj bom že nekako skombinirala in razporedila med tri otroke. V enem od nahrbtnikov sem našla suho žemljo in še nekaj, o čemer raje ne bi. V drugem je bila rdeča kapa, ki smo jo iskali vso lansko zimo. V naslednjih dveh ni bilo nič nenavadnega, petega pa sploh nisem našla. Eden bo šel brez. To jasno ne bom jaz. Ob enih sem šla spat. Dilemo s sendviči bom reševala zjutraj. Verjetno ne bo edina. V postelji sem se spomnila, da vetrovk nisem dala v sušilec. Zato sem še malo hodila gor in dol po stanovanju. Za konec sem moža osvobodila izpod knjige pravljic – ker kaj se pa zamudim.

Pot v “brez zveze”

Ko je zjutraj zvonila budilka, me je skoraj kap. Ampak vsaj sendviči so bili že pripravljeni. Verjamem, da jih z lahkoto vržeš skupaj, če si šel prejšnji večer spat z otroki. Kaj je v njih, pa raje nisem preverjala. Potem je hotel eden od otrok obuti gojzarja iz različnih parov. Zedinili smo se, da ima lahko v dveh enakih čevljih vsaj različni vezalki.  Prav čestitala sem si za ta kreativni kompromis, ki sem ga uspela skleniti tako rekoč sredi noči. V avtu smo bili pol ure prepozno. Noben od naju ni vedel, kam točno sploh moramo. Na zadnjih sedežih je ždel kup sitnih otrok. Za razliko od naju so točno vedeli, kam. Gremo na izlet “v brez zveze”. To je kraj, kjer so bili že velikokrat. Približno vedno, ko se odpravimo v hribe. Potem je eden od njih rekel, da mu je slabo. Ustavili smo itak prepozno. Še dobro, da ni sedel na sredini in je lahko bruhal skozi okno. Zaradi tega smo ustavili celo karavano – torej še dve družini, ki sta šli zraven. Jasno, da nismo imeli robčkov. Hvala tisti drugi mami, ki jih je imela. Otroke smo spustili na travnik, kjer so v zrak spuščali nekakšen mini helikopter. Dokler niso izgubili gumice, brez katere ne moreš nič. Vsi smo jo zaman iskali še naslednje pol ure. Nismo je našli. Trava je bila visoka, zato smo bili mokri do kolen, otroci pa do riti. En od njih se je cmeril, ker je ostal brez igrače.

Puter in štrudelj

Da veš, kaj se je potem dogajalo, ti ni treba veliko razmišljati. V bistvu je dovolj, če si bil nekoč otrok, ki so ga gnali gor in dol po hribih. Ker človeku, ki je star sedem plus, se to ne da. Potem te enkrat po tridesetem spet prime. To je približno takrat, ko začneš v klance gnati svoje otroke. Po treh urah smo prilezli na vrh. Ker v bistvu je tako, da mularija vmes tudi pozabi, da se jim dogaja svetovna katastrofa. Ko jim daš sendviče, v katerih je samo puter, se pa spet spomnijo. Sploh ker je bila potem še jota zanič:  “Mislim, mami, kam si me to pripeljala?! Samo eno v redu joto bi. A je tok težko?” Jasno, da tudi štrudlja ni bilo.

Zagata na 2.000 metrih nadmorske višine

Do tukaj je bilo vse še bolj ali manj predvidljivo, potem se je pa res zakompliciralo. Med fuzbal tekmo na tem slavnem visokogorskem igrišču si je glavni napadalec zvil gleženj. Ta blazno požrtvovalni človek je bil po naključju moj življenjski sopotnik in oče mojih treh otrok. No, zdaj pa povejte. Kaj narediš na 2.000 metrih nadmorske višine s tipom, ki ne more hoditi? Zraven imaš pa še tri mulce, v sendvičih samo puter, zanič joto, štrudlja pa sploh nimaš. Jaz sem šla kar spat. Zaspala pa nisem, ker na skupnih ležiščih ljudje smrčijo in počnejo še marsikaj (tukaj bi lahko spet omenila joto, ampak je ne bom). Vmes sem morala s poškodovancem na stranišče, kar je bilo videti tako, da je revež poskakoval po eni nogi in se z vso težo naslanjal name. Tresla se je celotna koča. Ljudje so družno nehali smrčati, ker so se vsi zbudili. fi

Epilog

Zjutraj je bilo z gležnjem še slabše. Ampak v bistvu nas je skrbelo po nepotrebnem. Ker v naših gorah lahko pokličeš 112, poveš, da ne moreš dol, in te pridejo iskat. Imeli smo torej ta filmski moment, ko moškega odpeljejo z helikopterjem, ženska pa s tremi otroki in z razmršenimi lasmi ostane v divjini in zre za njim. Vsi trije otroci jokajo, ne zato, ker odhaja, ampak ker niso mogli z njim. Ker potem bi lahko vsaj o čem poročali v šoli, zdaj bo pa bolj žalost. Namesto poleta so morali še na en hrib in na koncu v eni rundi nazaj do avta. Za povrhu je bil ravno na tisto nedeljo v Kamniku Dan narodnih noš. Zaradi nepopisne gneče še obljubljene pice niso dobili. Saj vem, da se sliši nenavadno. Ampak to je bil en super izlet. Jutri nadaljujemo. Gleženj je kot nov, sendviči so pa tudi že pripravljeni.

Šolske ekskurzije pod drobnogledom: saj so poučne in zanimive, ampak so tudi delo na črno

tina

Na eni od ljubljanskih osnovnih šol se morajo obrisati pod nosom za ekskurzijo na Dunaj. Inšpekcija je namreč ugotovila, da opravljajo delo na črno. Da se ne boste ustrašili – ne gre za to, da bi učitelji čez mejo švercali saher torte.

Učenci osmih in devetih razredov ljubljanske Osnovne šole Prežihovega Voranca, ki v tem šolskem letu obiskujejo neobvezne izbirne predmete nemščina, latinščina in turistična vzgoja, bi se morali na koncu novembra udeležiti tridnevne ekskurzije na Dunaj, ki vsako leto poteka v organizaciji šole.

Učenci (in tudi njihovi starši ter učitelji) so se ekskurzije, ki je na šoli zelo priljubljena, zaman veselili. Zgodilo se je namreč, da je sredi poletja na podlagi anonimne prijave šolo obiskala tržna inšpektorica in ekskurzijo prepovedala.

Na šoli lahko samo ugibajo, kdo otrokom ne privošči, da bi šli en krog po svetu. Ne vem, koliko inšpekcij so že imeli, ampak po pogovoru z ravnateljem se mi zdi, da jih je ta precej presenetila.

Pojdimo po črkah zakona, da na koncu ne bomo prišli nikamor

Ker ekskurzija naj ne bi bila organizirana v okviru obveznega šolskega programa (čeprav so tudi neobvezni izbirni predmeti njegov del), je inšpektorica sklenila, da gre za turistični aranžma. Torej za turistično dejavnost, ki jo lahko organizirajo in izvajajo le tisti, ki izpolnjujejo pogoje, ki jih zapoveduje zakon o spodbujanju razvoja turizma.

Ker šola ni turistična agencija, je jasno, da teh pogojev ne izpolnjuje. Kljub temu si je svojim učencem drznila prodati turistični aranžma.

In že smo pri zakonu o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno, ki v svojem tretjem členu prepoveduje opravljanje dejavnosti, za katero nisi registriran.

Osnovna šola Prežihovega Voranca od letošnje jeseni zaradi prepovedi prodaje turističnih aranžmajev svojih učencev ne bo več vodila na Dunaj. S tem bi namreč opravljala delo na črno.

dunaj_ekskurzija

Ne gre torej za to, da bi učitelji omenjene šole učence na Dunaju menjali za saher torte in te nato tihotapili nazaj v Slovenijo, ampak za splet birokratskih okoliščin, ki bodo otrokom očitno preprečile, da bi v okviru svojega šolanja doživeli sladkosti avstrijske prestolnice.

Če bi želeli, da učenci Dunaj vseeno obiščejo, lahko izvedbo ekskurzije zaupajo turistični agenciji ali pa učence tja odpeljejo na enodnevni izlet, ki po zakonu ne šteje kot turistični aranžma.

Zakaj so se sploh lotili organizacije ekskurzije?

Šola se ekskurzije v lastni režiji seveda ni odločila izpeljati zato, da bi služila mastne denarce. Prav tako njen namen ni bil krasti posla turističnim agencijam. Preprosto so ocenili, da bodo otroci od ekskurzije imeli več, če jo bo organizirala šola sama.

Osnovna šola Prežihovega Voranca ima namreč v svojem učiteljskem zboru tudi učitelja zgodovine in nemščine, ki je nekaj let študiral in živel na Dunaju in ima mesto v malem prstu. Skrb za ekskurzijo je bila vsa leta v njegovih rokah in v rokah dveh učiteljic, ki na šoli poučujeta latinščino in turistično vzgojo. Starši so bili o načinu izvedbe ekskurzije obveščeni vnaprej in so pred odhodom podpisali, da otroku pot dovoljujejo.

Ekskurzija, ki jo imenujejo jezikovno-zgodovinsko-turistični tabor, je bila torej organizirana v soglasju s starši in na način, o katerem lahko le še sanjamo.

Začela se je “pod uro” na ljubljanski železniški postaji, od koder so se učenci z vlakom odpeljali na Dunaj. Stanovali so v “youth hostlu” 20 minut vožnje od središča mesta. Uporabljali so javni prevoz ali pa so hodili peš in si v treh dneh ogledali dobršen del mesta. O tem, kaj bodo videli, so v šoli veliko slišali še pred odhodom, saj so skupaj z učitelji pripravili poseben delovni zvezek z opisi vseh glavnih mestnih znamenitosti.

Sicer me ni bilo zraven, ampak po mojem mnenju gre tukaj za bistveno drugačno zgodbo, kot bi bila tista, ki bi se zgodila v okviru instant turističnega aranžmaja. Z vsem spoštovanjem turističnih agencij in dela, ki ga opravljajo.

Odpeljati mladega človeka na ekskurzijo, kjer ni vse predvidljivo in vnaprej določeno, je lahko čisti presežek. Sploh če imaš na voljo zaposlene, ki takšno ekskurzijo z veseljem izpeljejo in tudi sprejmejo odgovornost. Torej ljudi, ki jim zaupaš in iz prve roke veš, da bodo stvar dobro opravili. Verjemite, takšni ne čepijo za vsakim vogalom. Ker v resnici učiteljem tega ni treba.

Pa še bistveno ceneje je

Zadnje ekskurzije, ki jim jo je na šoli še uspelo organizirati, se je udeležilo 25 učencev. Za vse skupaj so plačali 3.570,53 evra – od tega 1.466,80 evra za prevoz, 1.382 evrov za bivanje, 152 evrov za vstopnine, 455 evrov za dnevnice za tri učitelje in 114,23 evra za zavarovanje udeležencev.

Vsakega udeleženca je ekskurzija stala 142,82 evra plus žepnina za s sabo. Strošek so učenci poravnali v dveh obrokih. Enemu učencu je ekskurzijo sofinanciral šolski sklad.

Če bi šli s turistično agencijo, bi na osebo plačali najmanj sto evrov več.

Te možnosti šola staršem letos ni ponudila, ker je predraga in si je ne bi mogli privoščiti vsi. Raje so se odločili za siromašnejši enodnevni ogled Dunaja in poslali pritožbo na ministrstvo za gospodarstvo, ki jim je naložilo prepoved izvedbe ekskurzij.

Zdaj vsi upamo na najboljše. Čeprav se bojim, da bo šlo v napačno smer in bodo takšne možnosti izobraževanja prepovedali še tistim redkim šolam, ki večdnevne ekskurzije na podlagi znanja in izkušenj svojih učiteljev še organizirajo in s tem širijo obzorja svojih učencev. Glede na zgoraj zapisano razlog, da to lahko sploh še počnejo, tiči zgolj v tem, da jih ni še nihče prijavil in jim pripisal kršenja zakonov in izvajanja dela na črno.

Ali pa, če zgoraj opisano posredujem(o) snovalcem zakonov, ki našim otrokom tudi na tak način jemljejo pravico do izobraževanja?

Nadzor nad otroki: zakaj ne maram e-redovalnice?

tina

Šoli, ki jo obiskujejo moji otroci, so letos uvedli dve novosti. Obe imata opraviti z zaupanjem, ki naj bi ga starši gojili do svojega naraščaja.

Prva je tako imenovana ‘črta zaupanja’, ki v šoli označuje mejo, kjer naj bi otrok pot do svojega razreda nadaljeval sam. Starši naj bi se od otrok poslovili v šolski avli in jim s tem sporočili, da jim zaupamo, da določena opravila zmorejo sami.

Še en poskus torej, kako starše vreči iz šolskega poslopja in doseči, da otrokom, ki so stari sedem plus, ne bi več nosili šolskih torb, jim obuvali copat in jih za roko spremljali do razreda. Potem pa po možnosti kar na šolskem hodniku drug z drugim še malo poklepetali o svojih sončkih.

Če vprašate mene, bi lahko preprosto obesili obvestilo ali pa na spletni strani objavili, da je vstop v šolo dovoljen samo učencem in šolskemu osebju. Ali pa še tega ne. Ker, ali ni to jasno kot beli dan?

e_redovalnica_fotor

Žal navadno obvestilo danes ne zaleže več. Rabiš trik à la ‘črta zaupanja’ in floskule, ki so jih zdaj polne spletne strani slovenskih osnovnih šol. “Skupaj verjamemo, da bo črta zaupanja obrodila nove dimenzije odgovornosti in dodala kamenček v mozaik otrokove osebne rasti in samozavesti. Spoštujmo črto vsi, mali in veliki,” so na primer zapisali na eni od njih.

Iz tega ne bo nič dobrega. Dopuščam pa možnost, da drugače ne gre.

Druga novost je uvedba elektronske redovalnice, ki je že precej znana zadeva. Med drugim vključuje elektronsko obveščanje staršev o ocenah, neopravičenih izostankih, domačih nalogah, neprimernem vedenju itd. Uporabljalo naj bi jo 65 tisoč staršev šolajočih se otrok oziroma okoli 60 odstotkov tistih, ki jim je storitev na voljo. Ne vem, zakaj so jo na naši šoli uvedli šele letos, sklepam pa, da gre med drugim tudi za to, da so popustili pritisku staršev, ki želijo popoln nadzor nad svojimi otroki. Dolgo so se branili.

Hvala, ampak ne, hvala

Če črta zaupanja v šolskih avlah morda krepi zaupanje med starši in otroki, ga elektronska redovalnica zagotovo ruši. Otroci se ne morejo več sami odločati, ali in kako se bodo spoprijeli s svojimi težavami in neuspehi. Ker vsi vse vejo, ti postanejo družinski projekt. Digitalizacija in napredek gor ali dol, mene kar zmrazi ob misli, da bi vsak dan ob petih popoldne prejela tri SMS-je, ki bi mi sporočali, kaj so tisti dan v šoli počeli moji sinovi.

Vem, da gre za širši sistem, ki poleg e-redovalnice vključuje tudi orodja za spletno dostopnost šolskega dnevnika, redovalnice, urnikov, jedilnikov in druge šolske dokumentacije, kar baje zelo olajša delo učiteljem in ostalim šolskim delavcem.

Mislim pa tudi, da tukaj mešamo jabolka in hruške. Fino, da imajo učitelji lažje delo, ampak to zagotovo ne bo vplivalo na to, kakšni ljudje bodo postali. Nenehen nadzor nad šolskim delom otrok je druga zgodba. Po mojem mnenju je že možnost, da ga starši imamo, popolna brca v temo.

Črto zaupanja bom seveda upoštevala. Pravzaprav smo tik na tem, da si jo omislimo kar pred domačim pragom. Elektronske redovalnice pa ne bom naročila. Hvala, ampak ne, hvala.

Jasen načrt

Raje bom obdržala stare navade. Tako kot vsako šolsko leto imam tudi letos jasen načrt.  Taka zastarela mama bom. Še naprej bom redno hodila na roditeljske sestanke. Pa za vsakega otroka bom šla dvakrat v letu v šolo na govorilne ure. Za to mi ni škoda časa, saj pogovore z učiteljicami jemljem kot starševsko dolžnost. Če me bodo poklicale večkrat, v redu, lahko pridem.

To bo okoli dvanajst prečkanj črte zaupanja, ki mi pripadajo. Sicer pa ne bom hodila v šolo. O ocenah zna poročati vsak otrok, se vam ne zdi? Kompleksnejše zadeve mi bodo v živo povedale učiteljice. Tega itak ne moreš narediti prek spleta.

Na napakah se učimo

Večinoma pa bom informacije še naprej  pridobivala kar od svojih otrok. Pa ne zato, ker nimamo elektronske redovalnice, ampak ker smo tako dogovorjeni.

Otrok mora po mojem mnenju doma povedati, kaj se dogaja v šoli, ker je tako prav ali ker je tak dogovor in ne zato, ker trepeta pred tem, da bo mama dobila elektronsko sporočilo s spiskom vseh ocen, ki jih je pridobil pretekli teden.

Zato je tudi možnost, da lahko obvestila prejemaš z enotedenskim zamikom in daš s tem otroku manevrski prostor, da ti poroča sam, navaden larifari. O tem najraje govorijo tisti, ki šolam (in posredno nam staršem) prodajajo to digitalno storitev.

Otroku bi moral manevrski prostor pripadati kvečjemu za to, da sam izbere čas v dnevu, ko bo povedal slabo novico. Recimo takrat, ko je mama boljše volje. Ali pa za to, da slabo oceno najprej popravi in šele nato pove, da jo je dobil.

Ker na napakah se učimo. Sploh če jih popravljamo zaradi sebe in ne zaradi drugih.

eredovalnica_splet

Kaj pravijo starši?

Elektronsko obveščanje staršev je poleg mobilnega telefona, prek katerega so otroci ves čas dosegljivi, še en način, s katerim jih privežemo nase. Pretveza je enaka – v obeh primerih dajemo vtis, da smo idealni starši, ki vedno vedo, kaj se dogaja z otroki. Ampak, ali smo res? Na to opozarjajo tudi strokovnjaki, ki se ukvarjajo z vzgojo in z mladimi.

Prav zanima me, kaj bi rekli na spodnje komentarje, ki sem jih našla :

“eAsistent je super zadeva. Mi ga uporabljamo in kontroliramo naši dve punce že ves čas. Super je, ker mi ne moreta več lagati. Lani sva jima z ženo še kupila iphona, da lahko nadzirava, kje sta (telefona imata vklopljeno funkcijo, ki pokaže, kje se telefon nahaja). Tako vedno veva, če sta šli res tja, kamor sta rekli, da gresta,” je komentar, ki sem ga našla na enem od forumov.

Ali pa:

“eAsistent je super in mislim, da bi ga moral imeti vsi starši. Otroci bi se naučili poslušati, ne pa da nam lažejo.Treba jih je kontrolirati, saj samo tako lahko zagotoviš, da pozneje v življenju ne bodo delali neumnosti.”

No, nisem prepričana. Tako kot še en drug oče ni:

“Tak nadzor pripelje do tega, da starši pripeljejo otroke vpisat na faks,” pravi.

Če otroka neprestano nadzorujemo in oblikujemo strategije za reševanje njegovih problemov, se sam tega nikoli ne bo naučil. Na koncu pa mu bomo morali poiskati še službo.

Si to res želimo?

 

Igra z ognjem: 6 stvari, ki jih bom dovolila otrokom

tina

Za hišo imamo drevo, ki ima ravno prav debele veje, da lahko otroci kot veverice lezejo nanj. Včasih splezajo tudi nekaj metrov visoko. Takrat bi jim najraje rekla, naj pridejo takoj dol. Ampak se ugriznem v jezik in pogledam stran. Le tako bodo sami ugotovili, kako varno splezati gor in se potem tudi vrniti na trdna tla. Tvegamo oboji.

Razlika je edino v tem, da otroci tveganje obožujejo. Če jim le že vnaprej ne pokvarimo veselja. Strokovnjaki pravijo, da bi jim morali dovoliti več tvegane igre. Precej več. O tem je napisanih veliko člankov, tudi zelo radikalnih. V enem sem na primer prebrala, da bi otroci morali:

1. Plezati na višino, ki v njih že vzbuja strah.

To najlažje uresničim tako, da jim dovolim plezati po drevesih. Pot navzgor je podobna poti življenja. Začneš na dnu, zastaviš si cilj. Pri tem moraš biti dovolj spreten, da premagaš ovire in da potem zmoreš še dol. Ko si na vrhu pa zmagoslavno uživaš v razgledu.

Moj sin je poleti pol časa preživel bingljajoč s fige in nam nabiral slastne sadeže, ki smo jih imeli vsako jutro za zajtrk.

Preostanek prispevka si lahko preberete tukaj.

POJASNILO: Članek je v celoti na voljo na portalu Vse bo v redu. Honorar, ki ga bomo zanj dobili, bo šel za ščitnike, čelade in ostale varnostne ukrepe, ki otrokom omogočajo, da si lahko toliko upajo, nama pa da kljub temu še kar dobro spiva.

Učenje angleščine v prvem razredu? Jaz sploh nisem v dilemi.

tina

Po naključju se je zgodilo, da se je eden od mojih otrok v šoli začel učiti angleščine v prvem razredu, drugega pa ta predmet čaka na začetku druge triade – torej (šele) v četrtem razredu. Takrat se je angleščine začel učiti tudi najstarejši. Danes so za njim tri leta učenja tega tujega jezika, pred njim pa še dve.

Dva od mojih sinov se bosta torej v osnovni šoli angleščine učila šest let, kar je skupaj 722 šolskih ur, medtem ko se je bo najmlajši učil vseh devet, kar znese 228 šolskih ur več. Lahko bi sklenila, da bosta dva sinova prikrajšana, medtem ko bo tretji pridobil. In to samo zato, ker je ravno prav mlajši od obeh bratov in je ujel spremembo v sistemu poučevanja angleščine v osnovni šoli.

Za razliko od veliko staršev mene bolj moti to, da z angleščino mučijo najmlajšega, in ne to, da sta starejša dva iz igre.

Kako se je sploh začelo

Angleščina je od lanskega šolskega leta na nekaterih osnovnih šolah v prvem razredu neobvezni izbirni predmet. Kar pomeni, da smo starši imeli možnost, da otroka na ta predmet prijavimo ali pa tudi ne. Potem imaš še obvezne izbirne predmete, pri katerih moraš obvezno izbrati med več predmeti, ampak to pride na vrsto pozneje.
Če se je takšno ali drugačno izbiranje prej začelo na predmetni stopnji, zdaj veselo izbiramo že na začetku osnovne šole.

Čeprav marsikdo od staršev, otrok pa sploh, nima pojma, kako bo vse skupaj potekalo.
Večini staršev se zdi odločitev za učenje angleščine koristna za njihovega otroka, čeprav učiteljice običajno med vrsticami povejo, da so še majhni, da so šele začeli hoditi v šolo in da že brez dodatnih ur nimajo pojma, kaj jih čaka.

Vseeno se zgodi, da na pravljične urice ne pride nihče, pri angleščini je pa nepopisna gneča.
Marsikdo, ki je imel sprva pomisleke, se je za angleščino odločil zato, ker jo je izbrala večina. Ker v bistvu nočeš, da je tvoj otrok edini, ki binglja po šoli, medtem ko vsi drugi počnejo nekaj drugega.
Starši smo torej padli v paniko, da otroci ne bodo česa zamudili, ali pa nismo želeli, da bi bil naš otrok edini, ki se angleščine ne uči.

Izbira je bila mogoča samo na začetku. Ko se enkrat odločiš, moraš vztrajati do konca, torej do četrtega razreda, ko je predmet na rednem programu.

Teorija in praksa

Če sem prav razumela učni načrt, naj bi bilo učenje tujih jezikov v prvem razredu čim bližje naravnemu usvajanju prvega jezika. To pomeni, da naj bi se angleščine otroci učili podobno, kot so se učili slovenščine oziroma jezika, ki ga govorijo njihovi starši in okolica.

Vsi vemo, da se otroci lahko učijo več jezikov hkrati, vendar se bojim, da ne v šolskih klopeh. Vsem učnim načrtom in didaktičnim metodam, ki jih premore učiteljica navkljub. Sploh v šolstvu je velikokrat tako, da je teorija eno, praksa pa nekaj drugega.

Po mojem ta recept drži samo, če se otroci drugega jezika učijo na isti način, kot se naučijo maternega. Mimogrede. Kar pravzaprav pomeni, da sploh ne gre za tuji jezik. Srečni torej tisti otroci, ki imajo dvojezične starše, in tisti, ki so kdaj živeli v tujini.

Če naš partner ni Anglež, Američan, Avstralec ali kar je še takšnih, pa so naši zavezniki kvečjemu risanke in filmi, ki niso sinhronizirani v slovenščino. Ko bomo ukinili te, bo to našim otrokom odneslo bistveno več, kot jim zdaj prinašajo ure učenja angleščine v začetnih razredih osnovne šole.

anglescina

Prvošolci in drugošolci v razredu vsak teden preživijo dve dodatni šolski uri. Naučijo se pa itak bolj malo – vem iz prakse, ker sem lansko leto spremljala, kaj je od pouka angleščine odnesel moj najmlajši.

Starši proti učiteljem

Angleščina je ponavadi na urniku zgodaj zjutraj ali pa zadnjo uro pouka. Zaradi nje prvošolci in drugošolci prihajajo v šolo prej oziroma tam ostajajo dlje. Učiteljice pravijo, da so že brez tega preobremenjeni in utrujeni. Da zaradi dodatnih ur težje sledijo drugim predmetom.

Ampak kot kaže, jih nihče ne posluša. Starši raje samoiniciativno organizirajo dodatni pouk angleščine, ker njihovi otroci spadajo v generacijo, ki ji učenje še ne pripada avtomatično. Poiščejo zunanjega učitelja, ravnatelja prosijo za brezplačni najem enega od razredov, učitelju pa storitev tudi ustrezno plačajo.

Potem pa veliko tudi pričakujejo. Otroci do konca šolskega leta žal ne pridejo dlje od “hello” in “how are you”, pa nekaj angleških pesmi znajo zapeti, pri čemer je vprašanje, ali jih tudi razumejo.

Učiteljice, good luck!

Nič torej ne zavidam učiteljicam angleščine v prvem razredu, ki so večinoma prijazne, simpatične in verjetno tudi dobre učiteljice. So pa tudi malo prestrašene. Vejo namreč, da čudežev ne bo.
Zato se že na roditeljskih sestankih, na katerih predstavijo svoj program, sicer malo po ovinkih, ampak vseeno dovolj jasno opravičijo, ker znanje prvošolcev ob koncu šolskega leta morda ne bo takšno, kot si starši predstavljamo.

Potem pa še enkrat od začetka

Spremembe učnega načrta za učenje angleščine v četrtem razredu niso predvidene. Kar pomeni, da bo šlo takrat spet od začetka ne glede na predznanje, ki ga bodo nekateri imeli. Učitelji povejo, da učenci, ki se v prvi triadi angleščine niso učili, snov nadoknadijo v nekaj mesecih.

Zato jaz res ne razumem, zakaj je taka panika. Generacijam otrok, ki odraščajo v digitalni družbi, znanje angleščine zagotovo ne uide. Lahko pa zamudijo kaj drugega.
Poznam učiteljico, ki je angleščino učila na eni od jezikovnih šol, kamor so starši svoje otroke v popoldanskih urah vozili na tečaje. Prepričana je, da bi njenim šestletnim tečajnikom veliko bolj koristilo, če bi se tistih 45 minut crkljali v njenem naročju.

Ali pa še bolje – v naročju svojih staršev.

To je v enem šolskem letu kar 228 ur crkljanja več. Jaz sploh nisem v dilemi.

Elektronske igrače: mogoče bi morali uvesti digitalno piramido

tina

Odraščala sem brez televizije. Ko sem šla v prvi razred, je stara crknila, starši pa na mojo veliko žalost niso kupili nove. S televizije se tako spominjam Čebelice Maje in pogreba tovariša Tita, manjkajo pa Dinastija in MTV ter Mito Trefalt in vse, kar se je vrtelo v osemdesetih.

Na to se spomnim vedno, kadar si skušam predstavljati, kako se brez množice elektronskih igrač počutijo moji otroci. Prav začutim jo, tisto zadrego, v kateri sem se včasih znašla, ker nisem imela pojma, kdo je Krystle Carrington.

Včasih samo nisi kupil televizije

Največja korist od tega, da doma nismo imeli televizije, je bila po mojem to, da nisem imela vsega, kar so imeli drugi. In da so se moji starši na to gladko požvižgali.

Ne morem si kaj, da ne bi nadaljevala v tem duhu. Nove tehnologije prinašajo napredek, hkrati pa nas zavezujejo, da vedno bolj intenzivno premišljujemo o tem, kakšne posledice bodo pustile.

Tako kot nekoč jaz, tudi moji otroci hodijo v šolo v središče Ljubljane. Verjemite, tam je veliko tega materiala. Je pa res, da je meni težje, kot je bilo mojim staršem. Takrat samo nisi kupil nove televizije. Brez računalnikov pa danes ne moreš. Pa tudi nočeš, pravzaprav.

Digitalna piramida

Recimo, da vašega otroka nekega večera zanima, kako je videti fazan. Danes že malčki vejo, da ima Google odgovore na vsa vprašanja. “Včasih si se moral vsega naučiti v šoli in iz knjig, zdaj pa lahko vse poguglaš,” pravi moj srednji sin. Ko sem bila njegovih let, smo imeli v učilnici za biologijo nagačenega fazana. Svoje čase pa fazana nisi mogel spoznati drugače, kot da si ga videl v živo ali pa ti je o njem pripovedoval nekdo, ki ga je.

Saj ne, da naši mulci mislijo, da fazani živijo v računalniški kišti. Za njih krave tudi niso vijoličaste barve (ta se še meni zdi malo lovska). Če imajo še priložnost tu in tam videti živo kravo, jih je med njimi veliko takšnih, ki nikoli ne bojo spoznali pravega fazana. Mišljeno tudi metaforično.

Mogoče pa poleg prehranske potrebujemo še digitalno piramido, kjer bodo fazani na dnu, Pokemoni pa čisto na vrhu?

krava

Svetla prihodnost

Recimo, da imajo za fazanska spoznanja nekaj več možnosti otroci, ki hodijo k tabornikom. Ti so bili pri nas ustanovljeni leta 1951, torej v obdobju dokončne utrditve komunističnega totalitarizma. Pobude, ki izhajajo iz tistih časov, so bile po osamosvojitvi manj priljubljene, ampak tabornikom je vseeno uspelo preživeti tranzicijo. Danes so vedno bolj priljubljeni. Po mojem tudi zato, ker iz preteklosti vlečejo vrednote, ki se v sodobni družbi izgubljajo, marsikdo od nas pa je že spoznal, da jih vseeno potrebujemo. V bistvu so zastareli, ampak imajo svetlo prihodnost. Zanje ni bistvo novejše, zmogljivejše, dražje. Oni bi plezali višje, tekli hitreje in udarjali močneje.

To vem, ker sem jih videla v živo. Na taboru si čisto avt, če se po njem sprehajaš s tablico v roki. Tega se ne počne. Pa ne zato, ker bi ti to prepovedali neki odrasli ljudje. Telefoni so v šotorih celo dovoljeni, ampak v resnici jih nihče ne uporablja. Namesto tega desetletniki osvajajo dvatisočake, šestnajstletnice pa z lahkoto obvladajo vod dvanajstih devetletnikov, ki brez domotožja preživijo desetdnevno taborjenje. Tudi če ves čas dežuje. Nihče jih ne sprašuje, ali so dovolj oblečeni ali če niso česa pozabili. To veš sam in nikoli ne kličeš mame, da bi ti povedala.

Ampak tako je samo pri tabornikih.

Tabličarji

Ko so se poleti vrnili s tabora, smo takoj padli v drugo realnost. Na morju smo spoznali tabličarje. To so otroci, ki čepijo na plaži in ves ljubi dan buljijo v ekrane, namesto da bi skakali v morje in počeli stvari, ki jih lahko počneš samo na počitnicah.

Če bi bila glavna, bi na vhode v počitniške kampe namestila napise: “Prepovedano za tabličarje”. Res bi jih. Ker kaj se zgodi?  Mularija vse dneve ždi na eni in isti brisači. Tisti, ki imajo tablice, nabijajo igrice. Preostali jih hrepeneče opazujejo. Če je med njimi kdo, ki bi rad počel kaj drugega, itak nima kaj, ker je sam.

Pojma nimajo o fazanih. Še o galebih ga ne bi imeli, če se jim ne bi eden pokakal direkt na tablico.

Otroštvo na dvorišču in mladost na stopnicah

Včasih kdo reče, da je to generacijski prepad in da nimaš kaj.

Jaz sem pa bolj za generacijski spopad.

Svojim otrokom želim otroštvo na dvorišču in mladost na stopnicah. Da bi se igrali med sabo, metali na koš in streljali na gol. Da bi prav vsako poletje razposajeno skakali v morske valove, iskali školjke in lovili ribe. Pa da bi se igrali družabne igre, brali dobre knjige in gledali lutkovne predstave. Želim jim tudi, da včasih ne bi počeli nič.

Potem ni vrag, da nekoč uzrejo svojega fazana.

Jaz grem v boj. Pa iskrena hvala tabornikom za pomoč.

 

Ob začetku šolskega leta: včasih bomo gledali v luft

tina

Letos smo dobro začeli. Učbenike in delovne zvezke smo za vse tri mulce naročili že konec junija. Po preostalo opremo smo šli, še preden se je v knjigarnah in papirnicah konec avgusta začela nemogoča gneča. Čeprav sredi počitnic smo nato vse popoldne vneto zavijali in podpisovali knjige, zvezke in preostalo šolsko kramo.

Poleg tega je naše stanovanje bogatejše za dve doma izdelani pisalni mizi, ker je bil že skrajni čas, da vsak od otrok dobi kotiček, kjer bo lahko v miru opravljal vse, kar je med šolskim letom treba. V tem duhu so bile šolske torbe v nizkem štartu že sredi zadnjega avgustovskega dne. Prvega septembra pa so bili v šoli dvajset minut pred začetkom pouka!

Zalomilo se je edino pri copatih. Šele ko sem zagledala njihove sošolce, ki so med počitnicami zrasli vsaj za pol glave, mi je postalo jasno, da bodo lanski copati premajhni. Hitra rošada od najstarejšega proti najmlajšemu je prinesla bolj klavrn rezultat – dva od treh sta šolsko leto začela v nogavicah.

Ampak to nam ni vzelo poguma. Seveda nisem na vrat na nos letela v trgovino s čevlji, da bi bosonogima kar v razred in še pred začetkom pouka dostavila nove copate. Včasih si pač bos.

Sem pa v zvezi s tem, kako bo v novem šolskem letu, tako kot vsakič na začetku septembra, sklenila sledeče:

Da ne bom fuč že oktobra

Domače naloge, referati in plakati so njihova skrb. Če imaš tri otroke, službo, vsak dan vsaj eno žehto in še vse, kar spada k veliki družini, ti kaj drugega sploh ne preostane. Sploh če nočeš biti že oktobra fuč.

Moja skrb je, da družinsko življenje organiziram tako, da bodo imeli otroci za šolsko delo vsak dan sproti dovolj časa in miru. S fotosintezo, prilastki, gravitacijo in drugo svetovno vojno naj se kar sami ukvarjajo. Jaz sem se nekoč že, ne dá se mi še enkrat (oziroma še trikrat). Če česa ne razumejo, lahko vprašajo. To pa je tudi to.

Ocene bodo, kakršne bodo. Naučila sem se jih ignorirati. Veliko pomembneje se mi zdi, da otrok naredi največ, kar zmore.

Da ne bom taksistka

Demokracijo pri odločanju o tem, katere dejavnosti bodo obiskovali in koliko jih bo, smo ukinili že zdavnaj. Ker oni bi vse, midva pa nisva taksista, ki bi jih vse popoldneve razvažala z enega konca Ljubljane na drugega.

Tudi čakalnih ur ni v najinem sistemu. Načeloma bodo hodili samo na tiste dejavnosti, na katere lahko grejo sami. Pa tudi če to pomeni samo na dvorišče pred hišo ali v gozd za njo.

Preganjanje sem in tja in preživljanje popoldnevov z vrstniki po mojem koristi bolj kot prenatrpani urniki in do zadnje minute sprogramirani dnevi, na katere je obsojenih vedno več današnjih otrok. Za otroke je najbolje, če se igrajo zunaj in če se igrajo med sabo. Pa da se v njihovo igro ne vmešavaš preveč.

 Da bom vsak večer eno rekli

Ko sem bila majhna, smo doma skoraj vsak dan skupaj jedli tako kosilo kot večerjo. Kaj takega danes ni več mogoče. Ampak če otroci ne hodijo na sto in eno dejavnost, lahko družina za skupno mizo sede vsaj zvečer. In nekaj dobrega poje. Žal nam ne znese vsak dan, ampak se trudimo. Super nam je, če pred koncem dneva skupaj eno rečemo.

Zemanta Related Posts Thumbnail

Da ne bomo strmeli v ekrane

Televizija bo čez teden ugasnjena, elektronske igrače pa v uporabi ob koncih tedna. Pa še to samo takrat, ko bo deževalo. Sicer bomo počeli druge stvari. Včasih bomo tudi gledali v luft.

Da bomo dovolj spali

Veliko raziskav kaže, da otroci premalo spijo. Pri nas uro odhoda v posteljo vsako leto prilagodimo starosti otrok, potem se pa potrudimo, da se je držimo. Letos bodo hodili spat ob devetih. Brez debate. Takoj po branju in crkljanju v veliki postelji, kar ostaja naš obvezen ritual, čeprav vsi trije že sami berejo.

Preostanek večera bo rezerviran za naju ali za to, da včasih vsak posebej kam greva. Ker tudi to potrebuješ, če hočeš, da družina dobro deluje.

Da ne bo konec sveta

Pa še nekaj sem sklenila – če ne bo vedno šlo, kot sem si zamislila, ne bo konec sveta. Pomembno je, da vsi naredimo, kar zmoremo. Zgodi se, da ne moreš nič. Včasih si pač bos.

Adijo, počitnice!

tina

Takole smo stopicljali, poskakovali in čofotali po našem skrivnem otoku. Še ene čudovite počitnice so za nami, zdaj pa jovo na novo – šola in kar gre zraven. Imamo kup učbenikov in zvezkov, ki v višino meri skoraj meter, tehta pa slabih 13 kg. Otroke smo zglancali, jim postrigli nohte in frufruje. Celo v šoping smo šli, ker letos jim je pa res vse premajhno.

Veselili smo se počitnic, zdaj se pa šole. Ker midva zadnje dni nisva več vedela, kam naj jih dava, oni pa pravijo, da bo po dveh mesecih res fino spet videti frende.

Adijo, počitnice! Ko bo kriza, lahko vedno pogledamo tale video.

Zakaj bi imele lepe zvezke samo pridne punce? Imamo rešitev!

tina

Če imate otroke, ki hodijo v šolo, se v teh dneh tako kot jaz ukvarjate z nabiranjem učbenikov, zvezkov in ostalih šolskih potrebščin – krame torej, ki jo bojo otroci uporabljali v prihajajočem šolskem letu. Pri nas smo začeli s tem, da smo se znebili vseh lanskih zvezkov in knjig, ki so vse od zadnjih dni junija tičali v šolskih torbah.  Saj ko je bil samo eden v šoli, sem jih spravljala za spomin. Zdaj pa zanje nimamo več prostora. Fantje so letošnje takoj po koncu pouka zabrisali v kot in nanje z največjim veseljem tudi pozabili.

Slavci3

Opustošenje v šolski torbi

Ko sem jih skupaj s knjigami in vsem ostalim (vključno s suho žemljo) končno potegnila iz nahrbtnikov, je bil pogled še kar žalosten. Obrabljene in zaflekane platnice, na vogalih ušesa, razcefrani plastični ovitki, v puščicah pa le še nekaj skoraj do konca ošiljenih barvic. Vsakodnevno tlačenje zvezkov v šolske torbe in njihovo prekladanje sem in tja se jim je pošteno poznalo.  Pravzaprav niti ne vem, kaj vse so z njimi počeli. Videti so bili, kot bi jih uporabljali na kakšni fronti, ne pa v 1. in 2. b.

Slavci2

Zvezek Slavc

Saj ne da bi fante njihovi zmahani zvezki posebej motili. Zanje je važna vsebina, pogosto pa še ta ne. Kljub temu so se razveselili zvezkov, ki jih bodo uporabljali letos. Dobili smo jih pri Zali, ki ima ročno izdelovalnico Hiškarija in vizijo, ki nam ustreza. Med izdelki, ki jih ponuja, je tudi Zvezek Slavc. Ko sem ga na stojnici v Stari Ljubljani prvič zagledala, mi je bilo takoj jasno, da je to idealen zvezek za moje fante. Namesto v papir ali v plastično srajčko je ovit v blago, ki ga Zala lastnoročno prišije na njegove platnice.  Tak ovitek se ne strga niti ne pade dol. Poleg tega se njegovi robovi ne vihajo tako zlahka, saj je prešita platnica zaradi blaga debelejša. Zavijejo tudi zvezke, ki jih otroci uporabljajo v šolah  (Tako Lahko, Lili in Bine).

Slavci4

Plan je, da ob koncu letošnjega šolskega leta zvezki ne bojo tako zmahani, kot so lanski. S Slavci bo po mojem šlo.Pa še lepi so.

Uporabne stvari za majhne in velike

Poleg zvezkov, ki so primerni tudi za darilo – namesto knjige recimo, ker včasih je fino, da tudi kaj napišeš ali narišeš  – imajo v Hiškariji še marsikaj. Mene so prepričala že njihova imena:  Hulahup Tone, krede Brede, gumitvist Gustav, ura Magda, ristanc Rič … same prima in uporabne stvari, ki bodo marsikaterega od nas spomnile na igre, ki smo se jih igrali, ko smo sami hodili v 1. in v 2. b. Kar pa se zvezkov tiče – poročam o njihovem stanju, ko bo konec šolskega leta.

Bolj kot ščitimo svoje otroke, v večji nevarnosti so

tina

Ko še nisva imela otrok, sem se enkrat Aljaževi mami potožila, da se je njen sin po ovinkasti cesti, ki pelje s Kureščka, s kolesom spustil s hitrostjo 84 kilometrov na uro. Pričakovala sem, da bo približno enako zgrožena kot jaz. Pa mi je mirno odgovorila, da se je tudi ona leta ‘dva pa tri’ po isti poti peljala 72 kilometrov na uro. Jaz si tam dol še z avtom ne upam več kot 50 na uro.
Letos bo 15 let odkar poznam te norce. Saj ne da sama izhajam iz družine, v kateri si nihče ne bi ničesar drznil, takšnih pa vseeno nismo nikoli zganjali.
Kljub moji relativni zadržanosti, sploh ko gre za adrenalinske podvige, so se vsi trije sinovi vrgli po očetu in njegovi družini.
Verjetno zato, ker je tako bolj zanimivo. Pa tudi, ker smo jim to dovolili.

Kako smo si različni

Svoji naravi in vzgoji primerno v tem trenutku sedim v senci pod figo, ki raste nekaj metrov od morja. Pred mano je pomol, s katerega eden od sinov – svoji naravi in vzgoji primerno – skače v morje. Ljudje se ozirajo za njim in se čudijo, od kod mu takšna spretnost.
Ne skače na noge. Pa tudi na glavo ne. Znova in znova jemlje zalet, se v zraku obrne na glavo in šele nato čofne v vodo. Trudi se, da bi v morje priletel na noge, a včasih mu obrat ne uspe povsem in prileti na ploh. Ni videti, da bi ga to odvrnilo od skakanja. Neumoren je. Dobrih 14 dni smo tu, pa se še ni naveličal.
Preostanek prispevka si lahko preberete tukaj.

18u5n8

 

POJASNILO: Članek je v celoti na voljo na portalu Vse bo v redu. Honorar, ki ga bomo zanj dobili, bo šel za ščitnike, čelade in ostale varnostne ukrepe, ki otrokom omogočajo, da si lahko toliko upajo, nama pa da kljub temu še kar dobro spiva.

Rock in strast: Včasih si pač padel v sceno in se ti je snelo

aljaž

Še danes sem prepričan, da se je Milan Mladenović iz EKV do smrti spominjal mulca iz LJ, ki je znal na pamet vse komade.

V italijanskem mestu Cesena je skupina navdušencev lani julija na travniku zbrala tisoč glasbenikov, ki so unisono odigrali Learn to Fly od Foo Fightersov. Za impresivnim dogodkom stoji zgodba lokalnih fenov teh stadionskih velikanov, ki vstopnice za svoje turneje razprodajo več mesecev, če ne let vnaprej. Bendu kot Foo Fighters ne pride na kraj pameti, da bi špilali v mestu, za katerega niso še nikoli slišali in ki ima približno toliko prebivalcev kot naš Maribor.

Posnetek morate pogledati do konca, če hočete začutiti zanos in čustva, s katerimi vodja projekta Fabio Zaffagnini na prostranem travniku, polnim glasbenikov z vseh koncev Italije, ki so tja prišli na svoje stroške, nagovori Foo Fighterse in jih povabi v Ceseno. Pravi, da je Italija dežela, kjer je sanje težko uresničiti, vendar je obenem dežela strasti. Ta veje iz vsakega kadra posnetka, ki si ga je do danes ogledalo več kot 31 milijonov ljudi.

Predvsem pa je posnetek, na katerega so se pripravljali več kot leto dni, prepričal Foo Fighterse. Njihov frontman Dave Grohl je že dan po objavi videa tvitnil: “Ci vediamo a presto, Cesena… XXX Davide”.

Kaj spremlja mularija danes na YouTubu

Predvsem pa je posnetek, na katerega so se pripravljali več kot leto dni, prepričal Foo Fighterse. Njihov frontman Dave Grohl je že dan po objavi videa tvitnil: “Ci vediamo a presto, Cesena… XXX Davide”.

Težko si predstavljam, da bi se kaj podobnega zgodilo kateremu od sodobnih pop fenomenov. Na širnem svetu ni še ene Cesene, kjer bi tisočim padlo na pamet, da zaplešejo Gangnam style in s tresočim glasom prosijo umetnika, naj pride k njim.

Kdorkoli je v živo slišal parajoči zvok električne kitare in bil na pravem klubskem koncertu, ve, da v rock glasbi strast igra glavno vlogo. Strast je od vseh. Strastni so tako izvajalci kot poslušalci. Razlika med nastopom, ko bend ščije kri, in tistim, katerega point je kvečjemu v tem, da cela vrsta ljudi pokasira svoje evre, je bistvena. Imaš izvajalce in njihovo četico glasbenih založnikov, producentov in najetih glasbenikov. In imaš bende, ki glasbe ne ustvarjajo na računalnikih, ampak svoje inštrumente najprej v nedogled drgnejo v plesnivem placu za vaje. Na njihovih koncertih ni histeričnega kričanja, ampak žur, ki ga ne pozabiš kar tako.

Ob poplavi Justinov Bieberjev, deklic à la Taylor Swift, Kanye Westov in še koga se včasih bojim, da moji otroci te strasti ne bojo nikoli začutili. Ker nekako bo treba priti dlje od tega, kar mularija danes spremlja na YouTubu. Včasih si pač padel v sceno in se ti je snelo.

Nov svet

Meni se je snelo takrat, ko sem bežigrajsko osnovno šolo zamenjal za srednjo v centru. Odprl se mi je nov svet. Na prvi pogled temačni ŠKUC, K4 in B51. Borghesia v Šentvidu in Aldovi basi, ki so tresli moje črne žametne hlače, Dario pa se je zgoraj gol, prešvican in mišičast drl Goli, uniformirani, mrtvi. To ni bil hec. Mamo je prvič resno zaskrbelo. Potem so prišli še Nomeansno, Fugazi, Partibrejkersi in EKV, ki so bili na koncu krivi za vse.

Ko sem EKV slišal prvič, so postali “sav moj bol”. Na koncertu v Hali Tivoli sva skupaj z Milanom Mladenovićem od začetka do konca odpela vse njihove komade. Stal sem točno pred njim. Pela sva in se gledala. Še danes verjamem, da se je do smrti spominjal 16-letnega mulca iz Ljubljane, ki je znal na pamet vse komade. In vse kitarske solaže.

V resnici to ni bil temačen svet. To je bil lajf! Takšnih koncertov je bilo včasih toliko, kot si ji hotel. Prepad med “nami” in “njimi” je bil ogromen.

The Prulers

Takrat so The Prulers postali šefi ljubljanske srednješolske scene. Počitniško bingljanje pred blokom je iz fovšije in dolgočasja rodilo naš prvi bend. Ustanovili smo ga mulci, ki nismo imeli ne posluha ne inštrumentov, kaj šele en sam dinar. Takrat ni bilo interneta, da bi sneli akorde in plonkcegelce za učenje po korakih. Bil je samo Gušti, ki mi je prodal prvo kitaro in me naučil zaigrati Kuža pazi. Oče me je poskušal spraviti na glasbeno šolo, da ne bi vsi v bloku končali na psihiatriji. Končalo se je v dveh minutah — ko sem z električno kitaro, Lennon plaščem in z mastno čupo do riti stopil v učilnico za učenje kitare na bežigrajski glasbeni šoli:

“A ti bi se pa kitaro učil?”

“Ja, električno.”

“Ampak mi ne učimo rock kitare.”

“Mene zanima samo, kako se kaj prime. Kakšen akord pa te fore. Ni važno, če ni rock.”

“Mislim, da ne bo šlo, mladenič.”

Šunder, ki smo ga potem zganjali, ni ostal neopažen. Zaznamek, ki je bil pozimi leta 1989 objavljen v Delovi črni kroniki, še vedno znam na pamet:

“Sinoči okoli polnoči so prestrašeni stanovalci z Glavarjeve poklicali na pomoč, saj so iz kleti zaslišali čudne glasove in krike. Miličniki so na kraju samem našli dva fanta, ki sta se šla orkester in na vse pretege razbijala po bobnu in kitari. Umirili so ju.”

milan_Fotor

Škoda bi bilo to zamuditi

Moja glasbena pot je bila potem vse prej kot umirjena. Bila je polna žuljev in krvavih prstov. Rodila je dva albuma, koncerte po Sloveniji in Evropi, celo turnejo po Kanadi. Ne vem, če mi je kaj od tega, s čimer sem se v življenju ukvarjal, dalo več kot ravno muzika. Škoda bi bilo vse to zamuditi.

Lani 5. novembra so imeli Foo Fighters v Ceseni ekskluzivni špil za tisoč tistih, ki so sodelovali v video vabilu. Koncert, na katerem so odigrali 27 komadov — jasno, tudi Learn to Fly —, ni minil brez solz. Tako pod odrom kot tudi na njem.

Koncert je bil točno 21 let po tem, ko je v betonskem naselju Novi Beograd za vedno odšel Milan Mladenović. Velikan jugoslovanskega glasbenega prostora, ki je v glasbeno šolo hodil samo dve leti: “Tek da naučim neke akorde.”

Zoran Kostić Cane iz Partibrejkersov je v poslovilnem nagovoru na njegovem pogrebu med drugim povedal: “Sada si otišao da bi se negde rodio. Puno ljubavi je otišlo sa tobom. To što se sada ne vidimo, ne znači da nismo zajedno.”

Milan in strast do glasbe zame ostajata. Že prvi dan, ko sem prestopil prag srednje šole, kjer se je vse začelo, sem si za vedno zapomnil stavek, zapisan na njenem pročelju: “Minljiv si, le tvoja dela so tvoj spomin.”

Za več miru v hiši: navdušeni nad sesalnikom, ki ga skoraj ne slišiš

tina

Včasih se zgodijo takšni slučaji. Ravno ko nam je crknil stari sesalec, so poklicali z Electroluxa in nas vprašali, če bi preizkusili njihovo novo mašino. Ker nobena družina danes ne more fukcionirati brez dobrega sesalca, naša petčlanska pa še sploh ne, smo bili takoj za. Mislim, to je res privilegij. Hvaležni smo zanj, ker zdaj je naše stanovanje spet tipi topi posesano.

Pank frizura

Otroci so novi sesalec takoj posvojili. Nekajkrat sem bila sesanja celo odrešena. Pa pogruntali so, da si z njim lahko narediš pank frizuro.

No, zdaj jih je pa že minilo. Odkar so počitnice, za sesanje nimajo časa, saj so ves čas zunaj. Sesam torej spet jaz. Ker sem gospodinja, kot lepo povejo v spodnjem videoposnetku. Kadar takšne kvasijo sem ponavadi kar huda, ker verjamem, da si je gospodinjsko delo treba razdeliti. Sesalec se bo neglede na to, da jim sesanje ne diši, zagotovo še znašel v njihovih rokah. Njihove sobe so pa itak njihova stvar.

Kaj po novem počnem tudi zvečer

Sesalci, ki smo jih imeli do sedaj so bili glasni. Preglasni, da bi lahko sesal zvečer, ko družina že spi. Ali pa zjutraj, preden se mularija zbudi. Ne vem, kako se z vami, ampak sama se tega opravila velikokrat uspem lotiti šele pozno zvečer. Težko grem v posteljo, če ni opravljena večina tistega, kar sem si zamislila. Večerne ure, ko se vse umiri, so zame med najljubšimi v dnevu. Tudi če se ukvarjam z gospodinjstvom. Večinoma zlagam in sortiram gore perila, odkar imamo sesalec Electrolux UltraSilencer ZEN, pa lahko zvečer tudi sesam, ne da bi me ves čas skrbelo, da bom koga zbudila. Ker je to najtišji sesalnik na svetu, ki pa kljub temu odlično sesa. Med sesanjem lahko komot poslušaš muziko ali pa katerega od podcastov. Starega sesalca pa prav nič ne pogrešam – čisti zen je sesati v miru in kadarkoli za to najdeš čas.

In kaj pravijo fantje?

 

 

Konec šolskega leta: ni naporna šola, ampak tisto, kar pride zraven

tina

Stampedo rojstnih dni, zaključkov dejavnosti in razrednih piknikov. Končni testi so lažji del zgodbe.

V zadnjem mesecu sem svoje tri sinove peljala na devet rojstnodnevnih praznovanj. Če se prav spominjam, so na dve šli vsi trije, na tri samo mlajša dva, na preostanek pa vsak posebej. Nekaj praznovanj se je odvijalo sočasno, kar od človeka zahteva nemogoče, ker moraš biti na dveh koncih ob istem času. Potrebuješ pomoč, kar pomeni, da moraš v vso to norišnico vplesti še eno osebo. V praksi je to videti tako, da ves mesec križariš med Lumpi parkom, živalskim vrtom, Atlantisom, Mostecem in še kakšno bolj eksotično lokacijo, ki ponuja animacije za rojstni dan. Vmes kupuješ darila. Vsako leto si rečeš, da jih boš kupil na zalogo in s tem prihranil nekaj časa, ampak potem pomisliš, da bo na računu trimestna številka in da je to preveč. Zato isti znesek porabiš postopoma. Na koncu nimaš pojma, koliko si zapravil in ti je malo lažje pri srcu.

Vabljenje vsepovprek

Imaš rojstne dneve, na katere je povabljen ves razred. Otrokom zaman razlagaš, da se na praznovanje povabi samo najboljše prijatelje, ki jih ne more biti 25, poleg tega zagotovo niso vsi zbrani v enem samem razredu. Ampak oni vseeno hočejo na vse zabave. Ker potapljanje in skakanje v bazen sredi BTC je zakon, prijateljstvo gor ali dol.
Potem so tukaj še rojstni dnevi, na katere so povabljeni vsi otroci iz razreda, poleg njih pa še starši in bratje ter sestre. Včasih se pridružijo celo učitelji! Raje sploh ne pomislim, koliko je to enih ljudi. Saj po eni strani je lepo, da povabiš vse po spisku, ampak meni ni do druženja z ljudmi, ki jih ne poznam in mi prav nič ne pomenijo. Še za tiste, ki mi, za moje ljudi,  komaj najdem čas.

Na rojstne dneve iz zadnje kategorije nismo šli pa jih je kljub temu ostalo še devet. Otrokom je težko razložiti zakaj ne, ampak se splača potruditi. Vedno ostane možnost, da jih namesto na takšen rojstni dan pelješ nekam, kamor grejo radi oni ti pa tudi. Potem je volk sit in koza cela.

Letos smo bili odlični

Če tako razmišljaš, si čuden. Sploh pa, če naglas poveš, da ti takšno vsiljeno preživljane prostega časa med starši in otroki, ne ustreza. Letos je ena mama pripomnila, da sem zategnjena, ker svojemu otroku (in sebi) ne privoščim zabav v tem stilu. Po mojem mnenju šolski razred sestavljajo učenci, ne pa tudi njihovi starši, bratje, sestre, učitelji pa sploh ne. Če si včasih rekel, da se v nekem razredu dobro razumejo, je to pomenilo, da se dobro razumejo otroci. Starši se pa med sabo večinoma sploh niso poznali. Med sabo se niso vabili na rojstnodnevne zabave svojih otrok. Ne vem, kdaj so se pojavili ti križem kražem odnosi in čemu pravzaprav služijo. Ni čudno, da potem mame, namesto da bi na koncu leta rekle, da je bil njihov otrok odličen, govorijo v množini: “Letos smo bili pa odlični!”  Tudi šolske ocene in uspeh očitno niso več stvar otrok, ampak cele družine. Kaj je potem tisto, kar otrokom sploh še ostane? Ne čudim se, da na informativnih dnevih za srednje šole in celo fakultete v razredih in predavalnicah zmanjka prostora.

Bosi med službo

Letos smo bili starši povabljeni na zadnjo uro plavalnega tečaja, ki ga izvajajo v prvem razredu. Bosi, sicer pa oblečeni za v službo in s prenosnimi računalniki pod roko smo med službenim časom debelo uro opazovali, kako naši otroci plavajo gor in dol po bazenu. Pravzaprav je bilo kar malo smešno. Pa še ničesar novega nismo videli. Prišli smo pa kljub temu vsi, saj nihče ni želel, da bi bil njihov otrok edini brez starša na tribuni. Nekaj dni pozneje je bil na sporedu še prikaz rolanja. Prav tako sredi delovnega časa. Človek komaj verjame, da nam v službah uspe urediti, da lahko manjkamo. Ker tega, kako se tvoj otrok na rolerjih odpelje z enega konca šolskega igrišča na drugega, se pa res ne sme zamuditi. Pri tem je hudo tudi to, da otroke navajamo na nenehen aplavz, čeprav niso dosegli ničesar posebnega.

Končno počitnice

Šolskega leta je hvala bogu konec. Z vsakim delom svojega telesa pričakujem poletni počitek. Utrujena sem. Pa ne od testov, ki ‘smo’ jih pisali skozi šolsko leto, niti od domačih nalog, ki ‘smo’ jih morali narediti. Utrujena sem od vseh zgoraj omenjenih kolobocij, ki te doletijo kot starša šolajočih se otrok.
Počitnice bojo super. Veliko se bomo družili  med sabo in z ljudmi, ki jih imamo radi. Zagotovo bomo tudi plavali in se z rolerji vozili gor in dol po ulici. Pa ves čas bomo bosi hodili naokrog. Ker temu so namenjene počitnice in prosti čas, ki ga prinašajo.
IMG_2921 (Edited)_Fotor

Kako sem se za vedno znebila očal

tina

Očala so bila moja obvezna oprema (in ovira) več kot dvajset let. Od prejšnjega meseca vidim brez njih.

Da slabše vidim, sem prvič opazila na faksu. Gimanzijske učilnice so zamenjale večje predavalnice in naenkrat sem težko razločila, kar je profesor nakracal na tablo. Puberteta je bila takrat že mimo, zato ni bilo bojazni, da bi me vrstniki začeli klicati očalarka. Svoja prva očala sem si tako na nos nataknila brez večjih pretresov. Še fino se mi je zdelo. Čeprav naj bi jih uporabljala samo na predavanjih in za gledanje televizije, sem jih sprva nosila kar ves čas.

Ne spominjam se točno, kdaj sem začela razmišljati o tem, da bi se jih znebila. Dioptrija se mi je z leti slabšala in očala so postala moja obvezna oprema. In ovira. Recimo med tekom so ves čas lezla dol. Nikakor se jih ni dalo stlačiti pod smučarska očala. Med plavanjem v morju sem bila pa itak slepa. Ker če se hočeš tudi potapljati, ni druge kot da očala pustiš na obali. Pozimi so se nonstop rosila, poleti so mi pa zaradi vročine lezla dol z nosa. Če sem se hotela zvečer med gledanjem televizije zlekniti na kavč, sem morala imeti glavo ves čas naravnost, sicer sem se naslonila na okvirje, ki so potem štrleli v napačno smer. Tisti, ki nikoli niste nosili očal, si to težko predstavljate, očalarji pa že vemo.

Morela2

Zadnji dan z očali. Samo še en očalar je v družini.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Moja očala so včasih odletela na drugo stran dnevne sobe

Če pomislim nazaj pa so me očala še najbolj živcirala v obdobju, ko so bili moji sinovi dojenčki. Morda ste opazili, da imajo mame majhnih otrok, sploh tistih, ki še ne hodijo samostojno in so zato veliko v naročju, lase skoraj vedno spete v čop. To je varnostni ukrep. Ker tisto majhno bitje te lahko pošteno pocuka. Naslednja njegova tarča so pa očala. S tem, da lase lahko spneš v čop, z očali pa nimaš kaj. Dojenčkaste roke so jih neprestano vlekle z mojega  z nosu. Neglede na zbirko igrač, ki so v tistem obdobju ležale vsepovsod, so se najraje spravili prav na moja očala.  Včasih so letela na drugo stran dnevne sobe.

Projekt ‘znebimo se očal’

Mislim, da se je ravno v tistem času začelo več govoriti o laserski odpravi dioptrije. Za razliko od mnogih, ki nasprotujejo temu, da jim kdo šari po očeh, me ni bilo nič strah. Dobre izkušnje prijateljev in znancev so  zadoščale. Po forumih pa raje nisem surfala. Povsem nemogoče se mi je zdelo, da bi lahko šlo kaj narobe, če pa gre za ustaljen in preizkušen postopek, ki je že mnogim pomagal do boljšega vida. Oslepela ne bom. To mi je bilo jasno še preden sem šla na posvet o tem, kako takšna operacija sploh poteka. Podobno je bilo, ko sem šla rodit in sem se  pri vseh treh porodih odločila za epiduralno. Po mojem je nove pogruntavščine v znanosti in medicini treba izkoristiti, ne pa da do njih apriori gojimo neosnovan strah, ki nas lahko prikrajša za marsikaj.

IMG_1882

Splača se

Kljub temu je trajalo še deset let preden sem se projekta ‘znebimo se očal’ zares lotila. Štirideseti rojstni dan se mi je zdela kar primerna priložnost. Pa nekako mi je uspelo prihraniti dovolj denarja. Takšna operacija ni poceni, ampak če sešteješ evre, ki grejo za očala in morebitne kontaktne leče, kmalu ugotoviš, da se splača tudi finančno. Poleg tega sem imela srečo, da je bil postopek (teh je namreč več), ki je najbolj poceni, zame tudi najbolj primeren. Nekako obratno od situacije, ko so ti v trgovini vedno najbolj všeč najdražji čevlji.

Na operacijo nisem šla v Zagreb, kamor grejo v zadnjem času mnogi. To se mi je zdelo čisto preveč komplicirano. Odločila sem se za Očesni center Morela okulisti – ker sem slišala, da so veliki profesionalci pa tudi, ker imajo prostore nekaj ulic stran od tam, kjer živim.

Znanstvena fantastika

Pravzaprav je bilo vsega konec še preden sem se dobro zavedela. Postopek laserske odprave dioptrije je prava znanstvena fantastika. Na noge ti nataknejo vrečke, na glavo pa smešno zeleno kapo in te poležejo na posteljo pod zadevo, za katero nekako ugotoviš, da je laser. Očal nimaš, tako da itak nič ne vidiš. Potem ti v oči nalijejo tekočino, nad glavo pa se začnejo prižigati rdeče in zelene lučke. Zdravnica na glas šteje do deset, s čimer odmeri čas delovanja laserja. Potem vstaneš, sezuješ smešne čevlje, snameš kapo in greš domov.

Postopek ni boleč, je pa res, da imaš prve tri dni v očeh neprijeten občutek, zato večinoma spiš. Kar je okej, ker mama treh otrok za večdnevno spanje nikoli ne dobi priložnosti. Poleg tega so to trije dnevi brez telefona, računalnika, televizije, celo knjig. Neke vrste prisilna meditacija, ko te za povrhu pusti pri miru še cela familija. Ni mi bilo hudega, res ne.

Po tednu dni sem šla v službo.  Prvič po več kot dvajsetih letih sem se nekam odpravila brez očal. V pisarni so pa družno ugotovili,  da je Esmeralda res spregledala.

Res je fascinantno, kaj danes zmore medicina. Priporočam vsem, ki nosite očala in radi tečete, smučate, plavate in se igrate s svojimi otroki. Meni se je uresničila dolgoletna želja. Na pregledu, ki ga opraviš mesec  po operaciji, so izmerili, da nimam več dioptrije. Vidim kot sokol, čemur še sama težko verjamem.

Se morajo sedmošolci res učiti o kvasovkah v pivovarni?

tina
Otroke bi rada vzgojila v zmerne potrošnike. Vendar nisem edini zgled. Otroci so tarče marketinga povsod. Tudi v šolah.

Zmeren potrošnik je tisti, ki kupi samo to, kar potrebuješ. Raje manj kot več. Predvsem pa zna presoditi, kaj je tisto, kar rabi. Zato svojih otrok ne jemljem s sabo v trgovine. Po mojem ni nujno, da otroci vejo, kaj vse lahko kupiš. Ker vsega tega je res preveč. Če že grejo z mano, običajno ne dobijo nič ekstra. Včasih v voziček pade kakšen sladoled. Nimamo tega sistema, da si lahko ob vsakem obisku trgovine nekaj izbereš. Jaz si tudi ne. S tem jih razvajajo babice in dedki, pa kakšno sosedo včasih obrnejo. Pa se kljub temu bašejo s sladkarijami. Tudi igračke iz kinder jajc imamo vsepovsod.

Blagovna menjava

Moji trije sinovi ne moledujejo za oblačila določenih blagovnih znamk. Čeprav zadnje čase opažam, da je na obzorju skejterska scena in da postaja pomembno, katere superge za basket imaš.

Trenutno pa vseeno kaže, da ne bojo razvili smisla za modo. Vseeno jim je, kaj navlečejo nase. Mlajša dva ne opazita niti tega, ali so oblačila obrnjena prav ali narobe. Izbiram in kupujem brez njih. Še bolj pa sem vesela, če mi tega sploh ni treba. Oblačila nosijo eden za drugim. Brez pripomb. Ko jih prerastejo, jih podarim prijateljicam z mlajšimi otroki. Od tistih, ki imajo starejše, pa jih dobimo mi.

Takšna blagovna menjava nam ustreza. Ne gre samo za prihranek denarja in časa, ampak predvsem za to, da ti ni treba hoditi po trgovinah, kjer nate in na tvoj naraščaj na vsakem koraku preži potrošniški duh. V hali A smo bili skupaj samo enkrat. In še to samo takrat, ko smo na vrat na nos kupovali pištolo za kavbojca in spiderman kostum za pusta. Včasih pač ne gre drugače.

Otrokom ni treba vsega omogočiti

Imaš ljudi, ki na vsakem koraku nekaj kupijo. No, jaz tega ne bi. Predvidevam, da bo vedno hujše, zato se v tem duhu trudim tudi s svojimi sinovi. Da si ne bi ves čas želeli sto in eno reč, ki je sploh ne rabijo.

Ampak v njihovih življenjih ne obstajam samo jaz.

Največja skušnjava so itak vrstniki. Tu nimaš kaj, razen da mulcem čim večkrat poveš in pokažeš, da ni treba biti kot drugi. Pa da si imun na njihove želje za stvarmi, ki jih nekateri otroci imajo, za svoje pa veš, da lahko o njih samo sanjajo. Enkrat se jih bo že prijelo. Naša večna tema je recimo tablica. Nama se zdi nepotrebna, oni so pa sveto prepričani, da brez nje ne gre. Otrokom ni treba omogočiti vsega. V današnji družbi bojo itak imeli največ od tistega, česar nimajo.

Ker se jim želje ne izpolnjujejo kot po tekočem traku, so me vsi trije že kdaj vprašali, če smo revni. To je sicer relativno, ampak lahko bi bili. V resnici ni pomembno. Nikoli si ne bi kupila ure za 10.000€. Pri avtomobilu je važno samo to, da je varen in da se ne pokvari na vsakem vogalu. Pa eden na družino je čisto dovolj.

Šolski primeri

Potem so pa tukaj še takšni, ki poskušajo otrokom — posredno pa seveda meni — nekaj prodati na zvit način.

Ponavadi se to dogaja, ko me ni zraven. Prvošolec mora recimo celo šolsko leto okoli vratu nositi rumeno rutko z logotipom zavarovalnice. Ali pa mu velikodušno podarijo zvezek z risanim junakom, ki reklamira pašteto.

Imaš tudi celo vrsto reklamnih letakov, ki oglašujejo izvenšolske dejavnosti in na katerih je poleg oglasa za tečaj rolanja za učence prve triade čisto slučajno še oglas za organizacijo team buildingov in promocij, ki jih izvaja isto podjetje.

Ni dovolj, če doma na nabiralnik nalepiš nalepko, da nočeš oglasov.

sedmosolci in kvasovke

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Učiteljice pravijo, da nekatere nove napitke in jogurte spoznajo v šoli, saj jih proizvajalci po nižji ceni ponudijo šolam, še preden izdelek pošljejo na trg. Če vemo, da otroci staršem pogosto sugerirajo, kaj naj kupijo, je to za proizvajalca cenovno precej ugodna trženjska metoda. Zadnjič smo v tem duhu razpravljali o novem topljenem siru, ki so ga dobili v šoli, ampak smo na koncu vseeno kupili kar staro dobro zdenko.

Razumem šolo, da kupuje ceneje, če lahko. Ne razumem pa tega, da sedmošolce za naravoslovni dan vodijo v našo največjo pivovarno in da se to zdi vsem normalno. Tja se vsako leto zgrinjajo učenci iz vse Slovenije.

Razprava o kvasovkah po mojem sodi v naravoslovno učilnico — na licu mesta pa za vsak slučaj jaz raje ne bi razpravljala o pivu z 12-letniki.

Ampak mene itak nihče nič ne vpraša. Ko mi je najstarejši zadnjič povedal, da si bojo ogledali proizvodnjo piva, sem pomislila, zakaj jih ne bi peljali v mlekarno.

Ampak v bistvu je isti šmorn. Na koncu bi jim namesto plastenke sladke pijače v roko pač potisnili jogurt z novim okusom. Še dobro, da jim niso dali kar piva.

Učitelji si ob koncu šolskega leta želijo darila, ki se ga ne da zaviti v celofan

tina

Šolsko leto gre h koncu, kar pa ni naporno le za otroke, ampak tudi za starše. Pa ne zaradi učenja in testov – ti so samoumevni in pričakovani.

Bolj gre za kolobocijo, ki spremlja zadnje šolske dni. Za obsedno stanje večinoma niso krivi učenci in njihovi učitelji, ampak marsikateri starši. Namesto da bi šolo prepustili poklicanim, vse leto nadzorujejo in upravljajo, kaj počnejo njihovi otroci. Ob koncu šolskega leta pa doživimo pravi crescendo.

Darila za učiteljice. Spet.

Lani sem napisala članek o obdarovanju učiteljic ob koncu šolskega leta, ki je obkrožil Slovenijo. Starši so ga delili, ker so želeli drugim staršem sporočiti, naj se malo umirimo. Šele po objavi sem videla, koliko je tistih, ki obdarovanja sploh ne odobravajo, ker se jim ne zdi niti potrebno niti etično. Sodelujejo samo zato, da je mir.

Članek so delile tudi učiteljice, ki jih darila – sploh tista večjih vrednosti – spravljajo v zadrego in neprijeten položaj. Celo pred zakonom. V resnici si želijo nekaj, česar se sploh ne da zaviti v celofan:

“Nočem daril, niti zaključnih piknikov, ki so zame precej mučni, pa še v moj osebni čas posegajo. Želim si normalne učence in normalne starše,” je v komentar zapisala ena od njih.

Po moje je v celotni Sloveniji ni učiteljice, ki se ne bi strinjala s tem. Tudi one si želijo, da bi se starši umirili. Ko gre za darila in tudi sicer. Ampak mi se pa vseeno ne damo: “A ni zanimivo, da dobro vemo, da je kupovanje in dajanje daril za vse nadležno, pa jih vseeno kupujemo?” je ugotovila ena od mam.

Obsedno stanje. Najprej na spletu, potem pa še v živo

Skoraj v vseh razredih, sploh pa v tistih na razredni stopnji, se enkrat konec maja začne burna debata o tem, kaj podariti učiteljici. E-maili letijo sem in tja. Uporabljajo se razna spletna orodja, s pomočjo katerih se glasuje, kaj bi. Ko je vse že skoraj dogovorjeno, priletijo novi predlogi. Spet je treba vse od začetka. Nekateri starši modro molčijo, ampak itak imaš piar mamice, ki vse nadoknadijo.

Ko je dogovor enkrat sprejet, se začne pobiranje denarja na vse mogoče načine. Potem moraš pa svojega otroka še prisiliti, da nariše risbico, čeprav je sploh noče, ker jih je skozi leto narisal že na tisoče in se mu ne da več. Pa še učiteljica mu gre morda na živce. Če bi vprašali njega, ji sploh ne bi nič podaril.

Za konec je nemogoče uskladiti termin, ko naj bi darilo učiteljicam izročili. Veliko otrok potem še ve ne, s čim so obdarili svojo učiteljico ali celo, da so sploh jo. O obdarovanju debatirajo starši. Otrok nihče kaj dosti ne sprašuje. Učiteljic tudi ne, čeprav lahko s tem, ko sprejmejo darilo, celo kršijo zakon.

62,59 evra

Ne vem sicer, ali vse šole upoštevajo določbe Uredbe o omejitvah in dolžnostih javnih uslužbencev v zvezi s sprejemanjem daril javnim uslužbencem. Mednje spadajo tudi učitelji in dejstvo je, da lahko darila precej zakomplicirajo njihovo življenje. Darilo smejo sprejeti, samo če njegova vrednost ne presega 62,59 evra. Če jo presega, učitelj darila ne sme obdržati, temveč to postane last delodajalca oz. države. Ravnatelj mora odločiti, kaj se bo z darilom zgodilo. Če ravnatelj oceni, da lahko koristi šoli, ga smejo obdržati, sicer se ga morajo nekako znebiti. Lahko ga vrnejo darovalcu – ki ga običajno noče vzeti nazaj – ali pa podarijo v humanitarne namene. Učitelj lahko sprejme darilo brez nadaljnjih ukrepov, le če njegova vrednost ne presega 20,86 evra. Če jo presega, mora izpolniti obrazec za vpis v seznam daril, ki naj bi ga vodila šola.

Če poenostavim: darila do vrednosti 20,86 evra učiteljem ne povzročajo nobenih zapletov; daril, vrednih več kot 62,59 evra, sploh ne smejo sprejeti; darila, vredna med 20,86 evra in 62,59 evra, pa jim zakomplicirajo življenje, ker jih doletijo birokratski postopki, ki jih imajo že brez tega dovolj.

Če se vam ne ljubi računati – če v razredu, v katerem je 26 učencev, vsak otrok prispeva pet evrov in se z zbranim denarjem kupi darilo za dva učitelja, to presega dovoljeni cenzus 62,59 evra.

Primerno darilo

Ena mama je v komentar pod lanski članek napisala: “Končno je nekdo povedal! Ponavadi se počutim kot vesoljec, ker sem edina, ki se ji v starševski skupnosti zdi to totalno mimo. V vrtcu smo vzgojiteljicama enkrat nabavili japonke in torbo za na plažo!”

Učiteljici ne moreš podariti enakega darila kot bi ga prijateljici. Dejstvo. Boni, ki se sicer velikokrat imenujejo darilni, pa po mojem sploh ne bi smeli biti darilo. Ker podariti pravo darilo pomeni tudi ugotoviti, kaj si nekdo želi oziroma česa bi bil vesel. Otroci bi o tem že morali imeti kakšno idejo. Če podariš bon, je pa isto, kot še bi izročil kuverto z denarjem. A ni?

200 euro Geschenk - Schleife Gelb

 

 

 

 

 

 

 

Zato letos ne bomo prispevali za darilo. Pravzaprav smo sodelovanje odpovedali kar za vsa leta naprej. Ker zakaj bi počeli nekaj, s čimer se ne strinjamo? Po možnosti samo zato, ker to počnejo vsi? Res ni treba.

Če že

Če se že obdaruje, pa je po mojem mnenju primerno darilo za vsakega učitelja ob koncu šolskega leta dobra knjiga. Že vsa leta, odkar moji otroci hodijo v šolo, se ne morem spomniti primernejšega. Po mojem ga ni učitelja ali učiteljice, ki knjige pred počitnicami ne bi bil/-a vesel/-a. Poleg tega so učitelji ljudje, ki enostavno morajo brati knjige.

Si predstavljate učiteljico, ki ima ob koncu svoje kariere na knjižni polici 35 knjig s podpisi vseh svojih učencev? Neprecenljivo. Pa še v okvirih cenzusa je.

Katerega svojega otroka imate najraje?

tina

Če imate več kot enega otroka, imate tudi svojega favorita. Tako pravijo raziskave, ki jih radi delajo Američani.

Neglede na to, katerega spola je prvorojenec, prestol velikokrat pripade njemu. Očetje imajo najrajši najmlajšo hčerko, matere pa nastarejšega sina. Za prav vse starše pa velja, da otrokom za nič na svetu ne bi priznali, da imamo enega raje kot druge(ga).
Otroci pa kljub temu vejo, kakšna je resnica. Dvojna merila, isti šmorn?
V eni od takšnih raziskav so anketirali 384 družin z več kot enim otrokom in se z njimi pogovarjali trikrat v treh letih.
Rezultati pogovorov s starši so pokazali, da je 74% mater in 70% očetov pristranskih do svojih otrok.
Svoje so povedali tudi otroci. Neglede na starost in spol skoraj nihče od njih ni rekel, da je med sorojenci on tisti, ki je pri starših na prvem mestu. Večina jih je prepričanih, da so zadnji v vrsti.
Človek se prav vpraša, zakaj se starši trudimo, če je pa v vsakem primeru isti šmorn.

Življenje ni pravično

Ista raziskava je pokazala, da so v očeh staršev večji šefi prvorojenci — še posebej, če so fantje. Mlajši sorojenci pa da imajo zaradi večje naklonjenosti staršev starejšemu bratu ali sestri več težav s samimi sabo in s svojo samopodobo. Tudi ko odrastejo, se večkrat spopadajo z občutkom manjvrednosti, medtem ko najstarejši otroci zaradi svojega položaja v družini pridobijo na več področjih. V povprečju imajo celo višji IQ. Od 23 astronavtov, ki ji je NASA kot prve v zgodovini poslala v vesolje, je bilo kar 21 prvorojencev.
Ampak otroci so tudi zviti in znajo pomanjkljivosti obrniti v svoj prid. Saj poznate trik, ko pošljejo po kostanj v žerjavico tistega, ki je pri mami najbolje zapisan in vedno največ doseže? Takrat jih starševsko favoriziranje ne bi moglo manj motiti.
Nekaj je torej zagotovo: ko se borijo za pozornost, se naučijo tudi raznih fint, ki jim lahko pridejo prav, ko bojo odrasli.

Kriva je evolucija

Družina je bila za človeka vedno najboljša preživetvena enota. Starši so skrbeli za otroke, otroci so prenašali njihove gene na naslednje generacije, vsi skupaj pa so se trudili, da jih ne bi požrli volkovi. Podobno počnemo še danes.
Razlika pa je v tem, da so nam tisočletja socializacije prinesla tenkočutnost. Kultura nas je naučila, da skrbimo za šibkejše, ki po evolucijski teoriji v nekih drugih časih ne bi preživeli. Ampak včasih nas še vedno zanese. Takrat smo navdušeni nad svojim najljubšim otrokom.

Sofijina odločitev

Najbolj fer bi bilo, če bi imeli vse svoje otroke enako radi. Ampak potem pomisliš na svojo četico in imaš v glavi celo kolobocijo. Ni tako preprosto, kot bi moralo biti.
Pa nikar me ne sprašujte, katerega od svojih otrok bi prvega rešila iz goreče hiše. Sofijina odločitev je eden bolj groznih filmov, kar sem jih kdaj videla. To je tisti film, v katerem se mora Meryl Streep odločiti, katerega od svojih dveh otrok bo poslala v koncentracijsko taborišče. Film sem gledala, preden sem imela otroke. Po mojem ga ne bom nikoli več.

sophies_choice-dvdcover_s

Če vas res matra

Skoraj vsak otrok, ki ima brate in sestre, svoje starše kdaj vpraša, koga imajo raje. Zase lahko rečem, da to ni najljubše vprašanje, ki mi ga včasih zastavijo moji sinovi. Ponavadi prileti takrat, ko se kateremu od njih godi krivica.
Takrat rečeš, da imaš vse enako rad, ampak vsakega drugače. Različnih ljudi ne moreš imeti enako rad. Kot recimo ne moreš reči, katera od dveh rož je lepša. Obe sta lepi, ampak vsaka po svoje. Zato ni fora, da imaš z vsemi otroki enak odnos, ampak da imaš z vsakim posebej takšnega, kot ga ta najbolj potrebuje. Ko bojo enkrat v puberteti, itak ne boš mogel prenašati nobenega od njih.

Dober odgovor

Ko sem svoje fante vprašala, katerega od njih imam po njihovem mnenju najrajši, se enemu od treh ni ljubilo o tem niti razmišljati. Namesto tega je še naprej brcal svojo fuzbalko v škarpo pred hišo. Druga dva pasta skoraj v en glas rekla, da imam najraje … — očija.
Meni se zdi to kar dober odgovor. Naprej se pa raje nismo pogovarjali.

Samostojni otroci ne padejo sami z neba

tina

Ko me sprašujejo, kako zmorem s tremi, vedno rečem, da lažje, kot bi z enim. Vprašanje je, ali bi mi z edincem sploh zneslo.

Z najmlajšim sinom sva se zadnjič s kolesom vračala z obiska pri prijateljih. Skoraj sva bila že doma, ko sem se na poti z nekom zaklepetala. Vital je nekaj deset metrov od mesta, kjer sem se ustavila, začel svoje kolo riniti v sicer ne zelo dolg, ampak precej strm klanec. Rinil je na vso moč. Ravno je bil v fazi, ko ni bilo jasno, ali bo premagal strmino ali ga bo s kolesom vred odneslo nazaj. Prešinil me je občutek slabe vesti, ker nisem nič ukrenila. Namesto da bi mu šla pomagat, sem le od daleč opazovala, kaj se dogaja, in klepetala naprej. Žal mi je bilo prekiniti pogovor, čeprav se je otrok mučil na klancu.
Že v naslednjem trenutku je mali premagal silo težnosti. Kolo je pririnil na vrh in se zmagoslavno odpeljal proti domu.

samostojni otroci ne padejo sami z neba

Servis mama

Ne morem vam prodati zgodbe, da vedno natančno preštudiram, kdaj moji otroci nekaj zmorejo sami in kdaj potrebujejo mojo pomoč. Velikokrat je razlog za to, da jim ne pomagam, dosti bolj banalen. Preprosto se mi ne ljubi. Slabo vest, ki se zaradi tega občasno oglasi, odženem po hitrem postopku. Vsega je preveč. Odkar sem ugotovila, da je moja lenoba lahko koristna za vse nas, se mi pa še sploh ne ljubi. Letati za tremi fanti je naporno. Tiste mame, ki to počnejo, so precej bolj utrujene od mene, njihovi otroci pa precej manj samostojni. To je tudi eden od razlogov, da je za družbo bolje, če je v družinah več otrok.
Če imaš otrok več kot rok, si prisiljen skrb zanje prepustiti tudi drugim. Ali pa kar njim samim. Včasih so jih imeli celo vrsto. Imeli so tudi kup težav, ampak zagotovo ne s samostojnostjo svojega naraščaja. Danes opazujem, kako jih servisiramo, in imam občutek, da se ne bo dobro končalo. Ko me sprašujejo, kako zmorem s tremi, vedno rečem, da lažje, kot bi z enim. Vprašanje je, ali bi mi z edincem sploh zneslo.

Lep primer

Predstavljate si: petletnik pridrvi k svoji mami, ki se ravno z nekom pogovarja. Bolj ali manj naglas reče eno samo besedo: “Pil!” Mama sredi stavka vstane, pripravi pijačo in jo da otroku, ki od nestrpnosti kar poskakuje. Njen sogovornik medtem potrpežljivo čaka, da se bo pogovor lahko nadaljeval. Ko otrok spije, vrne kozarec mami, ki ga pospravi. Brez besed. Potem nadaljuje pogovor, kot da ni bilo nič.
Zveni znano? Takšna situacija se zgodi velikokrat. Mislim prav na to z otroškim vzklikom: “Pil!” Če sem zraven, dobim pike. Res ne vem, ali ljudje čisto nič ne razmišljajo.

Večni dojenčki

Tako je, ker jim ves čas strežemo. Kar zapelje nas v ta sistem. Dejstvo, da niso več dojenčki, se izmuzne neznano kam. O “prosim” in “hvala” zato tokrat sploh ne bi.
Potem pride na vrsto nenehen nadzor njihovega šolskega dela, pa tudi življenja nasploh. V resnici nas sploh ne bi smelo kaj dosti brigati. Starši dnevno preverjajo domače naloge ali pa jih celo rešujejo, pomagajo pri plakatih in referatih, učijo se z otroki. Danes celo od učiteljic slišiš, da s svojimi otroki ure in ure presedijo ob knjigah ter da je to edini način.
Ni čudno, da beremo o tem, kako mame hodijo na informativne dneve z otroki, ki so na pragu odraslosti. Pa da imamo težave, ker “otroci” pri tridesetih še vedno spijo v isti sobi, kot so pri treh.

Težja pot je boljša

V resnici je dosti težje ne pomagati kot pomagati. Sprijazniti se moraš s tem, da bo lahko večja zmešnjava, če bojo otroci sami reševali svoje težave. Pa tudi dlje bo trajalo. Sploh pa nanje ne smeš gledati kot na nekoga, ki je v vseh pogledih odvisen od tebe. Otroci z leti zmorejo vedno več. Lahko recimo postanejo pravi eksperti v doseganju tega, da jim ni nič treba.
Vodo si v kozarec lahko natoči že dveletnik. To pa še ne pomeni, da bo to tudi storil. Ker mogoče sploh še ni imel priložnosti ugotoviti, da je tega zmožen.

Pravi trenutek

Vital se je na tistem klancu znašel na skrajni meji svojih zmogljivosti. Skoraj mu ni uspelo. Starši bi morali čim večkrat dopustiti, da se zgodi tak trenutek. Ali pa celo večkrat ponovi. Kar ni trivialno. Doseči samostojnost pri otrocih zahteva nekaj truda in razmisleka. Včasih tudi trdo kožo, ker ti okolica sporoča, da je s tabo nekaj narobe. Da se za svoje otroke ne brigaš dovolj. Poleg tega ti mora biti za določene stvari vseeno oz. o njih ne smeš preveč razmišljati. Ne smeš si ves čas misliti: ubogi otrok. Lahko mu sicer nameniš kakšno spodbudno besedo oz. ga preprosto vprašaš, ali bo šlo.
Lahko si pa samo miren in počakaš, kaj bo. Še takrat, kadar se nam mudi, skušam biti potrpežljiva. Vmešam se samo, če je nevarno. Kadar se otroku lahko kaj zgodi, pač moraš nekaj ukreniti. Čeprav je zanimivo, kaj danes velja za ogrožajoče. Smešno je na primer, da otrokom pri mizi ne dajemo nožev. Ne mislim velikih in ostrih, ampak tistih, ki so del jedilnega pribora. Nemogoče je, da bi se s takim nožem lahko kdo urezal. Učiteljice pa se potem pritožujejo, da si otroci na šolskem kosilu ne znajo razrezati zrezka.

Pustimo otrokom klance

Včasih se zgodi, da zato, da bi ostala v svoji coni udobja, iz nje vržem svoj naraščaj. Recimo ne izpustim vsega iz rok, ko nekdo ugotovi, da je lačen. Saj vsi vemo, kje je hladilnik.
Potem je lepo videti otroka, ki se ne ustraši izziva in še tebi pripravi večerjo.
Zato pustimo otrokom klance. Pustimo jim, da sami rinejo nanje.

Pri trinajstih bodo sami osvajali vrhove, kot je Kurešček prejšnji teden osvojil Rožle (glej fotko spodaj).

Samostojni otroci žal ne padejo sami z neba.

samostojni otroci ne padejo sami z neba2

 

Igrišča so za otroke, za starše so samo klopce

tina

Ko imaš enkrat otroke, te je ves čas strah zanje. Včasih ti je kar slabo od tega. Občutka ne moreš poznati, dokler iz porodnišnice ne prineseš svoje prve štručke. Potem se začne obdobje čiste radosti, ki pa je pomešano z neskončno skrbjo, da se malčku ne bi kaj zgodilo.

To je občutek, ki te nikoli ne zapusti. Kmalu ugotoviš, da je starševstvo eno samo krmarjenje med tem, kako otroku omogočiti čim več izkušenj, in tem, kako ga obvarovati pred nevarnostmi, ki ga lahko doletijo. Poiskati pravo ravnovesje je umetnost.

Preostanek prispevka si lahko preberete tukaj.

POJASNILO: Članek je v celoti na voljo na portalu Vse bo v redu. Honorar, ki ga bomo zanj dobili, bo šel za nove hlače, ki jih fantje strgajo medtem, ko se preganjajo po igriščih. Pa za kave, ki jih bo Tina popila med posedanjem na klopcah.

Mama na službenem potovanju ravno tisti dan, ko ima sin rojstnodnevno zabavo

tina

Šipe do konca natrpanega avta trese huronsko navdušenje. Rečeš si: “You can do it!” Oni pa rečejo eno o dreku in driski

Načeloma nimam slabe vesti, če fante pustim same doma. Pa čeprav več dni. So pa dnevi, ko jo imam. Recimo takrat, ko so otroški rojstni dnevi.
To je cela frka, ki jo težko obvlada ena sama oseba. Še posebej, če ni tako organizirano, da otroke odpelješ v institucijo in počakaš tri ure, da jih starši odpeljejo domov.
Zadnjič so me službeno poslali nekam ravno tisti petek, ko je bila v planu Vitalova rojstnodnevna zabava. Ni bilo druge, kot da grem.
Zafrknili smo se že nekaj mesecev prej, ko sva odobrila predlog, da prijatelje odpelje na fuzbal igrišče k babici in dedku, ki živita izven Ljubljane. Najprej zgleda super, da se ne bo treba z njim bosti, da Atlantis odpade, Mini City pa še tem prej.
Nastopijo pa druge težave. Sploh pa, če mame ni doma.
Sledi povzetek pričevanja slavljenčevega očeta, ki se je prejšnji petek pogumno s tem spopadel. Slava mu!

Transport

Na takšno praznovanje moraš otroke odpeljati izpred šole sam, saj od staršev ne moreš pričakovati, da se bojo vozili gor in dol po Kureščku in iskali lokacijo. Poleg tega nočeš, da pridejo tudi vsi starši.
Običajno praznovanje traja dve ali tri ure. Ta varianta traja bistveno dlje.
Najprej se moraš identificirati pri učiteljici in rešiti vse dileme glede primopredaje. Sistematično je treba pregledati dovolilnice za odhod iz šole v spremstvu tretje osebe, ki jih imajo otroci v beležkah, in rešiti situacijo, ker najmanj eden te dovolilnice zagotovo nima.
Potem se moraš seznaniti z vsemi možnimi alergijami in posebnostmi, ki jih imajo sodobni otroci. Nakar zagledaš še petkove šolske torbe, nabasane do vrha, in vrečke z igračami, ki jih otroci lahko prinesejo v šolo samo ob petkih. Eden ima pod roko ta veliko Bayblade areno. Vsi so oblečeni v nogometne drese, ker so ravno imeli krožek fuzbala. Kavbojke, puloverji in jakne se vlečejo za njimi. Ker je ravno malica, je v vsaki prosti rokici kos kruha in jogurt. Potem imajo pa še vrečke z darili, ki jih neprestano jemljejo ven in tlačijo nazaj noter.
To kolobocijo nekako strpaš v avto. Nimaš pojma, kaj te čaka. Varianta od lani ne pomaga, ker so mulci vsako leto drugi — in drugačni, ker so večji.

Hepi brzdej

Šipe do konca natrpanega avtomobila trese huronsko navdušenje. To človek čuti. Pogledaš se v ogledalo in si rečeš: “You can do it!” Oni pa rečejo eno o dreku in driski. Potem pa še eno o seksu. Mislim, se opravičujem, ampak o tem se med vožnjo na žur pogovarjajo sedemletniki.
Pa taki vici so še:
“Reci peč!”
“Peč.”
“Tebi so pa nage babe všeč.”
Sledi pet minut krohotanja. Himna je pa itak: “Hepi brzdej tu ju, / ti bom zobe razbu, / da boš vrisku pa pisku, / k boš zobe isku!”
Potem so tukaj še zadeve, na katere skoraj ne pomisliš. Ko prispeš na cilj, je ključnega pomena, da grejo iz avta samo ljudje, stvari pa ne. Ker kako boš na koncu zbral na kup vse, kar so pritovorili s sabo? Vsakršno igranje z darili je treba prepovedati. Enkrat smo že vsepovsod iskali mikro lego kocke (in jih nismo našli).

Mama na sluzbenem potovanjuFotografija je simbolična in ni bila posneta na opisanem nogometnem rojstnem dnevu na Kureščku, ampak na nekem drugem. Otroški rojstni dnevi (fantovski) so tako ali tako vsi isti. — [Fotografija: Marko Crnkovič.]

Boljši/slabši gol

Najprej se seveda skregajo, kdo bo v kateri ekipi in kdo na kateri poziciji. Potem grejo iskat golmanske rokavice, ki so zabasane pod vso kramo, ki je ostala v avtu. Potem se skregajo še na temo, kdo bo golman in v katerem golu bo branil. Ker če slučajno ne veste, obstaja boljši in obstaja slabši gol.
To opazuješ s terase in čakaš, kaj bo. Prvič se spomniš na ženo, ki vedno reče, da se morajo otroci sami zmenit. Vsaj nekaj je prispevala.
Ni problema. Pa naj se zmenijo. Jaz bom pa eno pivo.

Torta

Hvala bogu, da smo v družini izumili palačinkovo torto, ker potem pride na vrsto še catering. Evo recept, če bo v podobnem položaju kdaj še kakšen foter:
To je torta, ki jo lahko narediš na licu mesta. Spečeš kup palačink in jih sproti mažeš. Čez namaz potreseš mlete lešnike, orehe, piškote ali kokos, lahko pa tudi banane ali kakšno drugo sadje. Vsako namazano palačinko zložiš v trikotnik. Potem te trikotnike v krogu razporejaš po krožniku. Narediš štiri ali pet nadstropij. Odvisno od tega, koliko je otrok. Na koncu torto okrasiš z M&M bomboni. To je torta, za katero ne potrebuješ noža, saj otroci palačinke enostavno vzamejo s krožnika in pojejo.
Do zadnje.

Nismo več daleč

Ko je treba domov, jih iščeš v grmovju in zganjaš skupaj kot ponorelo čredo.
Ampak nazaj grede je vseeno lažje. Ker veš, kaj te čaka.

Olajševalna okoliščina je, da so taki rojstni dnevi samo do desetega leta, potem pa grejo raje z dvema prijateljema v kino. Mi imamo še osem takšnih rojstnih dni od tridesetih. Nismo več daleč. Ampak naslednje leto mene vseeno ne bo zraven.

Kako sem (skoraj) dosegla, da moji otroci radi berejo

tina

Še danes vem, kakšna je bila naslovnica prve knjige, ki sem jo kot otrok sama prebrala od začetka do konca. Ne spomnim se njenega naslova niti vsebine, se pa tega, da je bila to zame prava zmaga.

Takšni spomini pridejo na dan, ko se zgodovina ponovi.  Lahko si samo navdušen, ko se tvoj osemletnik prebije skozi več kot tristo strani Harryja Potterja. Da ne govorim o tem, kako se počuti on. To je res eno samo veselje.

branje

Kdaj začeti?

Preden sem postala mama nisem veliko razmišljala o tem, kako bom svojim otrokom privzgojila ljubezen do branja. Otroških knjig nisem spravljala na kup še preden so bili spočeti. Nisem jim brala, ko so bili še v trebuhu. In tudi ko so bili čisto majhni, ne. Zdelo se mi je preveč. Približno tako kot se mi zdi preveč marsikaj, kar danes s svojimi otroki počnejo sodobni starši. Dojenčki hodijo na jogo, malčki na telovadbo, le malo starejši otroci pa že na angleščino. V tem duhu se od staršev pričakuje, da berejo že novorojenčku. Po mojem ni nujno, da padeš v to evforijo.

V poplavi zahtev in pričakovanj, ki danes okupirajo novopečene starše, se nam ves čas mudi. Pa ves čas nas je strah, da svojim otrokom ne bomo česa (dovolj zgodaj) omogočili. Redki so tisti, ki se znajdejo v tej zmešnjavi. Po mojih izkušnjah lahko z branjem brez slabe vesti začneš šele, ko je otrok sposoben slediti preprosti zgodbi.

Sploh če so okoli njega ljudje, ki berejo, in police, na katerih je veliko knjig. Če radi beremo starši, smo že na pol poti do cilja.

Ne smemo nehati

Večja dilema kot kdaj začeti z branjem, se mi zdi, kdaj nehati. Večina staršev bere otrokom, ko so majhni, in s tem preneha, ko se ti naučijo brati samostojno. Ampak če nekaj znaš, še ne pomeni, da boš to tudi počel. Podobno je recimo s plavanjem. Veščino obvladaš, ampak če ne maraš vode, jo boš bolj redko prakticiral, še manj pa v njej užival.  V prvi triadi osnovne šole se pri nas skoraj vsi otroci naučijo brati. Kljub temu pa raziskave kažejo, da 60 odstotkov mladostnikov redko bere oziroma sploh ne bere.  Z veseljem pa se jih branju posveča le skromnih 16 odstotkov. A ni škoda? Bralci vemo, da je.

Kaj lahko še ukrenemo

Branje najstnikom je trik s katerim jim lahko približaš knjige, ki jih morda nikoli ne  bi vzeli v roke. Moj najstarejši sin marsikatero prebere samo za to, ker mu prvih nekaj poglavij preberem jaz. Ko se zgodba v knjigi začne zapletati, ne more počakati do naslednjega večera, in nadaljuje sam. Raje sploh ne vem, kdaj se v njegovi sobi potem ugasne luč.

Včasih se greva tudi ‘luknjasto’ branje. Na glas preberem le vsako drugo ali tretje poglavje, vmes pa bere sam. Ali pa prehitevam jaz. Preden nadaljujeva drug drugemu razloživa, kaj se je zgodilo. To je dvojna zmaga. Ljudje, ki berejo, znajo pripovedovati pa tudi pisanju so boljši. V šoli se mu to pozna, čeprav me je enkrat prosil, da mu preberem knjigo, ki so jo imeli za domače branje. Prosim, ne povejte učiteljici – ampak zakaj pa ne?  Sploh če to pripomore k temu, da se otrokom zaradi šolskega obveznega čtiva branje ne upre na celi črti. Pri trinajstih še ne moreš dojeti, da so Solzice dobra knjiga.

Namesto televizije

Važno je, da imaš sistem in rutino, ki se je večinoma držiš. Pa da nimaš slabe vesti. Pri nas doma televizijo gledamo čez vikend. Sploh kadar dežuje. Takrat si res privoščimo in včasih ves dan ne vstanemo s kavča.

Med tednom pa se zvečer vsi skupaj zbašemo v ta veliko posteljo in se lotimo dobre knjige. Branje na glas je zame eden ljubših načinov druženja z mojimi otroki. Sploh zdaj, ko so zrasli in mi ni treba kar naprej brati ene iste slikanice. Namesto tega beremo ta prave knjige. Takšne, ki imajo 100 strani in več. Ko končamo, komaj čakamo naslednjo.

Ni pomembno samo, da berejo, ampak tudi kaj berejo

Da jih le ne bi kaj odvrnilo od branja, knjižničarji in drugi promotorji branja rečejo, naj si otroci knjige izbirajo sami. Svojim otrokom pa kar jaz povem, kaj naj berejo. Ker vem, katera knjiga je dobra, oni pa tega še ne vejo. Njim so všeč knjige z naslovi kot je Lov na pošasti: Konvol, hladnokrvni surovež, Vampirska akademija ali pa recimo Arena smrti. Tudi tukaj imamo ta potrošniški moment. V knjižnici velikokrat zamenjam večino tistega, kar naberejo, ali pa grem v tja kar sama. Tako kot v trgovino po špecerijo – samo da me ne gnjavijo še s čokolado in bomboni.

Produkcija knjig za otroke in mladino je pri nas ogromna ‒ na leto izide približno 900 otroških in mladinskih naslovov. Nad tem imaš težko pregled, ampak se da. Eden od kriterijev po katerih starši lahko izbiramo, je nagrada zlata hruška, ki jo vsako leto dobijo dobre knjige. Podaljšek zlatih hrušk pa Priročnik za branje kakovostnih mladinskih knjig. V njem dobijo oceno vse knjige, ki so izšle v preteklem letu. Lahko so odlične — to so tiste s zlatimi hruškami —, zelo dobre, dobre, pomanjkljive ali pogrešljive. Če se ravnaš po  teh seznamih, ne moreš zgrešiti.

Kaj imamo na nočnih omaricah

Srednji sin, ki hodi v drugi razred, je med vsemi tremi najbolj navdušen bralec. Trenutno je nekje na sredini četrtega dela Harryja Potterja, ki mu ga občasno izmakne starejši brat, da potem tekmujeta, kdo ga bo prvi prebral do konca. Na tej nočni omarici je še nekaj delov  Kapitana Gatnika – carskega stripa, ki je tudi za mulce, ki jim knjige smrdijo. Trinajstletnik je ravno zaključil Bratovščino orlovih kril, napet pustolovski roman češke pisateljice Ilone Fišerove, zdaj pa čakam, da odpre Čudo R.J. Palacie, ki je res dobra in koristna knjiga. Tudi za starše. Na moji nočni omarici je na pol prebran Robin Hood. Klasika, ki je kot otrok nisem prebrala, zdaj jo z veseljem berem sinovom.

Na nočni omarici najmlajšega sina pa so teniška žogica, golmanske rokavice, nekakšne karte, za katere sploh ne vem, kako se jim reče, in plastični Star Wars meč.

Nobene knjige.

Od tu tisti (skoraj) v naslovu kolumne. Ampak ob vseh teh knjigah se to lahko še vse spremeni.

 

Resnica o žgečkanju

tina

Na živce mi gre, če me kdo žgečka. Ali tunka. Raje ne pomislim, kako je, če te med tunkanjem žgečkajo. Kap bi me zadela.

Če pomislim, kaj od obojega mi je bolj neprijetno, zmaga žgečkanje. Za razliko od preostanka moje družine se tej dejavnosti izogibam v loku. Pustijo me pri miru. Sinovi pravijo, da sem totalno brezvezna. Za take štose je pri nas oči, mami pa ne. Jaz jih še gledam bolj težko.

V človekovi naravi je, da se trudimo spraviti druge ljudi v smeh. Ker smeh je pol zdravja in kar je še tega. Poleg tega so zabavni ljudje bolj priljubljeni od tistih, ki niso.
Pri žgečkanju pa ne rabiš smisla za humor. Žgečkanje je univerzalna šala. Preprosta pot do smeha. Nima veze, kateri jezik govorimo, smejimo se vsi enako. In vsi to radi počnemo. Kateri starš si ne želi, da se njegov otrok ne bi sproščeno in na ves glas smejal?
Po mojem smo zato razvili kulturo žgečkanja. Začnemo že pri dojenčkih. Žgečkanje je nekaj, kar iz malih ljudi izvabi prvi glasen smeh.

Nekaj prvinskega

Naši se največkrat žgečkajo zvečer. Tega še posebej ne maram, ker so potem vsi naviti, ko je treba spat. Zapletejo se v kričeč in smejoči se klobčič, da odmeva po vsem stanovanju. Ne vem, zakaj to počnejo. Nekaj prvinskega je v tem. Morda zato, ker jim ne dovolim, da bi se pretepali?

Žgečkanje je verjetno najbolj intenziven telesni stik, ki ga imajo med sabo. Trije fantje, stari med 7 in 13 let, se ne stiskajo in objemajo preveč radi. Sploh pa ne med sabo. Mogoče jih bo minilo, ko si bojo zaželeli dotikati se nekoga, ki ne spada v krog njihove družine.

Žgečkalni catch

Pomislite, kako je, če vas nekdo žgečka. V bistvu ni prijetno, smeješ se pa vseeno. Velikokrat si ne moreš pomagati, da se ne bi. Vsaj jaz tako občutim žgečkanje.

Poleg tega je to eden prvih občutkov nemoči, ki se ga spominjam. Tisti, ki ga žgečkajo, na ves glas prosi, naj nehajo. Ampak ker se zraven smeje, ga nihče ne jemlje resno. Včasih pa sploh nimaš moči, da bi rekel, da je dovolj. Na videz je zabavno, v resnici pa kmalu postane neprijetno. To je ta žgečkalni catch.

Pa zanimivo je, da sebe ne moremo žgečkati. Zakaj ne, ni povsem jasno, ampak verjetno je razlog v tem, da nas mora žgečkanje presenetiti, sicer dotika ne občutimo tako. Naši možgani so sprogramirani tako, da predvidijo nepomembne dražljaje. Zato na primer ne čutimo, da imamo obuto nogavico ali da smo naslonjeni na naslonjalo stola.

Teorij je več

Nekje sem prebrala, da je z reakcijo, podobno smehu, človek v neki fazi razvoja odganjal nevarne žuželke, ki so včasih lezle vsepovsod in žgečkale naše prednike. Zato da ni naključje, da so mesta na telesu, kjer smo najbolj žgečkljivi, tudi najbolj ranljiva. To občutljivost naj bi podedovali od prednikov kot zaščito pred ugrizi insektov, pajkov in drugih gomazečih bitij.

Žgečkanje baje uči majhne otroke obrambnih veščin. Po neki drugi teoriji pa dojenčki skozi žgečkanje ugotavljajo, kje se končuje njihovo telo in začenja telo drugega. Žgečkanje da povezuje odrasle z otroki. Tudi Freud in Lacan — in verjetno še kdo — sta o tem fenomenu rekla dve ali tri, ampak ne bi zdaj o tem.

Sodobni psihologi in pedagogi pravijo, da lahko žgečkanje slabo vpliva na otrokov razvoj. Če so te v otroštvu veliko zgečkali, se ti v odraslosti baje lahko zgodi, da ne prenešaš bližine drugih. Celo bližine človeka, s katerim deliš posteljo.
Ne vem, ali naj temu verjamem, ampak po drugi strani nikoli ne veš.

Žgečkanje do onemoglosti

Za razliko od nagajivega žgečkanja, ki ga velikokrat prakticirajo starši in otroci, pa je neprimerno večja muka nežnejše žgečkanje — recimo z gosjim peresom po golih podplatih. Si predstavljate?

To so počeli v starem Rimu in baje tudi v koncentracijskih taboriščih med 2. svetovno vojno. Žgečkanje je lahko tudi kruta, prefinjena oblika mučenja, ki na telesu ne pušča vidnih posledic. Nekaj podobnega so izumili Kitajci, ki so ubogemu revežu noge namočili v slano raztopino in potem nadenj poslali kozo, da mu je lizala podplate. Baje lahko od tega tudi umreš.

Saj pravim, ne maram žgečkanja. Se mi je kar zdelo, da je kruta tudi njegova zgodovina. Zato bom svoje otroke raje crkljala kako drugače. Dokler se mi bojo še pustili oziroma se ne bojo spravljali name z žgečkanjem. Sicer bo hitro konec zabave.
ngbbs4b131ed05338f

Študentje naj se naučijo kuhati, ne pa da po gostilnah jejo (nezdravo) hrano

tina

Zadnjič sem hotela na kosilo v restavracijo blizu pisarne, kjer delam. Gre za restavracijo srednjega cenovnega razreda, v kateri je v času kosila težko dobiti prosto mizo, ker takrat tam sedi vsaj 100 ljudi, mlajših od 25 let.

Dialog je potekal takole:

Natakar: “Gospodična, saj ste študentka, a ne? Malo bo za počakat.”
Jaz: “Hvala za gospodično, za študentko pa sploh, ampak diplomirala sem pred 15 leti, poročila pa sem se pred 14. Čez pol ure imam sestanek. Koliko je torej za čakat?”
Natakar: “Glejte, tamle je vrsta. Lahko pa jeste za šankom.”

Po mojem bi lahko gostilne, ki imajo več prostorov, enega namenile študentom, druge pa delovnemu ljudstvu. Ali vsaj obratno.
Ampak študentje so dragoceni. Na račun bonov gostinci vsako leto zaslužijo približno 14 milijonov evrov državnega denarja.
Smernice za študentsko prehrano
Razen tega v smernicah o študentski prehrani črno na belem piše, da je prostore, namenjene uporabnikom subvencionirane študentske prehrane, prepovedano ločevati od drugih prostorov. Pa da mora imeti študent za uživanje vsakega obroka dovolj časa. Pa da morajo biti obroki ponujeni v okolju in na način, ki vzbuja pozitiven odnos do prehranjevanja.
Le zakaj takšne kvasijo? A se bojijo, da bojo študente zaprli v klet?
Še dobro, da imam službo, ki jim omogoča subvencionirano prehrano. Pa hvala, da lahko jem za šankom — čeprav prispevam tudi za vse tiste štedilnike in piskre v študentskih domovih, ki jih nihče ne uporablja.

Študentska prehrana po moje

Po mojem bi morali študentje jesti v študentskih menzah v bližini fakultet. Pa še to samo v primeru, če med predavanji ne bi imeli časa iti v svoje študentsko domovanje in si lastnoročno skuhati kosila. Lahko pa bi si ga zjutraj pripravili doma in ga nesli na faks.

Tako bi jaz uredila študentsko prehrano v Sloveniji. Pa ne zato, ker zaradi študentov včasih jem za šankom. In tudi zato ne, ker bi se mi zdelo, da gre za njihove prazne želodce preveč denarja.

l_025

Živilske karte

Ne zdi se mi skratka primerno, da visijo po (zanič) gostilnah in da jim mi to omogočamo. Po mojem bi si morali večino obrokov, ki jih pojejo, pripraviti sami. Študentska leta so namenjena tudi osamosvajanju in navajanju na to, da se v življenju moraš znajti sam.
Če že subvencioniramo študentsko prehrano, bi namesto bonov predlagala uvedbo živilskih kart, s katerimi bi študentje kupovali hrano v trgovinah po ugodnejši ceni.
Bojim se namreč, da preveč 18-letnikov ni sposobnih iti v bližnjo samopostrežno, si v okviru omejenega budgeta kupiti primerna živila in iz njih v doglednem času pripraviti okusen obrok.
Še bolj pa sem prepričana, da tega niso sposobni ponavljati iz dneva v dan. Namesto tega od ponedeljka do petka jejo piščanca gombao za 4,37€ doplačila, če že nimajo časa, da bi šli v staro Ljubljano na suši. Čez vikend jim pa mama kuha govejo juhco.
V nobenem primeru jim ni treba pomiti posode, niti razmišljati o tem, kaj imajo sploh v hladilniku.

Jem zdravo, študiram s polno paro

Študentske bone imamo za to, da finančno pomagamo študentom. Ampak to je samo en del zgodbe. Subvencija je tudi za to, da študentje jejo zdravo. Obstajajo namreč zelo točno določene smernice zdravega prehranjevanja z jedilniki, ki jih morajo upoštevati vsi, ki v svojih lokalih gostijo študente.
Iz teh papirjev je razvidno, da mora biti vse natančno izračunano. Ne samo, da mora biti obrok sestavljen iz treh hodov — pri čemer je izrecno poudarjeno, da pitna voda ni hod —, ampak so točno določene tudi količine beljakovin in ogljikovih hidratov ter sadja in zelenjave.
Skratka, študentom ne samo ni treba kuhati, temveč jim tudi ni treba razmišljati o tem, ali jejo zdravo. Vse dobijo na pladnju.

Pizza? Pohan sir? McDonald’s? Dober tek!

Ampak nekaj vseeno ne štima. Na seznamu več kot 240 gostinskih lokalov, ki v Ljubljani ponujajo študentsko hrano, je na desetine pizzerij. Nanj so uvrščeni vsi McDonaldsi. Najbolj popularen študentski obrok je pa še vedno pohan sir s pomfrijem.
Veliko je razlogov, da so študentski boni fajn, ampak veliko je tudi tistih, ki pravijo, da niso. Meni se zdijo ti drugi pomembnejši. To, da je treba naučiti otroke, kako se kaj skuha, je pa itak jasno.

Česa si zares želim za materinski dan

tina

Že 13 let sem mama. Vsako leto se iskreno razveselim vseh čestitk s srčkastimi motivi, skulptur iz das mase, papirnatih rož in ogrlic iz makaronov, ki mi jih moji trije sinovi podarjajo za materinski dan. Ampak jaz imam vseeno svojo različico materinskega dne, ki bi me res razveselila, še bolj pa sprostila. Upam, da mi oprostijo.

Za materinski dan si želim:

_MG_5055

Kuhamo za materinski dan

 

Da me zjutraj ne bi zbudil šestletnik v razvlečeni pižami, ki pride na vse zgodaj vprašat, če je šola ali vikend, se zbaše v posteljo in ne utihne, dokler ne vstanem. Skoraj sem že pozabila, kako je, ko se brez takšne ali drugačne budilke zbudiš sama od sebe in se potem še malo preteguješ v postelji. No, to bi.

Preostanek prispevka si lahko preberete tukaj.

POJASNILO: Članek je v celoti na voljo na portalu Vse bo v redu. S honorarjem, ki ga bomo zanj dobili, si bo mami Tina kupila nekaj lepega.

Punce so pridne, fantje so pa brihtni

tina

Šola je najvplivnejša institucija v otrokovem življenju. Osnovnošolec preživi v šoli vsaj sto ur na mesec. Sama sem ta del šolanja oddelala že davno, ampak zdaj se vračam. Celo v isto šolo, kamor sem hodila kot otrok. Moji trije sinovi so furt tam, zato se mi zdi pomembno, da grem včasih vprašat, kako jim gre.

Najbolj ga lomi najmlajši. To smo pričakovali. Zaradi drugih dveh me sicer še niso poklicali v šolo, ampak to se lahko še spremeni.

Ne bi razlagala, o čem govorimo na govorilnih, je pa zanimivo, s čim se skoraj praviloma začnejo. Učiteljica vzdihne, zmaje z glavo in reče nekaj v stilu: “Veste, gospa, takšni so pač fantje.”

V vseh teh sedmih letih o tem z učiteljicami še nisem razpravljala, ker vem, kaj mislijo. Se mi pa vseeno zdi, da bi ga lahko zadržale zase. Doma nimam celega razreda. Imam tri fante. Majhen vzorec, ki pa lahko tudi marsikaj potrdi in ovrže. Sploh zdaj, ko sem izbrskala še cel kup raziskav o tem, v kateri koš v šolah tlačijo fante in v katerega punce.

Punce so bolj pridne

Velikokrat slišimo, da so deklice pridne in pri miru, fantje pa preveč živahni in neposlušni.

V šoli velja, da so punce v povprečju bolj uspešne kot fantje. Bile naj bi bolj zbrane in osredotočene, pa tudi bolj vestne in urejene. Poleg tega naj bi se lepše obnašale in imele boljše ocene.

Zato v našem šolskem sistemu — vsaj na prvi pogled — prideš bolje skozi, če si punca. Bolje prideš skozi tudi, če si njena mama. Ideal za prenekatero učiteljico je pač deklica.

Pridna, skoncentrirana in nemoteča, ki tiho in pri miru sedi v prvi klopi in naredi vse, kar ji naročijo. Verjamem, da marsikateri učitelj rad uči tudi fante, ampak po mojem je precej takšnih, ki ne bi imeli nič proti, če bi v njihovem razredu sedele same pridne punce.

Fantje ne znajo biti pri miru. Kar naprej motijo pouk, velikokrat ne delajo domačih nalog in jih za šolo bolj malo briga. Če se spomnim na svoje tri, to ni daleč od resnice. Včasih pomislim, kako bi bilo, če bi namesto treh mulcev imela tri hčerke, ki bi imele same petke. Čeprav se mi dozdeva, da moji otroci v nobenem primeru ne bi bili pridni in  poštirkani.

Pametnjakovič

V 7. razredu je med fanti moderno, da se delaš, da ti za šolo dol visi.

Zadnjič je bil Rožle vprašan in je dobil štiri. To je že od začetka osnovne šole njegova najpogostejša ocena. Skupaj z njim je bila vprašana tudi ena od sošolk, ki je znala za pet. “Valjda je dobila pet, če je pa dobesedno povedala vse, kar piše v knjigi. Sploh mi ni jasno, kako si lahko zapomni vsako besedo,” je komentiral njeno oceno, ko je prišel domov. “Jaz sem si trikrat prebral, pa je. Petke so itak za punce. Meni so štirke čisto okej.”

Punce so pridne, fantje pa bistri

Pravijo, da dečki v povprečju bolje razumejo snov, deklice pa naj bi jo bolje obvladale, ker so se je naučile na pamet. Uspeh deklic da je posledica trdega, zavestnega dela, medtem ko naj bi se fantje učili mimogrede.

Tako misli marsikateri učitelj. Pa tudi učenec, če sem prav razumela svojega sina. Ko sem pisala tale članek, sem naletela na kar nekaj diplomskih in magistrskih nalog študentov pedagogike na to temo. Marsikateri študent se je pogovarjal z učiteljicami in ni jih bilo malo, ki so trdile, da so punce pridne, fantje pa brihtni.

Ni mi všeč, da imajo (moje) fante ves čas za nemogoče in problematične. Niti nočem, da bi sami sebe imeli za preveč pametne. Še najbolj pa me moti ideja o brihtnosti fantov in pridnosti punc. Če bomo o otrokih tako mislili, bodo takšni tudi postali. Ali pa so že.

Pa veliko ljubše bi mi bilo, če bi učiteljice začenjale govorilne ure s stavkom v stilu: “Veste, gospa, takšni so pač otroci.”

pridne punce

 

 

 

 

 

 

****
Prispevek je nastal v okviru projekta Uravnotežimo odnose moči med spoloma, ki ga izvaja Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.

180 na uro: Moj mož/oči je lahko palačinkomat

tina

Najprej sem mislila, da je hec. Neslana šala, pravzaprav. Ampak od leta 2009 do danes jih je res spekel več kot 200.000.

Malo ljudi opravlja poklic, ki bi si ga bilo treba najprej izmisliti. Obstajajo pa — in mi imamo enega takega doma. Po mojem tudi zato nismo čisto navadna družina. Ker kdo pa ima na terasi toliko palet nutelle, da komaj vidiš čez?

Ni čudno, da ljudi zanima, s čim se ukvarjamo. Velikokrat vprašajo otroke: “Kaj dela tvoj oči?” Otroci pa vedno z navdušenjem povejo: “Peče palačinke. On je najhitrejši palačinkar na svetu!”

Kako se je začelo

Predstavljate si nosečo žensko, ki že ima dva otroka. Eden je star dobro leto, drugi hodi v 1. razred. Ravno se je skupaj z otrokoma prikotalila iz službe in nekako dosegla, da je v hiši vsaj približno red in mir. Z nogami na sosednjem stolu sedi za kuhinjsko mizo, jé kremšnito in bere Sobotno prilogo, čeprav je že četrtek. Zraven upa, da bo mir trajal do takrat, ko bo domov prišel oče vseh teh otrok. Potem se ji z njimi ne bo treba več ukvarjati.

Z nosečnostjo pridejo določeni privilegiji. Pa mogoče ji bo prinesel še eno kremšnito.

Kriza

O krizi se je takrat sicer že govorilo, ampak ljudje še niso množično leteli na cesto. Oba sva imela dobri službi. Ravno smo prenovili stanovanje in kupili avto, v katerega lahko spraviš pet ljudi. Prejšnje poletne počitnice smo se z avtodomom vozili po Evropi, naslednje pa smo hoteli preživeti na enem od grških otokov.

Take stvari se zgodijo, ko jih najmanj pričakuješ. Namesto čisto navadne kremšnite. Po možnosti, ko si v osmem mesecu nosečnosti.

Kaj pa zdaj?

Ampak eno je izgubiti službo, drugo pa s tem seznaniti tistega, ki je skupaj s tabo odgovoren za skoraj petčlansko družino. Hvala bogu za tiste tri plače, ki so nam jih poklonili za adijo. Pogovor je bil do neke točke precej predvidljiv. Jaz (panično): “Ja, kaj bomo pa zdaj!?” Zaključil pa se je zelo nepredvidljivo. On (kot da ni nič): “Palačinke bom pekel. Saj veš, kako je na Hrvaškem. Tiste dolge vrste, palačinke so pa zanič. Imam res dobro idejo.”

Najprej sem mislila, da je hec. Neslana šala, pravzaprav. Ampak od leta 2009 do danes jih je res spekel več kot 200.000

Palačinkomat

Stroj, ki speče 180 palačink na uro, so nam tisto pomlad poslali direkt iz Minnesote. Najprej še ni imel imena, potem pa se je eden od znancev, ki si rad izmišljuje nove besede, spomnil, da je to palačinkomat.

Predvsem je namenjen peki palačink na večjih dogodkih, pride pa tudi na dom. Na privat zabavo, rojstni dan ali poroko. Decembra po podjetjih spremlja dedka Mraza.

Palačinke peče tako hitro, da nihče ne čaka na svojo porcijo. Poleg tega ga je veselje gledati, ker to počne skoraj sam od sebe. Mame potem rade pripomnijo, da bi ga takoj imele doma, čeprav bi jim zavzel pol kuhinje.

Sedem let pozneje

Odkar imamo palačinkomat, smo pogruntali vse sorte. Od sladke klasike do palačink s slanimi nadevi, palačinkanapejev in palačinkinih zvitkov za catering do palačinkove torte za rojstni in mini palačink, ki jih zložiš eno na drugo in obložiš z vsem mogočim.
Zmes za palacinke_PALACINKOMAT
Pa še ena čisto nova stvar je. To res moram povedat. Od prejšnjega tedna je v trgovinah Spar po Sloveniji na voljo gotova zmes za palačinke, pakirana pod blagovno znamko Palačinkomat. Na vrečki je kar Aljaž, ker bi rad bil kot Uncle Ben’s.

Mogoče vam stvari iz vrečke ne dišijo, ampak če imate zmes doma — jajc in mleka pa vam je zmanjkalo —, lahko iz nje, če jo zmešate z vodo, vedno spečete 35 palačink. Pa na smučanje jo lahko vzamete. Ali pa na morje, kjer se mleko zaradi vročine lahko sesiri.

Pa dober tek!

 

 

Vsega je preveč. Otroških umetnin pa sploh.

tina

Naključni obiskovalec bi v naši kuhinji težko našel hladilnik. Mi ga sicer najdemo brez težav, ampak samo zato, ker vemo, kje je. Hladilnik je praktično edina stvar v kuhinji, na katero lahko z magneti obesiš papirnate zadeve. Pri nas so gor razna obvestila, ampak teh ni nikoli toliko, da s prostim očesom ne bi mogel najti hladilniških vrat. Pogled v resnici zastirajo otroške risbe, ki tam visijo ena čez drugo.

Velikokrat rečem, da se bom zadušila pod količino oblačil in perila naše petčlanske družine, ampak mogoče se bom prej pod težo umetniških izdelkov, ki so delo mojih otrok.

Na hladilniku so večinoma začasne razstave, ki jih kurirajo in postavljajo oni, podiram jih pa jaz. Ko jih ni doma, izkoristim trenutek, in večino zabrišem stran. Potem gremo spet od začetka. Vmes imamo nekaj dni rumen hladilnik, kakršen je bil mišljen za v kuhinjo.

Stalne razstave

Stalnih razstav nimamo, ker si še nikoli nisem vzela časa, da bi dala kaj v okvir. Do pred kratkim sem vse, kar se mi je zdelo nadstandardno, spravljala v eno od omar, kamor smo shranjevali tudi mape z izdelki, ki so jih otroci vsako leto na koncu šolskega leta pritovorili domov.

Umetniška zbirka bi omaro do zadnjega kotička zasedala še danes, če mi ne bi zadnjič zaradi prenatrpanosti padla na glavo in se raztresla po celi otroški sobi.

Robot za nagrado

Najprej me je prijelo, da bi vrgla stran vse po spisku. Ker tega je ogromno. Otroci od svojega 3. do 10. leta praktično vsak dan nekaj narišejo. Poleg tega ustvarjajo tudi v institucijah, kjer preživijo pol dneva. Za nagrado za konec šolskega leta domov dobiš še vse to.

Včasih pa še kaj ekstra. Enkrat sem na primer v vrtec nesla ogromno vrečo tulcev od WC papirja, ki smo jih vestno zbirali, ker danes vsi jamrajo, da otroci nimajo iz česa ustvarjati, pa da moramo reciklirati.

No, na koncu smo jih v obliki robota, ki smo ga komaj spravi skozi vrata, dobili nazaj.

Ni vse piece of art

Saj ne da ne bi spoštovala avtorskega dela svojih otrok, ampak večinoma ne gre za umetniške presežke. Ta varianta, da vzdihuješ vsakič, ko otrok nekaj spravi na papir, je po mojem škodljiva. Saj moji otroci so super, ampak ni vse, kar pride izpod njihovih prstov, piece of art. Pravzaprav smo precej daleč od tega, česar niti pred njimi ne skrivam.

Kupa njihovih umetniških izdelkov torej nisem shranila zato, ker ne bi bila sentimentalna, ampak iz čiste lenobe.

Ampak za vse, kar kopičiš, na žalost enkrat zmanjka prostora. To zelo dobro vemo tisti, ki se stvari lotimo šele, ko nam ta pade na glavo. Potem pa ti je vedno žal, da nisi sproti.

Kaj naj zdaj s tem?

Če vprašaš Google, dobiš kup nasvetov, kaj vse se da narediti z otroškimi risbami in podobnim. Lahko jih na primer poskeniraš in naložiš na Pinterest. Ali pa narediš fotoknjigo. Iz nekaterih se da izdelati novoletne čestitke, ovijalni papir ali pa tapete. Nekaj jih lahko daš v okvir in pošlješ sorodnikom. Nori Američani pa iz otroških risb izdelujejo celo poštne znamke.

Nič v mojem stilu, torej.

Jagodni izbor

Na koncu jih je ostalo za eno samo mapo.

Ker res ne rabimo tristotih variant Obi Wan Kenobijev, Darthov Vaderjev in R2-D2-jev, za katere so fantje že zdavnaj pozabili, da so jih kdaj narisali. Niti velikonočnih pirhov na sto in en način ne. Pa kaj naj z devetimi portreti Franceta Prešerna? Risbe oboroženih in gorečih ljudi pa sem sploh zabrisala stran. Prav tako pobarvanke in lepljenke z razpadajočimi jesenskimi listi, bleščicami, kosmi vate in kar je še tega.

Otrokom je bolj pomemben proces, kot pa rezultat, zato se redko sploh spomnijo na svoje pretekle stvaritve.  Pri vsem skupaj je najbolj važno to, da radi ustvarjajo.  Pa da imaš doma hladilnik z magneti.

Jagodni izbor stvaritev mojih sinov je večji dosežek, kot se zdi na prvi pogled.

Tista omara je zdaj končno pospravljena.

IMG_1444

Zaradi česa vsega bi lahko imela slabo vest kot mama (pa je nimam)

tina

Skoraj 30% očetov ni bilo samih z otrokom do otrokovega prvega leta starosti. Najbrž ne vsi zato, ker sami ne bi hoteli.

Zadnjič sem razmišljala, da bi bilo zanimivo, če bi moje tri sinove nekdo fotografiral, preden grejo vsako jutro v šolo.

Njihov videz se namreč iz dneva v dan spreminja. Enkrat so počesani. Drugič zgledajo, kot da lasje že nekaj dni niso videli glavnika. Včasih odidejo kar v trenerki, ki je po možnosti strgana na kolenih. Premajhna ali zaflekana oblačila so klasika. Narobe oblečena pa sploh. Včasih imajo obuti dve različni nogavici. Pozimi imajo kape na glavah samo, če jih na poti do avta kje slučajno srečajo. Tudi brez šolskih torb so že šli v šolo.

Kadar mame ni doma

Zjutraj, ko odhajajo v šolo, me trikrat na teden ni doma. Telovadim v fitnes centru nedaleč stran. Pri treh otrocih in službi imam za rekreacijo čas samo sredi noči — torej od 6:45 do 7:30 zjutraj.

Takrat me ne more presenetiti nobena obveznost, ker je za vse prezgodaj. Zato neslišno vstanem in se izmuznem iz hiše, preden kdorkoli reče “mama”. Po končani telovadbi ne hitim domov, čeprav bi jih pred odhodom v šolo še lahko ujela in rešila, kar bi se rešiti dalo.

IMG_1459 (2)

Ne skačem do stropa od ogorčenja, ker se fantje rihtajo po svoje. Niti ne kontroliram vsega, kar počnejo. Naj si kar obuvajo različne štumfe.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Razlogi za slabo vest

Kadar me zjutraj ni, so kot opustošena vojska. Še posebej, če jim pred odhodom ne pripravim oblačil, ki naj jih oblečejo. Včasih za to nimam časa, velikokrat pa se mi navsezgodaj ne ljubi in si mislim, naj se sami znajdejo.

Čeprav to sploh ni preprosto. Oblačil, ki jih potrebujejo, nemalokrat ni v omarah, kjer bi morale biti, ampak so izgubljene v kupu nezloženega perila, iz katerega res ni najlažje izkopati dveh enakih nogavic. Poleg tega vedno zaostajam pri nadomeščanju premajhnih oblačil z dovolj velikimi oz. pri prestavljanju iz ene omare v drugo. Cela logistika. Ko se znebiš dokončno premajhnih oblačil, greš lahko spet od začetka. Lahko bi imela slabo vest:

  • ker nisem z njimi, ko zjutraj odprejo oči;
  • ker jutranjo rutino, ki je pri večjih družinah precej naporna, trikrat na teden prepuščam njihovemu očetu:
  • ker ne poskrbim, da bi bili lepo in toplo oblečeni ter primerno opremljeni za v šolo;
  • ker je naše gospodinjstvo v razsulu;
  • ker namesto, da bi skrbela za družino, poskakujem v bližnji telovadnici.

Kam gre ta družba

Ženske imamo danes naporno življenje. Od nas pričakujejo, da bomo uspešne tako v službi kot v družbi, predane družini in aktivne v gospodinjstvu, poleg tega pa še lepe in fit.Ha! Pravzaprav to pričakujemo tudi od samih sebe.

Ampak glejte: če greš zjutraj na telovadbo, da bi bila fit, doma pustiš nebogljeno družino. Pri tem pa še tvegaš, da boš zamudila v službo. Kaj torej? Ne vem, kam nese našo družbo, ampak jaz sem sama pri sebi sklenila, da so tovrstni stereotipi za v muzej.

No, bomo že…

Kljub zagrizenemu jutranjemu švicanju se mi je letos na smučanju ves čas odpenjal gumb na smučarskih hlačah, ki jih je bilo težje spraviti gor kot lani. Pa kaj?

Ko sem v petek prišla v šolo po ta mlajša dva in jima natikala rokavice, sem s kotičkom očesa opazila, da jim že kakšnih 14 dni nismo postrigli nohtov. No, jih bomo že.

Poleti se je nekajkrat zgodilo, da je srednji sin oblekel hlače od najmlajšega. Zanj to niso bile prekratke dolge hlače, ampak so bile pač kratke. Zakaj pa ne?

Ko smo šli zadnjič smučat, se do štirih popoldne skoraj nismo ustavili, če začnem z najbolj evidentnimi učinki mojih jutranjih telovadnih podvigov. Obstajajo pa tudi drugi, bolj pomembni. Eden je recimo ta, da ne skačem do stropa od ogorčenja, ker se fantje rihtajo po svoje. Niti ne kontroliram vsega, kar počnejo. Naj si kar obuvajo različne štumfe.

Tudi ženske smo krive, ne samo moški

Nekje sem prebrala, da pri nas skoraj 30% očetov ni bilo samih s svojim otrokom do otrokovega prvega leta starosti. Predvidevam, da ne vedno po svoji želji.
Po neki raziskavi moški za delo doma porabijo 2 uri in 18 minut manj časa dnevno kot ženske in imajo 43 minut več prostega časa na dan. Ženske vsak teden povprečno 40 ur gospodinjimo in skrbimo za otroke, medtem ko jo moški odnesejo z dobrimi 20 urami. Za to niso krivi samo moški, tudi ženske smo. Mislim, da ni strahu, da bi moji sinovi, ko odrastejo, po svetu hodili v raztrgani trenirki. Se jim bo pa po mojem zdelo normalno, da doma postorijo še kaj več kot zgolj odnesejo smeti in zamenjajo žarnico. Takrat bom z veseljem včasih prišla na obisk. Fit pri šestdesetih plus.

***
Prispevek je nastal v okviru projekta Uravnotežimo odnose moči med spoloma, ki ga izvaja Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.

Nasveti za low budget smučarijo z otroki

tina

Ko nastopi januar, najprej pomislim, da gremo letos na morje. Ob polnoči pa nazdravim dejstvu, da smo poletju bližje kot smo mu bili lani.

Zima ni zame. Razen kadar lahko smučam – kar na žalost počnem redko.

V tem trenutku je na našem hodniku kup mokrih otroških cunj. V njih so se šli moji sinovi za hišo ves popoldan zimske radosti.  Do zjutraj jih je treba posušiti, da se jih bodo lahko šli spet jutri. Ni rečeno, da je na kupu parno število rokavic, niti da so domov prinesli vse kape, ki so jih ven odnesli na svojih glavah. Vsak dan preštevam in kombiniram.

Tako je tudi, kadar gremo smučat. Smučarske krame je veliko, pa še ničesar ne smeš pozabiti. Imamo približno 50 različnih stvari, ki jih je treba zbasati v avto, jih navleči nase in poskrbeti, da se v njih znajdejo tudi otroci. Da o sendvičih, termoskah s čajem in rezervnih gatah niti ne govorimo. Pakiranje je stres, ampak nekako gre, ker je smučanje približno edina aktivnost povezana z zimo, ki mi je všeč.

FullSizeRender
Smučanje je naš šport

V naši družini vsi radi smučamo. Tega ne bi mogli reči za noben drug šport. Zato se trudimo gojiti vsaj tega edinega  - čeprav imamo z njim kar nekaj težav.

Smučanja se je treba naučiti. Če upoštevaš število svojih otrok in njihove različne starosti, se učenje lahko vleče v nedogled. Pri nas je trajalo več kot deset let, da se lahko končno skupaj spravimo na isti hrib in se brez pretresov spustimo v dolino.

Najlepše je v dvoje

Neglede na zimsko družinsko idilo pa je smučati še vedno najlepše v dvoje. Klinc gleda naraščaj. Saj oni imajo še celo vrsto zimskih radosti,medtem ko imam jaz eno samo. Raje dan na smučišču kot dejt kjerkoli drugje. Zunaj si in športaš, na sedežnici pa lahko v miru tudi kakšno rečeš. Sploh če te medtem ne skrbi, kako se bodo z nje spravili tvoji otroci.

Pozimi res ni lepšega od sončnega dneva, ko mularijo na vse zgodaj strpava v institucije, midva greva pa smučat namesto, da bi šla v službo.

Tečaj angleščine ne, smučarski pa ja

Je pa res, da imajo otroci v zadnjih desetih letih za sabo precej več smučarskih dni kot midva. Nikoli jih nisva vpisala v tečaj angleščine, v smučarskega pa vsako leto, odkar so bili stari tri leta.  Tudi letos grejo za pet dni na Pohorje, midva pa upava, da medtem vsaj enkrat v Avstrijo.

Saj bi šli večkrat skupaj, ampak smučarija za petčlansko družino stane celo premoženje. Ko enkrat nakopičiš vso smučarsko opremo si šele na začetku. En sam dan smučanja čez mejo stane slabih 300€, če gremo na katero od domačih smučišč pa dobrih 100€. Da o tedenskih smučarskih počitnicah kjerkoli že, sploh ne govorim.

Glede na članek, ki je bil pred kratkim objavljen v Delu, se najceneje smuča v Bolgariji – teden smučanja z bivanjem v hotelu, tečajem smučanja, večerjami in pijačo za štiričlansko družino stane 1745€. Ugodno naj bi bilo tudi v naši Kranjski gori, medtem ko je najdražja Švica – tam samo smučarske vozovnice za štiričlansko družino stanejo 1200€. Draga je tudi nam najbližja Avstrija. Če bi želeli na primer za teden v Sv. Anton, bi nas to stalo 4165€. Oziroma še malo več, ker nas je pet.

Očitno bomo tudi letos prakticirali low budget smučarijo.To je sicer bolj za otroke, ampak je bolje kot nič. Že od začetka decembra smo na lovu za majhnimi smučišči čim bliže Ljubljani, ki premorejo vsaj eno vlečnico in obratujejo popoldne tudi med tednom.

Včasih je bilo takšnih majhnih smučišč po Sloveniji veliko več, ker je bilo zanje lažje pridobiti vsa dovoljenja. Glede na razgibanost terena, bi lahko takšna smučišča imeli na vsakem vogalu. To bi bilo dobro za turizem, rekreacijo in iskanje smučarskih talentov. A tudi tukaj nas bremza birokracija.

Kljub temu smo do sedaj smo našli dve:

*Šentjošt nad Horjulom. ima dve vlečnici, kup prostovoljcev, ki skrbijo za smučišče, in kuhano vino, ki je boljše od tistega z ljubljanskih štantov. Dnevna karta za otroka stane 6€, popoldanska pa 4€. Z otroško smučarsko opremo za izposojo so dobro založeni. Imajo reflektorje za nočno smuko in od letošnje sezone celo snežni top. Iz Ljubljane si tam v dobre pol ure.

*Rudno pri Železnikih. Upravlja ga športno društvo Buldožerji in je malo bolj pro. Do tja je iz Ljubljane slabo uro. Imajo smučarsko šolo, svoj pokal in 300 metrov dolgo precej strmo progo, ki je v celoti osvetljena za nočno smuko. Smučarska karta za otroke stane 6€, za odrasle pa 7,5€. Zraven smučišča se lahko tudi sankaš ali tečeš na smučeh.

Otroci uživajo tudi na bolj skromnih terenih. Midva pa medtem stojiva ob vznožju smučišča, pijeva tisto kuhano vino in čakava na toplejše čase.

Fino je biti mama (čeprav včasih smrdi)

tina

Najprej zgodba izpred nekaj tednov, ki me je napeljala k pisanju tega članka.

Ura je bila osem zvečer, ko smo se s sinovi dobili na Špici, da bi se s taksijem odpeljali domov. Vse sem preračunala – srednjega so dostavili s praznovanja rojstnega dne, najstarejši je sam prišel s treninga, z najmlajšim pa sva se mimo vračala z obiska pri prijateljih.

Petčlanska družina je logistični zalogaj. Včasih si prav ponosen, ko ti na koncu dneva uspe poloviti vse najožje, še ne polnoletne sorodnike in jih ob pravem času spraviti pod isto streho.

Ko smo končno sedli v taksi in se odpeljali, je bila zame misija skoraj zaključena. Še dobrih deset minut pa smo doma.

Tako sem si vsaj mislila.

Udrimo se vsi v zemljo

No, ampak potem se je zgodilo. Na prvem ovinku je Natan čisto tiho rekel, da mu je slabo, v naslednji sekundi pa pobruhal cel taksi. Intuitivno sem se obrnila proti njemu in poskušala z golimi rokami ujeti njegovo bruhanje. Bljak.

Špricalo ni samo po res snažnem taksiju, s katerim se je njegov šofer na petkov decembrski večer namenil dobremu poslu naproti, ampak tudi po ostalih dveh sinovih, ki sta zaprepadeno in za vsak slučaj z zaprtimi usti izmenjanje opazovala bruhajočega brata in svojo mamo, ki poskuša obupano rešiti situacijo.

Vsi štirje bi se najraje kar udrli v zemljo. Ko je kazalo, da je že konec, se je šele dobro začelo. Pravzaprav je Natan zares bruhal šele v drugi rundi. Do taksista za volanom hvala bogu ni neslo.

Adijo, najljubša taksi služba

Čez nekaj minut smo vsi štirje kot en velik pobruhan kup nesreče stali na avtobusni postaji na Tržaški in nismo vedeli, kaj bi. Natan se je brisal v kapo, ker nismo imeli papirnatih robčkov. Od same groze se nobeden od nas še spomnil ni, da bi ga vprašal, če je okej.

Prigodo komot uvrstim med najbolj neprijetne v svojem življenju. Po mojem ne bom nikoli več poklicala svoje najljubše taksi službe, ker si ne predstavljam, da bi še kdaj pogledala temu taksistu v oči. Veste, on sploh ni znorel. Ene trikrat je rekel joj joj, se prijel za glavo in nesrečno povedal, da se mu kaj takega še ni zgodilo. Da je do tega večera vse pijane stranke še pravočasno ruknil na cesto. Potem pa tale otrok …

No, mogoče ga bom pa nekoč vseeno poklicala, ker res ni fer, da te najprej pobruhajo, potem pa še ostaneš brez posla.

Pred izločki nisi varen

Čeprav smo starši nagnjeni k pozabljanju tistega, kar nas pri otrocih živcira, spravlja v slabo voljo, sploh pa v zadrego, je neprijetnosti še za cel spisek. Se opravičujem, ker tale članek tudi v nadaljevanju ne bo ravno apetitlih.

Zmaga zagotovo Kristinin Jaka, ki ne samo, da se je pokakal v banjo, ampak je tiste svoje drekce še malo razmetal okoli po kopalnici.

No, jaz sem se pa večkrat zbudila v luži. Saj veste česa. Ko sem olajšano ugotovila, da ni moje, je še kar šlo.

Enkrat sem dala konkretno pokakane otroške spodnje hlačke v polivinil vrečko in v torbico, medtem ko je šel otrok sredi zime domov z nago ritjo pod hlačami. Saj bi jih vrgla stran, ampak si nisem upala, ker je bil zadaj logotip od Vojne zvezd, spredaj pa Joda z light saberjem. Sicer sem pomislila, da bi jih na skrivaj zatlačila v mestni smetnjak, ampak jih raje nisem, ker bi se slabo končalo.

Bljak je tudi, ko hočeš z lastno slino očistiti ostanke zajtrka okoli otrokovih ust. Saj vem, da se sliši iz prejšnjega stoletja, ampak to starši dejansko počnemo. Jaz se trudim, da ne bi, ampak mogoče pa temu botruje živalski instinkt, ki se ga v tisočletjih socializacije še nismo povsem znebili?

Imaš pa tudi mame, ki umazano dudo najprej vtaknejo v svoja usta, šele potem pa v otrokova.

Mali obiskovalci

Če nimaš otrok ali pa če ne delaš v vrtcu ali šoli, misliš, da so uši samo na opicah v živalskem vrtu. Niso. Odkar vem, kako rade imajo otroške glave, so moja vsakodnevna paranoja. Še zdaj, ko to pišem, imam občutek, da mi ena prav počasi leze nad levim ušesom. Težko se ti zgodi kaj bolj trdovratnega, kot so uši na petih relativno dolgolasih glavah.

Najhuje je bilo, ko smo bili še zeleni. Gnide na otroških glavah sem zamenjala za prhljaj, za katerega sem bila prepričana, da se je pojavil, ker sem jim v kolonijo dala zanič šampon. Lahko si predstavljate, da jih ni bilo malo, uši so pa tudi kar skakale z glave na glavo. Sanacija je bila dolgotrajna in draga.

Če me kdaj vidite z lupo v roki, to ni zato, ker bi mi pešal vid, samo uši lovim.

Perspektiva verjetno smrdi

Nisem še živela s pubertetnikom v istem gospodinjstvu. Ampak bom – in to prav kmalu. Ko je bilo dokončno, da bojo vsi moji otroci fantje, so me prijateljice tolažile, da z njimi ne bo dosti dela. Itak se bojo ves čas šli neke športe, ti boš pa v miru brala knjige.

Takrat ni nihče pomislil, da bo nekdo moral oprati njihove smrdeče športne cunje. Sumim, da sobe pubertetnikov ne smrdijo samo za to, ker jim za posteljo neprestano pada umazan štumf. Ali ker imajo na dnu šolske torbe par dni staro speštano banano.

Ampak pustimo se presenetiti. Fino je biti mama treh fantov, čeprav včasih smrdi.

IMG_1311 (3)

 

Koliko daril je ravno prav?

tina
photo (3)

Nekateri starši ves čas kupujejo, kar otrokom pade na pamet, nekateri otroci darila dobijo dvakrat na leto, nekateri sploh nikoli. Koliko daril pa je ravno prav? O darilih, ki naj bi jih prinesel dedek Mraz, pri nas začnemo razpravljati takoj po novem letu. Ali pa celo na novega leta dan, torej takoj, ko dobri stari mož odnese pete. Razlog obdarovanja se vmes spremeni le enkrat – okoli rojstnih dnevov razglabljamo o rojstnodnevnih darilih. Takoj ko ugasnejo svečke na torti, pa smo spet pri dedku Mrazu.

Ti dve priložnosti sta pravzaprav edini, ko si otroci lahko nekaj zaželijo in potem to tudi dobijo. Z rahlimi prilagoditvami, seveda. Ker motorja svojim sinovom ne bom kupila, dokler bom živa. Pa nekako nismo predvideli, da bomo imeli pred hišo bazen namesto zelenjavnega vrta.

Preostanek prispevka si lahko preberete tukaj.

*********

POJASNILO: Članek je v celoti na voljo na portalu Vse bo v redu. Honorar, ki smo ga zanj dobili, smo nakazali dedku Mrazu, da je fantom lahko kupil darila.

 

 

Rojstnodnevne zabave. Česa vsega si ne izmislimo.

tina

 

Enkrat smo vse tri otroke na isto soboto že na vse zgodaj peljali na tri različne rojstne dneve: enega v Atlantis v BTC, drugega na paintball nekam na obrobje Ljubljane, tretjega pa na bowling v Tivoli.

Namesto, da bi se šli potikat po Cerkniškem jezeru, kar je bil prvotni plan.

Že da sva jih pravočasno spravila na vse tri punkte (in potem še nazaj), je bil zahteven logistični zalogaj. Namesto da bi se šli skupen družinski čas, smo se ves dan prevažali z ene strani Ljubljane na drugo. Najprej nas je šlo vseh pet do BTC-ja. Tam smo ugotovili, da smo pozabili darila. Zato vseh pet nazaj domov na Vič. Iz BTC-ja spet na Vič na paintball. Vmes še dva prepira na temo ‘jaz bi se šel raje strelat, kot pa metat tiste težke kugle’ in ‘zakaj mi vedno povsod zamudimo’. V dvorano za bowling smo šli šele na koncu, čeprav smo se prej dvakrat peljali mimo. Transport je trajal uro in pol. Še sreča, da so imela vsa ta slavja začetke in konce ob različnih urah.

Raje bi zlagala štumfe

Glede na to, da se je družinski dan spremenil v rojstnodnevnega na vseh frontah, bi lahko ostala doma in se ukvarjala z gospodinjstvom. Imela bi čas in mir – kar se zgodi bolj redko. Ampak sem šla zraven. To, da imava na prijetnem septembrskem soncu čas za kavo, medtem ko za vse tri najine sinove skrbijo animatorke, se namreč zgodi še redkeje.

Ampak če bi vedela, da bo ta idila trajala le skromnih 20 minut, bi raje zlagala štumfe. Bi bilo vsaj kaj koristi.

Po tistih 20 minutah sva namreč morala spet na pot. Čeprav sva kavo pila v Tivoliju, je bilo treba najprej v BTC, potem na Vič in nazadnje spet v Tivoli.

 Darila

Ampak vse skupaj se v resnici začne nekaj dni pred zabavo, ko je treba po darilo. Če se seveda spomniš na to. Ker če se ne, moraš v logistiko razvažanja vključiti še nakup darila. Ali treh.

To na žalost ne pomeni, da se ustaviš v bližnji knjigarni in kupiš knjigo, za katero že veš, da je dobra. Ne. Ker otroci nočejo knjige. Ne samo, da je noče slavljenec. Tudi tisti, ki podarja, je noče podariti. Knjigo je – citiram – ne samo »brez zveze dobiti knjigo, še bolj brez zveze jo je podariti«.

Knjiga želja

Nova moda je zdaj drugačna knjiga. Pravijo ji »knjiga želja«. To pomeni, da si slavljenec v trgovini z igračami izbere toliko igrač, kot je na rojstni dan povabil prijateljev. Ti jih potem kupijo in prinesejo na zabavo. Podobno kot mladoporočencem kupujemo krožnike in beštek. S to razliko, da oni te stvari potrebujejo. Pa načeloma se poročijo samo enkrat, otroci pa praznujejo vsako leto.

Če imaš tri, so rojstnodnevna darila na nakupovalnem listku skoraj vsak teden. Poleg tega nam rojstnodnevne zabave serijsko uničujejo vikende.

Knjige želja pri nas ignoriramo, pa včasih se zahvalimo za kakšno povabilo.

Čeprav protestirajo, fantje ponavadi vendarle podarijo knjigo. Je pa res, da jim gre pri tem še kar na živce, ker niso kot drugi. Nobeden od naju noče, da padajo na vsako finto, ki k nam prileti iz Amerike. Rada bi, da postanejo zmerni potrošniki. Nekako smo se uspeli dogovoriti, da je Kapitan Gatnik okej.  Ker v bistvu si kar frajer, če ga bereš  med šolskim odmorom.

Dobrodelni rojstni dan

Imaš pa tudi drugo skrajnost. Ali pa celo dve.

Zgodilo se je na primer že, da so enega od naših povabili na rojstni dan in mu prepovedali prinesti darilo – nam staršem pa prišepnili naj denar, ki bi ga sicer porabili, nakažemo na ta in ta račun za to in to humanitarno organizacijo.

Me prav zanima, kaj si je o vsem skupaj mislil ubogi otrok, katerega rojstni dan so izkoristili v dobrodelne namene.

Imaš pa tudi takšne rojstne dneve, na katerih daril ne dobi samo slavljenec, ampak tudi otroci, ki so na rojstni dan povabljeni. Enkrat sem bila zraven, ko so se mulci z meči spravili na do konca nabasano piñato. Če kdo ne ve, to je velika papirnata krogla, ki se jo obesi na strop. Otroci s palicami, meči ali čem podobnim udrihajo po njej, dokler se ta ne strga in iz nje ne padejo sladkarije in plastik fantastik igrače. Prizor je lahko na meji krvoločnega.

Trikrat na leto

Prejle je klicala Natanova sestrična Laura in ga vprašala, kaj naj mu prinese za rojstni dan. Tudi nas doleti, trikrat na leto.  Prej sem si predstavljala, da bojo njihova rojstva bolj naporna kot njihovi rojstni dnevi, ampak smo tam tam.

Štirje od petih v naši družini smo rojeni spomladi, le Natan je novembra. Ostala dva otroška rojstna dneva običajno praznujemo doma, za njegovega poznojesenskega se moramo pa nekako znajti. Pa ne za to, ker ne bi imeli dovolj prostora. Če so nas včasih samo poslali v otroško sobo, moraš danes otroke ves čas animirati. Pa še potem nikoli ne veš. Da bi se znalo deset otrok organizirati in se dve uri sami igrati je danes znanstvena fantastika. Če se vse skupaj dogaja na prostem, še gre, noter pa no way.

Tako sem za letos Natana prepričala v najbolj statično rojstnodnevno praznovanje, kar si jih lahko zamisliš: v planu je dveurno sedenje v kino dvorani, nato pa torta v lokalu pred njo, ki je premajhen, da bi se v njem dalo konkretno noreti. Staršev ne bo. Mislim bojo, ampak šele na koncu. Naj si v miru privoščijo tisto kavo. Jaz bom pa otroke pobrala v šoli in jih po hitrem postopku posadila v stole v kinodvorani, ki je le nekaj ulic stran.  Wish me luck!

Pa Natanu tudi, ker se zna zgoditi, da mu bojo vsi po vrsti prinesli Kapitana Gatnika. Še dobro, da se je vsaj z Lauro zmenil, naj mu ne nosi knjig.

IMG_1115

 

Starši ali varnostniki v civilu?

tina

Ne vem, zakaj smo dovolili, da se v nas naseli tak strah. V resnici je to tisto, česar bi se morali bati.

 

Moji otroci so že pri treh letih hodili sami čez cesto. Takrat sicer še niso znali sami (varno) čez, ampak šli so pa vseeno. Pri prvem se še nisem zavedala, kako pomembno je to, drugih dveh pa ne držim več za roko. Mislim, saj ju, ampak ne zaradi varnosti, ampak zato, ker je otroško dlan lepo držati v svoji.
Neprestano držanje otrok za roko, da jih ne bi povozil avto ali da se jim ne bi zgodila katera druga nezgoda, pa je druga zgodba. Saj ne, da bi ju kar poslala med avtomobile, le za roko ju ne primem, ko gremo čez cesto. Zdaj, ko sta stara šest in sedem, jima je že jasno, prej smo se pa na prehodu za pešce neštetokrat ustavili in se zmenili, da je cesta nevarna in kako se gre čez. Vsak je pogledal na levo in desno in gremo. Skupaj, pa tudi vsak zase.

Zaupanje

Na to lahko navadiš že triletnika. Če se za to odločiš, seveda. Otroka, ki pri treh sicer tehta okoli 15 kilogramov, je vseeno lažje dvigniti v naročje in ga odnesti, kot pa pripraviti do tega, da ne bo kar stekel čez cesto, če ga ravno ne držiš za ovratnik.

Predvsem pa je lažje zate, ker na ta način eliminiraš svoj strah. V tistem trenutku ga zaščitiš, ampak v resnici ga izpostaviš še večji nevarnosti. Ker kako se bo ob nenehni asistenci naučil zanesti sam nase in misliti s svojo glavo?

Če jih bomo ves čas držali za roke, ne bojo gledali okoli sebe in bojo slepo šli, kamor gremo mi (ali kdo drug). Mišljeno tudi metaforično.

Če jih vsako njihovo budno minuto varujemo in nadzorujemo, jim s tem tudi sporočamo, da jim ne zaupamo. Dajemo jim vedeti, da ničesar ne zmorejo sami. Rezultat je slaba samopodoba in pomanjkanje samozavesti. Nesamostojni so, zaradi premalo gibanja pa tudi nerodni in pretežki. Pa še naporni — ker so prepričani, da jim bomo ves čas na voljo.

Ne moreš pričakovati, da se bo tvoj otrok razvil v samostojnega in odločnega odraslega, če mu ves čas odnašaš rit. To se mi ne zdi zelo zahteven premislek.

Morali bi tvegati več

Ne vem, zakaj smo dovolili, da se v nas naseli tak strah. V resnici je to tisto, česar bi se morali bati.

Otroci iz razvitega sveta niso v nič večji nevarnosti kot nekoč. Tako kažejo tudi statistike. Usodne nesreče so vedno bile in vedno bojo, pa če mularijo še tako pazimo. Naučimo jih raje paziti sami nase.

A ni smešno, ko se očka z otrokom v naročju baše v zanj preozek tobogan? Sploh če vemo, da tobogan stoji na najbolj varnem igrišču na svetu.

Igrišča so danes podvržena toliko varnostnim ukrepom, da so otrokom postala popolnoma nezanimiva. To so danes eni taki sterilni, poštirkani in dolgočasni kraji.

Strokovnjaki pravijo, da bi morali otrokom dovoliti, da več tvegajo. Precej več. O tem je napisanih veliko člankov, tudi zelo radikalnih. V enem sem na primer prebrala, da bi otroci morali:

  • plezati na višino, ki v njih že vzbuja strah;
  • pri igri uporabljati tudi škarje, nože in drugo orodje, ki velja za nevarno;
  • se igrati tudi z ognjem in vodo;
  • se včasih stepsti;
  • doživeti hitrost, ob kateri jim postane nelagodno;
  • samostojno raziskovati okolico.

Hribi

Strah

Čez vikend smo šli v gore. Prvič kar visoko, na dobrih 2300 metrov. Parkrat sem se ozrla proti dolini in pomislila, da sem nora, ker otroke vlečem gor.

Med hojo je Natanu spodrsnilo nedaleč stran od kakšnih 10 metrov globoke luknje. Saj v resnici ni bilo zelo nevarno — tista luknja je bila vseeno kar daleč. Ampak Natana je kljub temu prešinilo, da bi lahko vanjo padel. Vsi smo videli, da se je ustrašil, rekel ali pa naredil ni pa nihče nič. Ni bilo treba.

Današnji otroci se redko res ustrašijo. Tudi zato, ker si njihovi starši tako prizadevajo, da se ne bi. Ker če dopustiš kaj takega, to že skoraj pomeni, da si odpovedal kot starš. Čeprav gre velikokrat za izkušnjo, ki ga utegne v prihodnosti obvarovati pred čim hujšim, te vseeno zaskrbi te, da bo otrok imel travme.

No, v severno steno Triglava jih pa tudi jaz ne bi peljala.

Igrišče kot smetišče

The Land je otroško igrišče nekje v severnem Walesu, ki na prvi pogled izgleda kot smetišče. Na sredini je umazana mlaka, poleg nje pa kup odsluženih avtomobilskih gum. Na drugi strani visi improvizirana gugalnica iz ogromne cevi, v kateri se lahko zaguncaš čez mlako in pristaneš v blatu. Na 3.000 kvadratnih metrih, kolikor je igrišče veliko, je nešteto odpadnih stvari, iz katerih otroci gradijo utrdbe in celo kurijo v zarjavelih železnih sodih in posodah, razpostavljenih povsod naokoli. Igrišče nadzorujeta dva zaposlena, ki skoraj ne posegata v otroško igro.

Saj v bistvu gre za isto stvar. Prav neverjetno je, česa vsega si današnji človek ne izmisli, da bi otrokom omogočil optimalen razvoj. Ampak bolje takšno igrišče, kot pa da se starši z otroki v naročju dričajo po toboganih.

Kar bo, pa bo

Moji otroci imajo v gozdu za hišo nekakšno bazo. Ne vem točno, kje je, niti kaj v njej počnejo. Še nikoli me niso povabili, naj jo pridem pogledat. Vloga varnostnika v njihovi igri ni predvidena. Naj jo kar imajo, to svojo bazo. Kar bo, pa bo.

Življenje je včasih nevarno. Ampak največja nevarnost za naše otroke je, da jih želimo pred njo za vsako ceno obvarovati.

Dan mrtvih, Giuseppe in velika modrina

tina

Za krompirjeve smo šli prvič na morje. Pravzaprav smo prvič sploh kam šli. Zdaj ko smo nazaj, se nam te počitnice ne zdijo več tako neuporabne. Pomembno je, da greš na jug, kjer je konec oktobra vsaj 20 plus.

Sicilija ni daleč. Let je iz Benetk ali pa celo iz Trsta in traja dobro uro. Morje ima v tem času leta prijetnih 22 stopinj, scena je pa na hojladrija, kar naši družini ustreza bolj, kot idilični otoki na drugem koncu zemeljske oble.

POD_VODO2

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Adijo, Giuseppe!

Na vse svete smo šli namesto na domači britof v rimske katakombe. Popoldne pa nas je med sprehodom po eni od sicilijanskih vasic skoraj kap, ko smo na lepem zagledali mrtvega človeka.  Tam še vedno ni navada, da pokojnik pred pogrebom leži v mrliški vežici, ampak kar v domači veži. Če ta gleda na glavno vaško ulico in če se preveč radovedno oziraš naokrog, te lahko doleti tudi takšna grozljivka.

Gospod Giuseppe je preminil dva meseca pred svojim stotim rojstnim dnevom in to je bilo tudi edino, kar je v resnici razžalostilo njegove sorodnike in sovaščane, ki so pred hišo, v kateri je vsa leta živel, živahno razpravljali o tem in onem.

Takšen je bil letos naš 1. november. Nočnih mor še nimamo.

Na nekem drugem otoku

Saj ne da bi vse skupaj natančno načrtovali, ker v bistvu smo sedli na prvo letalo, s katerim je bilo mogoče za zmerno ceno poleteti proti jugu. Ampak v resnici se je epizoda s Sicilijo na nekem drugem otoku začela že poleti, ko so fantje, potem, ko so ene stokrat gledali kultni film o potapljanju na dah Le Grand Bleu, sklenili posneti njegov remake.

Izbrali so prizore, ki so bili posneti tudi v globinah, kamor je svoje čase skakal Guiseppe.

Njihova velika modrina

Morje je njihovo odkar so bili čisto majhni. Tega nimajo po meni, ker jaz res ne maram vode. Kadar že skočim vanjo, se primem za nos (in sem potem tarča posmeha).

Vesela sem, da jim je velika modrina zlezla pod kožo.

Njihove posnetke pod morsko gladino bi lahko gledala v nedogled.

 

 

Pika bo za vedno živela v vili Čiračara

tina

Svojim otrokom berem vsak večer.  Zadnja leta hvala bogu ne drajsamo več otroških slikanic. Saj so fajn, veliko dobrih smo prebrali.  Ampak komu se pa da na glas tedne in tedne brati eno in isto knjigo. Tega se res naveličaš.  Ko malo zrastejo, se naveličajo tudi oni, čeprav imaš leta občutek, da ne bo nikoli konec.

Zdaj beremo ta prave knjige, takšne, ki imajo 100 strani in več. Ko končamo, komaj čakajo naslednjo. Ne zdi se jim več fora, da bi jo prebrali še enkrat. Ali pa desetkrat.

Kultura__PIKA_1_hires.jpeg0Nova Nogavička

Ne spadam med tiste, ki imajo Piko Nogavičko na nočni omarici, da jo lahko vsake toliko spet vzamejo v roke. Morda sem se z njo vse skupaj srečala trikrat. Enkrat mi jo je prebrala mama, drugič sem jo sama, pred kratkim smo se je lotili skupaj s sinovi.

Prebrali smo jo v novem prevodu, o katerem se je zadnje mesece veliko govori in piše. Odnesel je namreč znamenite ‘kroglice pregelk’, Pikina na novo izumljena beseda ‘stranh’ pa je postala ‘splunk’. Pika tudi ne hodi več ‘zadenjski’, temveč ‘ritensko’, nosi ‘črtasto’ nogavico in ne ‘marogaste’, pije ‘kakav’ in ne ‘čokolade’, ni več ‘raziskovalka’, ampak je ‘iskarka’. Namesto s ‘puštevanko’ se ubada s ‘poštekanko’,  namesto otroških švedskih napevov pa zapoje svojo verzijo Kekčeve pesmi.

Nov čas, nove besede

Novi prevod odraža tudi duha časa, v katerem je nastal. Danes otroke bolj pazimo, kot so jih včasih, zato Pika iz varnostnih razlogov, da je mladi bralci slučajno ne bi posnemali, namesto ‘mušnice’ poskusi kratko-malo ‘gobo’. ‘Ponovoletna zabava’ se spremeni v  ’pobožično’, saj te danes ne preganjajo, če praznuješ božič.

Kot marsikateremu drugemu narodu, pa nam politična korektnost ni odnesla ‘zamorskega kralja’, ki so ga celo Švedi v jubilejnem ponatisu ob Pikinem 70. rojstnem dnevu, preimenovali v ‘kralja Južnih morij’.

V sliki pa vse po starem

Za nostalgike so ostale vsaj stare ilustracije Marlenke Stupica, zaradi katerih je nova izdaja na videz podobna vsem prejšnjim. Že od prvega prevoda v slovenščino iz leta 1958, ilustracije ostajajo iste, samo enkrat vmes so jih pobarvali. V glavah generacij slovenskih fanov so spojene z zgodbo in  so nekak slovenski doprinos h knjigi, ki jo otroci in (z njimi) tudi odrasli prebirajo po vsem svetu.

Pri Mladinski knjigi, ki je knjigo izdala, očitno niso želeli izzivati usode še s tem, da bi jo na novo ilustrirali ali uporabili ilustracije, s katerimi je bil opremljen izvirnik. Čeprav je Pika v švedskem originalu, ki je zdaj prvič neposredno preveden v slovenščino, tudi na ilustracijah precej manj poštirkana in precej bolj razštelana.

Tudi njena vila – sicer ostaja vila Čiračara – je v izvirniku kar konkretno razmetana.

Na podlagi originalnala pa tudi pomisliš, da Pika, ki ni niti opisana niti narisana kot zelo vestna gospodinja, verjetno ne zna speči potice, ki jo na pobožični večerji v slovenski verziji ponudi svojima prijateljema.

Tudi to je Pika Nogavička

Že primerjava enega dialoga v starem in novem prevodu pa nam pove, da je finta še vedno ista.

Pred sedemdesetimi leti so se otroci pogovarjali tako:

Ni bilo krožnikov, tudi ne nožev in vilic, in Anica je vprašala:

»Ali smemo jesti s prsti?«

»Zaradi mene,« je rekla Pika. Toda jaz se bom vendarle držala stare ukane in bom jedla z usti.«

Danes se pa tako:

Ker ni bilo pri roki nobenih krožnikov, vilic in nožev, je Anica vprašala:

»Ali lahko jemo s prsti?«

»Zaradi mene mirno,« je odgovorila Pika.  »Sama se bom sicer držala stare finte in bom jedla z usti.«

Vse to je stara dobra Pika. Je pa res, da je novo verzijo lažje brati naglas. Kar pri knjigi, ki je morda med zadnjimi, ki jo bomo brali otrokom, sploh ni nepomembno. Tudi meni je žal ‘kroglic pregelk’, ki govorijo o tem, da je bilo tudi v Kristini Brenkovi nekaj Astrid Lindgren. Ne, Pika res ni poštirkana, novi prevod pa v določenih segmentih je. In tam bralci izgubimo. Ampak ne moreš imeti vsega.

Nikdar nočem biti velk

‘Pehar suhih hrušk’ bo vedno ostal ‘pehar suhih hrušk’, čeprav danes nihče več ne ve, kako ta sploh izgleda.

Zato hvala bogu za večne zgodbe, ki jim življenje podaljšujejo tudi dopolnjene izdaje in novi prevodi. Ljubiteljem ‘kroglic pregelk, nikdar nočem biti velk’, ki jim v uho ne gre nova mantra: ‘Ljubi dragi vrvrti, nikdar nočem zrastati’, pa še vedno ostane 140.00 izvodov stare Pike Nogavičke, ki so pri nas izšli v zadnjih desetletjih in zdaj čepijo na knjižnih policah slovenskih domov, knjižnic in antikvariatov.  Nikamor ne bodo izginili. Pika bo za vedno živela v vili Čiračara.

****

Astrid Lindgren: Pika Nogavička. Prevedla in spremno besedo napisala Nada Grošelj, ilustrirala Marlenka Stupica. Mladinska knjiga Založba 2015, 355 strani, ISBN 978-961-01-3689-7; 24,94€.

Kako je, če doma pustimo 5 moških in 12 otrok

tina

Pred časom sem napisala članek z naslovom Včasih si odrežem največji kos torte. V njem sem ugotavljala, da imajo moški, ko si enkrat ustvarijo družino, več od življenja kot ženske, ki večino svojega časa preživijo med službo, otroki in gospodinjstvom.

No, sporočam vam, da se časi spreminjajo. Ali pa sem se motila. Punce se bašemo s tortami.

Istra, skoraj Triglav, Bruselj

To, da smo jo v začetku junija za podaljšan vikend prvič pobrisale v istrsko vilo z bazenom, še ni bilo nič. Enkrat ni nobenkrat. Ampak od takrat smo šle skoraj na Triglav, decembra gremo pa na šoping v Bruselj.

Vsakič doma pustimo pet moških in dvanajst otrok.

Ko nas ni, se fantje ne dobivajo solo, ampak se grejo daddy time, ki občasno preide v daddies time. Ker če imajo otroci družbo, vmes lažje stisneš kakšen pir. Skratka, ne enim ne drugim ni hudega.

Saj nam privoščijo

Na socialnih omrežij opaziš celo šale, ki jih pokajo:

Juhu, doma pa festival česna in umazanije.

Lepo se imejte! Kje je prašek za po tleh pomit?

Fantje, kdaj se dobimo na piru? Ta velki otroc lahko tamale čuvajo.

Kdaj pol? Ob osmih tam s pamži? Men je kul!

Men je pa žena rekla, da ne smem z otroki na žur.

Saj nam privoščijo, da gremo. Pa tudi otroci ne jokajo pod bližnjimi drevesi, ko nas ni.

Je pa res, da se vsem zdi bolj zabavno, če se kaj zakomplicira.

Tako fine pa spet nismo

Čeprav je bilo o našem planinskem pohodu na Triglav govora vse poletje, iz njega na koncu ni bilo (skoraj) nič. Prenočevanje na klopcah na Kredarici — v kombinaciji s smrčanjem prešvicanih planincev, to ni za nas. Najvišja slovenska gora in prečudoviti razgledi gor ali dol.

Pred možem in otroki jo lahko pobrišeš tudi na kak nižji vrh. Namesto po Triglavskem narodnem parku se lahko recimo sprehajaš po Karavankah. Tam se med hojo ne zaletavaš v druge planince, noč pa v najslabšem primeru prespiš na skupnih ležiščih.

Vse lepo in prav, če ne bi bilo ravno za naš vikend napovedano slabo vreme. Verjetno bi morale z neba padati ušpičene prekle, da bi si premislile. Pa tudi gin in tonik, ki ju je najbolj zagnana med nami že zapakirala v planinski ruzak, je bilo treba popit. Bomo pač zlezle na kakšen primorski osamelec.

Projekt Triglav je padel dobesedno v vodo

V petek smo se sredi dneva v popolni planinski opremi dobile na Odprti kuhni. Smuti in suši za začetek. Na tržnici pa še kumara za v gin tonik.

Proti večeru pa smo bile že na najnižji nadmorski višini v državi. V gojzarjih. Projekt Triglav je padel v vodo. Dobesedno.

photo 1

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Fantom se je zdelo še kar smešno:

Od Jadrana pa do Triglava!

A je bla gneča proti vrhu?

Pazite na meduze.

Kolk je to nadmorske? 2 al 2,5 metra?

Jote ni bilo, so bili pa kalamari. Pa roko na srce, gin tonik je bolj pijača za tople kraje kot pa za med vršace.

Šeficam se pokvari avto

Gospa, ki nam je potem oddala dve sobi na turistični kmetiji nad Izolo, je rekla, da je ponosna na nas. Da smo šefice, je rekla. Triglav bo že počakal, zakon je pa druga zadeva. Če si včasih ne vzameš časa zase, ga lahko vrag vzame.

Počakal pa bo tudi Nanos, nadomestek Triglava, Karavank in še česa. Ker če se ti na izolski obvoznici pokvari avto, niti na Nanos ne moreš.

Rdeča lučka. Kličemo avtomehanika. Parkiramo, pijemo kave v bližnjem lokalu in se režimo. Avtomehanik pove, da je šel alternator. Aha.

Sprašujemo se, ali lahko asistenco pokličeš šele, ko se avto res pokvari, ali pa je dovolj, če samo veš, da se bo pokvaril. Ker varianta je, da gremo po ta stari cesti proti Nanosu in čakamo, da bo, kar bo. Mogoče se bo pa ustavil šele na parkirišču pod Nanosom?

Vseeno pokličemo. Rečejo, da pridejo. Ker zakaj bi pa kdo brezhiben avto želel poslati z avtovleko v Ljubljano? Sploh, če si tako zelo želi na Nanos.

Avtomehanik čaka z nami, ker kdaj pa že lahko s petimi simpatičnimi puncami popiješ dve fanti, ne. Reče, da ni treba plačat. Tako ali tako ne razumemo ničesar, kar govori.

Avtovleka pripelje nadomestni avto, pokvarjenega v perspektivi pa bliskovito naložijo na tovornjak.

photo

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Šele zdaj štekamo.

Tudi fantje se zabavajo:

Triglav je v bistvu zavarovalnica. Šele zdaj štekamo!

Kolk ste hecne s temi pohodnimi čevlji.

Jest pa mislm, da so ga porajsale, pa so se nastavle pred praske.

Me pa v črnem chevroletu proti Ljubljani. Mimo Nanosa. V Katrco na zasluženo klobaso z žganci.

Potem pa na srečanje že z drugim mehanikom, ki bo popravil alternator. V bistvu je kar navdušen, ko mu povemo, kaj bo popravljal. Podarimo mu deci gina, ki je ostal od prejšnjega večera, ker nam je zmanjkalo tonika.

In jasno od njega dobimo že drugi nadomestni avto ta dan. Zmagoslavno krenemo proti enoprostorcu, ki je parkiran na pločniku. Odklene se pa majhna zarjavela kripa, ki stoji zraven njega. Do parkirišča pod Šmarno goro bo že dobra.

photo2

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Fantje se strinjajo:

Bolš to kot nič!

Frendica iz Bruslja dopiše, naj k njej pridemo raje z avionom. Pridemo, pridemo. Na eno veliko torto. Ali pa na tristo vafljev.

Brez pripomb pa tudi tokrat ne gre:

Grega [feeling shocked]:

A zdej pa že v Bruselj?! Dino, Aljaž, Luka, Gregor, what have we done?

Za kaj pa gre? A drug let jadramo v Bruselj?

Žene imajo baje že datum zacahnan. Ubogi Matjaž, še njemu jo bodo izpridile!

Izvenšolske dejavnosti: samo, če greš lahko sam

tina

Odkar se je začelo šolsko leto, prebiram reklamne letake, ki jih fantje vsak dan nosijo iz šole. Za razliko od obvestila o naravoslovnem dnevu, ki običajno pride do mene, ko je ta že mimo, so ti letaki vestno spravljeni v mapah. Da se le ne bi izgubili.

Letaki reklamirajo obšolske dejavnosti. Ne vem točno, od kod se vzamejo. Nekatere verjetno razdelijo učiteljice, večino pa kje poberejo ali jim jih v roke porinejo ‘pospeševalci prodaje’, ki se v teh jesenskih dneh radi sukajo po šolskih hodnikih.

Otrok ni kralj

Vsebina letakov vsako leto sproži pravo evforijo. Ker oni bi se šli vse. Nogomet, košarko, odbojko, rokomet, judo, tenis, šah, tabornike, angleščino, glasbeno šolo, gimnastiko. Celo standardne in latinskoameriške plese pa akrobatski rokenrol in ritmično gimnastiko. V šolo grejo, ker morajo, po šoli, ko bi šli lahko domov, pa jih to niti najmanj ne zanima. Ni vprašanje, kako bodo zmogli, kar je treba za šolo, ampak kaj vse bodo počeli, ko odzvoni konec pouka.

Demokracijo pri odločanju o tem, katere dejavnosti bodo obiskovali in koliko jih bo, smo pri nas ukinili že kmalu po tem, ko je pred leti letake domov začel nositi najstarejši. Otrok ni kralj in po mojem je dobro, da to pogruntaš preden je star deset plus.

Taksi, ne hvala

Prvo pravilo pri nas je, da dejavnosti ne moreš obiskovati, dokler tja, kjer se ta odvija, ne zmoreš sam. Ker midva nisva taksista, ki bi tri komade po urniku razvažala na različne konce Ljubljane. Pa tudi čakalne ure ni v najinem sistemu. Raje na lokalnem igrišču z njimi mečeva na koš ali jim bereva pravljice. Zelo rada tudi sediva na domači terasi in prisluškujeva otroškemu živ žavu, ki prihaja z ulice. Pa čisto okej se nama zdi, če zjutraj nimamo pojma, kaj bomo počeli popoldne. Takrat bomo končno imeli čas, da damo domišljiji prosto pot. Lahko pa tudi, da ne bomo počeli nič in bomo gledali v luft.

Za to, da ne bom ambiciozna mama, sem se odločila zavestno. Je pa res, da je to za današnji čas precej ambiciozna odločitev.

Hello?

Letos so v nekaterih osnovnih šolah uvedli poučevanje angleškega jezika že v prvem razredu.  Zdaj vlada prava panika, ker starejši učenci niso dobili te priložnosti in se bodo angleščino začeli učiti po starem sistemu, kar je (šele) v četrtem razredu.

Pri nas je slučajno tako, da en otrok obiskuje prvi razred, drugi pa drugega. Za razliko od večine staršev, mene bolj moti to, da bojo z angleščino matrali prvega in ne to, da je drugi ven iz igre.

Nesporno drži, da se otroci hitro naučijo tujega jezika. Mlajši kot so, hitreje gre. Ampak ne, če se ga učijo v šoli. Po mojem ta recept drži samo, če se ga učijo na isti način kot se naučimo maternega jezika. Mimogrede. Kar pravzaprav pomeni, da sploh ne gre za tuji jezik.

Srečni torej tisti, ki imajo dvojezične starše in tisti, ki so se za nekaj let znašli v vrtcu čez lužo. Naši sončki pa bodo do konca šolskega leta vse prej kot ‘fluent’. Moja prognoza je, da ne bodo prišli dosti dlje od ‘hello’ in ‘how are you’ pa znali bodo zapeti nekaj angleških pesmic, pri čemer je vprašanje, če jih bodo tudi razumeli.

Učiteljica, good luck!

Nič torej ne zavidam njihovi učiteljici, ki je sicer prijazna, simpatična in verjetno tudi dobra učiteljica. Je pa tudi malo prestrašena. Ona namreč ve, da čudeži niso v njeni moči. Zato se je na roditeljskem sestanku, na katerem je predstavila program učenja angleščine v prvem razredu, sicer malo po ovinkih, ampak vseeno dovolj jasno v naprej opravičila, ker znanje prvošolcev ob koncu šolskega leta morda ne bo takšno kot si starši predstavljamo. Da ne bomo potem hodili jokat.

Če naš partner ni Anglež, Američan, Avstralec ali kar je še takšnih, so naše zaveznice kvečjemu risanke, ki niso sinhronizirane v slovenščino. Ko bodo ukinili te, bo to našim otrokom odneslo bistveno več kot jim zdaj prinašajo ure učenja angleščine v začetnih razredih osnovne šole.

Kaj pa glasbena šola?

Ko sem bila otrok, sem si neskončno želela igrati klavir. Razlog za to, da mi starši te želje niso uresničili, je bil, da za klavir ni denarja, poleg tega ga nismo imeli kam postaviti. Nad cenejšim in manjšim inštrumentom sem zavihala nos, in tako je bilo moje glasbene kariere konec, še preden se je sploh začela.

Najprej sem bila nevoščljiva sošolkam, ki so hodile h klavirju. Ko so vse po vrsti ugotovile, da je igranje klavirja nočna mora, pa ne več.

Tudi danes redko srečaš otroka, ki z veseljem hodi v glasbeno šolo. Sploh v javno. In večina jih svoj inštrument ob prvi  priložnosti zabriše v kot.

Starši pravijo, da je glasbena dril, ki koristi za življenje. Da imaš potem delovne navade, disciplino , zicleder. V zameno za to, da zasovražiš glasbo? Po mojem je to kar visoka cena.

Ampak saj pravim – jaz res nisem ambiciozna mama.

Vse je biznis

Strokovnjaki pravijo, da bi se morali otroci več prosto igrati med sabo, brez nadzora odraslih. Postavljanje pravil, reševanje konfliktov, prilagajanje drug drugemu. Pa da včasih sploh ne vejo, kaj bi počeli. Namesto tega jih dostavljamo na vse konce in kraje, kjer neki drugi odrasli točno določijo, kaj naj tam počnejo in jih ob točno določenem času vrnejo staršem, ki točno vejo, kaj bodo njihovi otroci počeli do točno določenega trenutka, ko bodo šli spat.

Ampak – obstajajo tudi dejavnosti, ki obrodijo podobne sadove kot samostojno igranje. Ker vse je biznis. Otroka lahko recimo vpišete na možgansko telovadbo, kjer ga izurijo v koncentraciji, spominu, intuitivnem reševanju problemov, iskanju kreativnih rešitev itd. Do uspešnega odraslega je potem samo še korak.

Ne, res nisem ambiciozna mama.

Nekaj pa vseeno počnejo

*Mogoče kdo misli, da sem piarovka Taborniške zveze Slovenije, ampak taborniki se mi zdijo okej. Sploh za današnji čas. V bistvu jih ne jemljem kot dejavnost, ampak bolj kot lifestyle, ki ustreza naši družini.

* Iz varnostnih razlogov so vsi trije mulci hodili na plavalni tečaj. Čim prej smo namreč želeli preprečiti možnost, da se kdo utopi.

*Mlajša dva, ki še ne znata sama na avtobus, v okviru šole igrata šah in hodita na gimnastiko. Od danes pa še na košarko.

*Odkar zna sam na avtobus,  košarko trenira tudi najstarejši. Treningi so štirikrat na teden, čez vikend so na vrsti tekme. Vsako leto je bolj zagnan. Dobro mu gre.

S tem, da so ambiciozni otroci, ni nič narobe. Ampak to je druga zgodba. Njihova.

kosarka

 

Šola je za otroke, ne za starše

tina

September je mesec roditeljskih sestankov. Ker se jih udeležujem že leta, ne izvem dosti novega. Opazim pa razliko med njimi. Včasih so bili namenjeni temu, da si izvedel, kaj bo otrok počel v šoli. Zadnja leta pa učiteljice vedno več razlagajo tudi, kako naj se v zvezi s šolo vedemo starši.

Saj ne da bi katera to neposredno povedala, ampak zdi se, da imajo po šolah več težav s starši kot pa z otroki. No, imajo jih tudi z otroki, ampak te so velikokrat posledica težav z njihovimi starši.

Zamujanje

Najprej gre za banalne zadeve. Da se h pouku ne zamuja, na primer. Tega včasih ni bilo treba posebej poudarjati, zdaj pa na vratih marsikaterega 1. razreda vse leto visi prošnja, naj starši otroke pravočasno pripeljemo v šolo.  Prositi je sicer lepo, ampak po mojem bi točnost, ki je v prvem razredu skrb staršev, lahko od nas tudi zahtevali.

Verjamem, da vpadanje zamudnikov v razred potem, ko je že zvonilo, moti učiteljice. Prav tako moti učence, med njimi še najbolj tistega, ki je zamudil.  To vem iz lastnih izkušenj. Spraviti pet članov družine ob točno določenih urah na točno določene kraje, ni najlažje. Ampak se trudimo. Sploh odkar je najstarejši v prvem razredu jasno povedal, da se bo odpovedal družinskemu članstvu, če se vsi ne poboljšamo. Ker njega je potem res ‘ful sram’.

Po mojem se splača potruditi. Verjetno je šolski zvonec prvi otrokov stik s tem, da mora biti točen. Če samo pomislim, koliko tega ga v življenju še čaka.

Čevlji na ježke

Na roditeljskem sestanku za prvošolce redno poudarijo –  za vsak slučaj že na tistem spomladanskem  – , da naj bi otroci ob vstopu v šolo znali sami na stranišče. Obvladali naj bi zavezovanje čevljev na vezalke. Pri zajtrku se od njih pričakuje, da si na kruh namažejo marmelado, ne da ta medtem šprica po jedilnici. Pri kosilu pa da znajo razrezati zrezek ne da bi bilo vse skupaj videti kot poslednji harakiri.

Po mojem vse to večina otrok čisto dobro obvlada, kar pa še ne pomeni, da to tudi počnejo. Ker v resnici si marsikateri v drugem razredu še copat ne obuje sam. Vsaj kadar je zraven mama, ne. Je pa res, da znajo biti tudi največji razvajenci, ko staršev ni blizu, precej iznajdljivi. V šoli opravijo sami, doma se pustijo streči. Ampak to je že druga zgodba.

Nas še najbolj zafrkavajo čevlji na ježke. Namenjeni so majhnim otrokom, ampak tako majhnim pa spet ne. Enkrat pride trenutek, ko otroku kupiš superge na vezalke. Mi smo jih že, pa jih dva od treh še vedno ne znata zavezati. Vsaj v doglednem času ne. Se pa trudita: v vrtcu jih je zavezala vzgojiteljica, v šoli moraš pa z odvezanimi igrati fuzbal in to res ni fora.

Ne vem, po mojem lahko včasih tudi počakaš, da otrok neko veščino res rabi. Bo vsaj vedel, kaj to pomeni.

Napačna smer

Učitelji si želijo sodelovanja s starši, ampak v mejah normale. Se mi zdi, da bi včasih ljudi, ki niso šolsko osebje, pa so stari več kot petnajst let, najraje  lastnoročno zabrisali iz šolskega poslopja. Ker tisti grozd odraslih, ki vsako jutro visi na vratih učilnic, pač ne sodi v šolski hodnik.

Odkar je treba do razreda pospremiti prvošolce, se ta servis nadaljuje tudi višjih razredih. Slovenski otroci so v šolo nehali hoditi peš ali z avtobusom. To je očitno napačna smer, saj se marsikatera mama ne ustavi niti pred šolo. Sprašujem se, zakaj se v bistveno večjih evropskih mestih, kot je na primer Dunaj,  desetletniki vozijo z javnim prevozom, v Ljubljani pa starši v šolo prevažajo še gimnazijce?

Pa tudi, zakaj se nekatere mame ne sprijaznijo s tem, da v šolski menzi ne bodo nikoli stregli kvinoje?

Pa smo tam

Takšen odnos do šole se nadaljuje v nenehen nadzor otrokovega šolskega dela pa tudi življenja na splošno. Starši dnevno preverjajo domače naloge ali pa jih celo rešujejo,  pomagajo pri plakatih in referatih, učijo se z otroki. Tako rekoč še enkrat hodijo v osnovno šolo. Dobesedno.

Domača naloga ni naloga staršev. Prav tako ni učenje in vse kar spada zraven. Vprašajte učitelje. Čeprav sploh ne dvomim, da bodo na roditeljskem sestanku to večkrat kar sami poudarili.

roditeljski1

 

 

 

 

 

 

 

Adijo, vrtec – pa hvala za vso mivko

tina

photo Prejšnji teden smo se po enajstih letih namenili zadnjič v vrtec. V tem času smo šli v različnih kombinacijah v vrtec več kot 2.800 – krat: štiri leta samo z najstarejšim, eno leto z najstarejšim in srednjim, eno leto samo s srednjim, štiri leta s srednjim in najmlajšim in na koncu še eno leto samo z najmlajšim.

Vsak od njih je v vrtcu vsega skupaj preživel približno 12.000 ur svojega življenja. To ni malo, če veš, da je otrok do svojega šestega leta na svetu 52.560 ur, pri čemer do te starosti prespimo približno 22.000 ur.

Otrok, ki v vrtec hodi od prvega leta, do vstopa v šolo s starši preživi le slabo polovico svojega budnega življenja.

Vračamo mivko

photo3

Darila za vzgojiteljice niso v našem stilu. Ampak se nam je vseeno zdelo, da ne moremo priti praznih rok. Zato smo prinesli nekaj, kar so otroci iz vrtca v enajstih letih tudi odnesli. V Merkurju smo kupili trikrat po 25 kilogramov mivke za v peskovnik. Kot nadomestilo za tisto mivko, ki so jo naši trije iz vrtca v vseh teh letih prinesli v čevljih, žepih, za robovi zavihanih hlačnic, v gatah in še kje. Tisto mivko, ki nas je vsa leta spravljala ob pamet, ki je polnila vrečke za sesalec in nam uničevala pralne stroje. Otroci so jo svečano stresli v peskovnik. Za tiste, ki jo bodo tlačili še naslednjih nekaj let.

Ko smo šli, nam je bilo vsem malo hudo pri srcu. Adijo, vrtec, pa hvala za vso mivko.

photo2

 

 

 

 

 

12.000 ur pri drugih ljudeh

Enajst let je dolga doba. To je več kot tretjina mojega življenja. Ko po tolikem času nekaj narediš zadnjič, zagotovo nekaj občutiš. Vsak od nas je. Kljub temu to ne bo sentimentalen zapis o tem, kako otroci hitro rastejo – (samo)obtožujoči pa  tudi ne, saj nisem mama, ki bi imela slabo vest, ker je otroke za toliko ur prepustila drugim ljudem. Otroci so pa itak radi tudi po svoje. Celo 12.000 ur, če je treba.

Ena direktna

Ko je za tabo tako dolgo obdobje, narediš kratko retrospektivo tistega, česar je zdaj nepreklicno konec.

Ker jo eden od sinov že maha proti koncu devetletke, veš, da bolje ne bo nikoli. Starejši kot je otrok, bolj komplicirano postaja njegovo življenje. Ko nisi več otrok, je pa sploh komplicirano.

Natan, ki je ravnokar končal prvi razred, je to potrdil na zaključni vrtčevski prireditvi mlajšega brata. Najprej  je potrpežljivo poslušal zadnji govor vzgojiteljice, ki je bodočim šolarjem zaželela srečno, potem pa po šolsko, z roko gor, prosil za besedo. Sledila je ena direktna, ki jo zmorejo samo otroci:

»A veste, kaj? Lahko ste veseli, ker ste še v vrtcu. Ker šola je kr neki in učiteljice so sitne. Pa ves čas je treba bit na enem in istem stolu. Jaz bi šel prec nazaj v vrtec.«

Mlajši kot si, manj se pustiš farbat

Navdušenje nad šolo pri nas pada premo sorazmerno z obveščenostjo o tem, kako v šoli v resnici je. Mlajši ko si, manj se pustiš farbat. Saj ne, da bratje med samo ne bi ničesar skrivali. Ampak sitne učiteljice niso dedek Mraz in ne spadajo med strogo varovane skrivnosti, ki jih pred mlajšimi od sebe varuješ zaradi uvidevnosti in da jim ne bi pokvaril veselja.

Poleg tega se za skoraj trinajstletnika komaj spodobi, da reče, da rad hodi v šolo, čeprav to niti ni tako daleč od resnice. Sedemletnik potem ponavlja za njim. Rezultat pa je, da je šestletniku – še preden je sploh sedel na tisti svoj stol – za šolo bolj ali manj vseeno.

Med počitnicami se ni niti enkrat spomnil na to, da gre jeseni v prvi razred, kar se precej razlikuje od navdušenja, ki ga je bil svoje zadnje vrtčevsko poletje poln najstarejši. Sploh najmlajšega bodo prihodnji teden ves čas spraševali, kako je v šoli. Nisem prepričana, da želim slišati njegove odgovore.

V vrtcu je bilo drugače

Začeli smo precej helikoptersko. Najprej z varuško. Ker enoletnega otroka res ne moreš poriniti v javno varstvo, a ne? Kaj bo pa jedel? Pa kako bo spal, ko se bo za to sam odločil? In kaj, če bo ves čas jokal? Pa itak bo kar naprej bolan …

Ampak varuška je stala veliko denarja, pa še čudna je bila, zato smo ga prestavili v vrtec, kjer se je izkazalo, da nam javno varstvo bolj ustreza. Pa še peskovnik imajo.

V tem duhu je šel srednji v vrtec takoj, ko je bilo to mogoče, pri enajstih mesecih. Ko sploh še ni vedel, da mivke ne jemo, ampak se z njo igramo. Ker je doma vstajal sredi noči, je včasih zaspal že kar med zajtrkom. Še mama ni rekel. Ker ni znal. Pa mu vseeno ni bilo hudega in je še danes je veliki vrtčevski fen.

Za zadnjega se še spomnim ne, kako je bilo, ko je šel prvič v vrtec. Vem, da mu je šlo strašno na živce, ker so otroci kar naprej jokali. Dude je prestavljal iz ust tistih, ki so bili ravno tiho, in jih tlačil v usta tistim, ki so se drli. Peskovnik je bil pa itak takoj njegov.

Gremo naprej

Sploh ne znam prešteti, koliko šolski dni je še pred mojimi otroki. Ko bo zadnji od njih končal devetletko, pa zagotovo ne bomo šli na tak obisk, kot smo šli v vrtec.

V bistvu sem želela povedati samo to, da so vrtci zakon. Gremo naprej. O šoli pa kdaj drugič.

Rada imava svoje otroke, ampak drug drugega imava še rajši

tina

Otroci so šli včeraj v kolonijo, ampak na počitnicah smo pa vsi. To so počitnice po počitnicah, ki si jih, odkar je bil najmlajši star pet let, privoščimo vsako poletje. Zanje še ena runda morja, midva sva pa deset dni sama doma. Sinov ne pogrešava, oni pa ne pogrešajo naju. Če bi bilo mogoče, bi vsakega dala v svojo kolonijo, tako pa so le vsak v svoji skupini vrstnikov. Starši večinoma želijo, da so sorojenci v koloniji skupaj. Nama pa se zdi, da jim dobro dene, ne samo, da nekaj dni na leto nismo vsi skupaj, ampak tudi, da so oni trije vsak posebej.

Prihodnost

Z nama je drugače. Če sva narazen se bolj pogrešava, kot pogrešava otroke, kadar so v koloniji. Vsako leto se iskreno veseliva dni, ko nihče ne razgraja in razmetava po stanovanju, medtem ko nimava nobene želje, da bi šla na dopust vsak po svoje. Najboljša kombinacija je, če sva midva skupaj, oni pa drugje vsak posebej.

Kot bi gledali v prihodnost. Če bo vse posreči, bo tako tudi, ko odrastejo.

Otrokocentrizem

Ne razumite naju narobe. Svoje otroke imava rada. Ni je stvari, ki je zanje ne bi naredila. Ampak drug drugega imava vseeno rajši.

Ko sem zadnjič to povedala v družbi še petih mam, so bile ogorčene. Nekaterim je bilo smešno. Potem so se pa malo zamislile.

Sodobna družba postavlja otroke v center sveta, njihovi starši pa so med sabo vedno bolj odtujeni. Za nesprejemljivo velja, če naprej pomisliš nase, šele potem pa na svoj naraščaj. Dober starš si šele potem, ko si se za srečo in dobro počutje svojih otrok pripravljen kar naprej žrtvovati. Otroci to vedo, zato vsak trenutek pričakujejo tvojo pozornost. Vedno imajo prednost. Še stavek komaj izgovoriš do konca. Vse dokler niso oni stari trideset, ti šestdeset – o dobrem počutju pa ne duha ne sluha.

Brez srečnih staršev otroci niso srečni

Čeprav ne izpolniva vsake njihove želje in včasih sebi privoščiva več, kot njim, sem prepričana, da imajo več možnosti, da bodo v prihodnosti znali stvari postaviti na pravo mesto. Investicija v naju je investicija v njih. Ne moreš imeti srečnega otroštva, če imaš nesrečne starše. Naprej gre pa itak v tem smislu.

Drug drugega nikoli ne kličeva mami in oči. Pa jaz sem med vožnjo z njimi sedela na zadnjem sedežu samo, ko smo se pripeljali iz porodnišnice. Pri tretjem je pa itak zmanjkalo prostora.

Dejstvo, da sva poleg tega, da sva starša, par, ki obstaja tudi sam zase, nam vsem skupaj lahko samo koristi. V kolonijo bodo še naprej hodili, čez vikende bomo pa vsi skupaj. Plan je, da naša družina ostane petčlanska. Se pa že zdaj se veseliva (in ne bojiva) časov, ko bodo šli fantje na svoje.

Življenje ni ena sama romantika

Včasih se sprašujem s čim smo si to zaslužili, ampak verjetno ni kar priletelo z neba. Ker jaz znam biti precej naporna, on pa težave rešuje s tišino. Ponoči potem na ves glas smrči,  jaz pa v pomivalni stroj vedno nabašem preveč umazane posode. In še marsikaj bi se našlo. Pa včasih kar tekmujeva v tem, kdo se bolj dere na otroke.

Hvala bogu za čepke proti hrupu in pomivalni stroj, v katerega lahko spraviš nenormalne količine posode. Pa za trpežne otroke, ki že zdaj vejo, da življenje ni ena sama romantika.

Važno je, da ne pričakuješ preveč.

Pa da otroke enkrat na leto brez slabe vesti pošlješ v kolonijo.

kolonija

Pozdrav s počitnic

tina

­

Počitnice z otroki, ki ne znajo plavati, se precej razlikujejo od tistih, ko mularija splava. Z neplavalci pravzaprav sploh niso počitnice. Počneš vse sorte, samo počivaš ne: v nedogled capljaš za njimi, namakaš jih v kreme s faktorji, napihuješ rokavčke in flikaš delfine. Ko ti kateri od njih za minuto izgine iz tvojega vidnega polja, doživljaš šok za šokom. Strah, da bo kdo utonil, zahteva večjo koncentracijo kot najbolj naporen dan v službi.

Koliko takšnih body gaurd poletij te doleti, je odvisno od števila otrok, ki jih imaš. Pa tudi od razlike v njihovih starostih. Trije komadi na pet let, pa si petnajst let brez počitnic.

Raj na Zemlji

Da imamo končno vsi počitnice, se lahko zahvalimo temu, da smo čez zimo postali družina plavalcev. Pa tudi kraju, kjer jih preživljamo.

Otrokom, ki znajo plavati, se tukaj ne more zgoditi nič. To je tak zabačen kraj, ki ti priraste k srcu.

Pred leti smo ga našli na ‘road tripu’ po jadranski obali. Ves dan smo se vozili gor in dol po enem od otokov. Vroč julijski dan in petčlanska družina s kompletno opremo za kampiranje, stlačena v enoprostorca. Živčni, skuhani in skregani. Tik pred tem, da zapeljemo nazaj na trajekt in naslednji dan poskusimo znova drugje. Ali pa gremo kar domov.

Tabla za kamp, kjer smo nazadnje končali, je bila majhna, pa še skrita za obcestnim grmom. Kot da so jo nalašč postavili tako, da je nihče ne opazi.

Najprej smo mislili, da je s krajem, kamor nas je pripeljala, nekaj narobe. Sezona na višku, kamp pa skoraj prazen. A se je izkazalo, da smo našli raj na Zemlji.

Zaseden prazen kamp

Kamp vodi avstralski Hrvat, ki mu je življenje podarilo večno poletje. Pol leta preživi tu, drugo polovico pa tam spodaj. Ves čas v kratkih hlačah. Izseljenstvu se nima zahvaliti le za poletje, ki nikoli ne mine, ampak tudi za to, da se je znebil marsikatere slabe balkanske navade. Svoj posel vodi kot velevajo pravila. Brez debate.

Število gostov, ki jih lahko sprejme, je odvisno od kapacitete sanitarij, ki so na voljo. Kamp ima samo pet tušev, prostori kamor lahko postaviš šotor, pa se razprostirajo čez cel rt. Nesorazmerje, ki ti gre na roke. Vsako leto nas je malo strah, da bomo ostali pred vrati, čeprav je vedno videti, da je še dovolj prostora. Potem vedno postavimo dva šotora. Enega za otroke in enega za naju. Tudi to so počitnice.

Nismo na najlepšem otoku na svetu

Jasno, vse ni perfektno, ampak manj je itak več. Hvala lepa za Sejšele.

Plaža, iz katere štrlijo trije pomoli, je zabetonirana. Klančina, po kateri se spustiš v morje, pa poraščena z algami, da drsi. Na drugi strani zaliva razpada nekdanji mladinski dom, od katerega se na obe strani vrstijo grde novodobne vile.

Luna park so samo otroške sanje, najbližji mini disco je pa nekje daleč na celini. V bližnji vasi ni štantov, škampov pa tudi ne.  To nas ne moti, ker lahko nočni ulov s pomola kupiš od lokalnega ribiča, svežo zelenjavo pa v kombiju, ki vsako jutro pripelje kar v kamp. Gazdarica kampa prodaja odlično olivno olje. Trgovina je na peš, takšna čez pult. Še pred nekaj leti je prodajalka, ko si vstopil, sedela v kotu, kadila čik in brala Glorio. Skoraj ničesar nimajo, le kruh je vsak dan svež.

Mrzlo pivo dobiš v nekdanji diskoteki, ki je zdaj Caffè bar Jadranka. Upravlja ga lokalna poljuprivredna zadruga, tako kot pošto, ki je odprta eno uro na dan. V baru imajo s skajaste stole, balinplac v senci, na nekdanjem plesišču  ping-ponk mizo in sezonske kelnarje, ki sanjajo.

Edini zametek sodobnega časa je občasno delujoči wifi in pivo Grička vještica iz majhne pivovarne v Zagrebu. Nihče ne ve, kako je našlo pot v ta zaliv. Kot tudi ne, kako je mogoče, da steklenica stane slaba dva evra.  Ob 11. zvečer zapirajo, ampak te nihče ne meče s terase. Na zalogo prinesejo tri runde, pospravijo pa zjutraj, ko spet odprejo.

Velika modrina

Prejle sem na ležalniku brala tri ure skupaj. Ene dvakrat je mimo pridrvela horda otrok, ki so poskakali v vodo, da se bodo šli potapljat na dah kot v filmu Big Blue. Tablic in telefonov v njihovih rokah skoraj ne vidiš, imajo pa podvodno kamero in resen plan, da posnamejo remake. Dopoldne so mi izmaknili štrik za perilo, da so nanj privezali skalo, ki služi za utež. Mislim, da so bili med njimi tudi moji sinovi, ampak ne vem točno. Odkar znajo vsi trije plavati, smo na morju tudi vsak po svoje.

Vem, da vas zanima, kje je naš otok. Oprostite, ampak tega vam ne izdam za nič na svetu. Prejmite pa lepe pozdrave s še enih nepozabnih počitnic.

morje

Zakaj ne berem priročnikov o vzgoji

tina

Ne sodim med mame, ki so po rojstvu svojega prvorojenca prebrale na metre knjig o vzgoji. V dobrem desetletju, odkar imam družino, sem prebrala samo eno takšno knjigo. Samo enkrat se mi je namreč zgodilo, da nisem vedela, kaj bi.

No, zgodilo se mi je večkrat, ampak se mi v drugih primerih to ni zdelo nič takega.

Priročnika sem se lotila, ker sem bila res obupana. In izčrpana.  Obljubljal je, da bo otrok v nekaj dneh spal kot dojenček, če se držiš opisanih postopkov. Z nespečnežem v vozičku sem šla v bližnjo knjigarno in nabavila knjigo, ki mi jo je priporočila prijateljica, katere otrok je, potem ko jo je skrbno prebrala, pri štirih mesecih prespal noč. Še preden sem jo sploh odprla, sem bila prepričana, da je problem rešen. Jutri se bom končno naspala.

Pa se seveda nisem. Tako kot še nekaj naslednjih mesecev ne. Ponoči me je kljub skrbno prebranemu čtivu in upoštevanju vsega napisanega, še naprej zbujal vsako uro. Da je mulc – za razliko od mene – vsaj za silo nadoknadil, kar je ponoči zamudil, sem z vozičkom vsak dan ene 36-krat obkrožila naselje. V manj kot pol leta se mi je začelo blesti od utrujenosti.

Vzgojiteljica rešiteljica

Klasična zgodba, katere rezultat niso le neprespane mame, ampak tudi metri priročnikov, ki svetujejo, kako rešiti problem, ki ga v resnici reši samo čas. In v našem primeru vrtec.

Tja smo ga prvič odpeljali, ko je bil star eno leto. Vzgojiteljico sem opozorila, da spi samo, če ga v vozičku z ravno pravšnjo hitrostjo voziš po ravno prav razgibanem terenu. In ji zaželela vso srečo.

Njenega pokroviteljskega nasmeška takrat nisem razumela. Pravzaprav še danes ne vem, kako je čez noč dosegla tisto, za kar sem se trudila cele mesece. Zagotovo pa skrivnost njenega uspeha ne tiči v priročnikih za spanje otrok.

Ni da ni

Na Amazonu je na voljo  neverjetnih 100.000 priročnikov, ki starše učijo, kako ravnati z otroki. Tudi knjižnica, ki jo obiskujem, je bogato založena. Lahko bi recimo izbrala Vzgojo odličnih fantov: 100 nasvetov, kako izvabiti najboljše iz svojega sina ali pa  Prebudite genija v svojem otroku. Glede na obdobje v katerem smo, bi mi prav prišla še Joj, šola in Na pomoč, najstnika imamo. Pa tale naslov mi je všeč: Denar ne pada sam z neba. Definitivno rabim tudi tegale: Zakaj postajajo naši otroci tirani. Še bolj pa ta dva: Vsak otrok se lahko nauči pravil in Kako preprečiti konflikte. Ni da ni.

Potem imaš pa še romantične, ki pomirjajo že z naslovi: Otroci so tega vredni, Ti si zvezda tvojega življenja, Otroci so iz nebes, Šolar na poti do sebe, Srečni otroci, srečni mi in celo priročnik za dedke in babice Otroci imajo radi stare starše, priročnik za življenje z vnuki.

To niso nasveti za vzgojo. Ali pač? Na začetku skoraj vsakega priročnika piše, da bo pa to res delovalo. Najbolj zanimivi se mi zdijo tisti, ki trdijo, da bodo nasveti pomagali pri vseh po spisku – dojenčkih, malčkih, šolskih otrocih in najstnikih.

Priročniki so v založništvu velik biznis, čeprav so povečini zguba časa. Vsem nam bo bolj koristilo, če bomo namesto priročnikov otrokom brali pravljice, sebi pa leposlovje. O tem bi se dalo napisati priročnik.

photoZdrava pamet, kaj je že to?

Priročnikov za vzgojo ne berem zato, ker bi bili neumni. Iskreno verjamem, da se v marsikaterem skrivajo uporabni nasveti. Zagotovo obstajajo tudi takšni, ki so zabavni in dobro napisani.

V bistvu me moti koncept branja teh knjig. Namenjene so vzgoji, ampak nanjo v resnici slabo vplivajo. Ogrožajo našo zdravo pamet. Ni treba ves čas vsega delati prav. Važno je, da misliš, da delaš prav. Pa po mojem je bolje včasih samozavestno kiksniti kot pa mencati pred vsako novo odločitvijo. Potem lahko šele kiksneš.

Hlastanje za nasveti, ki se redko obnesejo, povzroča epidemijo starševske negotovosti. Otroci to čutijo in šele potem so nemogoči. Kot dojenčki ne spijo, ko so starejši pa tudi ne – s to razliko, da nimaš pojma, kaj v resnici počnejo. Lahko te samo skrbi. In si spet pri knjigah, ki z vseh možnih zornih kotov obravnavajo nevarne situacije, v katerih se lahko znajde najstnik.

Trust yourself. You know more than you think.

Od znamenite knjige Nega in vzgoja otroka ameriškega pediatra Benjamina Spocka, ki so jo uporabljale naše mame in velja za prvi moderni priročnik o vzgoji, se je marsikaj spremenilo. Vsaj v smislu kvantitete. Izšla je davnega leta 1946 in je poleg Biblije najbolje prodajana ameriška knjiga 20. stoletja. Prevedena je v 39 jezikov in je doživela devet posodobljenih izdaj. Staršem še danes sporoča preprosto resnico, da o vzgoji svojih otrok vejo več, kot si mislijo. Trust yourself. You know more than you think, je verjetno najbolj znan stavek iz tega foha. Še vedno zveni pametno.

Če mu verjameš, ti ni treba brati knjig o vzgoji. V resnici namreč že vse vemo.

Zakaj imam tri otroke in ne samo enega

tina

Včasih me kdo vpraša, kako zmorem s tremi otroki – in to s tremi fanti – , jaz pa rečem, da je s tremi lažje kot z enim.

Poleg tega sem prepričana, da je tudi zanje bolje, da so trije. Dvomim, da bi znala vzgojiti »normalnega« edinca.

Če izvzamemo dvojčke, je vsak prvi otrok v družini najprej nekaj časa edinec. Pri nas je obdobje z enim otrokom trajalo slabih pet let. Približno toliko časa sem namreč potrebovala, da sem si odpočila od dojenčkastih dni svojega prvorojenca in sploh lahko začela razmišljati o tem, da gremo spet od začetka. Večkrat sem celo pomislila, da bi ostali kar pri enem.

photo_otroci

Potem sem upala, da bo drugi otrok punčka in sem rekla, pa naj bo. Od nekdaj sem si želela hčerko. Zdi se mi, da otrok, ki je istega spola kot ti, doda starševstvu posebno dimenzijo. (Aljaž bo že vedel). Pa punčke baje dajo bolj mir.

Če sem iskrena, sem imela za vse tri zelo konkretne načrte, da bodo punce. Med njimi je bila edina razlika ta, da je bila s tem, ko so se drug za drugim rojevali kot fantje, na vsakem naslednjem večja odgovornost. Pri zadnjem je bila torej res že kriza.

Velikokrat mi kdo reče, da ni še nič izgubljeno, ampak danes imeti več kot tri otroke, je preveč. Poleg tega mi zdaj več pomenijo mir, spanec vso noč, da lahko sama kam grem in tudi to, da kdo od otrok kaj pospravi. Pa vseh pet se nas lahko stlači v en čisto navaden avto.

Računam kvečjemu na to, da bodo fantje k hiši nekoč pripeljali svoje punce. Pa mogoče bomo imeli enkrat psa, ki bo jasno ženskega spola.

Naj se sliši še tako banalno, ampak za svojo številčno moško bando se lahko zahvalim tudi hčerki, ki je sploh nimam.

Vsi nimajo te sreče

V Sloveniji je veliko edincev, saj se na družino povprečno rodi le 1,18 otroka. Manj staršev se zavestno odloči za enega otroka, večino do tega pripeljejo različne okoliščine, ki so stvar vsakega posameznika.

Zdaj, ko imam za sabo sedem let ukvarjanja z več kot enim potomcem, jim edincev prav nič ne zavidam. Če imaš več otrok, lahko že v startu odkljukaš nekaj pomembnih stvari:

Več nogavic, več samostojnih otrok

Ne pravim, da bodo otroci, ki imajo sorojence, nekoč bolj fajn ljudje, je pa po mojem pot do fajn človeka pri edincu lahko bolj zavita. Če je otrok samo eden, imaš zanj več časa, če jih je več, ti ga pa ves čas zmanjkuje. Ampak to je dobro: manj je več.

Že res, da mame treh otrok na teden operemo in zložimo 100 nogavic – kar vzame precej časa –, drži pa tudi, da naši otroci takrat sami kaj počnejo.

Lahko bi preštevala ure, ki jih porabim, da spravim v red gospodinjstvo, ampak v resnici raje preštevam peščene gradove, ki jih gradijo na morju, in bunkerje, v katerih se skrivajo v gozdu. Ali pa čokoladne mafine, ki jih včasih spečejo ob sobotah.

Velika družina ni za pefekcioniste

Z enim otrokom je naporno. To vem iz lastnih izkušenj, ki so me skoraj stale številčnejšega potomstva. Ko imaš enega, še ne veš, kako bi z njim. Šele ko jih je več, se ti počasi začne svitati.

Ampak po mojem se ne splača obupati. Prvih pet let z enim bi zdaj z lahkoto zamenjala za pet let z vsemi tremi – neglede na to, da starostna razlika med mlajšima dvema ni niti leto in pol. Vsega se navadiš. Stvari je bolj fino početi, ko imaš več izkušenj.

Je pa res, da je za to, da jih pridobiš, potrebnega nekaj poguma, vztrajnosti in tudi sreče. Pa sprijazniti se moraš s tem, da ves čas ne bo vse pospravljeno in da trojka ne bo nikoli tako pošlihtana kot bi bil malček edinček.

Drugi imajo stvari, mi imamo pa otroke

Veliko ljudi pravi, da nimajo denarja za več otrok. Kaj pa vem. Pri nas otroci ne vejo, kaj so košare daril. Danes je vsega preveč, zato se mi zdi čisto okej, če imajo malo manj.

To da razmisliš, kaj zares potrebuješ, in da naučiš tako razmišljati tudi svoje otroke, je tisto kar je v današnjem svetu dragoceno. In res ne bo konec sveta, če nikoli ne bomo šli v Legoland.

Otrokom ni treba dati vsega. Več bodo imeli od tistega, česar nimajo. Od lakote pa zagotovo ne bo nihče umrl.

Ne moreš sedeti v treh helikopterjih hkrati

Tudi način na katerega danes skrbimo za otroke, je naporen.  Veliko je staršev,  ki svoje otroke pretirano ščitijo, hkrati pa od njih zelo veliko zahtevajo in pričakujejo. Takih staršev se je prijelo ime starši helikopterji,  saj ves čas lebdijo nad otroki. Če imaš samo enega, je takšen način vzgoje lahko intuitiven. Če imaš otrok več, si tega ne moreš privoščiti. Kandidati za kontrolo sicer so, časa in energije pa imaš občutno manj.

Potem se sprostiš in uživaš v starševstvu.  Čudoviti fantje so. In prepričana sem, da so takšni tudi zato, ker so trije.

O obdarovanju učiteljic ob koncu šolskega leta

tina

Moja mama je ob koncu šolskega leta dobivala kristalne labode, danes pa učiteljice prejemajo kuverte z boni.
Če imate otroke v vrtcu ali osnovni šoli, vam je verjetno že jasno, o čem govorim. V zadnjem tednu je v moj inbox priletelo 26 sporočil, ki so se nanašala na razredno darilo učiteljicam ob koncu šolskega leta. Začeli smo s prispevkom petih evrov na otroka, končali pa z desetimi evri na otroka, knjigami in šopki rož. Denar bomo namenili za darilne bone v BTC-ju za tri učiteljice, ki so naše otroke učile v prvem razredu. Šopki in knjige, ki sta se jih dve mami od same groze odločili prispevati brezplačno, bodo popravili neoseben vtis, ki ga pusti kuverta z boni.
Otrok ni predvidevam razen mene nihče nič vprašal:

Jaz: Natan, kaj bi ti podaril svoji učiteljici?
Natan: A ima rojstni dan?
Jaz: Ne, ampak navada je, da učenci svojim učiteljicam ob koncu šolskega leta nekaj podarijo.
Natan: A veš, mami, po mojem bo še najbolj vesela tega, da bomo šli mi na počitnice. No, mogoče ji bom na en listek napisal, da jo imam rad.

Kristalni labodi in čokoladne masaže
Daril, ki so jih učenci prinašali moji mami učiteljici, se dobro spominjam še iz otroštva. Na policah smo imeli potem razstavljene kristalne labode, razne gobeline, šatulje vseh mogočih velikosti in slike tihožitij, na katerih se je, dokler niso končali na podstrešju, nabiral prah, ki ga je bilo treba neprestano brisati. Spomnim se tudi konkretnega kosa mesa, darila učenca, katerega starši so imeli kmetijo, in neštetih bombonjer, ki so imele v mojih otroških očeh še največjo vrednost.
Če danes malo posrfaš po forumih, na katerih starši drug drugemu svetujejo, kaj je primerno darilo učiteljici ob koncu šolskega leta, naletiš na marsikaj. Med boni so najbolj popularni tisti za masažo, po možnosti čokoladno, najdejo pa se tudi zlate verižice, ročne ure, vikend paketi na turističnih destinacijah, poleti z balonom in gledališki abonmaji. Našla sem celo primer učiteljice, ki se je na počitnice odpeljala z novim kolesom, neka druga pa je dobila televizijo in nogometno žogo s podpisi učencev celega razreda.

Najraje ne bi nič
Vse skupaj se mi je zdelo še kar čudno, zato sem poklicala pet učiteljic in jih vprašala, kaj si mislijo o obdarovanju. Vse po vrsti so povedale, da je zanje sprejemanje daril mučno, sploh če gre za darila večje vrednosti. Poučevanje je njihova služba, ki jim vsak mesec prinese plačo. Drugega ne pričakujejo. Vse so mnenja, da je majhna pozornost v očeh učitelja dovolj velika nagrada, še največ pa jim pomeni, da se otroci in starši v šoli obnašajo primerno. Tudi ko gre za darila.

To pa še ni vse
Javni uslužbenci, med katere spadajo tudi učitelji, so dolžni spoštovani določbe Uredbe o omejitvah in dolžnostih javnih uslužbencev v zvezi s sprejemanjem daril, ki določa, da smejo sprejeti priložnostno darilo, ki ne presega vrednosti 62,59 evra. Če jo, učitelj darila ne sme obdržati, ampak postane last delodajalca oziroma države, ravnatelj pa mora odločiti, kaj se bo z darilom zgodilo. Če oceni, da lahko koristi šoli, ga smejo obdržati, sicer se ga morajo nekako znebiti. Lahko ga vrnejo darovalcu (ki ga običajno noče vzeti nazaj) ali pa recimo podarijo v humanitarne namene. Učitelj lahko darilo brez nadaljnjih ukrepov sprejme le, če njegova vrednosti ne presega  20,86 evra, sicer mora izpolniti obrazec za vpis v seznam daril, ki ga vodi šola. Če poenostavim, darila v vrednosti dobrih 20 evrov učiteljem ne prinašajo zapletov, daril, katerih vrednost presega 62, 59 evra sploh ne smejo sprejeti, darila vredna od 20,86 evra do 62, 59 evra pa jim zakomplicirajo življenje, ker jih doletijo birokratski postopki, ki jih imajo že brez tega dovolj. Po zagotovilih mojih sogovornic, učitelji danes ta pravila upoštevajo – ne gre torej za uredbo, ki je sama sebi namen. Učitelje neprimerna darila res spravljajo v neprijeten položaj.

Kaj če bi se malo umirili?
Če je imelo včasih obdarovanje učiteljev opraviti z ideologijo socializma, gre v dobi kapitalizma za starševski determinizem. Starši nadzorujejo in upravljajo vse kar počnejo njihovi otroci. Med njimi je vedno več takšnih, ki imajo tudi šolo za svoj oder. Skozi šolsko leto se udejstvujejo na vseh frontah, ko gre to h koncu pa želijo briljirati še z darili. Kaj če bi se malo umirili? To je obsedeno stanje, ki v zadrego spravlja starše, ki si dragih daril ne morejo privoščiti in tudi tiste, ki nočejo obdarovati, ker se jim to ne zdi potrebno, moralno ali smiselno. Na koncu zaradi ljubega miru prispevamo vsi. Ko sem prebrala vseh 26 e-mailov na to temo, me je nekajkrat imelo, da bi napisala svojega, ampak potem bi bilo e-mailov kmalu 76. Namesto tega sem nakazala 5 evrov in napisala tale prispevek. Morda zaleže tudi v širšem okviru.

Kako bi moralo biti
Če vprašate mene, bi morali svoje učitelje obdarovati učenci sami, ampak šele takrat, ko bi jim kaj takega sploh padlo na pamet. Pa denar bi morali prispevati iz svoje žepnine. To bi jim prineslo prav tisto, za kar jih danes starši s svojim vpletanjem prikrajšamo. Predstavljajte si šestindvajset otrok, ki se lotijo takšnega projekta. Premleti morajo različne ideje, doseči konsenz, določiti budžet, pobrati prispevke, darilo kupiti, določiti nekoga, ki ga bo izročil … če to niso same uporabne zadeve.
A kaj, ko me pri tem nekaj resno skrbi – ne vem, če novodobni starši sploh še delajo takšne otroke.

Navijam za tabornike

tina

Svojim sinovom želim približati tudi tisto, kar so počele naše generacije, ko smo bili otroci. To nam velikokrat dobro dene, medtem ko nas novodobna norišnica prevečkrat spravlja ob živce. Morda bi kdo rekel, da sem starokopitna in nostalgična, jaz pa se imam zgolj za preudarno.

Če niso pri pouku, so na dejavnostih

Danes starši vsak trenutek natančno vejo, kje so njihovi otroci in kaj tam počnejo, kar neposredno vpliva na njihovo samostojnost. Pa ne govorim zgolj o zelo majhnih otrocih. Starševski nadzor se pri nas vleče globoko v najstništvo, kar se na koncu izcimi v to, da tridesetletniki prebivajo otroških sobah. Med odraslimi velja prepričanje, da je nezapolnjen prosti čas izgubljen, zato želijo izkoristiti vsako otrokovo prosto minuto. Danes ni dovolj, če fantje na dvorišču brcajo žogo, punce pa skačejo gumitvist. Njihovi starši namreč živijo v strahu, da ne bi česa zamudili, zato jih poleg šole vključujejo v najrazličnejše dejavnosti, ki naj bi iz njih naredile uspešne odrasle. Na drugi strani pa nam strokovnjaki vztrajno prigovarjajo, da se ključ do uspeha skriva prav v prostem igranju in celo v tem, da ti je včasih dolgčas. Postavljanje in usklajevanje pravil, prevzemanje različnih vlog, reševanje sporov, prenašanje porazov in tuhtanje, kako bi nekaj naredil bolje, vse to se v sodobnem svetu pričakuje od odraslega človeka. Ampak do tega po mojem težko prideš, če prvih petnajst let tvojega življenja sprogramira nekdo drug, drugih petnajst pa mama še vedno pere tvoje gate.

Ni časa za igro

Kaj se je zgodilo z otroštvom na dvorišču in mladostjo na stopnicah? Iskreno verjamem, da ti več kot pridno obiskovanje dejavnosti in nabiranje certifikatov, ki jih imajo današnji otroci že zgodaj celo vrsto, dajo izkušnje, ki jih lahko pridobiš v družbi vrstnikov pred hišo ali pa v gmajni za njo. Pa včasih mi gredo res na živce očitki, da so na ulici le otroci, ki jim starši posvečajo premalo pozornosti, in so reveži prepuščeni sami sebi. Saj so res. Pogrešajo družbo sebi enakih, ki se z dejavnosti vračajo tako pozno, da ni več časa za igro.

Gremo mi po svoje

Se pa dejavnosti med seboj tudi razlikujejo. Tiste iz starih časov, ki jih takrat, ko so nastale, tako sploh še niso imenovali, so drugačne od marsikatere novodobne. Taborniki se mnogim staršem na lovu za dejavnostmi zdijo zastareli, neambiciozni in celo nevarni. Jaz pa sem vesela, da jim je uspelo preživeti tranzicijo. Ker toliko normalnih mladih ljudi na enem mestu danes zlepa ne srečaš. Taborniki grejo res po svoje. Pri tabornikih desetletnik osvoji dvatisočaka, šestnajstletnica pa z lahkoto obvlada vod dvanajstih devetletnikov, ki brez domotožja preživijo desetdnevno taborjenje. Tudi če ves čas dežuje. Pa včasih iz trimetrske skale skačejo v ledeno mrzlo Sočo in v bivaku preživijo noč sredi gozda. Na taboru ni elektrike, a je vseeno vse skupaj kot gospodinjstvo v malem. Sami skrbijo zase in za tabor: pomagajo kuharici pri pripravi kosila, vsak potem pomije svojo menažko, dežurni vod pa pospravi kar ostane. Ponoči se vsaki dve uri menjajo na straži, da jim kdo ne ukrade zastave, ves čas taborjenja pa spravljajo na kup dračje in veje za taborni ogenj, ki zagori zadnji večer. Nihče jih ne sprašuje, če so dovolj oblečeni ali če niso česa pozabili – pravi tabornik vse to sam ve, ne glede na to, koliko je star.

Tudi 12 taborniških zakonov je iz starih časov, ampak so vseeno fajn:

 

Tabornik je zanesljiv

Tabornik je zvest

Tabornik je prijazen

Tabornik je pripravljen pomagati

Tabornik je discipliniran

Tabornik je veder

Tabornik je pogumen

Tabornik je plemenit

Tabornik je spoštljiv

Tabornik je vedoželjen

Tabornik je varčen

Tabornik živi zdravo

Navijam za tabornike. Le kdo si v vsej tej zmešnjavi ne bi želel takšnega otroka?

DSC_0070_Fotor

Šola za starše

tina

Finiširamo šolo. Če sem natančna, finišira samo najstarejši, ki je letos šestošolec. Vsi pa komaj čakamo, da bodo počitnice.
Ne predstavljam si, da bi se vsako popoldne učila z otrokom, kot to počnejo mnogi starši. Kaj šele z vsemi tremi, ko bodo enkrat vsi v višjih razredih osnovne šole. Po mojem domača naloga ni naloga staršev. Kar pa žal ne pomeni, da nam ni nič treba. Otrokom moramo nekako pojasniti, da je domača naloga njihova stvar. Kar je seveda težje, kot če jo vsako popoldne naredimo skupaj z njimi. Enako velja za učenje. Ko sem v šolo hodila jaz, je bilo takšno razmišljanje nekaj samoumevnega. Danes celo od učiteljic slišiš, da s svojimi otroki ure in ure presedijo za knjigo, in da je to edini način.
Po mojem je na nas starših kvečjemu to, da družinsko življenje organiziramo tako, da ima otrok dovolj časa, da v miru opravi svoje obveznosti. Pa da mu pomagamo, kadar nas za to prosi.
Lahko je biti pameten, ampak nismo še tam. Seveda so me že konec septembra iz šole klicali, da je bil najstarejši v enem samem mesecu pouka šestnajstkrat brez naloge. Kljub poraznemu začetku in čeprav me je imelo, da bi nad njim začela izvajati najhujšo obliko represije, mi je nekako uspelo ostati zgolj pri pripombah, da naloge lahko dela ali pa tudi ne, da pa se bo verjetno bolje počutil, če jih bo. Iz šole so potem poklicali še trikrat, vsakič z boljšo statistiko, od februarja se pa niso več oglasili. Takšne stvari ne grejo čez noč. Sploh če se odločiš, da svojemu otroku ne boš ves čas držal štange.
Kambiji in celični vključki
Ampak včasih mu jo pa vseeno lahko. Recimo takrat, ko gre za kambije in celične vključke. Prejšnji teden sva se skupaj učila naravoslovje. Ker gre pouk h koncu, testi so pa vsak dan, je rekel, da je kriza. Najprej me je prosil naj ga vprašam, potem sva pa ugotovila, da ne zna. Glede na snov pravzaprav nič čudnega. Biti biolog ali pa botanik je gotovo nadvse zanimivo, ampak snov šestega razreda pri predmetu naravoslovje ni najboljša vzpodbuda za to, da bi si kdo v življenju zaželel to tudi postati. Imaš recimo take stavke: Vodovodne in sitaste cevi nastajajo z delitvijo celic v kambiju žile. Ali pa take: Citoplazmo sestavljajo voda, v kateri so raztopljene različne snovi in celični vključki.
Zato, da si je zapomnil ene sto takšnih izrazov, sva porabila približno štiri ure in ko se je po testu vrnil iz šole, je rekel, da je znal.
Kljub temu se sprašujem, kaj bo dvanajstletnik s kambiji in celičnimi vključki? Da ne bo šel študirat družboslovja in bo čez petnajst let brez službe?
Ura na dan
Glede na količino snovi v šestem razredu sem izračunala, da bi imel, če bi si za učenje skupaj z njim vsak dan vzela uro časa, na koncu v spričevalu same petke.  Če bi se poleg tega vsake toliko oglasila v šoli in pri učiteljih izpogajala boljšo oceno, bi jih imel pa sploh. Ura na dan in roka. Danes se baje redno dogaja, da starši s svojim vpletanjem  povišujejo učni uspeh svojih otrok, kar med drugim pomeni, da imajo otroci boljše ocene, znajo pa manj. Odličnjakov je v osnovnih šolah vedno več, o čemer govorijo tudi številke, ki sem jih našla na spletu:
Leta 1988 je končalo 8. razred osnovne šole:

  • 1,3% učencev z nezadostnim uspehom,
  • 25% z zadostnim,
  • 32% z dobrim
  • 24,5% s prav dobrim,
  • 17,3% pa z odličnim.

Leta 2006 (vmes je bila uvedena devetletka) je končalo 9. razred osnovne šole:

  • 0,3% učencev z nezadostnim uspehom,
  • 8,3% z zadostnim,
  • 30% z dobrim,
  • 28% s prav dobrim,
  • 32% pa z odličnim.

V vseh razredih od 4. do 9. so v šolskem letu 2005/06 z nadpovprečnim (odličnim ali prav dobrim) uspehom ocenili 69% osnovnošolcev. Nižji učni uspeh od dobrega je imelo le 5% otrok.

Gimnazijska elita in zdolgočasena študentarija
V Ljubljani so tri gimnazije na katere se lahko vpišeš le, če si imel v zadnjih treh razredih osnovne šole na koncu šolskega leta vse predmete ocenjene s pet. To pomeni, da se v prvem letniku omenjenih gimnazij znajdejo sami odlični učenci. Med njimi je gotovo tudi veliko takšnih, ki so svoje osnovnošolsko znanje in boljše ocene sistematično pridobivali z asistenco svojih staršev. Ali pa inštruktorjev, ki smo jih včasih najemali, če si imel cvek, nikoli pa zato, da bi imel pet namesto štiri. Zanimivo je, da marsikateri osnovnošolski odličnjak v gimnaziji ne zmore nadaljevati v enakem tempu. Ali pa tempa ne zmorejo njegovi starši? Je že tako, da se vsakega šestnajstletnika ne da držati na štriku. No, pa samostojnosti in odgovornosti ga tudi ne moreš naučiti kar čez noč. Nič ni torej čudno, da na faksih ali pa v kafičih okoli njih posedajo zdolgočaseni in nezainteresirani študenti, ki ne vejo kaj bi sami s sabo.

Še nekaj je na nas starših – poskrbeti moramo, da šola ne ubije želje po znanju naših otrok. Ali pa da je ne ubijejo naša pričakovanja. Petice in elitne gimnazije gor ali dol.

Nisem nadarjena za pospravljanje. Raje urejam podstrešja.

tina

Ko imaš enkrat otroke, imaš tudi svoje najljubše ljudi. Tisti od prej so ti še vedno ljubi, ampak šele potem.
Ta status imajo ne glede na vse. Ko odrastejo morda pridobiš nekaj distance, dokler so majhni pa nimaš kaj. Saj ne da bi bil nad njihovim početjem ves čas navdušen, sploh ne, ampak na koncu jim vse odpustiš. Ker zagotovo ne boš kar odkorakal in sklenil, da se ne greš več.
Prej ne moreš vedeti, kako bo. Misliš sicer, da veš, ampak vsak spregleda šele, ko pošteno zakoraka v družinski lajf. Zgodi se ena taka entropija, pri čemer ti nisi nekdo, ki kaos opazuje od zunaj, ampak si njegov del, celo začetnik in povzročitelj, ki ima za povrh posebno nalogo – ta kaos čim bolj sproti spravljati v red. Ko si mlajši in samo ti, si lahko privoščiš marsikaj. Potem ko imaš ultimativno skupino svojih najljubših ljudi, je pa druga zgodba. Seveda želiš, da bodo imeli, ko odrastejo, svoja podstrešja čim bolj pospravljena. Kakorkoli obračaš, to je tisto, kar je v resnici pomembno. Tukaj se potem vidi, koliko si pošlihtan sam – disciplina, samokontrola, toleranca, empatija, take stvari. Pa sprijazniti se moraš, da ne bo idealno. Da bo v najboljšem primeru red v neredu. Ker šele potem se lahko greš družinsko življenje. Veliko družin po mojem ne gre narazen zato, ker ljudje niso za skupaj, ampak ker si prestavljajo, da bi moralo biti boljše, kot je sploh lahko.

Delovna sobota
Potem je tukaj še nered, ki se vidi na ven. Ta me šele živcira. Ker skrbeti za notranje ravnovesje, medsebojno razumevanje in počutje petih ljudi, je težko, je proces, ki se razvija in te preseneča iz dneva v dan, medtem ko sem si vedno predstavljala, da je pospravljanje nekaj trivialnega – pospraviš in je.
Prej ali slej te preseneti količina vsega, kar se v paketu z otroki prikrade v tvoje stanovanje.  In kje vse se te stvari znajdejo ali pa izgubijo. Pa količina časa in energije, ki jo potrebuješ, da vse to spraviš v red. Ko si samski ali v dvoje lahko cunje celega tedna rukneš čez naslonjalo kavča in ne bo nobene drame.  Ni ti treba prati vsak dan, še posoda lahko ostane nepomita. V soboto potem v miru spiješ kavo, pospraviš, kar se je nabralo, pa ti še vedno ostane tri četrt  dneva. Ko imaš enkrat družino, moraš za red skrbeti sproti, sicer gre lahko vsaka sobota v nič. Vsega je preveč, pospravljanje pa je treba privzgojiti tudi otrokom. Ni fora, da ves čas pospravljaš samo ti, doseči moraš, da to počnejo tudi drugi. Vsak dan.
To je teorija, praksa je pa povsem nekaj drugega in v nulo pospravljena stanovanja so samo na Pinterestu.

Bor mašina
V soboto smo šli za cel dan na družinski izlet in zdaj je v kopalnici ogromen kup umazanega perila, ki ga je treba preskočiti, če želiš na WC. V žepih otroških kavbojk in za zavihanimi hlačnicami je najmanj kila mivke, ki bo kmalu vsepovsod. V kakšnem stanju je WC, sem že pisala. No, danes je še v malo slabšem. Umazane nogavice niso samo na omenjenem kupu perila, ampak še kje v stanovanju. Nisem šla še gledat, kje. Zdajle vidim, da imamo na knjižni polici bor mašino, z lustra pa spet visi pajčevina. V enem od otroških ruzakov sem zjutraj našla najmanj pet dni staro malico (banana vključena), v drugem pa prešvicano telovadno opremo, ki jo je eden od mulcev ves teden prenašal v šolo in nazaj. Aja, pa v hladilniku so ostanki rižote, ki smo jo jedli prejšnji ponedeljek. Vse rože, ki niso kaktusi, so v slabem stanju. Pa spet sem v sušilcu posušila papirnat robček in zdaj se posušenega perila držijo mikrodelci celuloze. Še posebej dobro so vidni na črnih oblačilih, ki jih je bilo v tej rundi, po nekakšnem čudnem naključju, večina. Zadnje čase ne hodim toliko po lego kockah, ampak po nekakšnih ‘trash-packih’, ki so vsaj iz gume. Pa spet smo izgubili polovico šahovskih figur.

bormasina

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Nina
Moj najljubši človek je v resnici nekdo, ki z mano sploh ni v sorodu. To je Nina, ki vsako sredo pospravi naše stanovanje. Pri nas pospravlja že deset let in jaz v tem času niti enkrat nisem pomila oken. Še tal nisem, če sem iskrena. Nina je tista, ki bor mašino prestavi s knjižne police v škatlo za orodje. ‘Trash-packe’ zloži v ravno vrsto na Vitalovo nočno omarico. Pajčevin velikokrat ne opazi, pa ji še nikoli nisem rekla, naj bolje pogleda. Z Nino se dobro razumeva. K nam je prihajala tudi, ko smo imeli samo eno plačo pa tudi, ko smo je imeli samo pol. Če bi bilo treba, bi šla v lokalno gostilno pomivat posodo, da bi jo lahko obdržala.
Nisem nadarjena za pospravljanje. Mislim sem, ampak ne stanovanja, v katerem živim s svojimi  najljubšimi ljudmi. Dosti raje urejam podstrešja.


V četrtek bom 40

tina

O tem razmišljam že odkar sem lani praznovala 39. rojstni dan. Komaj čakam, da bom 40 in ne več skoraj 40. In da bo ta cirkus mimo. Predvidevam, da bo potem mir do 50.

Enkrat pride trenutek, ko si ne želiš biti več starejši kot si v resnici. To se ne zgodi pri štiridesetih, ampak prej. Mnogo prej. Pri štiridesetih ugotoviš, da je od želje, da bi bil starejši kot si, minilo že pol tvojega življenja. Kljub temu težko ostanem resna, ko pomislim, da sem se znašla na pragu srednjih let. Mislim, da je to zaradi tega, ker se že deset let prinašam naokoli. Poznam ženske, ki nerade povejo, koliko so stare. Jaz to z veseljem povem, ker ljudje potem rečejo, da sem videti deset let mlajša. To je super slišati, kar je še eden od pokazateljev, da greš v srednja leta. Že res, da so morda samo vljudni, ampak mislim, da največ za pet let. Pet mi jih ostane v vsakem primeru.

Vendar ni bilo vedno tako. Ko sem bila stara dvajset, bi mi jih z lahkoto pripisali trideset. Takrat mi je šlo vse na živce. Če bi danes srečala sebe pri dvajsetih, bi šla po mojem kar stran. Skoraj vsak dan sem vstala z levo nogo. Tako grdo sem gledala, da je okolico resno skrbelo, kaj bo z mano, če bom nadaljevala v tem duhu. Prijateljica mi je rekla, da ni prepričana, da si upa z mano na morje. Ves čas sem imela prav. Od pameti in resnosti me je kar razganjalo, pa vse se mi je zdelo neznansko usodno – takrat sem bila samska, sitna in neprestano zaskrbljena, kaj bo.

Danes imam tri otroke, kredit in državo v krizi, skrbi me pa pol manj. S tem kar je, sem zadovoljna – še najbolj do sedaj.  Če bo šlo tako naprej, bo dobro. Če prav pomislim, sem že dvajset let videti stara trideset, kar je tudi svojevrsten dosežek. Vendar to še ne pomeni, da me nič ne muči.

Če se je pri dvajsetih zdelo, da je vse mogoče (vsaj če gledaš nazaj), je nemogoče, da bi bilo tudi pri štiridesetih tako.

5 zagat, ki te doletijo v teh letih

Bolje ne bo nikoli. Dvajseta so sicer precenjena, ampak verjetno tudi štirideseta ne bodo višek romantike. Nikoli ni okej, kar je nekakšna skupna značilnost let, ki so nam na voljo. Dobra terapija je, če si vsake toliko ogledaš pet let staro fotko in se vprašaš, zakaj se ti je zdela grozna, ko je bila posneta. Na pet let starih fotkah smo vsi videti odlično. To se splača izkoristiti.

Nič ni večno. Ko si star dvajset, so vsi tvoji prijatelji zdravi, sorodniki pa mladi. Potem pridejo nekatere stvari, ki se jih absolutno, dokončno in nikakor ne da kontrolirati. Pri štiridesetih te začenja biti strah, da bo zbolel in umrl kdo, ki ga imaš rad. Kar se bo prej ali slej tudi zgodilo. O tem res ne razmišljaš, dokler ne poznaš ljudi, ki so stari šestdeset plus.

Leta marsikaj prinesejo, odnesejo pa tudi. Obstajajo ljudje, ki so pustili dobro plačano službo in odprli vegansko restavracijo. Ampak to ni nekaj, na kar bi se lahko zanašali. Ti ljudje so redki, start-upi so rezervirani za mularijo, štiridesetletniki pa smo svoje kariere zakoličili v prejšnjem stoletju. Tako na primer nikoli ne bom baletka ali pa farmacevtka. Saj ne da bi si tega kdaj želela, ampak spoznanje, da ni več šans, je pa vseeno malo žalostno. Bolje je imeti več možnosti kot manj, ne glede na to, koliko si star.

Boljša ne bom nikoli. Nekaj stvari je, ki jih počnem že desetletja, pa sem še vedno na isti točki. Čudna logika, ampak tudi če nekaj ponavljaš toliko časa, da se to  lahko meri v desetletjih, nisi ekspert. Smučati sem se na primer naučila že kot otrok, a danes ne smučam nič bolje kot sem pred dvajsetimi leti. Avto vozim že več kot dvajset let pa se med vožnjo še vedno ne počutim sproščeno. Francoščino berem dve desetletji, govorim je pa ne, čeprav sem šla že na ne vem koliko tečajev konverzacije. Saj ne, da ne bom v ničemer boljša kot sem, ampak ena meja pa je. In zdi se, da jo je z leti vedno težje premikati.

Življenje gre naprej. Otrok si ne želi vsak, a jaz sem si vedno jih. Ne morem sicer vedeti zagotovo, ampak brez njih bi bil moj štirideseti rojstni dan (pa tudi dnevi, ki mu bodo sledili) prava tragedija. Vesela in hvaležna sem, da jih imam. Je pa res, da se skupaj z mano starajo tudi oni. V tem trenutku bi bili vsi trije rajši starejši kot so v resnici, ampak življenje teče dalje in tudi njihova dvajseta niso več daleč. Samo upam lahko, da takrat ne bodo tako nemogoči, kot sem bila pri dvajsetih jaz.

Mogoče se pa cirkus torej šele začenja?

Najbolj kul si, če nisi kot drugi

tina

Odraščala sem brez televizije. Potem sem se celo osnovno šolo pretvarjala, da vem, kdo je Krystle Carrington.
Mislim, da ni šlo za to, da bi se moji starši sploh ukvarjali s škodljivimi učinki televizije. Nekega dne se je pokvarila in niso kupili nove. Po mojem se jima je zdelo, da nam ne bo škodilo, če je ne bomo gledali. Sledilo je obdobje, ko smo televizijo sicer imeli, ampak ni delala. Za imidž je stala na omarici v dnevni in naju s sestro podpirala v blefiranju, da nama je vse jasno. Bilo je približno v času, ko sva hodili v osnovno šolo, nekako med Dinastijo in Twean Peaksom. Ali med tem, ko je umrl tovariš Tito in se je rodila Slovenija. To obdobje se je potem končalo enako nenadoma kot se je začelo – brez velikega pompa je mama nekega dne kupila novo televizijo. Menda se nam je dvignil standard. Glede na kvaliteto obeh nadaljevank, bi lahko rekla, da ravno ob pravem času.
To kar je bila v osemdesetih televizija, so danes računalniki, tablice, pametni telefoni,  igralne konzole in druge elektronske igrače.  Jaz iz vsega tega ne delam velike drame, ker se mi zdi, da se človeku, ki je odraščal brez televizije ne more zgoditi, da bi bili njegovi otroci odvisni od elektronskih naprav. Pri nas je situacija takšna, da imamo poleg televizije še tri prenosne računalnike, eno tablico (ki trenutno ne dela), tri pametne telefone in podarjeni Play Station 2 (ki je zastarel in brez veze, kot pravijo fantje). Kar nekaj materiala, torej. Med tednom je večina teh naprav ugasnjenih, čez vikend se pa malo sprostimo. Za takšen sistem sva se odločila, ker med delavniki nisva sposobna odmerjati časa, ki ga mulci preživijo pred računalnikom. Občudujem starše, ki določijo na primer pol ure na dan, in se potem tega tudi držijo. Zame je mir, ki ga prinašajo elektronske igrače tako mamljiv, da zagotovo pozabim na uro. Čez vikend je pa lažje, ker nisem tako fuč pa še velikokrat kam gremo, in je na koncu časa, ki ga preživimo pred zasloni res le za vzorec. Raje imam metodo, ko toliko dogaja, da fantje pozabijo na računalnik, namesto, da bi se ves čas ukvarjala s tem, kdaj je dovolj. Konec koncev so tudi risanke in filmi, ki jih morajo videti, internet je pa itak okno v svet.
Tako razmišljam jaz. Med strokovnjaki za vzgojo je pa panika. To vem, ker sem šla pretekli petek na  konferenco Izzivi sodobne pedagogike in na predavanje britanske strokovnjakinje za vzgojo Sue Palmer, ki je med drugimi napisala tudi knjigi Raising 21st Century Boys in Raising 21st Century Girls. Med drugim je povedala, da naj otroci pred zasloni ne bi preživeli več kot dve uri na dan. Ko sem to slišala, sem skoraj zapustila prizorišče. Zato ne berem priročnikov o vzgoji. Iz tistih, ki sem jih prebrala, sem namreč večinoma dobila vtis, da je okej kar počnem s svojimi otroki ali pa so se mi nasveti zdeli neuporabni za nas – kot recimo ta o dveh urah računalniških igric na dan. Moji sinovi za zasloni preživijo občutno manj kot 14 ur na teden. Da to dosežem, ne potrebujem nasvetov.
V čem je pravzaprav problem? Tablice so kot dude.

photoStarši jih uporabljajo, da dajo otroci mir. Pa da se jim (vsaj na videz) ne more nič zgoditi. Ker če otrok v varnem zavetju svojega doma igra računalniške igrice, si zagotovo ne bo zlomil noge. Kot bi si mogoče jo, če bi se z vrstniki podil pred blokom in igrali fuzbal. Ampak prvo bolj škodi kot drugo. S tablico pred sabo otroci ne delajo neumnosti, vsaj takšnih na prvo žogo ne. Jih pa zato delajo starši, ker s tem otroke prikrajšajo za pristno otroško igro, katere logika je prav takšna, kot jo potrebujemo, ko odrastemo (ali pa, da sploh odrastemo). Poleg tega zasloni delajo reklamo sami zase, kar še poveča razsežnost problema. Razvoj je bliskovit in vsak dan se pojavi nekaj, kar je nujno treba imeti. Starši imajo velikokrat slabo vest, da nimajo časa, da bi se ukvarjali z otroki. Ampak saj zato, da jih pošlješ na dvorišče ne potrebuješ časa. Potrebuješ pa zdravo pamet.  Za otroke je najbolje, če se igrajo zunaj in če se igrajo med sabo. Pa da se v njihovo igro ne vmešavaš preveč. Namesto tega vse popoldneve gledajo televizijo in so na tekočem, kaj je trenutno najbolj IN in s čim si starši lahko kupijo čas, ki ga nimajo– dobitna kombinacija za Nintendo, na primer. Tržni pritisk na otroke in s tem posredno na starše ni bil še nikoli bolj intenziven, regulacija pa žal še ne obstaja. Morda bodo nekoč prepovedali reklame namenjene otrokom in tablice pred tem in tem letom starosti, ampak tam še nismo.
Moje otroštvo brez televizije je bilo tudi travmatično. Pa še samo eno Barbiko sem imela. Mi je pa to marsikaj tudi dalo. Zdaj vem, da sem največ imela od tega, da česa nisem imela. Najbolj kul si, če nisi kot drugi in v tem duhu vzgajam svoje sinove. Je pa res, da je bilo včasih lažje. Takrat samo nisi kupil nove televizije.

9 stvari, ki me pri treh sinovih spravljajo ob pamet (in ena, ki mi je v veselje)

tina

Zadnjič mi je nekdo rekel, da so (bodoče) mame, ki materinstva nikoli ne bodo zmogle jemati kot ga jemljem jaz. Pa bi si morda želele. Kar napišem, prebere vedno več ljudi – očitno se jih dotakne. Kar mislim, pa lepo prosim ni edina resnica (da kar takoj izključim vse elemente gurujstva). Je pa res, da smo vse mame najbolj fajn kot smo lahko, otroci pa nemogoči toliko kot jim pustimo. Pa še malo prtljage prinesejo s sabo.

tina in fantje

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Moji so na primer (tudi) takšni:

  1. Neprestano govorijo, če ne govorijo, kričijo, če ne kričijo, prepevajo, če ne prepevajo, se kregajo, če se ne kregajo, ropotajo, če ne ropotajo pa ponavljajo en in isti stavek  -Vitalov priljubljeni je recimo odika pa dodika pa odika pa dodika pa odika pa dodika pa dodika odika pa dodika pa odika pa dodika, v nedogled. Pa kar naprej me kličejo. Mami? Mami! Maaaamiii! Namesto, da bi me poiskali (ker res nisem daleč), stojijo na mestu in kričijo. Kot da sem njihova služabnica, ki pride na ukaz. Tudi iz stranišča, se razume. To je mora, ki doleti mame, medtem ko se očetje lahko mirno potuhnejo in jih nihče ne pogreša.
  2. Trikrat lahko ugibate, kako je videti stranišče, v katerega lulajo trije otroci moškega spola. Že pred leti je napočil dan, ko sem po desetletju previjanja do polovice porabljen paket plenic zmagoslavno podarila sosedi, ki ima mlajše otroke. A korak ni bil tako velik kot sem si predstavljala. Še danes ne konča vse v školjki. Če bi vedela, da bom imela toliko otrok, in da bodo vsi fantje, bi med prenovo stanovanja investirala v pisoar. Namesto tega jih učim, da se lahko lula tudi sede. Pravijo, da niso punce. Žal.
  3. Ko imaš otroke, te je neprestano strah. Bojiš se, da se jim bo kaj zgodilo, da bodo zboleli, da bodo umrli, da boš umrla ti in za sabo pustila tri sirote. Strah te je, da bo mladim čez desetletje v tej državi še slabše kot jim je danes. Bojiš se, da bodo hoteli postati alpinisti, motoristi ali kar oboje. Pa da bodo zapadli v slabo družbo, v droge, v depresijo.
    Najhuje je ponoči, ko jih ni zraven. Takrat imaš čas, da te je strah. Za nagrado, ker vse njihove budne minute skrbiš zanje.
  4. Na počitnice na Tajsko bom šla, ko bom stara. Pa še to ni stoprocentno. Pet članska družina je drag špas, počitnice so pa na Krku ali največ 100 kilometrov bolj južno.  Vse te ljudi spraviti na avion in z njimi odleteti na drugo Zemeljsko poloblo stane celo premoženje. Pa mogoče bomo morali plačati šolnine za faks.
  5. Srečala sem že otroke, ki se kregajo več kot moji. Ampak otroški prepiri in cviljenje, ki sodi zraven, res niso nekaj, kar bi si človek želel. Včasih je pravi fajt. Še bolj pa me skrbi, da se med sabo ne bodo razumeli, ko bodo odrasli. Ali da se ne bodo razumeli  z mano. Ker če pogledaš okoli sebe, je veliko staršev in otrok pa bratov in sester, ki se živi ne prenašajo. No, jaz tega ne bi.
  6. Pride čas, ko moraš ukvarjanje s šolo vključiti v družinski vsakdan. Scena, ko mulc na sončno nedeljsko popoldne sedi za pisalno mizo in rešuje domače naloge, ti pa pred vrati stražiš, da ne bo kam ušel, se pri nas zgodi vsaj dvakrat na mesec. Potem je tu še dilema, ali mu prepustiti ukvarjanje s šolo, ali se učiti skupaj z njim.  Danes velja, da je vključevanje staršev v učenje pomemben dejavnik uspeha otrok. To dejstvo, če se temu lahko sploh  tako reče, sicer ignoriram – kar sami naj se ukvarjajo s fotosintezo, prilastki, gravitacijo in drugo svetovno vojno. Jaz sem se nekoč že, ne da se mi še enkrat oziroma še trikrat. Ampak razmišljam pa vseeno o tem. Kaj pa če zaradi moje neangažiranosti in lenobe ne bodo tako uspešni, delovni, iznajdljivi in  razgledani kot bi lahko bili?
  7. Njihove ideje, kako uničiti hišni inventar, so naravnost navdihujoče. Če se sprehodiš po našem stanovanju  v najbolj skritem kotu hodnika opaziš odtis likalnika. Tam je zato, ker se je Vital nekega dne odločil proučiti, ali se parket lahko lika. V to kategorijo sodita tudi večni nered in moje opozarjanje, da je treba pospraviti. Kljub temu skoraj vsako noč stopim na lego kocko.
    Občudujem družine, katerih stanovanja so videti kot da v njih nihče ne prebiva. Se pa sprašujem, ali gre za bolj kultivirane otroke ali za bolj disciplinirane odrasle, ki sproti sanirajo vse, kar ta mali uničijo/razmečejo?
  8. O tem, da se zmrdujejo nad hrano, sem že pisala (link). Od takrat se ni še nič spremenilo, žal. Čeprav bo menda napočil dan, ko bodo tudi moji sinovi z veseljem pojedli, kar bom skuhala. Sicer šele čez kakšnih deset let, ampak okej.
  9. Ko zrihtaš eno žehto, te že čaka naslednja. Če imaš veliko družino, sploh, če je ta pretežno sestavljena iz moški, gredo ure in ure za pranje, obešanje, sušenje, sortiranje, zlaganje in distribucijo perila po predalih in omarah.  Včasih se ti zdi, da te bo žehta napadla nekje od zadaj. Izmenično se boriš s kupi umazanega in čistega perila, z nogavicami brez para (A kdo ve, kam izginejo?), z oblačili, ki niso ohranila svoje prvotne barve in s fleki, ki ne grejo ven.  Vsak dan te kdo vpraša, kje so njegove gate in vsak dan kdo iz kupa skrbno zloženih majic potegne ravno tisto, ki je čisto na dnu. Še dobro, da sem nagnjena k poenostavljanju in sem že pri sinu številka dve ukinila šivanje in likanje. Mogoče pa zato sin številka tri sploh ne ve, za kaj se uporablja likalnik?!

likalnik

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

  1. Že res, da me spravljajo v jok, ampak veliko bolj pogosto me spravijo v smeh. Včasih celo do joka. Naj kar sami povejo, kako:

Vital, zakaj VES čas govoriš? Ker imam preveč besed v možganih.

Rožle – oče v perspektivi – svojima mlajšima bratoma: Moj sin bo ful lepše vzgojen kot vidva!

Vital: A veš kok je to nevaren! A hočeš, da umrem?
Natan: Ja, to glih ne.
Vital: Pol pa nehi, ne!

Rožle (kuha kavo): Oči, nimamo cukra.
Vital: Dej pa sladkor!

Natan (spoznava družinsko drevo): Mami, kdo je tebe rodil?
Jaz: Babi.
Natan: Kdo je pa babi?
Jaz: Njena mami.
Natan: Kdo je pa njeno mami?
Jaz: Njena mami.
Natan: Kdo je pa njeno mami?
Jaz: Njena mami.
Natan: Koliko mamic pa samo ena babi!

Vital (pri treh letih): Mami, jaz bi šel v kolonijo, imel bi zobni aparat in ipada.

Natan: Oči, jaz pa vem, kaj pomeni, če se ti kolca.
Aljaž: No, kaj …
Natan: Da nekdo misli nate. Meni se ves čas kolca, ker nekdo misli name.
Aljaž: Kdo pa?
Natan: Mamica misli name …

Včasih si odrežem največji kos torte

tina

Nekajkrat se mi je zgodilo, da sem šla v K4 v roza puloverju. To ni bila moja scena. Potem sem se nekega dne poročila z bobnarjem hard core benda.
Danes sem mama treh fantov, ki hodi na rock koncerte in še kam. Kot takrat v K4, imam pogosto občutek, da sem edina. Ne sodim v ciljno skupino.
Prepad ene generacije
Stvar je v tem, da punce moje generacije nikamor več ne zavijejo. Hodijo v službe, servisirajo otroke, skrbijo za gospodinjstvo. Nekatere srečujem izključno pred vrtcem ali na otroškem igrišču. Z drugimi komuniciramo po telefonu, v živo jih pa že leta nisem videla. Moja ciljna skupina čepi doma ali pa tam, kjer čepijo njeni otroci. Morda je finta v tem, da sem imela otroke relativno zgodaj in druženja v živo ni, ker smo, čeprav približno istih let, v različnih fazah življenja. To bi lahko pomenilo, da je še upanje, a se bojim, da gre zgolj za utvaro. Sama sem kam šla tudi takrat, ko so bili otroci še dojenčki. Zdaj, ko so večji in si jih upam pustiti same, grem pa sploh.
Nihče nas ne pošilja za štedilnik
Zadnjič sva po SMS-u dobila last minute povabilo na pivo. Jasno, prišli so samo fantje … in jaz. Čeprav so se zmenili tik pred zdajci, se jih je kot bi mignil nabralo ene sedem. Spet roza pulover. Ko se menimo punce, se nikoli ne zmenimo.
Situacija na moški strani je pač drugačna. Redna srečanja so običajna praksa. Da bodo zvečer doma pa se od njih pričakuje samo takrat, ko dobijo nove otroke. Sicer pa enkrat na teden zagotovo pade skupna rekreacija. Ali vaja z bendom. Normalno. Punce kvečjemu tečemo, ker to lahko počneš solo in takrat, ko za to najdeš čas. Recimo ob šestih zjutraj, ko familija še opazi ne, da si šla en krog. Ne gre za to, da bi nas kdo pošiljal med štiri stene in za štedilnik – tja se velikokrat parkiramo kar same. Vem recimo za kar nekaj očetov, ki matere svojih otrok zaman pošiljajo v lajf. Včasih se v  ‘mama skupinah’ na facebooku pogovarjajo o tem, kako slabo vest imajo, če z otroki ne preživijo največ časa kot bi ga lahko. Pa če ni vse pospravljeno, zlikano, tipi topi zrihtano. Jaz imam slabo vest kvečjemu, če otroku med pranjem po nesreči v roza pobarvam njegov najljubši T-shirt.
Be strong, be wrong
Teren za svojo svobodo in mirno vest sem, ne da bi se tega sploh zavedala, začela pripravljati že zgodaj. Za začetek sva svoje sinove, ko so bili stari približno šest mesecev, s skupnimi močmi vrgla iz spalnice. To pomeni, da zadnjih pet let, odkar je bil najmlajši star pol leta, spijo v svojih sobah. Nihče od njih se ponoči ne tihotapi k nama. Zelo dobro vejo, da sva midva nekaj, vsi skupaj smo pa nekaj drugega. In da bova to ostala tudi, ko bosta otroški sobi nekoč le še sobi za goste. Včasih slišim, da v družinah spijo v drugačnih parih – eden z enim otrokom, drugi pa z drugim, recimo. Verjetno z željo, da z otroki preživijo čim več časa (čeprav ga drug z drugim potem manj).
Nikoli nisem padla v filing, da otrokom privoščiš vse, sebi pa nič. Včasih si odrežem največji kos torte. Ali pa sredi dneva tri ure berem na terasi, medtem ko mularija, kljub tem, da je sončen dan, gleda že drugo risanko v enem šusu. Včasih si kupim ekstra par čevljev, čeprav jih je v omari cela vrsta, otroci pa vso sezono drgnejo vsak svoj edini par.
Rock koncerti pa … Na zadnjem v Novi Gorici je imel basist na majici napis Be strong, be wrong, kar je rahlo patetičen, a vseeno primeren zaključek tega razmisleka. Tudi če si mama, ti ni treba ves čas početi tistega, kar od tebe pričakujejo drugi. Še tistega, kar pričakuješ od same sebe ti ni treba. Pričakovanja nas prevečkrat omejujejo.
Se vidimo na naslednjem špilu!
be strong

Upor v šolski menzi ali zakaj je tam hrana boljša kot doma

tina

Zadnjega aprila bo štirideset let, odkar sem na svetu in dvanajst, odkar sem mama. Srečno naključje je hotelo, da sem prvega od treh sinov dobila za rojstni dan. To je bil en tak kičast start v starševstvo.

Verjetno sem si takrat romantično predstavljala, da se bo nadaljevalo v tem duhu. Pa se seveda ni. So trenutki, ko bi jih utopila v žlici vode. Ali pa juhe, kar bi recimo prišlo v poštev, ko na mizo za start v nedeljsko kosilo postavim zelenjavno juho. Vsakič so šokirani, ker od njih pričakujem, da jo bodo pojedli. Odkar imam otroke je moje kuhanje bolj kot ne na mrtvi točki. Eksperimentiranje odpade. Že vseh teh dvanajst let pa se sprašujem, kako vzgojiš otroke, ki jih ne zanimata samo meso in krompir. Kaj recimo radi jejo Jamiejevi ta mali? Ali pa, če Novakovi na tem mestu eno rečejo?

Nismo v gostilni
Moji trije so izbirčne Metke. Tako kot se razlikujejo med seboj, so si različni tudi v svojih izbirčnostih. To položaj še dodatno zaplete. Vsak ima sicer nekaj najljubših jedi, ker pa te niso iste, je nemogoče skuhati obrok, ki bi dišal vsem trem. Vsaj eden se v vsakem primeru zmrduje, kar pomeni, da kosilo praktično nikoli ne teče tako kot bi si želela. In si ga kot kuharica tudi zaslužila, se mi zdi. Da bi kuhala za vsakega posebej, jasno, ni v mojem stilu. Nismo v gostilni. Dopuščam pa nekaj svobode. Vzameš, kar boš pojedel, lahko tudi nič, pri čemer se trudim, da me posledice te odločitve ne bi zanimale. Potem poskušam vse popoldne ignorirati lačnega otroka, kar je svojevrsten napor. Mislim, da sem kar načelna – razen če nisem v formi, kar pri treh včasih pač nisi. Vedno lahko jejo sadje ali si sami kaj pripravijo, to pa je tudi največ, na kar pristanem. Ne kuham še enkrat, že zato ne, ker se mi ne ljubi. Zakaj ravnam tako? Ker se takšen sistem običajno obnese. Običajno.

Lahko bi podvomila o svojih kuharskih sposobnostih:

Vital (gleda v zeleno juho): Mami, ti boš morala enkrat z mano v vrtec.

Jaz (grdo gledam, ker nihče ne je): Saj grem vsak dan s tabo v vrtec.

Vital: Ja, ampak te bom peljal h kuharici Veri, da ti bo povedala, kako se skuha juha. Pa svaljke zna tudi ful dobr.

Moji otroci imajo celo vrsto finih lastnosti, ampak te večinoma niso povezane s hranjenjem. To je ena taka družinska štala, ki me že ves čas spravlja ob živce. V institucijah po navadi jejo, doma pa velikokrat ne. Popolno nasprotje obeh odraslih v družini so – midva prisegava na domačo kuho, v menzo naju pa nihče ne spravi. Upor? Verjetno res. To vem tudi zato, ker se Vitalu včasih zgodi, da pozabi, da jé – takrat tako rekoč nevede pospravi celo ričet ali kaj v tem stilu. Seveda se ne dam, a se kljub vsemu sprašujem, zakaj se upirajo ravno z nečim tako slastnim, kot je hrana. A ni škoda?

V šoli je res druga scena
Kljub pritiskom, ki se vrstijo iz dneva v dan, v lonce kuharice Vere še nisem šla gledat. Vital gre septembra v šolo, do takrat bom pa že. Sem pa zadnjič na kratko govorila s šolskim kuharjem, ki pravi, da večina otrok njihove šole z veseljem poje kar skuhajo. Repete je običajna praksa. Pred časom so sicer zlili stran več litrov juhe, ampak še to zato, ker je skupina mam baje vztrajala, da vanjo zakuhajo kvinojo. Ne gre torej za hrano, za nas mame gre. V šoli so top tri špageti z bolonjsko omako, čufte s pire krompirjem in piščančja nabodala z rižem. To gre za med, o izboru pa danes raje ne bomo. Bi bilo pa zanimivo opazovati, kaj bi se zgodilo, če bi na domačo mizo postavila kar šolsko kosilo.

Pri nas vsako leto izide skoraj tisoč knjig za otroke. Od tega jih je skoraj polovica zanič.

tina

Fantje si knjige v knjižnici največkrat izposojajo po kriteriju, to bom, ker ima ‘superjunaško’ naslovnico, ali to bom, ker imajo v njej medvedi ta prave kožuhe poleg tega pa še piska, če se usedeš nanjo. Včasih sem nekatere knjige, ki so jih izbrali, sproti vračala na police in jih nadomeščala z novimi. Doma niti opazili niso, da sem priredila njihovo izbiro. Odkar so vsi stari več kot pet, se ne pustijo več farbat. Obisk ene čisto navadne knjižnice je zato zame stres, zelo podoben tistemu, ki te doleti, če greš z otroki v trgovino. V obeh primerih hočejo nekaj, česar ti nočeš. V trgovini sladkarije, v knjižnici pa slabe knjige.

Nekoč sem neko mlado knjižničarko vprašala, kako izbereš knjigo za otroka, pa mi je rekla, naj si jo izbere kar sam. Naj le poslušam njegove želje, ker to pomembno prispeva k temu, da bo nekoč rad bral. Kot če bi mu prepustil nakup špecerije – naj si svobodno izbere, kar hoče, samo da bo potem to tudi pojedel. Vem, da je gospodična želela dobro, ampak to res ni bil dober nasvet. Posebno za to ne, ker si otrok sploh ne bi izbral knjige, ampak enega od zdrsanih DVD – jev, za katere ne vem, zakaj jih v knjižnicah sploh imajo.
V bistvu nisem za sistem ‘samo najboljše je dovolj dobro za mojega otroka’. Po mojem bolj drži, da je samo najboljše zanj celo najslabše. Zato niti ni katastrofa, če se otrok včasih sreča z zanič knjigo. Pri tem se mi zdi smiselno kvečjemu to, da mu daš jasno vedeti, da ta knjiga res ni za nikamor.

Natan: “Glej, mami, iz šolske knjižnice sem prinesel tole knjigo Pokemon. A mi jo prebereš?”

Naključno preberem dva stavka: “Pikachu je ‘bliskovna miš’,” je rekel profesor. “Je sramežljiv, a včasih pokaže svoj ‘električni značaj’.”

Natan: “Ja, to, ampak od začetka.”
Jaz: “Ta knjiga je zanič in ti je ne bom prebrala, lahko pa jo sam, če hočeš.”

In sva bila zmenjena. Slabe knjige berejo sami, jaz jim bom pa dobre.

Eden od kriterijev za izbiro so zlate hruške, ki jih dobrim knjigam za otroke in mladino vsako leto podeli Mestna knjižnica Ljubljana. Njihov podaljšek je Priročnik za branje kakovostnih mladinskih knjig, v katerem vse knjige, ki so izšle v preteklem letu, dobijo oceno. Lahko so odlične (to so tiste s hruškami), zelo dobre, dobre, pomanjkljive ali pogrešljive. Če si vzameš nekaj časa, ugotoviš, da je vsako leto približno polovica izdaj označena z zadnjima dvema ocenama, kar pomeni, da lahko otrok vsakič drugič izbere knjigo, ki je zanič. Verjetnost je pravzaprav še večja, saj so knjige z repa lestvice po navadi tiste, ki imajo ‘superjunaško’ naslovnico in so za otroke že na prvi pogled bolj privlačne.

Nazadnje je bilo ocenjenih 844 knjig, ki so izšle v letu 2012. Med njimi je bilo 99 odličnih, 121 zelo dobrih, 171 dobrih, 234 pomanjkljivih in 219 pogrešljivih. Novih odličnih knjig je v letu 2012 izšlo 61, zelo dobri sta izšli 102, dobrih je bilo 152 knjig, pomanjkljivih 216 in pogrešljivih prav tako 216. Preostalo so bili ponatisi. Teh je bilo pri zadnjih dveh kategorijah najmanj, kar pomeni, da se zanič knjig vsaj ne tiska več kot enkrat.

Zanimiva je tudi statistika izvirne literature za otroke. V letu 2012 je izšlo 296 knjig, ki so jih napisali slovenski avtorji. Med 44, ki so dobile oceno odlično, je bilo 30 ponatisov, kar pomeni, da so slovenski pisatelji v letu 2012 napisali samo 14 odličnih knjig (od skupno 844 izidov v enakem obdobju!). Slovenski založniki pravijo, da so izvirne knjige dražje od prevodnih, jaz pa se sprašujem, kje se vsako leto najde denar za enormno količino slabih.
Po mojem knjižnice teh knjig ne bi smele niti naročati (in jih plačevati z davkoplačevalskim denarjem). Pa jih. To pokaže že površen sprehod po Cobissu. Ne kupijo jih sicer toliko kot tistih s hruškami, nekaj izvodov pa se zagotovo znajde na policah skoraj vsake slovenske knjižnice.

Fantje imajo v svojih sobah knjižne police, na katere gredo približno trije metri knjig. Za potrebe tega teksta sem jih prosila, da vsak izbere svojih pet najljubših. Med izbiranjem smo se zabavali precej bolj kot se običajno v knjižnici. Nekaj smo jih celo še enkrat prebrali, ker je bila odločitev težka:

Vital, 5 let:
1. Anja Štefan: Melje, melje mlinček
2. Andrej Rozman Roza: Mihec gre prvič okrog sveta
3. Julia Donaldson: Polž na potepu na kitovem repu
4. Josip Vandot: Kekec in Pehta
5. H. Ch. Andersen: Leteči kovček

Natan, 7 let:
1. Sven Nordqvist: Palačinkova torta
2. Astrid Lindgren: Pika Nogavička
3. Jim Davis: Garfield vam želi srečno
4. Svetlana Makarovič: Mesečinska struna
5. Barbara Simoniti: Močvirniki

Rožle, 11 let:
1. Žiga X Gombač: Polnočna zajeda
2. Anton Ingolič: Tajno društvo PGC
3. Tadej Golob: Zlati zob
4. Branka Jurca: Uhač in njegova druščina
5. Zep: Titeuf – Ne mi težit!

image (3)

Včasih sem mislila, da za otroka ni hujšega kot je Haribo bonbon

tina

Ko se je rodil Rožle in sva prvič postala starša, so bila najina pričakovanja nekje na nadmorski višini Triglava. Po skoraj dvanajstih letih se vseh, sploh pa tistih, ki jih družno nismo uresničili, niti spominjam ne več. Vem pa recimo, da sva imela resen plan, da bo otrok jedel zelenjavo, sladkarij pa ne. Plan se nama je takrat zdel popolnoma uresničljiv. Tako rekoč mala malca. Zelenjavo doziraš na dnevni bazi. Ne ponujaš bonbonov in čokolad, vsem, ki imajo stik z otrokom, pa daš jasno in glasno vedeti, kakšna je politika. Šlo je do vrtca , potem se je zgodil moment ‘jaz bi tudi to kar lahko drugi’ in je bilo konec romantike. Otrok je srečal druge otroke, naju pa je hvala bogu srečala pamet.
Danes vsi trije jejo zelenjavo, sladkarije pa tudi. Jaz, njihova mama mislim, da je to okej.
Čeprav so sinovi istih staršev in iste vzgoje, ima vsak drugačen odnos do sladkarij. Srednji bi se prodal za bajadero, najmlajši bi jo prodal srednjemu, najstarejši pa bratsko razdelil na tri dele. Srednji je najbolj sladkosneden, najmljašemu je za sladkarije pravzaprav vseeno in mu več pomeni šov, najstarejši ima sladkarije sicer rad, ampak je zraven sposoben misliti še na kaj drugega kot zgolj na to, da jih bo čim prej zmazal.
Režim je tak, da je doma zelenjava vedno na voljo, sladkarije pa skoraj nikoli.  Zaradi tega so fantje hitro ponotranjili idejo nabiralništva. Nabirajo, kjer se kaj najde – pri babicah, na rojstnih dnevih, v garderobi po telovadbi, kadar gremo kam na obiskih … včasih pa tudi pri skoraj devetdesetletni sosedi Julki, ki ima rada otroke oni pa njo.

Vital: O, Julka, živijo! A danes imaš kaj?
Julka: Kaj pa bi, Vital?
Vital: A veš, zadnjič sem ti rekel, da kupi Haribo bonbone. A si jih?

Potem ga vidiš, kako sedi na klopci, žveči bonbone, binglja z nogami in stari gospe razlaga vse sorte. Če ni to kljub vsemu cukru, ki je v igri, primer zdravega odnosa do življenja?
Svoje čase sem mislila, da za otroka ni hujšega kot je Haribo bonbon. Danes sem prepričana, da nam neprestano ukvarjanje s tem, kaj bomo dali v usta in česa ne, škodi bolj kot sladkor (da o glutenu sploh ne govorim). Preveč tuhtanja ni dobro – ne samo za otroka, za celo familijo ni. Pa še vse Julke tega sveta so potem nesrečne in osamljene.
Pomembno je imeti sistem. Ne samo glede sladkorja, ampak glede vsega. Pa da to naučiš otroka.
Ekscesi so okej, problem so navade. Pa še med njimi imamo lahko kakšno slabo – kot eksces med vsemi, ki smo jih uspeli premagati ali se jih ubraniti. Dobra mama pa je sproščena mama.

Takšna, ki ne komplicira, recimo. Haribo bonboni gor ali dol.

Samostojnost pri otrocih zahteva nekaj truda. In tudi nekaj razmisleka.

tina

Rožle: Mami, jaz bi šel z avtom.
Jaz: A imaš avto?
Rožle: Ne, nimam, saj veš, da ga nimam.
Jaz: No, v bistvu ga imaš. Tvoj avto je avtobus!

Danes sem se spet spomnila na ta dialog. In to v trenutku, ko je avtobus vse moje tri otroke odpeljal na smučanje. Za šest dni.
Meni ne bo manjkalo čisto nič, še najmanj pa oni trije.
Tako je že tretje leto – pozimi smučarija, poleti kolonija.  Če imaš tri otroke, je fora šele, ko gredo vsi naenkrat.  Takrat je potem doma res mir, čeprav se vseeno pozna tudi, če odideta eden ali dva. V tem duhu smo pri vsakem začeli bolj zgodaj, kar med novodobnimi starši včasih sproži pravi val ogorčenja. Rožle je šel prvič pri skoraj šestih, Natan pri petih, Vital pa pri slabih štirih. Kar je bil res ekstrem. Je pač tretji otrok v familiji, ki je imel dovolj tega, da brata brez njega kar naprej nekam gresta. Na uvodnem sestanku staršev in smučarskih učiteljev se je tako rekoč sam zmenil, da gre lahko zraven. Iz njegovih pogajalskih sposobnosti so pravilno sklepali, da je dovolj samostojen in so ga pogumno vzeli sabo. Imeli so se super, midva pa tudi.
Če imaš samostojne otroke, si danes čuden. Za marsikoga celo neodgovoren. Kot da pri nas ugrabljajo otroke, ki gredo sami na avtobus.
Doseči samostojnost pri otrocih zahteva nekaj truda. In tudi nekaj razmisleka. Pa trdo kožo, ko ti okolica sporoča, da je s tabo nekaj narobe. Poleg tega ti mora biti za določene stvari vseeno, oziroma o njih ne smeš preveč razmišljati.
Na primer o tem, da ima tvoj otrok, ko ga prideš obiskat na tabor, pod blazino zmečkano banano in blaten gojzar. Ali da se vseh deset dni kar traja tabor, ni počesal, zares umil pa verjetno tudi ne. In niti trzniti ne smeš, ko domov prinese potovalko, v kateri sta dve četrtini oblačil ekstremno čisti, tretja ekstremno umazana, četrte pa sploh ni, saj je ostala na tistih tisočih metrih nadmorske višine, kjer je preživel še ene nepozabne počitnice.
Ampak to je lažji del zgodbe.
Sprijazniti se moraš tudi s tem, da je tvoj otrok nekje, kjer te ni zraven in ga nekaj matra. V bistvu moraš iskreno verjeti, da je to lahko le dobro zanj. Morda ga ponoči tlači nočna mora, podnevi ga pa zafrkavajo, ker je že šestkrat padel z vlečnice. Morda so skuhali nekaj, česar ne mara in je revež lačen. Ali pa ga ves dan zebe, ker mu čez noč ni uspelo posušiti rokavic. Lahko se je na smučišču izgubil in je trajalo celo večnost, preden so ga našli. Morda se mu je zgodilo nekaj, česar si še predstavljati ne moreš. Namesto da zganjaš paniko, raje verjameš njegovim začasnim varuhom, da bodo po najboljših močeh poskrbeli zanj, predvsem pa zaupaš otroku, da se bo znašel v zanj še tako zapleteni situaciji. Finta je v tem, da se le takrat tudi bo, pri čemer ne bo konec niti njega niti tebe, zgodilo se bo kvečjemu nasprotno.
Ko bo v soboto zmagoslavno prikorakal z avtobusa, bo navdušeno poročal, da je bil drugi v veleslalomu, da je bila hrana dobra, da ima štiri nove prijatelje in da gre prihodnje leto itak spet. Takrat ne bo več padal z vlečnice, mokre rokavice bodo končale na radiatorju in ne za njim, tudi smučišča bo imel v malem prstu. Nekaj problemov bo ostalo in jasno, pojavili se bodo novi. Približno tako bo vse do takrat, ko bo bolj ali manj po svoji zaslugi res imel svoj avto, tebi pa ne bo treba na informativni dan skupaj z njim čekirat ali je ta in ta fakulteta res primerna zanj. Pa pri tridesetih zagotovo ne bo več živel v svoji otroški sobi.
Tak je moj dolgoročni plan.
Imam pa tudi kratkoročnega – do sobote moram na masažo, v gledališče, z možem na večerjo, v šoping, na drink s prijateljicami in še kam.

šopek

Kako je zobna miška načela naš družinski budžet?

tina

Če imaš večjo družino, moraš ves čas misliti na kup stvari. Moj načrt je, da se seznam krči premo sorazmerno s starostjo otrok. Trenutno mi ni treba več misliti na to, ali je ta velik spakiral superge za trening, medtem ko se moram vsako jutro prepričati, ali si je srednji okoli vratu navesil rumeno rutko. Pri najmlajšem gre za bolj elementarne zadeve – kljub mojim prizadevanjem se zgodi, da gre včasih  v vrtec brez spodnjih gat pod kavbojkami.
Naše pozabljivosti niso usodne. Še najhuje je bilo, ko sem pozabila na zobno miško.
Bilo je v obdobju, ko so najmlajšemu zobje začeli rasti, najstarejšemu izpadati, srednji pa je bil nekje vmes. Takrat res ni bilo najlažje.  Če pomislim nazaj, ni čudno, da sem pozabila. Poleg tega je z zobno miško težje kot z dedkom Mrazom. Ta pride vsako leto ob istem času, za miško pa nikoli ne veš.
Začelo se ni preveč obetavno – sploh, ker je šlo za prvi izpadli zob v familiji. Rožle ga je, potem ko je tedne čakal, da bo zletel iz ust, namreč izgubil. Iz šole je prišel brez materiala za miško, kar je zanj pomenilo pravo katastrofo. Nekako sva ga prepričala, da ji napiše pismo in v njem razloži, kaj se je zgodilo. Bil je precej redkobeseden:

photo 2Listek smo namestili pod blazino, kjer je ostal vse do jutra. Na žalost.
Ne spomnim se več, kako smo ga prepričali, da ni panike in da miška zagotovo pride naslednjo noč. Mogoče smo mu rekli, da vsak tretji četrtek ne dela (ali pa je bilo to enkrat drugič?). Tisti večer nisem pozabila, ampak vseeno ni šlo gladko. Kaj narediš, ko potem, ko si otroka že enkrat pustil na cedilu, sredi noči ugotoviš, da nimaš drobiža? Jah nič, zamižiš in pod poušter zatlačiš tistih 5 evrov.  Potem previdno vzameš pismo in ga zamenjaš z miškinim:

photo 1Ko končno ležeš v posteljo, z grozo ugotoviš, da imajo tvoji otroci šestdeset mlečnih zob. Ne samo, da se bo treba spomniti na vsakega posebej, tu je še nepričakovana postavka v družinskem budžetu, na katero je absolutno nemogoče pozabiti. Če imaš večjo družino, se ti podobne stvari ves čas dogajajo – na lestvici nepredvidenih stroškov pa zobna miška zmaga brez konkurence.

Predpustni stres ali “kmalu gremo na morje in začnemo razmišljati o pustu”

tina

Pustna sobota je za starše najbolj naporen dan v letu. Bolj kot pustni torek, ki ga do polovice oddelajo učiteljice. Pri nas se pust običajno začne sredi poletja. Na morju, recimo.

Vital: “Mami, zdaj te bom nekaj vprašal?”

Jaz: “Ne smeš v vodo. Še pet minut, sva rekla.”

Vital: “Ja, to vem. Mene zanima, kolikokrat moram še spat, da bojo maškare?”

Tako potem pet minut razpreda, kaj bo za pusta, jaz se pa spet odločim, da naslednjič ne bom razmišljala o kostumih šele tik pred zdajci.

Nisem mama, ki bi ure in ure ustvarjala pustne maske za svoje tri sončke, ampak ena tistih, ki vsako leto na predpustni petek kupujejo poliester. Čeprav ne hodimo na množične prireditve za otroke, nimam srca, da bi svoje sinove prikrajšala za pustno rajanje.

Superman, Batman, Spiderman so passé

Pustna groza ima dva dela. Prvi je daljši in se vleče, drugi pa krajši in bolj intenziven. Nekaj tednov pred pustom začnejo fantje resno razglabljati o tem, kaj bodo za maškare. Prepad med njihovim navdušenjem in občutki, ki jih gojim sama, se takrat začne povečevati. Pri treh fantih, starih od pet do enajst, kategorije klovn, tiger, kuhar na žalost odpadejo. V poštev pridejo superjunaki. Vendar ne katerikoli. Klasika ni zanje. Superman, Batman, Spiderman so passé. Povozil jih je čas. Eden bi bil Laval ali mojster Splinter, drugi Thor ali Hulk, tretji je že malo ven iz štosa, a vseeno navdušeno sodeluje s predlogi, v koga bi našemil svoja mlajša brata.

Ne vem, kje izvejo za vse te kreature. Verjetno v inštitucijah, kjer preživijo polovico svojih dni —, pa na Pop TV, kamor skrivaj preklapljajo med nedeljskim Živ Žavom na TV Slovenija.

Trije Michaeli Jacksoni

Oba z Aljažem usmeriva vse svoje sile v prepričevanje, da Laval in Thor nimata pojma — čeprav se nama komaj sanja, kdo sploh sta. Od tega je odvisen mir v družini v naslednjih tednih, zato oceniva, da je vredno. Lani je bilo kar okej: končali smo pri hudiču in Obiju-Wan Kenobiju. Predlani so bili vsi trije Michael Jackson. Letos sva dolgolasega Vitala že skoraj prepričala, da bo hipi, Natan pa navija za Dartha Vaderja (kar zahteva konkretno korekcijo, saj se mi ne sanja, kje naj staknem tisto masko).Po desetletnih izkušnjah z otroki in pustom opažam, kako pomembno je, da je del kostuma tudi nekaj za v roko. Najbolje, če je to meč, puška ali pištola — glede na Vitalovo relativno navdušenje nad hipijem pa očitno zaleže celo kitara.

To vem tudi zato, ker sem pred leti na pustno soboto s štiriletnim Rožletom kot kavbojcem potovala iz Bruslja v Ljubljano. Na letališču nama niso zaplenili samo plastenke vode, temveč tudi pištolo. Uslužbenka jo je pred Rožletovimi očmi zabrisala v koš. Otroka je bilo skoraj konec. Pa ne samo zato, ker so ga razorožili, ampak tudi, ker ni nihče razumel, da pištola ni prava in da ne bo nikogar ustrelil. Z Brnika sva šla direkt v BTC po novo.

maskare1

maskare2

Vrhunec dneva

Potem pride na vrsto drugi del pustne groze in za starše najbolj naporen dan v letu – pustna sobota. Potem še pustni torek, ampak ta ni tako naporen, ker ga do polovice oddelajo vzgojiteljice in učiteljice.

Na pustno soboto otroci vstanejo ob šestih, ker je treba dan do konca izkoristiti.

Ob sedmih jim že rišeš brke na obraze.

Ob osmih, ko na vhodna vrata obesiš napis “Dojenček spi!”, so že čisto razmazani.

Nadaljuješ z obiskom pri babicah in dedkih, kjer se mularija nabaše s krofi in noče kosila, ki ga prijazno skuha tašča, ker ve, da preživljaš najbolj naporen dan v letu.

Do takrat, ko se vrneš domov, se zagotovo zlomi ali strga najmanj en pustni rekvizit, s čimer se ukvarjaš naslednjo uro ali dve, dokler ni na vrsti vrhunec dneva — pustno rajanje v lokalni telovadnici.

To je organizirano tako, da nekdo na CD predvajalniku pritisne play.

Ko prideš tja, ti je žal, da nimaš hčerke, ki bi v svetlikajočem se krilcu iz tila in s čarobno palčko v roki poplesavala po telovadnici. Fantje namreč naslednje tri ure norijo in udrihajo z meči, ti pa sediš na švedski skrinji in čakaš, da bo konec.

Počutiš se svetlobna leta stran od superjunakinje, ki je skoraj preživela še en pustni dan. Ker si res fuč, v mislih preštevaš, kolikokrat moraš še spat, da bomo šli na morje in da se vse spet začne od začetka.

Ko nisi več otrok, je edina svetla stran pusta to, da prinaša pomlad. Pa še to ni zanesljivo.

Nenavadna otroška imena: dar ali prekletstvo?

tina

Zadnjič sem pred Natanovim razredom čakala na govorilne ure in hodila gor in dol po hodniku. Da otroci vedo, kam ob prihodu v šolo pospraviti stvari, so na garderobnih omaricah učencev prvega in drugega razreda zapisana njihova imena.

Zanimiv spisek. Saj bi ga objavila — a so med imeni tudi takšna, da ti gre hočeš-nočeš skozi možgane vzklik: “Ubogi otrok!”

Najmanj dvajset najbolj izstopajočih imen z naših omaric ima po podatkih Statističnega urada manj kot pet ljudi v Sloveniji. Eno od teh ima zagotovo samo en otrok — očitno ta, ki hodi na Natanovo osnovno šolo. Lahko bi kdo razumel, da pišem o otrocih in ne o njihovih imenih — čeprav v resnici pišem o nas starših.

Razen tega, da mu ga prilepimo takoj, ko se rodi, otrok pravzaprav nima nič opraviti s svojim imenom.

Imena, ki jih starši izbiramo, se z leti zelo očitno spreminjajo. Včasih so na dan rojstva preprosto pogledali na koledar, kateri svetnik goduje, ali pa je malček ime dobil po očetu, pokojni babici ali najbolj fejst stricu. Nihče ni devet mesecev ali še dlje razglabljal o imenu. Če je bilo otrok več, za kaj takega niti ni bilo ne časa ne volje.

Ko sem v začetku osemdesetih sama hodila v prvi razred, smo bile Tine tri. Nihče od sošolk in sošolcev ni imel imena, ki ga ne bi imel še kdo drug. Iz tistih časov se spominjam samo mrzle sestrične, ki so jo davno pred prihodom Gospodarja prstanov v naše kraje poimenovali — Arven.

Včasih so na dan rojstva pogledali na koledar, kateri svetnik goduje, ali pa je malček ime dobil po očetu, pokojni babici ali najbolj fejst stricu.

Pred približno desetimi leti so prišla v modo imena na tri črke, danes pa je videti, kot da v prve razrede hodijo sami prestolonasledniki, saj otrokom imen nikoli ne zmanjka — polovica jih ima dvojno ime, nekateri celo trojnega. Učiteljice prvih razredov morajo verjetno sistematično trenirati spomin, da si vsa ta imena sploh zapomnijo.

Moji trije sinovi imajo srednje (ne)navadna imena: v Sloveniji sta se od leta 2001 do konca leta 2013 rodila 102 Rožleta, 35 Natanov in enajst Vitalov. Za primerjavo: fantov po imenu Luka se je v istem obdobju rodilo 4.703. Luka je tako tudi ime, ki ga ima danes največ fantov, ki so stari približno toliko kot moji — 11.468.

Ko sva z Aljažem (Aljažev je danes 4.913) izbirala imena za svoje otroke, sva si bila edina, da ne bodo imeli imen, ki so tako pogosta kot naprimer Tina — v družini zmagam brez konkurence: Tin je danes 7.745 — ali tako redka, nenavadna in tudi kratka kot recimo Rei (devet), Nan (osem) ali Vik (sedem). Sploh pa ne že kar smešna kot Donat (sedem), Dedo (petnajst) ali Zoro (devet).

Pri Rožletu naju je skrbelo — no, pa tudi žlahta je šla malo v luft —, da se ga bo prijel sloves Rožleta iz Kekca, pa se je izkazalo, da je težava pravzaprav drugje:

Jaz: “Rožle, daj, povej, je tebi všeč tvoje ime?”

Rožle (malo razmišlja): “Jah, mi je, še kar… Čeprav mi je bolj všeč moj vzdevek.”

(Rožletov vzdevek je Oži. Izmislili so si ga otroci v vrtcu, ker niso znali izgovoriti r-ja. Drži se ga že vsa ta leta.)

Jaz: “Kaj pa ime? Ime pa ni okej?”

Rožle: “Ja, saj je. Velikokrat mi kdo reče, da imam lepo ime. Ampak a veš, problem je, ker me eni kličejo Rožica!”

Ko se je rodil Natan, so najprej vsi spraševali, ali mu bo ime Kekec. (Kljub junaškemu in simpatičnemu značaju literarnega junaka Kekcev pri nas ni.) Vendarle smo se vsi skupaj odločili kar za Natana. Fino se nam je zdelo, da se enako bere in piše tudi rikverc.

Pri Vitalu je nastopila kriza. Res ni lahko izbrati treh moških imen, ki so ti všeč. Najprej smo mu namenili ime Vitan, ker super paše k Natan, ampak če si Tina, ki ima sestro Nino, za svoje otroke zagotovo ne izbereš dveh podobnih imen. (Najini imeni so ves čas zamenjevali celo starši, ko naju je kdo poklical. Pa tudi nikoli nisva vedeli, koga pravzaprav kličejo, samo nekakšna “ina” se je slišalo.) Čeprav v družini nismo v tem smislu tradicionalni, je Vital na koncu svoje ime dobil kar po dedku Vitalu.

Ko sem brskala po spletu in iskala podatke o nenavadnih imenih, ki jih starši danes namenjamo otrokom, sem našla raziskavo, ki so jo konec preteklega leta zaključili na univerzi v Amsterdamu. Raziskovalci, ki so v svojo študijo vključili 1.700 staršev z različnih koncev sveta, so med drugim ugotovili, da edinstvena imena pogosteje izbirajo tisti starši, ki precenjujejo svoje otroke. Pot k večinoma navidezni pomembnosti takšnih otrok se začne, še preden se sploh rodijo. Njihovi starši si ne samo zanje, ampak tudi zase bolestno želijo, da bi bili posebni, opaženi in drugačni.

Temu pritrjuje tudi psihoterapevtka Tina Bončina — še ena izmed Tin moje generacije, ki je v otroštvu ni motilo, da je ena od mnogih, in je tudi svojima otrokoma izbrala imeni, ki sta danes relativno pogosti:

“Kaj izbira nenavadnega imena pove o starših? Predvsem govori o njihovih pričakovanjih. Takšni starši želijo, da bi bil otrok drugačen, to pa je lahko zanj naporno. Pričakovanja nas vedno omejujejo, ne dopuščajo spontanosti in lastnih odločitev, ampak takoj postavljajo meje in zahteve. Včasih gre ta gonja po posebnosti tako daleč, da si starša izmislita ime kot unikaten naziv za unikatnega posameznika. V takih primerih lahko začutimo narcizem staršev in željo, da bi s kombinacijo črk ustvarila umetnino. Se narcistična struktura staršev, ki je botrovala nenavadnemu imenu, kaže tudi na otroku? Se — vendar ne zaradi otrokovega imena, ampak zaradi narcizma staršev, ki določa tudi njihov vzgojni slog.”

Kljub temu najdemo na spletu kup že odraslih posameznikov z nenavadnimi imeni, s katerimi so več kot zadovoljni. Pravijo, da so se že zaradi imena vedno počutili posebne in drugačne, da so lažje prišli do razgovorov za službe in da jih nikoli nihče ne zamenja za koga drugega; tako njih kot njihovo delo na netu najdeš v sekundi, poleg tega pa je ime lahko zanimiva iztočnica za pogovor, iz katerega se morda še kaj razvije.

Podobnega mnenja je tudi Andreja Jernejčič Vizjak, ki je hčerko poimenovala Princesa:

“Ime sva izbrala skupaj z možem. Ker sem imela kar dve soimenjakinji, preden sem k imenu in priimku dodala še možev priimek, sem se odločila, da pri otrocih ne bo tako. Z možem želiva, da Princese ne bo nihče zamenjal za katero drugo, in upava, da bo vedno edina s takšnim imenom. Ko hčerko vprašajo, kako ji je ime, s ponosom pove, da je Princesa. Predvsem pa imamo izkušnje, da druge deklice rečejo staršem, da bi tudi imele tako ime. Tudi ko potujemo po svetu, so ljudje nad hčerkinim imenom navdušeni.”

Na Švedskem imajo zakon, da mora vsako ime, ki ga starši izberejo za svojega otroka, do otrokovega petega leta odobriti posebna državna agencija. Ko so v osemdesetih zakon o imenih sprejeli, je bilo med starši kar veselo. Mnogi so bili namreč mnenja, da jim država krati svobodo izbire. Neki starši so v znak protesta svojega otroka želeli poimenovati Brfxxccxxmnpcccclllmmnprxvclmnckssqlbb11116 (kar naj bi se izgovarjalo Albin), ampak jim tega niso dovolili. Pri istem otroku so potem poskusili z imenom A (tudi to ime se izgovarja Albin) — prav tako neuspešno.

Na Švedskem, kjer ti je skratka lahko ime Odd, Love ali Gun, se recimo ne smeš imenovati Metallica, Ikea ali Allah, kar so poleg najdaljšega in najkrajšega imena, najbolj znani poskusi, za katere so se potegovali švedski starši. Zanimivo pa je, da kljub strogim zakonom na Švedskem živi deček, ki mu je ime Google.

Nomen est omen — ime zaznamuje — so rekli že stari Rimljani. Tudi oni so včasih imeli po štiri imena. Število imen je bilo znamenje pomembnosti: sužnji so imeli enega, večina svobodnjakov tri, največji frajerji pa štiri. Zadnje ime si dobil za posebne dosežke in junaštva, ko si bil običajno že v zrelih letih.

Jah, v starih časih je bilo vse pošlihtano. Danes pa… — no, saj sem že vse napisala.

imena1

Devetintrideset večerov z Močvirniki

tina

Če imaš na poštnem nabiralniku nalepko, da ne želiš prejemati reklam, je ta bolj ali manj prazen. Tam se občasno znajdejo kuverte z računi, ampak te fantov ne zanimajo preveč. Povsem druga zgodba je, če iz njega dobesedno gleda paket, ki je naslovljen prav na Tino in fante …

Natan: O, mami, kaj je pa toooo?
Jaz: Bi rekla, da je knjiga.
Natan: A za nas je ta knjiga? Al je spet kakšna iz tvoje službe, ki ni za otroke, ker vi nimate nič za otroke?
Jaz (medtem že ugotovim  za kaj gre):  To je knjiga, ki so nam jo poslali iz Mladinske knjige. Gospa, ki jo je poslala, mi je zadnjič predlagala, da bi bili vi trije recenzenti.
Natan (izvleče knjigo iz kuverte): Jah, a veš kako, mami, jaz recendent niti ne bi bil, jim pa lahko povem, če je knjiga okej, to pa brez problema. No, mal boš pa še ti povedala, ker ti poznaš knjige.

mocvirniki-OPREMA Scitni OK

Tole torej ni recenzija niti recendija, ampak kratek zapis Tine in fantov o zbirki zgodb  Močvirniki, nekakšnih zapisih iz močvirja za otroke, ki pa dobro denejo tudi odraslim, saj imajo močvirniki zadeve zgledno pošlihtane, to pa je dandanes lahko pravi balzam za dušo. Hočem pa tudi reči, da je fino, če otrokom bereš knjige, ki so všeč tudi tebi, sploh, če to počneš praktično vsak večer in to deset let in več …  Pri nas se torej vztrajno izogibamo Nodijem in Frančkom in prisegamo na lastno presojo pa tudi na zlate hruške, izmed katerih je ena v naročje pred nekaj sezonami padla tudi Močvirnikom. Zahvaljujoč temu sistemu imajo fantje kar dobro bralno kondicijo, ki pa je žal danes ne premore vsak. Zato Močvirniki po mojem mnenju niso za vsakega otroka (niti ne za vsakega starša).

Brali smo devetintrideset (skoraj zaporednih) večerov, ker ima knjiga toliko poglavij. Pravzaprav je bila to naša prva knjiga v nadaljevanjih. Se mi zdi, da za otroke, ki še ne berejo sami, tovrstnih knjig ni toliko – večinoma so na voljo slikanice z eno zgodbo ali pa zbirke pravljic, pri čemer je vsaka posebej zaključena celota ( ki jo potem znova in znova bereš n večerov zapored). Močvirniki pa imajo, z močeradi, martinčki, žabami, pupki in pajki v glavnih vlogah, ta  Santa Barbara moment, ki otroke (in tebe) ves čas drži pokonci , pri čemer mulcem ne pade na misel, da bi kakšno poglavje želeli slišati še enkrat.  Medtem, ko se mali plazilci preganjajo po različnih okrajih Močvirne loke, ki po velikosti  ni večja od navadne njive, in rešujejo svoje dileme in težave (kot je na primer obisk jelena, ki  povzroči, da čez noč izgine Kreševa močvara ali prihod suholetja, ki se ga bojijo bolj kot mi zime), se na skoraj tristo straneh odvije čudovito napisana zgodba, ki pričara svet v malem, v resnici precej večji in kompleksnejši od povprečne njive. Zgodbice perfektno nadgradijo ilustracije, ki so tako realistične, skrivnostne in vabljive, da je Vital že na začetku knjige sklenil, da bi bil  močeradek, ker on živi na tako lepem kraju, kjer se ves čas kopajo in skačejo na glavo v mlako …

12-Is-16

13-Is-19

Ne glede na vse, je bilo branje Močvirnikov tudi precej burno doživetje, saj so se nekajkrat prikradli v sanje ali kot to opiše Vital: »Sanjala se mi je nočna mora!«  Kljub temu ni bilo šans, da prenehamo z  branjem. Namesto tega, si je najprej nad glavo namontiral lovilec sanj, ki so ga izdelali v vrtcu, potem pa Aljažu naročil uspavanko, ki bo preganjala njegove nočne more. Za vsak slučaj jo ima še vedno na nočni omarici, gre pa takole:

Uspavanka za Vilusa (po potrebi zamenjaj ime)

Sanje hude pojdite stran,
ker me strašite, ko sem zaspan.
Prosim, ne sanjate zlobnih igrač,
rdečih žuželk in velikih krastač.
Prosim, ne sanjate vijugastih kač.

Sanjate meni ljube stvari.
Žogo rdečo, ki se v zraku vrti,
rumeno kolo, zeleno drevo,
pesem, ki pišem jo in  modro nebo.

Ponoči ni prav, da se zbudim
in v strahu težko zaspim.
Zato pa hude sanje morate stran,
ker meni res  ni več  všeč,
da sem zaspan.

7-Is-10

Mesec in pol v družbi Močvirnikov pa je zadnji večer, že na pol v snu, sklenil Natan:

Natan: Mami?
Jaz: Povej, Natan.
Natan: Na tisti tvoj blog lahko napišeš, da je okej knjiga. Res dobra.

