Slaba ocena lahko prinese več dobrega kot dobra

Letos imamo prvošolca, kar pomeni, da sem pred nekaj dnevi po petih letih spet sedela na najmanjših stolih, ki jih premore šola, in na roditeljskem  1. B poslušala učiteljico, ki je razlagala vse pomembne podrobnosti za štart v novo in prvo šolsko leto.

Za nas ‘ta stare’,  nič novega. No,  razen tega, da ima letošnji  1. B svojo spletno stran, na kateri bomo starši in tudi otroci našli vse sorte informacij v zvezi s poukom, športnimi dnevi, raznimi akcijami, prireditvami na šoli … pa verjetno tudi novice a la ‘otroci imajo uši in tudi ‘otroci imajo ŠE VEDNO uši!’.

Razredna stran je nastala na pobudo učiteljice, oziroma njenega najstniškega sina, ki je mami stran postavil in ji očitno zabičal, da to pa res mora imeti. Ne vem, kako je na ostalih šolah, a zame je to kar velik napredek. Moji otroci do sedaj namreč še niso imeli učiteljice, ki bi ji bilo mogoče poslati elektronsko sporočilo! Nekoč smo starši od ene sicer izprosili elektronski naslov, a nam je zraven povedala, naj ji raje ne pišemo preveč  in da ima opravičila in obvestila še vedno raje na papirju. Glejte, pravzaprav si zelo želim, da je to slučaj. Ker je res čudno,  da dandanes en cel sektor ne komunicira po elektronski pošti. (Spodaj je možnost komentarjev – vesela bom vsakega, sploh pa tistih, ki bodo kazali, da ni tako. )

Pravzaprav niti nisem imela namena načenjati te teme, dokler nisem danes zjutraj prebrala kolumne Sama Ruglja, ki opisuje drugo skrajnost. Gre za elektronske redovalnice iz katerih lahko starši, še preden šolar sploh prestopi domači prag, izvemo, kakšno oceno je tisti dan dobil. Mene ob tem kar zmrazi. To je tako kot bi šef svojim podrejenim lahko bral misli – zgodi se vam na primer, da nekaj zafrčkate, pri čemer zelo dobro veste, da boste morali zadevo popraviti, se o njej pogovoriti z nadrejenimi in še kaj,  a še preden ste dobro dojeli, kaj se je zgodilo, kaj šele naredili načrt, kako se vsega skupaj lotiti, vaš šef že vse ve! In to vedno. Takšna kontrola vas ni doletela zato, ker ste do sedaj zamočili veliko projektov, ampak je enostavno predpisana, velja od vašega prvega projekta dalje (razen, če imate kul šefa, ki se je samoiniciativno odločil, da bo izklopil knof za branje misli).

Takšno možnost imamo na srečo tudi starši  – lahko se ne naročimo na e-redovalnico. Morda vsega skupaj niti ne bi registrirala kot problem, če moj šestošolec  še nikoli ne bi zatajil slabe ocene. Pa jo je, hvala bogu. In je šel skozi vse faze: najprej je slabo oceno dobil (in se je slabo počutil), potem zanjo en dan ni povedal (in se je počutil še slabše), potem sem ga vprašala, če je učiteljica že vrnila popravljene teste, in ker je zanikal, se je počutil še slabše. In tako naprej, dokler ni zbral poguma (veliko poguma, mnogo več  kot bi ga potreboval prvi dan) in načel teme. Ko je povedal, si je vidno oddahnil in bil hkrati  še kar presenečen, ko sem mu povedala, da slaba ocena nima nobene zveze in da je problem čisto drugje. Seveda vsi, razen otrok, vemo, kje.  In zdaj se sprašujem, kako za vraga bodo, ob vseh teh mehanizmih kontrole, to izvedeli, začutili pravzaprav?

Ko sem hodila v srednjo šolo, starši niso imeli pojma, kakšne ocene imam. Na koncu šolskega leta sem domov prinesla spričevalo, ki sploh ni bilo briljanto, a starši tudi naslednje šolsko  leto o mojih ocenah niso vedeli nič. To se jim enostavno ni zdelo nekaj, kar bi pri mojih šestnajstih plus morali ali hoteli imeti pod kontrolo. Kljub temu sem bila na koncu pri maturi kar ok in kar je še bolj pomembno, skozi gimnazijo sem tudi ugotovila, da  preprosto moram biti ok. Sprašujem se, kje je danes ta old skul moment?

Nora hajka za ocenami me skrbi, v bistvu me kar malo živcira. Včasih slišim mame, ki govorijo v množini: ‘Pri matematiki smo dobili dve, pri angleščini pa tri, pojma nimam, kako bomo to popravili. Kaže, da ne bomo odlični.’ Ocene  niso naše, ampak so od otrok. In morda je prav, da včasih ne vemo, kakšne so. Potem se zgodi! Slaba ocena lahko prinese več dobrega kot dobra.

Vaši komentarji

  1. Živjo 🙂 Stara sem 33 let, učila sem sicer samo eno leto (na gimnaziji), a komunikacije brez e-pošte si ne predstavljam! Itak, da smo bili z dijaki ves čas na vezi, pa če so pisali ob 10h zvečer. Saj sem ves čas priklopljena na net! Tako bi moralo biti pri vseh učiteljih/profesorjih, vsaj po mojem. (OK, eni pač ne preverjajo e-pošte tako pogosto kot jaz, ampak vsaj v enih dveh urah se pa spodobi odgovorit.)

    Druga stvar – podpis pod zapis! (In pohvale za blog, na splošno berljiv in simpatičen.)

    Da bi bilo še več tako razumnih staršev! 🙂 Pa uspešno šolsko leto želim nadebudnežema 🙂

    1. Jerneja, saj pravim, verjetno je res slučaj. Rožle je imel do sedaj večinoma starejše učiteljice, ki pač niso vajene mejlov in vsega tega. Je pa verjetno način komunikacije odvisen od učiteljice – ravnatelj se v to verjetno ne spušča in potem se odloči vsaka po svoje. Se mi pa tudi zdi, da nočejo biti tako ažurne, ker želijo popoldne mir. Letos že imam mejla od obeh razredničark, tako da, stvari se spreminjajo. Pa hvala za lepe želje!

      1. Povem ti, da se ravnatelj mora spuščati tudi v to. Pri nas je branje mailov mus tudi za starejše učiteljice. Pravzaprav se ne spomnim nobene, ki bi ne brala pošte. Je pa trajalo nekaj časa.
        Se pa z zapisanim povsem strinjam. Otrokom je treba pustiti dovolj prostora in odgovornosti. In nič ni narobe, če ga kdaj polomijo. Vsi smo ga lomili in ga še vedno polomimo. Narobe je le, če se iz napak nič ne naučijo (naučimo). Pa lep pozdrav!

  2. Nimam (še) izdelanega stališča, ampak se zelo strinjam z napisanim. Pravzaprav mi je zelo blizu tvoj pogled na vzgojo otrok, zdrava mera razuma in samokontrole:) in old skul pogled na svet.
    Veliko bolj pomembno bi se mi zdelo, da bi moja hcerka nekega dne prinesla šus ali dvojko iz matematike, ker se pač ni učila, in bi ob tem razvila primerno mero odgovornosti in tudi sekiranja, kot pa da jaz njo sedim vse dneve in skupaj “vadimo in se učimo” za petke in stirke.
    Ne bom je silila, da ima ohinsploh super ocene; zelim pa si, da bi predmete izdelovala po svojih najboljsih zmoznostih, da pač da vse od sebe; tudi ni nujno, da zmeraj.
    in srcno upam, da ne
    bom
    vedela za vse ocene in aktivnosti.
    Tudi moji starsi niso, pa sem še kar okej izpadla:)

    1. Meta, res si ok izpadla in ta mala bo zagotovo tudi:), se ji že zdaj vidi. Je pa res, da dokler nisi v tem, težko veš, kako boš odreagiral. So stvari za katere sem bila prepričana, da mi pa tega ne bomo nikoli, zdaj je pa zgodba precej drugačna. Zato se trudim, da ne bi preveč pametovala, ker res nikoli ne veš. Izkušenj s srednejšolci na primer še nimam – kaj pa vem, kaj se bo zgodilo? Ocen na tak način sigurno ne bom preverjala, ampak čisto možno je, da si vse skupaj preveč preprosto predstavljam. Bi bila prav vesela, če bi se javil kdo, ki ima otroka srednješolca in povedal svoje mnenje. Da nam vsem razširi obzorja (kar je na nek način tudi namen tega bloga).

    1. Ja, verjetno res. Potem pa od profesorjev na faksih slišimo, da se današnjim študentom nič ne da, da ni samoiniciativnosti, niti radovednosti … vaj tako slišim od kolegov, ki pedavajo na fakultetah. Kot bi imela ta angažiranost staršev nasprotne učinke.

    1. Hoj, Karmen … ma ja, se trudim:). Tako kot vsi, verjetno. Blazno me firbec matra kakšna bo razlika med mojimi sinovi in tistimi, ki jih bo mama vpisala na faks. Če samo pomislim, da sta šla Rožle (6.r.) in Natan (1.r.) prejšnji teden dvakrat sama z avtobusom v šolo … tukaj se začne pa da vidimo.

  3. Hoj! Saj vem, da si mamica in nimaš veliko časa, ampak res pogrešam malo rednejše objave na blogu. Zelo rada berem tvoja stališča in mi je blizu tudi tvoj stil pisanja, zato bi si večkrat želela kakšen prispevek.
    Sicer še nisem mamica, tudi še nisem čisto prepričana, če kdaj bom, ampak moram reči, da mi je branje tvojih postov kar malo odprlo oči glede vzgoje. No, mene so starši vzgajali malo prestrogo, kar zadeva ocen (kazen za vskao štirico, npr. prepoved treninga jahanja, ki sem ga oboževala, hkrati pa nikoli nagrada za petice, seveda zato, ker se učim zase :D). No, zdaj študiram in moj študij sicer sodi med zahtevnejše, ampak te vzorce iz otroštva vlečem za sabo in se ob vsakem neuspehu poskušam podzavestno samokaznovati s prepovedjo uživanja življenja, hkrati pa se ob uspehih sploh ne veselim, samo odleže mi in razmišljam o naslednji dolžnosti, ki jo moram izpolniti. In mislim, da veliko ljudi takšne vzorce potegne za sabo in znajo pripeljati tudi do kakšnih patologij v odrasli dobi. Tako da bo držalo, zmernost, zaupanje in predvsem veliko razuma je ključ do uspešne vzgoje.

  4. Nam ravnateljica vsako leto na skupnem delu roditlpeljskega pove, da eredovalnico sicer imajo in jo lahko kupimo, lahko je pa ne. In da je iz vseh zgornjih razlogov niti ne rabimo. Jaz se z njo strinjam, paketa za dostop nisem kupila, pogledam pa v brezplacni del za kaksne dogodke na soli – ker sem firbec in da vem, kaj se kaj dogaja. Ampak samo ko se spomnim. V gim. nam je ravnateljica povedala, da eredovalnice nimajo in je ne bojo imeli, ker hocejo tripartitno komunikacijo. In smo se vecinoma tudi na svetu starsev strinjali. Kaj naj ti recem? Nekateri imamo sreco, da sami odlocamo, kako bomo vzgajali otroke. Otoh – nekateri otroci nimajo srece in njihovi starsi sami odlocajo, kako bodo vzgajali svoje otroke 😉 Vsaka dobra stvar ima svoje slabe plati in vcasih, kot npr. pri ocenah, ima kaksna slaba stvar svojo dobro plat ali posledico.

    1. No, tega pa sploh nisem vedela, da je to storitev treba celo plačati, kar kaže na to, da tukaj nekdo še služi (in to preko javne šole, ki naj bi bila brezplačna). Nič nimam proti, če se obvestila nekje zbirajo in so dostopna tako staršem kot otrokom (zato absolutno pozdravljam razredno spletno stran, ki jo je vzpostavila Natanova učiteljica). Ko gre za ocene pa je to povsem druga zgodba …

  5. Draga Maja, tako si iskrena, da sem prepričana, da ti v življenju ne bo hudega. Vsi imamo starše, ki so nas vzgajali po svojih najboljših močeh, a so tudi kje zgrešili (tudi jaz se grem s svojimi sinovi nekaj v tem stilu). Glede na to, da se dobro zavedaš, kaj se dogaja, boš zagotovo našla pravo pot. To da so bili starši zahtevni, ti je tudi veliko dalo. Vztrajnost, delovne navade pa zicleder … tega nima vsak! Končala boš študij, dobila službo, super bo. Pa upam, da boš nekoč tudi mama. Mah, ne bom ravno napisala, da je to nekaj najlepšega, kar se nam zgodi v življenju (ker tole res ni en tak klišejski blog), je pa kar fajn, to pa res.
    Srečno, ti želim in obljubljam, da bom večkrat kaj napisala. Če pišeš blog in se trudiš, da ne bi bil poln klišejev, to zahteva kar nekaj več premisleka. To pa včasih traja 🙂

  6. No ja… Nisem starš srednješolca, sem pa srednješolec 🙂 To šteje? Easistent je fina zadeva za starše saj nekako morajo biti na tekočem. Esistent plus… Zakon zadeva… ČE imajo starši zdravo pamet. Moje 2 ga gledata sem ter tja in mi postita dihat, kar se mi zdi prav. Pač zdi se mi da je zgol iz njunega firbca. Problem vidim pri vrstnikih ki imajo (pre) stroge starše, nekateri so že tako ali tako pri svojih skoraj 18 zaprti v kletke, nesmejo nič… Če pa imajo starši Easistenta + pa zna biti to še večji problem. Kako naj se človek “osamosvoji”, pripravi na življenje, če mu staši jemlejo izkušnje? Upam samo, da nebo od tega večje škode kot koristi in da večino staršev ve da se najstniki največ naučimo iz svojih napak… Moje menenje, pa LP 🙂

    1. Čau, Luka, itak da šteje. Vidiš, jaz imam v planu, da bi bili moji otroci nekoč podobni tebi. Potem bo bolj ali manj vseeno ali imamo e-asistenta ali ne.
      Kar fino se mi zdi, da srednješolci berete moj blog, hi, hi. Lepo se imej in pozdravi straše!

  7. Hoj, Tinka. Z guštom sem se popasla na tvojem blogu in itak ne morem, da ne bi dodala še svojega piskrčka. Meni se e-dopisovnje s starši dopade, ker ga uporabljam za nujna sporočila, ki mi jih ni potrebno pisati v beležko. V njej se vedno kaj zakvačkam, pa popravljam, pa še nisem zadovoljna. Ko pa se v miru usedem za kišto, napišem, kar pač imam za povedat. Je pa res, da v beležko ne pišem “podpisov”, ker to je pa res tema na kvadrat. Starši mi preko eA napovejo večinoma odsotnost otrok , napišejo opravičila, to pa je v glavnem vse. Če je učenec odsoten več dni, mu pošljem navodila za delo doma. U, str,….DZ, str., pa kak učni list in pozdravček…..in svet je takoj lepši. Mene pravzaprav nič ne stane, učenci se v šolo vrnejo s predelano snovjo….vse štima.
    Še v vednost. V eA obstaja možnost nastavitve, da starši dobivajo inf. z zamikom. Kdor pa hoče imeti nad otrokom popoln nadzor, pa ga bo sfural z eA ali brez. Objem v Lublano.

