Študentje naj se naučijo kuhati, ne pa da po gostilnah jejo (nezdravo) hrano

Zadnjič sem hotela na kosilo v restavracijo blizu pisarne, kjer delam. Gre za restavracijo srednjega cenovnega razreda, v kateri je v času kosila težko dobiti prosto mizo, ker takrat tam sedi vsaj 100 ljudi, mlajših od 25 let.

Dialog je potekal takole:

Natakar: “Gospodična, saj ste študentka, a ne? Malo bo za počakat.”
Jaz: “Hvala za gospodično, za študentko pa sploh, ampak diplomirala sem pred 15 leti, poročila pa sem se pred 14. Čez pol ure imam sestanek. Koliko je torej za čakat?”
Natakar: “Glejte, tamle je vrsta. Lahko pa jeste za šankom.”

Po mojem bi lahko gostilne, ki imajo več prostorov, enega namenile študentom, druge pa delovnemu ljudstvu. Ali vsaj obratno.
Ampak študentje so dragoceni. Na račun bonov gostinci vsako leto zaslužijo približno 14 milijonov evrov državnega denarja.
Smernice za študentsko prehrano
Razen tega v smernicah o študentski prehrani črno na belem piše, da je prostore, namenjene uporabnikom subvencionirane študentske prehrane, prepovedano ločevati od drugih prostorov. Pa da mora imeti študent za uživanje vsakega obroka dovolj časa. Pa da morajo biti obroki ponujeni v okolju in na način, ki vzbuja pozitiven odnos do prehranjevanja.
Le zakaj takšne kvasijo? A se bojijo, da bojo študente zaprli v klet?
Še dobro, da imam službo, ki jim omogoča subvencionirano prehrano. Pa hvala, da lahko jem za šankom — čeprav prispevam tudi za vse tiste štedilnike in piskre v študentskih domovih, ki jih nihče ne uporablja.

Študentska prehrana po moje

Po mojem bi morali študentje jesti v študentskih menzah v bližini fakultet. Pa še to samo v primeru, če med predavanji ne bi imeli časa iti v svoje študentsko domovanje in si lastnoročno skuhati kosila. Lahko pa bi si ga zjutraj pripravili doma in ga nesli na faks.

Tako bi jaz uredila študentsko prehrano v Sloveniji. Pa ne zato, ker zaradi študentov včasih jem za šankom. In tudi zato ne, ker bi se mi zdelo, da gre za njihove prazne želodce preveč denarja.

Živilske karte

Ne zdi se mi skratka primerno, da visijo po (zanič) gostilnah in da jim mi to omogočamo. Po mojem bi si morali večino obrokov, ki jih pojejo, pripraviti sami. Študentska leta so namenjena tudi osamosvajanju in navajanju na to, da se v življenju moraš znajti sam.
Če že subvencioniramo študentsko prehrano, bi namesto bonov predlagala uvedbo živilskih kart, s katerimi bi študentje kupovali hrano v trgovinah po ugodnejši ceni.
Bojim se namreč, da preveč 18-letnikov ni sposobnih iti v bližnjo samopostrežno, si v okviru omejenega budgeta kupiti primerna živila in iz njih v doglednem času pripraviti okusen obrok.
Še bolj pa sem prepričana, da tega niso sposobni ponavljati iz dneva v dan. Namesto tega od ponedeljka do petka jejo piščanca gombao za 4,37€ doplačila, če že nimajo časa, da bi šli v staro Ljubljano na suši. Čez vikend jim pa mama kuha govejo juhco.
V nobenem primeru jim ni treba pomiti posode, niti razmišljati o tem, kaj imajo sploh v hladilniku.

Jem zdravo, študiram s polno paro

Študentske bone imamo za to, da finančno pomagamo študentom. Ampak to je samo en del zgodbe. Subvencija je tudi za to, da študentje jejo zdravo. Obstajajo namreč zelo točno določene smernice zdravega prehranjevanja z jedilniki, ki jih morajo upoštevati vsi, ki v svojih lokalih gostijo študente.
Iz teh papirjev je razvidno, da mora biti vse natančno izračunano. Ne samo, da mora biti obrok sestavljen iz treh hodov — pri čemer je izrecno poudarjeno, da pitna voda ni hod —, ampak so točno določene tudi količine beljakovin in ogljikovih hidratov ter sadja in zelenjave.
Skratka, študentom ne samo ni treba kuhati, temveč jim tudi ni treba razmišljati o tem, ali jejo zdravo. Vse dobijo na pladnju.

