• Spoštovani g. Zlatko Zahović!

    Danes mineva natanko sedemnajst let od legendarne tekme med Jugoslavijo in Slovenijo na bežigrajskem stadionu. V 94. minuti smo bili priča prostemu strelu, ki je prišel v zgodovino.

    Gotovo se ga spominjate – vzeli ste zalet in v zadnjih sekundah tekme brcnili žogo v mrežo. Popolnost nogometne igre. Izenačenje na 1:1 in pomembna točka za uvrstitev Slovenije na svetovno prvenstvo. Slaba dva meseca kasneje ste ponovili vajo in sredi Beograda, prav tako proti Jugoslaviji, z enako popolnostjo nogometne brce izvedli kot, ki ga je s strelom z glavo v zadetek spremenil Željko Milinović. Spet točka in dodatne kvalifikacije, ki so Sloveniji popeljale na svetovno prvenstvo. Noro.

    Spoštovani g. Zlatko Zahović, pred približno pol leta sem, tako kot danes, sedel pred praznim računalniškim ekranom in razmišljal, kaj naj napišem. Želel sem urediti misli, preden se domov vrne najmlajši sin in izve najslabšo možno novico – ne bo več igral nogometa.

    Ta dan sem od kluba, pri katerem je ravno začel trenirati, po pošti prejel zajeten kup papirjev, ki bi jih moral izpolniti in podpisati, če bi želel, da nadaljuje s treningi.

    Šlo je za obrazce za registracijo igralca, napotnico in račun za zdravstveni pregled, nekakšen podatkovni list, naročilnico za opremo, ki jo mora igralec nositi na tekmah in verjetno še za kaj.

    Spoštovani g. Zlatko Zahovič – ne pozabimo, da govorimo o osemletnem otroku in ne o profesionalnem nogometašu oziroma nekom, ki je na poti, da to postane. Govorimo o otroku, ki pri svojih letih pojma nima, kaj pomeni beseda registracija.

    Med naborom obveznih artiklov me je najbolj zmotila hotelska trenirka. Namig je bil jasen: če ne kupim trenirke, ki je glede na svoje ime verjetno namenjena preživljanju časa v hotelu (?), se bo moral sin posloviti od igranja nogometa v klubu. Ali po besedah trenerja, ki sem ga poklical, da bi vprašal, v čem je finta: »Igralci (=osemletni otroci) na tekmah ne morejo izgledati kot Indijanci.«

    Razen kot zunanji opazovalec izkušenj s klubskim nogometom nimam. Kot otrok sem igral košarko, tako kot jo je kasneje tudi starejši sin. V njegovem in mojem klubu ni bilo ne duha ne sluha o hotelskih trenirkah. Nikoli nam niso rekli, da je nakup česarkoli obvezen. Otroci so pred tekmo dobili klubske drese, ki so jih po njej vrnili. To je bilo to.

    O nogometu radi govorimo kot o najpomembnejši postranski stvari na svetu. Do tega, da gre za šport, ki ga brcajo za vsakim vogalom sveta, ga je pripeljalo tudi dejstvo, da zanj potrebuješ samo žogo in dva gola.

    Pa jih res?

    Začenši z najmlajšimi selekcijami klubi staršem zaračunavajo visoko vadnino, ki jo je treba poravnati tudi med poletnimi počitnicami, ko otrok treningov sploh ne obiskuje. Otroke tlačijo v hotelske trenirke z logotipi sponzorjev na hrbtu in od njih pričakujejo, da bodo vsi poštirkani paradirali gor in dol po igrišču. Treningi in tekme so na petek in svetek.

    Na drugi strani se mularija razpravlja samo še o tem, kakšne kopačke ima kdo, in dres katerega svetovnega nogometnega zvezdnika je obvezna oprema pod hotelsko trenirko. O nogometu ne duha ne sluha.

    Spoštovani g. Zlatko Zahovič, kakšnih 100 metrov od naše hiše je novo nogometno igrišče. Postavljeno je ob gozd na vrh hriba, od koder je prekrasen razgled na okolico in ljubljanski grad. To je idealno igrišče, kjer bi lahko otroci svoje dneve preživljal ob brcanju žoge in druženju z vrstniki. Oblečeni bi bili v reklamne majice, ki bi jih njihovi očetje dobili za poslovna darila in na katerih bi pisalo Termotehna. Bili bi umazani, potolčeni in strgani, njihove roke bi bile črne, usta pa suha od žeje. Proti večeru bi posedali na žogah in se menili o puncah, ki bi jih gledale izza žične ograje. Ko bi jih zvečer starši končno spravili domov, bi izčrpani popadali v postelje in zaspali kot ubiti. Z žogami pod pajsko. Tistimi, ki jim jih je pred pol leta prinesel dedek Mraz.

    Če bi ti otroci dobili priložnost, bi s kakšnih 10:0 nabrisali šminkerje v hotelskih trenirkah. O tem sem prepričan.

    Pa še nekaj zagotovo drži – nobeden od igralcev z igrišča ob gozdu ne bi nasprotniku med tekmo spustil čelne, ne bi mu pljunil v obraz niti ne bi brutalno zbrcal na tleh ležečega igralca. Njihovo moštvo ne bi pelo ustaških ali izvajalo nacističnih pozdravov. Igralci svojih prstov ne bi porivali v oči trenerja nasprotnega moštva ali celo premlatili lastnega navijača.

    Spoštovani g. Zlatko Zahović, teksta mi pred pol leta ni uspelo napisati do konca. Nekaj je manjkalo.

    S težkim srcem sem odpovedal treninge in mali je bil žalosten. V meni pa je ostalo seme dvoma, češ, kdo sem, da sejem grozo v otroška srca? Res nimam toliko empatije, da bi razumel, kako hudo mu je? Sem se pravilno odločil? Kaj pa, če bi postal dober nogometaš?

    Manjkal je zaključek – manjkala je zadnja žoga. Manjkala je 94. minuta.

    Spoštovani g. Zlatko Zahović, na tem mestu se vam iskreno zahvaljujem. Prav vi ste pred tednom dni brcnili zadnjo žogo, ki sem jo potreboval.

    Preberi vse

ZADNJE OBJAVE