Slaba ocena lahko prinese več dobrega kot dobra

tina

Letos imamo prvošolca, kar pomeni, da sem pred nekaj dnevi po petih letih spet sedela na najmanjših stolih, ki jih premore šola, in na roditeljskem  1. B poslušala učiteljico, ki je razlagala vse pomembne podrobnosti za štart v novo in prvo šolsko leto. Za nas ‘ta stare’,  nič novega. No,  razen tega, da ima letošnji  1. B svojo spletno stran, na kateri bomo starši in tudi otroci našli vse sorte informacij v zvezi s poukom, športnimi dnevi, raznimi akcijami, prireditvami na šoli … pa verjetno tudi novice a la ‘otroci imajo uši in tudi ‘otroci imajo ŠE VEDNO uši!’. Razredna stran je nastala na pobudo učiteljice, oziroma njenega najstniškega sina, ki je mami stran postavil in ji očitno zabičal, da to pa res mora imeti. Ne vem, kako je na ostalih šolah, a zame je to kar velik napredek. Moji otroci do sedaj namreč še niso imeli učiteljice, ki bi ji bilo mogoče poslati elektronsko sporočilo! Nekoč smo starši od ene sicer izprosili elektronski naslov, a nam je zraven povedala, naj ji raje ne pišemo preveč  in da ima opravičila in obvestila še vedno raje na papirju. Glejte, pravzaprav si zelo želim, da je to slučaj. Ker je res čudno,  da dandanes en cel sektor ne komunicira po elektronski pošti. (Spodaj je možnost komentarjev – vesela bom vsakega, sploh pa tistih, ki bodo kazali, da ni tako. )

Pravzaprav niti nisem imela namena načenjati te teme, dokler nisem danes zjutraj prebrala kolumne Sama Ruglja, ki opisuje drugo skrajnost. Gre za elektronske redovalnice iz katerih lahko starši, še preden šolar sploh prestopi domači prag, izvemo, kakšno oceno je tisti dan dobil. Mene ob tem kar zmrazi. To je tako kot bi šef svojim podrejenim lahko bral misli – zgodi se vam na primer, da nekaj zafrčkate, pri čemer zelo dobro veste, da boste morali zadevo popraviti, se o njej pogovoriti z nadrejenimi in še kaj,  a še preden ste dobro dojeli, kaj se je zgodilo, kaj šele naredili načrt, kako se vsega skupaj lotiti, vaš šef že vse ve! In to vedno. Takšna kontrola vas ni doletela zato, ker ste do sedaj zamočili veliko projektov, ampak je enostavno predpisana, velja od vašega prvega projekta dalje (razen, če imate kul šefa, ki se je samoiniciativno odločil, da bo izklopil knof za branje misli).

Takšno možnost imamo na srečo tudi starši  – lahko se ne naročimo na e-redovalnico. Morda vsega skupaj niti ne bi registrirala kot problem, če moj šestošolec  še nikoli ne bi zatajil slabe ocene. Pa jo je, hvala bogu. In je šel skozi vse faze: najprej je slabo oceno dobil (in se je slabo počutil), potem zanjo en dan ni povedal (in se je počutil še slabše), potem sem ga vprašala, če je učiteljica že vrnila popravljene teste, in ker je zanikal, se je počutil še slabše. In tako naprej, dokler ni zbral poguma (veliko poguma, mnogo več  kot bi ga potreboval prvi dan) in načel teme. Ko je povedal, si je vidno oddahnil in bil hkrati  še kar presenečen, ko sem mu povedala, da slaba ocena nima nobene zveze in da je problem čisto drugje. Seveda vsi, razen otrok, vemo, kje.  In zdaj se sprašujem, kako za vraga bodo, ob vseh teh mehanizmih kontrole, to izvedeli, začutili pravzaprav?

Ko sem hodila v srednjo šolo, starši niso imeli pojma, kakšne ocene imam. Na koncu šolskega leta sem domov prinesla spričevalo, ki sploh ni bilo briljanto, a starši tudi naslednje šolsko  leto o mojih ocenah niso vedeli nič. To se jim enostavno ni zdelo nekaj, kar bi pri mojih šestnajstih plus morali ali hoteli imeti pod kontrolo. Kljub temu sem bila na koncu pri maturi kar ok in kar je še bolj pomembno, skozi gimnazijo sem tudi ugotovila, da  preprosto moram biti ok. Sprašujem se, kje je danes ta old skul moment?

Nora hajka za ocenami me skrbi, v bistvu me kar malo živcira. Včasih slišim mame, ki govorijo v množini: ‘Pri matematiki smo dobili dve, pri angleščini pa tri, pojma nimam, kako bomo to popravili. Kaže, da ne bomo odlični.’ Ocene  niso naše, ampak so od otrok. In morda je prav, da včasih ne vemo, kakšne so. Potem se zgodi! Slaba ocena lahko prinese več dobrega kot dobra.

(Moja) prva potica

tina

Pred časom so me povabili v Vilo Podvin, kjer kuhajo same dobrote, med katere okoli velike noči jasno sodi tudi potica. Letos si je njihov kuharski mojster izmislil čisto posebno – poimenovali so jo Potica naših korenin. Čeprav jo lahko kupiš v trgovini, sem se je danes vseeno lotila (skoraj) sama. Hvala bogu za super taščo Velči, veliko ekspertko v peki potic, ki je bila takoj za akcijo. Če bi morala sama, bi me verjetno kap – za razliko od nje namreč še zdaleč ne sodim med tiste, ki dvakrat na leto ekspresno vržejo skupaj potico ali dve.

Za začetek sva poenostavili recept. Originalna Potica naših korenin je namreč dvojna, kar pomeni, da sta potici pravzaprav dve (to pa je za moje pojme za prvič odločno preveč). V najini manjkajo tudi hruške tepke, ker se jih na hitro nikjer ne dobi, moje navdušenje nad peko pa kljub vsemu ni tako veliko, da bi se na lov za njimi podala že teden dni prej. Na koncu je nastala čisto navadna orehova potica, ki zdaj počiva na kuhinjskem pultu in čaka na jutrišnje družinsko srečanje, ko se bodo zbrale vse naše korenine in jo, o tem ne dvomim, z navdušenjem pojedle. Z Velči sva za vsak slučaj namreč spekli dve – poleg ta zaresne še eno manjšo, ki sva jo lahko poskusili. Midve torej že danes veva, da je dobra.

Iskreno povedano sem si predstavljala, da je peka potice ena zelo zakomplicirana zadeva, ampak je kar šlo. Vse kar prehaja iz roda v rod ima zagotovo neko posebno vrednost in prav fino se mi zdi, da me je peke potice naučila Aljaževa mama. Super tim sva bili:

DSC_0016

DSC_0039DSC_0046DSC_0044DSC_0050DSC_0082DSC_0090DSC_0167DSC_0177DSC_0171 (2)DSC_0200

Zadnja prva petletka

tina

Danes je Vitalov rojstni dan.

Včasih, ko brskam po spletu in kukam v FB skupine, ki povezujejo mame z majhnimi otroki, se mi pogosto zdi, da sem ena taka čudna mama. Svojih otrok ne kličem pikci ali sončki in pogosto si želim, da bi čim prej zrasli. Današnji dan tako ni samo 5. rojstni dan najmajšega od sinov, ampak je tudi dan, ko si lahko rečem, da SO zrasli. Ne brišem več riti, ne obuvam čevljev, ne trudim se več, da bi jih imela ves čas na očeh. Lahko jih vse tri posedem in se z njimi čisto resno pogovorim. Zvečer greva lahko ven in jih pustiva same doma (česar v FB skupinah raje ne omenjam). In zjutraj dobiva v posteljo kavo, v kateri je včasih sladkor, drugič pa cukr*.

Zadnjič so vsi trije nekaj prekladali v kotu dnevne sobe in naenkrat se nama je zazdelo, da sva naredila veliko delo. Kup fantov sva spravila do najmanj petih let! Marsikdo nama sicer servira pregovor ‘majhni otroci majhni problemi, veliki otroci veliki problemi’, ampak midva ga vztrajno ignorirava, ker sva res vesela, da z nama prebivajo trije ljudje, ki niso več smrkavi in kar naprej bolni dojenčki, ampak imajo svojo voljo, svoje fore in tudi svoje odgovornosti, ki nama dopuščajo vedno več svobode v dvoje. Zavedava se sicer, da bova čez nekaj let v isti dnevni sobi gostila tri dolgonoge (in po vsej verjetnosti nemogoče) najstnike, ampak o tem res ne bi danes.

20140411074045068448_2687_Fotor_MG_5157_Fotor1

 

 

 

 

 

 

Kljub vsemu pa je Vital najmlajši in še edini, ki ga lahko dvignem in nesem ene pet metrov. Tudi to ima določen čar, ki se bo razblinil najkasneje v naslednjem letu. Je pa kar faca, tale Vital, sploh, ko se kuha kava:

 Rožle: Mami, ne morem skuhat kave!

Jaz (vpijem iz splanice): Zakaj pa ne?

Rožle: Ni sladkorja!

Vital: Dej pa cukr!

_MG_5311_Fotor

 

 

 

 

 

 

 

 

_MG_5313_Fotor

 

 

 

 

 

 

_MG_5316_Fotor

Fantje kuhajo

tina

Nam bo uspel danes tole? Ja, itak! In so, kot bi mignil (in to pred kamero), nakuhali nekaj dobrot.

Aljaž se je včasih ukvarjal s snemanjem reklam in od takrat najini otroci ves čas nastopajo. Pacali so že po Frutku, bobnali z cedilom na glavi, Rožle je enkrat celo presenetil dedka Mraza, ki je padel skozi dimnik. Kadar se kaj snema, nas pogosto pokličejo, ker fantje že od majhnega vedo, kako vse skupaj poteka. Nič jim ni nerodno, načeloma ne komplicirajo in vsaj približno izvedejo tisto, kar naroči režiser. Tokrat so jih postavili pred štedilnik in nastal je tale video.

Kompromis

tina

“Natan: Mami, jaz bi šel v kino?

Jaz: Jaz bi šla pa na morje.

Natan: Pol pejmo pa na morje v kino.

In smo šli. Ampak preden smo končali v kino dvorani, smo šli še na ene tri konce – ker nekako nismo za to, da bi bil edini podvig proste sobote ogled risanke v bližnjem multipleksu. No, vsaj nama to res ne diši in sva zato precej zakomplicirala preprosto željo najinih fantov, da bi si ogledali risanko, ki so jo »itak videli že vsi iz vrtca, mi jo bomo pa spet zamudili, ker moramo VEDNO, ko imamo čas, riniti na kakšen hrib«. Glede na zgornji dialog, je Natan s svojo idejo zelo elegantno rešil zagato in tako smo se že dopoldne odpeljali proti Kopru, kjer smo najprej na rivi popili kavo in kakav, uprizorili piratsko bitko na igrišču z ladjo in šli potem v Portorož na girce in okrogle ribe (beri lignje), kar se jim je zdelo res top, nama pa še bolj, saj sva ugotovila, da končno lahko gremo skupaj v gostilno in pri tem ostali gostje niti nimajo občutka, da smo ena podivjana familija. Mogoče se je prvič zgodilo, da so sedeli relativno pri miru in govorili z relativno primerno glasnostjo, je pa res, da gremo ven jest bolj redko, saj je to za petčlansko družino precej drag špas. Po kosilu je bil na vrsti (vsaj za naju) glavni del zgodbe – sprehod čez Sečoveljske soline. Tega je suvereno odvodil Rožle, ki je bil tam septembra lani, s šolo v naravi. Ma, super je bilo! Veter je pihal ravno toliko, da smo bili skuštrani, sonca sicer ni bilo, ampak kaj bi to. Običajno res rinemo v hrib –tokratna ravninska prostranost pa nam je prav dobro dela in bomo šli zagotovo še kdaj hodit po ravnem, saj se v dveh urah ni niti Natan pritožil , da ga bolijo noge. Čeprav so že pozabili na kino smo šli potem vseeno v Koper v kino. Pravzaprav so šli na predstavo samo fantje, midva z Aljažem pa v šoping in na pivo. Včasih nam uspe tak dan, da smo zvečer vsi zadovoljni in ko smo se okoli devetih pripeljali domov, sva jih samo še skipala v postelje. Najprej njih, potem pa še sebe.

DSC_0052DSC_0075

DSC_0118DSC_0082DSC_0029DSC_0021DSC_0079DSC_0063DSC_0103DSC_0096DSC_0121DSC_0088DSC_0126

Palačinkova torta – du it jorself

tina

Palačinke so nekaj o čemer pri nas doma veliko razmišljamo. Včasih imam občutek, da nam že iz ušes ven gledajo  – pa ne za to, ker bi jih toliko pojedli, ampak ker je dostikrat vsaka druga beseda palačinka. Vemo celo, kako se reče palačinka v ene šestnajstih jezikih, ker smo v našem palačinkarskem poslu enkrat potrebovali tudi to. Za tiste, ki nas ne poznate – Tina in fantje imamo palačinkomat, ki speče od 180 do 300 palačink na uro, vseh mogočih velikosti, ki so namazane in potresene z vsemi mogočimi dobrotami. Naš palačinkomat sicer peče palačinke, ampak nam daje tudi kruh – od tega namreč živimo. Ta kruh sicer ni vedno bel, ampak tudi palačinke niso vedno iz bele moke, kar pomeni, da je naša ponudba pestra in v koraku s časom. Zato ne dvomimo, da bo kruha za nas vedno dovolj.
No, in ena varianta naših palačink je tudi palačinkova torta, o kateri smo se pa sploh na veliko pogovarjali. Pogosto nas namreč pokličejo na kakšen rojstni dan in na rojstnem dnevu mora biti torta, a ne? Za svoje rojstne dneve so jo hoteli tudi fantje, sploh, ko so že pred leti prvič prebrali pravljico o mačku Findusu in palačinkovi torti (super knjiga za otroško knjižno polico). Kmalu po tem so se začeli naši poskusi, ki jih je med drugim spodbudilo  tudi to, da otroci na rojstnih dnevih navadno torto samo malo zmrcvarijo, poje je pa skoraj nihče. Za palačinke pa vsi vemo, da ni tako.  Pot do idealne palačinkove torte je bila sicer sladka, ampak tudi kar dolga.

Varianta 1, ki nvsej površini na001mažeš z Nutello, marmelado itd., nato jih naložiš eno na drugo. Potem zadevo razrežeš kot torto. Ugotovitve: ena velika packarija. Ko torto režeš, palačinke lezejo sem in tja pa še sto let traja, da jih vse namažeš.

 

 

(več…)

Namesto čestitke

tina

A veste, pri nas je včasih tako, da lahko dobiš sladoled, ki ti ni všeč, ga poješ do konca, potem te pa lušna blondinka odpelje po novega. Ampak tako je samo včasih … V 2013 smo doživeli marsikaj, imeli smo se lepo in tudi malo manj lepo. A ne glede na vse – iz marsičesa smo naredili štos, saj je to nekaj kar res radi počnemo.  Namesto čestitke, smo sestavili spodnji video, v katerem nastopajo ta mali fantje (in tudi lušna blondinka). Komot ga pogledate do konca. Zvočniki obvezni.

Aja, pa vse lepo v 2014 vsem vam, ki spremljate naš blog!

Palačinkostanjčkov piknik

tina

Ko so letos prenovili en del našega vrtca, sva z Aljažem ugotovila, da tja zahajava že skoraj deset let. Napisala sem midva, ker je vrtčevski staž vsakega od najinih otrok precej krajši. Rožle je v vrtec hodil 5 let, kar je enako kot bo tja hodil Vital, Natan, ki  je začel pri že enajstih mesecih, pa bo septembra drugo leto dočakal vrtčevsko šestletko.

Še slabi dve leti ‘to go’ in bomo zaključili našo vrtčevsko zgodovino.

V vseh teh letih smo se na vrtec navezali vsi in pravzaprav je to ena redkih inštitucij za katero nam, tako kot še mnogim staršem in otrokom, ni težko storiti česa kar tako. Kostanj je na voljo jeseni, palačinke pa ves čas – oboje imajo otroci radi in tako smo oktobra organizirali dobrodelni palačinkostanjčkov piknik. Palačinkomat je pekel palačinke, očetje pa kostanje – zraven smo postavili dve kištici, v katerih smo zbirali prispevke za sklad vrtca in skupaj preživeli čudovito jesensko popoldne, na katerem niso manjkali niti lokalni gasilci niti spretni žonglerji. Ker se vrtec ves čas ukvarja s tem, kako otrokom omogočiti čim bolj prijetno bivanje, kar pogosto stane več kot imajo na voljo, so tovrstne aktivnosti, za katere lahko poskrbimo  starši, vedno kot dobrodošle. V dobrih dveh urah smo zbrali blizu 500€!

PKP_Brdo_2013_32

PKP_Brdo_2013_1 20PKP_Brdo_2013_8 PKP_Brdo_2013_37

PKP_Brdo_2013_13 PKP_Brdo_2013_3Zdaj pa še PR-jevski del zgodbe :) Naš palačinkomat, ki speče 180 palačink na uro, se je že večkrat izkazal kot odličen pripomoček za nabiranje sredstev.   Če bi kaj podobnega radi organizirali tudi v vašem vrtcu, šoli ali kje drugje, se lahko javite na info@palacinkomat.si. Naše palačinke pa lahko že jutri brezplačno preizkusite pred trgovino Vanila Park. Prijazno vabljeni!

vanila_flyer_FB

Ena bolj resna tema

tina

Včeraj sem v eni stari Jani prebrala članek o starših, ki svoje otroke pretirano ščitijo, hkrati pa od njih zelo veliko zahtevajo in pričakujejo – takšnih staršev se je prijelo ime starši helikopterji,  saj ves čas lebdijo nad svojimi otroki, kot bi bili nekakšen njihov osebni helikopter.

Jaz nisem starš helikopter, ker pri nas gre transport otrok približno takole:

Rožle: Mami, jaz bi šel z avtom.
Jaz: A imaš avto?
Rožle: Ne, nimam, saj veš, da ga nimam.
Jaz: No, v bistvu ga imaš. Tvoj avto je avtobus!

Tako najini otroci načeloma hodijo samo na tiste dejavnosti, na katere gredo lahko sami – sploh, ko so enkrat stari 10+ (oziroma še kakšno leto prej).  Temu primerno je dejavnosti zmerno, saj od desetletnika ne moreš pričakovati, da bo z javnim prevozom šibal gor in dol po mestu,  kot to z avtomobili počnemo odrasli. Dejavnosti je torej največ toliko,  kolikor jih otrok lahko samostojno obvlada. Ta mala dva tako praktično ne hodita nikamor.
Za takšen sistem se z Aljažem nisva odločila, ker bi bila žleht ali lena, ampak zato, ker je tudi najin čas dragocen in ga ne želiva preživljati kot šoferja, osebna stražarja in služabnika v enem. Poleg tega zelo nočeva, da bi najini sinovi mislili, da sva na svetu zato, da bi jim bila ves čas na razpolago. Predvsem pa, in to se mi zdi še najbolj pomembno, želiva, da se zavedajo, da jim zaupava. Podobno razmišljava tudi, ko gre za druge situacije –  trudiva se, da otroci vse tisto kar zmorejo, sami tudi zares opravijo. Marsičesa se raje (še) ne lotimo, kot pa da bi jim štango držala midva.

Ker se vse popoldneve ne vozakamo sem in tja, so otroci veliko doma – na dvorišču, na ulici, v gozdu za hišo … S tem ni nič narobe, skrbi me edino to, da so večinoma sami. Njihovi vrstniki, ki živijo nekaj ulic gor in nekaj ulic dol, so (z redkimi izjemami) ves čas na dejavnostih, ko so doma, pa čepijo za štirimi stenami in igrajo računalniške igrice. Jaz sem odraščala na isti ulici in v istem okolišu, a danes je zgodba povsem drugačna. Sosedje se med sabo skoraj ne poznajo, dvorišča in igrišča so prazna, še ko se sprehajaš po blokovskem naselju, ni nikjer nikogar- Sreča na vrvici je preteklost in to je vsaj žalostno, če že ne zaskrbljujoče.

Zaradi vse te naše nedejavnosti pa me bega še ena stvar – le kaj se bo izcimilo iz otrok, ki imajo tako neambiciozno mamo kot sem jaz? Nobenih angleščin pri treh, glasbenih šol pri petih in plesnih vaj pri devetih, skoraj nič skupnega učenja, preverjanja domačih nalog in spraševanja … Kaj pa, če smo mi tisti, ki smo skrenili s poti do uspešnega in srečnega odraslega? Mogoče je pa danes svet tak, da je otroke treba dresirati, od njih ves čas zahtevati, se prerekati z njihovimi učiteljicami in jim skratka posvečati ves svoj čas in energijo?
Nekje sem prebrala, da se otroci staršev helikopterjev težko osamosvojijo in se domov vračajo kot bumerangi. Kaj mislite vi? Komentarji dobrodošli.

jkl

Tina in fantje v operi

tina

Pri nas doma kar pogosto poslušamo operne arije – ne namenoma, pravzaprav. Odmevajo iz zgornjega nadstropja, kjer živi moj oče, ki je velik ljubitelj tovrstne glasbe.

opera15

Dokler nas Helena iz Čarobne dežele ni prijazno povabila na opero o Rdeči kapici v Cankarjev dom, je bila to edina izkušnja,ki so jo fantje imeli »s tem smešnim petjem«, kot pravi Natan. Ko sem bila majhna jaz, oper za otroke ni bilo in sva s sestro pač poslušali opere za odrasle – na primer Gorenjskega slavčka v ljubljanski Operi, ki mi je v spominu ostal zaradi žvižganja in vpitja mularije na popoldanski matineji, zaradi predstave pa čisto nič. Skratka, OK se mi zdi, da danes delajo tudi opere za otroke, ki tako že zgodaj zaštekajo za kaj gre in v predstavi tudi bolj uživajo. No, vsaj naši so. Iz vsega skupaj smo naredili cel happening – ker se je za v opero treba zrihtat, so fantje izvlekli klobuke, metuljčke in ta hmašne čevlje -opremo, ki jim je ostala še od pusta, ko so bili vsi trije Michalel Jackson. Sploh ta mala dva (najstarejšemu je bilo že rahlo nerodno) sta ponosno korakala po Ljubljani, guncala afne po Cankarjevem domu in se parkirala v prvo vrsto, da le ne bi česa zamudila.

opera7

Opera2

opera9

 

Potem sta dobre pol ure, kolikor je dolga predstava, nepremično gledala na oder, po čemer sklepam, da jima je bila všeč. Po predstavi sem si sicer zelo prizadevala dobiti kakšen komentar, a so bili ti bolj skopi:

Jaz: No, kako se vama je zdelo?
Natan: Jah, volk je bil strašen.
Vital: Men je blo pa všeč, ko je prdnil, a si slišala, mami?

opera11

opera13

 

Potem je Natan (kdo pa?) vprašal, če lahko gremo zdaj na sladoled al pa na tortico. Tam so povedali še, da jim je bilo všeč, kako je volk pojedel Rdečo kapico in babico – njuno obleko si je enostavno zbasal pod majico! Ok je bilo tudi, da so mu na koncu vse odpustili, čeprav v pravljici iz knjige ni tako. Skratka, bil je prav uspešen operni dan. Priporočamo!

opera14

Tekma poletja

tina

O plavalnem maratonu Šilo Crikvenica že nekaj let poslušam kar naprej. Kriv je tast, nekdanji jugoslovanski mladinski prvak na 200 hrbtno, ki pri svojih šestdesetih plus, razdaljo med Krkom in celino (3,5 km) še vedo preplava kot bi mignil.

Plavalec je tudi njegov sin Aljaž, ki si že leta prizadeva, da bi premagal fotra – v čemerkoli že. V družini Deu, v katero sem se poročila pred dobrim desetletjem, so vsi po vrsti ubrisani na tekmovanja. Tudi njih je pet in po mojem med sabo tekmujejo, odkar je shodili zadnji med njimi. Tekmujejo v vsem: v metanju pikada, košarki, kockanju, v tem, kdo bo prvi na Rožniku pa v badmintonu, smučanju na vodi, saltah nazaj, saltah naprej … tudi v raznih precej adrenalinskih zadevah, zaradi katerih je meni slabo (še posebej, ker že zdaj vem, da so se tudi moji sinovi precej vrgli po tej veji družine). Enkrat sem poskušala malo podpore pridobiti pri svoji tašči:

 

Jaz: Velči, a veš, da je šel Aljaž s kolesom dol s Kureščka 70 km na uro???!!!

Velči: Aja? No, jaz sem šla pa 74 na uro.

Toliko za ilustracijo

Kar se tiče plavalnega maratona, je šlo do letos samo za načrte, prejšnji četrtek pa smo Aljaž, Vital in jaz (Natan in Rožle sta bila v koloniji) že pred šesto zjutraj sedeli v avtu in se peljali proti Crikvenici.

Naši, oziroma Aljaževi, cilji so bili štirje:

1. priti do cilja
2. priti do cilja v uri in pol (kolikor je maraton odprt)
3. priti do cilja v manj kot uri in treh minutah (kar je tastov najboljši čas)
4. priti do cilja v manj kot uri

Prizadevanja, da bi dosegel vsaj prvi cilj, so se bolj konkretno začela na dopustu, ko je Aljaž vsak dan že na vse zgodaj plaval gor in dol po zalivu, nadaljevala na bazenu v Ljubljani in zaključila z premišljeno športno prehrano in psihično pripravo na tekmo, za kar sva skrbela Vital in jaz, ki sva bila spremljevalna ekipa in fen klub obenem. Aljaž je tako že na vse zgodaj pojedel zajetno porcijo špagetov in popil športni napitek z mešanico magnezija in ostalih vitaminov. Med vožnjo smo se umirjeno pogovarjali in držali pesti, da se na cesti ne bi pojavila kakšna neprijetna situacija, ki bi povzročila, da bi zamudili start.

Načrte nam je prekrižala šele gospodična, ki je z megafonom v roki, stala na škarpi poleg crikveniške rive in na ves glas oznanjala, da maraton ODPADE, ker preveč piha burja. Letošnji bi bil že 103., organizirali so ga med vsemi tremi vojnami, čisto nikoli še ni odpadel …letos pa … AH, NEEEEEEE, NO! Maraton je padel v vodo, Aljaž pa na žalost ne. Tako smo bili razočarani, da nimamo niti ene fotke. In nam ni preostalo drugega kot da gremo na plažo in tam preživimo zadnji letošnji dan na morju.

Voda

aljaž

Ne vem točno kako se  v vodi počutijo ribe, a prav daleč od podobnega počutja verjetno nisem. Ne vem od kje se je pri meni pojavila ta neskončna ljubezen do sobivanja z vodo, a še vsako poletje, ko nekako le prilezem do točke, kjer se morje stika s kopnim, začutim tako pobožno pripadnost oceanom in po drugi strani neustavljivo željo, da se zlijem z globino.

Voda ima več dimenzij in niso izmerljive z obalnimi merami in standardi. Voda ima zaradi svoje strukture moč oblivanja, zato se vsakič, ko se potopiš vanjo, popolnoma prilega telesu. Voda mi je vedno prav. Voda je vsakomur vedno prav. Voda drugače prenaša zvok in tresljaje, drugače pod vodo vidiš in drugače se – čisto po svoje – gibaš. Ampak najbolj od vsega, mi je pri vodi všeč to, da si lahko v trenutku sam. Ko je na površini morja ravna glazura, lepa in čista za znoret, je obenem tudi meja med tu in tam. Ko je na kopnem hrup, dretje in kaos, je pod vodo mir in tišina. En sam skok te še loči od paralelnega sveta, ki traja en dih. En skok, en dih, en drug svet. Verjetno imajo pri tem prste vmes Luc Besson, Jacques in Enzo iz Le Grand Bleu … v času adolescence neštetokrat viden film. Morda moj oči, ki je in še vedno neskončno uživa v vodi, plavanju in potapljanju. Predvsem njegovo večno (straho)spoštovanje do sile morja in do ljubezni, ki jo daje nazaj in te hrani s svojimi sadeži, če se do njega lepo obnašaš.

Torej grem pod vodo. Zajamem sapo in me ni več.

In glede na to, kako se je ljubezen do vode prelila iz ene generacije v mojo, se zdaj preliva naprej v naslednjo – zdaj so pod vodo že moji mladiči. In to tako intenzivno, da jim že rastejo škrge. Pri nas tako ali tako nikoli nismo preveč marali rokavčkov – otroci tako preveč plutajo in sploh ne vedo, kaj v resnici je voda in v kakšnem agregatnem stanju se ponuja. Zato so se od rane mladosti (neprostovoljno) potapljali, vedno čisto malo in vedno čisto toliko, da so morali zajeti sapo in se zbrcati nazaj na površino po zrak – sami … In … Letos sem imel prvič priložnost snemati pod vodo in posnel predvsem to, kako so iz neplavalcev postali vsaj plavalci s pomola (to pomeni skok iz pomola in 2m plavanja brez pomoči fotra). Zame so to dih jemajoči posnetki, zabeleženi enkrat in za vselej, edinstveni tudi zato, ker naslednje leto to sploh ne bo več fazon. Pozimi gredo v tečaj plavanja in bodo postali klasični plavalci.

Kamera se je na morju znašla čisto zares po naključju in je bila sposojena. Iz prvih »za foro narejenih« posnetkov se je izkazalo, da je to ena super zadeva in tako sem snemal kot utrgan. Torej za iste, ki vas zanima: Gre za Prestigio Roadrunner 700x. Kamera za zahtevne in malo manj zahtevne snemalce, za zahtevne in malo manj zahtevne pogoje. Več o kameri si lahko preberete tukaj.

Morski strip tedna

tina

Lahko samo trikrat ugibate, kdo se je spomnil tale strip. Drugače je pa vse nekako v tem stilu – veliko plavamo,lovimo velike ribe, veliko jemo, veliko spimo in se imamo veliko fino. LP vsem z morja!

IMG_1888

Tabornik naj bo!

tina

Čez vikend smo šli v Bovec, kjer je bil  Rožle na taboru.  Rod Sivega volka je praznoval  40. rojstni dan, zato so nas povabili, da skupaj z otroki preživimo njihov zadnji taborniški dan in jih nato odpeljemo domov. Če imaš tri otroke je vedno dobrodošlo, da katerega od njih nekaj časa ni, a ga kljub temu začneš pogrešati. Pa ne samo ti, pogrešajo ga celo drugi otroci, ne glede na to, da se sicer med sabo kar naprej nekaj pričkajo. Ko so se po desetih dneh končno zagledali, je bil to kar ganljiv prizor  – v takšnih trenutkih bratska ljubezen res ne pozna meja. Natan je nato ves dan kot senca sledil Rožletu, medtem ko so bile Vitalu bolj pri srcu prijateljice tabornice, ki so ga po taboru nosile štuporamo in ga bogato zalagale z bomboni. Kljub Vitalovim običajnim predstavam,  je bil glavna zvezda Rožle.

To je najin prvi dialog:

Jaz: No, Rožle, kako si se imel?
Rožle: V redu.
Jaz: Kaj ste pa kaj počeli?
Rožle: Šli smo na enodnevca in na dvodnevca.
Jaz: Kam pa?
Rožle: Ne spomnim se, neki na M …
Jaz: A še kaj?
Rožle:  Mami, zdele se res ne spomnim.

Mlajši bratje so čakali na ta trenutek...

Rožle in Natan sta čakala na ta trenutek…

 

...najmlajši pa na punce.…Vital pa na punce.

Potem nas je Rožle ves navdušen (bos) odpeljal petnajst minut hoje stran, do sklace, kjer se niso samo kopali, ampak so predvsem izvajali vratolomne skoke s te skalce, ki seveda ni skalca, ampak tri metre visoka skala, s katere si lahko skočil in čofnil v Sočo, ki ima trenutno ene 16 stopinj. Aljaž je skoraj zmrznil, že ko je samo stal v vodi in fotkal tabornike, ki so leteli dol. Vsak je skočil ene šestkrat, Aljaž pa samo enkrat, kar pomeni, da je bilo res mraz.

3

456

 

Leteči fotr 1

Leteči fotr 1

Leteči fotr 2

Leteči fotr 2

(več…)

Strip tedna

tina

Oba rada fotkava pa tudi piševa – včasih se to dvoje preplete in evo, imamo strip. Nekaj jih je še na zalogi, sicer pa ves čas sproti nastajajo. Bom poskušala vsak teden enega objaviti. Meni se zdijo kar smešni … prvi je tale frizerski.

IMG_2882

Fantje plavajo

tina

Pravzaprav plavata samo dva od njih, kar je še kar problem. Na dan, ko bosta splavala tudi ta dva, bomo imeli žur. Ne bomo praznovali zaradi njiju, ampak zato, ker bom od takrat naprej JAZ imela mir. Ne glede na vse mogoče vodne površine in globine v naši bližini, se bom lahko končno zleknila v ležalnik in v miru brala knjige. Z neplavalci se ukvarjam že deset let. In če bo sreča, je letos zadnja sezona.

Moji fantje se ne bojijo vode – ne glede na to, koliko so stari, razmišljajo v stilu, če ne morem nad vodo, bom šel pa pod njo. Vsak od njih je imel obdobje, ko je bil za svoje vodne podvige (videti) premajhen in ves čas se nama dogaja, da se kakšne gospe sprašujejo ‘čigav je pa ta?’

Imeli smo nekaj nesreč. Lani je na primer eden padel s pomola zavit v brisačo – bil je kot ena morska deklica, ki lahko miga samo z repom – nekaj tednov prej sem drugega vlekla iz Soče, ker je skočil za igračko, ki jo je odnesel tok. Kakšen nasvet? Naj jih privežem na štrik?

Ta mala dva sta zdaj v fazi, ko skočita v vodo, plavata pod vodo, zajameta sapo in spet plavata pod vodo. Aljaž se ne sekira, jaz sem pa v zvezi s tem še kar živčna. Fotke so posnete na bazenu Kodeljevo, kjer imamo čez poletje štant s palačinkami. Fantje so tam ves čas, jaz pa čim manj. Raje sedim doma in čakam, da pride čas za tisti žur.

Kodeljevo1Kodeljevo5 (več…)

Zadnji pozdrav s Cosma!

tina

To je uvodnik, ki je objavljen v zadnji številki Cosmopolitana. Nanj sem dobila res veliko odzivov – vzpodbudnih, ganljivih, vseh mogočih. In ker je moje slovo od Cosma, pravzaprav povod za to, da sem začela pisati svoj blog, bo že prav, da zadnji uvodnik najde svoj kotiček tudi tukaj.

Pride trenutek, ko je treba pritisniti zadnjo piko. Jaz bom eno od njih napisala že na koncu tega uvodnika. S Cosmom sem živela skoraj osem let, se vsak dan vračala v roza pisarno in ves čas razmišljala o vas, drage cosmo punce.

Spremembe se morajo dogajati – v službi, doma, med prijatelji, v življenju na splošno. Dajejo nam polet, energijo in pripomorejo k temu, da opazimo nove priložnosti. Ko se zaprejo vrata, sveže zapiha skozi okna, o tem smo na Cosmu prepričani. Danes se je za spremembe težko odločiti, zato je včasih fino, če te vanje prisilijo kar okoliščine. Morda šele potem začutiš, kaj vse zmoreš, in pravo veselje je, ko imaš končno možnost in čas razmišljati o čisto novih izzivih.

Ta roza cirkus

Preden sem se usedla k pisanju uvodnika, sem prelistala vseh osem zadnjih letnikov Cosmopolitana. To je osem res debelih knjig, v katerih je, če izračunam na hitro, več kot 10.000 strani cosmo vsebine – vse to smo ustvarili v osmih letih! Vzelo mi je nekaj ur, saj sem marsikateri članek spet prebrala in se nasmejala, predvsem vsemu tistemu, kar smo ušpičile skupaj s puncami. Recimo imenom koktajlov, ki smo jih mešale na eni od cosmo zabav – poligatanka je bil med najbolj popularnimi, brezalkoholni vozmopolitan pa pravzaprav najmanj, čeprav je bil naš namen dober. Pa treningom plesa ob drogu in spet drugim, ko smo plesale v petkah. Pa tečaju kuhanja, na katerem smo skuhale veselo rižoto, in tečaju jadranja, ko smo jadrnico lastno ročno spravile od Izole do Pirana in nazaj, čeprav nobena od nas takrat ni vedela, kaj je bum. In vseh zabav, sploh tiste, ko smo moške ritke ciljale z vodnimi baloni. Pa Ski Openingov in Tekov v petkah, ki so v tem času postali tako popularni … Res, luštno je bilo biti del tega roza cirkusa!

(več…)

Mini riba iz Koseškega bajerja

tina

Čez vikend sta šla Natan in Vital z babi na vikend, Rožle se je pa že v soboto vrnil od dedija. Da smo doma samo trije od petih, se zgodi redko, ampak kadar se, se do tistega, ki je z nama, vsaj poskušava obnašati kot da je edinček. Problem družin s tremi otroki je tudi ta, da tri ni deljivo z dve. Že res, da tudi ena ni, ampak to je druga zgodba. Če imaš edinčka, se oba starša ukvarjata le z njim, če imaš dva je ena na ena, pri treh pa …ne moreš se razdeliti na tretjine. Večino časa si torej še kar zmešan – ne samo ti, ampak tudi otroci. Zato so situacije, kot je bila nedeljska, za vse nas zelo dragocene.  Rožletu sva tako rekla, da si lahko izbere, kaj bomo počeli.

Rožle: Gremo lovit ribe na Koseški bajer!
Aljaž: Sori, ampak jaz ne bom lovil rib, to sem ti že povedal. A ne bi šla mal na koš metat?
Rožle: Pa dej no. A nisi reku, da lahko kar hočem?

In sva šla sama. Na najin prvi ribolov. By the book, seveda. V Cvičku sva kupila dovolilnico za eno palico (12 evrov!), šla en krog okoli bajerja, prijazno poklepetala z ribiči in se parkirala na prosto klopco na drugi strani.

1

(več…)

Tina in fantje na krvavicah (brez Tine)

aljaž

To, da sem pogosto sam s tamalima, je ustaljena praksa. Moje animacijske sposobnosti in cirkuške vrline kot protiutež šolskim obveznostim, ki jih pri Rožletu kontrolira Tina. Onadva naloge, zvezke, teste (kadar je šola) … mi trije pa rokenrol in juhu! na polno… Kam pa tokrat? Pojma nimamo – gremo v partizansko bolnišnico Krvavice?

Natan: A so tam partizani?
Jaz: Ja – ranjeni, pa Nemci jih lovijo.
Vital: A majo puške?
Jaz: Majo, itak.
Natan (skeptično): A zdele so tam?
Vital: Ma dej, Natan, gremo že!!!
Jaz si pa mislim: Kako zaboga se bom izvlekel iz te nakladancije?

Šprint traja točno 3 sekunde, ker se potem pot obrne skoraj navpično in zato že rineta po vseh štirih. Vnema popusti, partizani so še daleč. Na pomoč pride oznaka Območje medveda (to mi deli!) in začne se debata o medvedu in njegovem apetitu, zato govorimo tiho, da nas ne požre. Takoj za ovinkom, ki mu Natan da ime Strela mk vin, je kolesarska downhill proga, ki seka stezico po kateri hodimo in včasih nelogično izgine – verjetno tam letijo po luftu. Kolesarje ves čas menjata za motoriste, čeprav jima razlagam, da z motorjem ne smeš v gozd.

1

(več…)

Fotosešn

tina

Glede na to, da je to blog o naši družini (glej zavihek O nas) se mi je zdelo ključno, da se v prvem postu predstavimo tudi s takimi lušnimi družinskimi fotkami. Aljaž je po izobrazbi sicer fotograf, ampak precej neuporaben, če mora biti na fotkah tudi on. Na piknik v Tivoli smo zato povabili Francoisa – mojega svaka in ljubiteljskega fotografa – da bi naredil nekaj fotk , na katerih bomo najbolj mi.

Tina-in-fantje-01

Tina-in-fantje-02

 

Otrokom ni bilo najbolj jasno, kaj se dogaja:

Natan: Mami, kaj je to blok?
Jaz: Ne blok, blog.
Natan: Aja? No, kaj je to?
Jaz: To je taka revija, samo da je samo o nas in da je na internetu.
Natan: No, potem pa lahko slika.

Tina-in-fantje-03

V Tivoliju je bilo ene 35 stopinj in otroci so bili temu primerno sitni. Poleg tega smo bili vsi lačni in so zato moji načrti, da je hrana za dekoracijo, majice pa ostanejo čiste, takoj padli v vodo. To pomeni, da na fotkah večinoma jemo, mižimo, grdo gledamo ali padamo po tleh. Načrt je bil, da se otroci zabavajo z raznimi rekviziti in so kjut, ampak se jim ni kaj dosti ljubilo. Pet ljudi, od katerih so trije otroci, je praktično nemogoče posneti tako, da je fotka ok, se opravičujemo. Žal je najlepša tista, na kateri je Vital od zadaj, je pa res, da smo to mi.
Tina-in-fantje-04

Tina-in-fantje-05

Tina-in-fantje-06

 

Tina-in-fantje-07
Tina-in-fantje-08Tina-in-fantje-09

Tina-in-fantje-10

Tina-in-fantje-11

 

Tina-in-fantje-16

Fotografije: Francois Friderich

Fotosešn, 2.del

tina
Ko smo pregledali fotke iz

 

Ko smo pregledali fotke iz Tivolija, smo ugotovili, da ni niti ene takšne, ki bi bila primerna za našo predstavitveno. In je sledil fotosešn, 2. del. Ni bilo ne časa ne energije, da bi šli spet v Tivoli, zato smo vzeli modro klopco od babi in jo postavili za hišo. Aljažu se je zdela malo prenizka in jo je podstavil z dvema cegloma. Otrokom se je vse skupaj spet zdelo še kar čudno:

Rožle: Zakaj si dal pa klopco sem gor?
Aljaž: Da se bomo slikal.
Rožle: A spet? Ja, zakaj pa spet? (oči gredo okol)
Aljaž: Tiste fotke od zadnjič niso bile ok.
Rožle: (oči gredo spet okol) Ja, no, ampak povej mi, zakaj si dal klopco gor?
Aljaž: Da bo lepše ozadje.
Rožle: Aja?

Tina-in-fantje-12Potem sta se morala z Vitalom usest vsak na eno stran klopce, za probo. Vitalove oči niso šle okol, ker še nima te navade, ampak počutil se je pa neki v tem stilu.

Tina-in-fantje-13Lokacija.

Tina-in-fantje-14

Aljaž: A bo dež?
Rožle: A bo že konc?
Natan: Jaz sem lačen.
Vital: A grem lahko spat?
Samo jaz se trudim. Spet.

Tina-in-fantje-15No, na koncu smo vseeno našli fotko, na kateri se sami sebi zdimo ok. Manca je sicer rekla, da smo mal Neckermann, ampak druge RES ni. Važno, da gledamo v kamero, čeprav ne v tisto, ki nas slika.

Fotografije: Metod Novak