Pizza? Pohan sir? McDonald’s? Dober tek!

Ampak nekaj vseeno ne štima. Na seznamu več kot 240 gostinskih lokalov, ki v Ljubljani ponujajo študentsko hrano, je na desetine pizzerij. Nanj so uvrščeni vsi McDonaldsi. Najbolj popularen študentski obrok je pa še vedno pohan sir s pomfrijem.
Veliko je razlogov, da so študentski boni fajn, ampak veliko je tudi tistih, ki pravijo, da niso. Meni se zdijo ti drugi pomembnejši. To, da je treba naučiti otroke, kako se kaj skuha, je pa itak jasno.

Vaši komentarji

  1. Kot študentka lahko povem, da je kar prav, da so v smernicah dodali še te na prvi pogled res banalne zadeve. Še dve leti nazaj si bil kot študent postrežen kasneje od vseh ostalih, čeprav si prišel prej, ponekod so te takoj ali pa kar med obrokom prestavili na drugo mizo, češ da je tista pač za druge goste, odnos natakarjev pa se je poslabšal takoj, ko si rekel, da ješ na bone.
    Povsem pa se strinjam, da bi si študent v glavnem moral kuhati sam, zato so živilski boni res super ideja. Vendar pa je vsaj na našem faksu običajno tako, da si tam cel dan, vmes imaš pa recimo 2-urno pavzo, zato nekako moraš poiskati restavracijo (menza ni odprta cel dan) nekje v bližini faksa, če nimaš ravno te sreče, da živiš čisto blizu in si greš lahko kaj sam skuhat. Problem bonov zato vidim le v tem, da smo se študenti razvadili in bone koristimo več kot bi bilo zares potrebno.

  2. To se še posebej izzide, kadar imaš predavanja in vaje čez cel dan (ali vsaj večino dneva, končaš pa, ko je čas že za večerjo), vmes pa kakšno uro prosto, da lahko skočiš nekaj pojest v najbljižjo restavracijo.

  3. Kako zelo se strinjam z napisanim! V študentskih letih sem si sama vedno kuhala in le izjemoma šla jesti v menze ali gostilne v bližini doma za malo spremembe 🙂 McDonald res ni niti malo približek zdrave prehrane, čeprav tudi picerije niso veliko boljša izbira pa vendarle..

  4. V svojem blogu pišeš, da si prepričana, da si študentje več dni zapored niso zmožni sami pripraviti obroka.
    Ti povem zakaj?
    Ker niso vsi faksi hobifaksi. Ker imamo nekateri predavanja in obvezne vaje do osmih zvečer, z enournimi pavzami vmes. Kako naj iz faksa pridem domov v največji prometni konici, skuham obrok, pojem in grem nazaj na faks (ki ga nimam povsem pred vhodom). Ne gre, res ne. Lažje je it nekam jest, kjer ti za plačilo nekdo skuha, nekdo pospravi mizo, nekdo pa še pomije posodo.

    Popolnoma neutemeljen zapis …

    1. Doma si skuhas dan prej, prineses s sabo in pogrejes v kaksni mikrovalovki. Ce ne pa solata in sendvic, sadna solata, rizota, tud susi se da doma nardit. Zivim in delam v Londonu, sem na univerzi, bonov ni, restavracije ne mores koristit vsak dan ker bankrotiras – torej, nosis s sabo. Poleg tega, da si cel dan na faksu do njega ne prides pes ali s kolesom, vozis se cca 1 uro v eno smer in ko prides domov ob 9h zvecer na pol crknjen kuhas gombao piscanca in s sabo neses vrecko Uncle ben’sa da bos mel topel obrok. Drugace je menza na faksu, ampak je hrana sicer dobra a mizerno male porcije. Vcasih ko res nimam casa, jem tam, drugace nosim s sabo. In nesem vse – zajtrk, kosilo in vecerjo. Da se, da…zapis je cisto utemeljen.

Dodaj odgovor za BK Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja