Takrat sem imela enega majhnega otroka in čisto frišno službo na Cosmu – časa torej nič, izgovorov pa ves čas en kup. Jasno je bilo, da se moram odločiti za vadbo, ki se ji ne bo mogoče kar tako izogniti. In sem začela trenirati s Tadejem, ki me je trikrat na teden ob sedmih zjutraj (brez pardona) čakal v bližnjem fitnesu. Ko sem šla prve nekajkrat, sem lahko naredila eno skleco, ene tri počepe, tekla sem pa lahko največ 5 minut skupaj …skratka švoh, švoh, švoh! Tadej se je križal (hvala bogu ne pred mano), jaz sem pa sopihala in sopihala, ampak nisem obupala, čeprav je bilo na začetku tako težko, da sem šla včasih zaradi utrujenosti kar prej iz službe. No, ampak čez ene štiri leta sem pretekla svoj prvi polmaraton, včeraj pa četrtega. Zahvala gre meni, pa tudi Tadeju, ki me je dobesedno premaknil s kavča.
Zdaj tečem, ker je to čas samo zame. En tak fin pobeg od fantov in vse kolobocije, ki jo imam v življenju. Na Ljubljanski maraton grem -rada, čeprav sploh ne maram množičnih zadev. Ampak maraton je druga zgodba – toliko veselja in dobre volje na enem mestu zadnje čase malokrat doživiš. Res je filing, ko greš pod mostičkom čez štart, gor pa razbijajo The Stroj, pa vsi tisti navijači in pleh bande po ljubljanskih ulicah. Saj je bilo težko – letos sploh, ker je moj gleženj še vedno rahlo zvit – ampak jaz sem zraven vseeno kar malo poplesavala. Tekla sem počasi in skoraj ves čas z dvema gospema, ki sta imeli oblečeni majici z napisom Nodol – gibanje za življenje … super tempo sta držali. Si nisem mogla kaj, da ju ne bi na koncu prosila za fotko:).
Bravo, Tina! Letos me je angina položila, da se nisva srečala, drugo leto pa zagotovo!
Oh, škoda, jaz sem pa videla Zija ob progi in sem bila prepričana, da zate navija. Upam, da ni bila prehuda angina. Pozdravi se!
Tinka, ko se spočiješ, pa priteci še meni v objem! 🙂 Pozdravčki.
Pa sem res razmišljala o relaciji Vrhovci – Sostro, samo eno dobro traso moram pogruntat:)
čim več takšnih “pobegov” naj bo….in z njimi sladkih vrnitev 🙂 juhhhhuuuu, pa imaš spet enega v žepku !
Tina, toliko, da boš vedela ;)! http://www.sasagercar.com/2013/11/05/run-forest-run-ali-kako-sem-postala-polmaratonka/
Oh, Saša, čisto sem počaščena, če sem imela res kaj zraven pri tvojem podvigu … pa super blog imaš:)
Častna (pol)maratonska! Tudi tvoj je odlicen!
Tina čestitke! Tudi meni predstavlja tek pobeg od “ponorelega sveta” ko sem lahko sama s svojimi mislimi, skratka sama s seboj. Vrnem se vedno prerojena, dobre volje in novih idej. Teka sem se oprijela zato, ker si urnik vadbe lahko prilagajam sproti, kar mi ob službenih in družinskih obveznostih veliko pomeni. Imam pa zelo dobre navijače, ki me spodbujajo in se veselijo z mano vsakega mojega večjega podviga (beri daljša in zahtevnejša pot). srečno še naprej.