    1. Kmetki moji, živjo! Evo, vse podpišem in pravzaprav hrepenim po tem, da bi z učiteljicami lahko komunicirala preko spleta (sploh na način, ki ga uporabljaš ti), moti me samo popoln nadzor nad otrokom, ki ga to prinaša. Jaz bi ocene izzvzela iz sistema ali nekaj podobnega. Tudi zamik se mi ne zdi rešitev – otrok potem za oceno pove od same groze, ker bo zdaj zdaj zazvonil SMS, in ne zato, ker je tako prav. Imaš pa verjetno prav – starši, ki hočejo nadzor ga bodo že nekako uresničili … Pa hvala za komentar:) in objem nazaj vsem petim

    2. Samo skromno mnenje – ce so otroci doma, ker so bolni, ne vidim smisla v tem, da se jim posilja ucne liste (ki jih je itak too much) itd. Ce je bolan, naj pociva, da sebo cimprej pozdavil.
      Pa lp vsem skupaj.

  8. Sama sem letos sicer končala s srednjo šolo, ampak smo tudi pri nas imeli ta sistem z eAsistentom. Mislim, da je bil to zgolj in samo en velik odraz zaupanja v razmerju starš-dijak. Me z mami sva se samo spogledali in v eno rekli, da tega ne potrebujeva, ker sem doma povedala za dobre in slabe (pa čeprav mogoče malo kasneje) ocene. In ni bilo nikoli nič hujšega, doma so vse sprejeli, saj so navsezadnje le ocene, ki se jih da popraviti. Vidiš pa potem, da mariskdo od dijakov nima takšnega dobrega odnosa doma in je za take starše, ki ocene večkrat tajijo in jih sploh ne povejo, tale eAsistent kar dobra zadeva.
    Kakorkoli, mislim da bi morali starši že v osnovni šoli začeti graditi na takem odnosu, da mu lahko otrok pove karkoli, pa za to ne bo kaznovan… Ker v srednji šoli je za to že prepozno. 🙂

  9. Easisten je super zadeva. Mi jo uporabljamo in kontroliramo naše dve punce že ves čas. Super je, ker mi ne moreta več lagati. Lani sva ji z ženo še kupila iphone in ju lahko preko telefonov tudi kontrolirava kje sta (ena funkcija, ki ti pokaže kje se telefon nahaja) tako vedno veva z ženo kje tamali sta če rečeta da se gresta učit ali pa ven z prijateljicami.
    Easisten je super in mislim, da bi ga moral imeti obvezno vsak starš. Otroci bi se naučili poslušat in nelagat zato sploh ni slaba zadeva. otroke je treba kontrolirat saj sam tako lahko zagotoviš da ne bodo kasneje v življenju delali neumnosti.
    pa brezzamere, ker ne razmišljam kot vsi tukaj.

  10. Jaz pa poznam primer, kjer so se naročili na e-asistenta zato, ker jih je hči tako prosila. Zakaj? Da ne bo ona pozabila na kakšno obveznost in test. Tu ne gre toliko za nadzor nad ocenami, ampak za potuho dijakinji, ki ji pač ni treba skrbeti za svoje obveznosti, ampak je to odgovornost prevzela mama. Fajn, ane:)?

  11. Pozdravljeni. Ko berem vaše prispevke, se zdi kot da berete moje misli…

    Naj napišem moje izkušnje. Imam osmošolca in dijakinjo v drugem letniku. Ravnateljica v OŠ je pred časom povedala, da bo v uporabi e-redovalnica, takrat, ko bo to zakonsko obvezno in nič prej. Se z njo strinjam – osnovnošolski otrok mora sam doma povedati za ocene, za nadzor so govorilne ure. V srednji šoli smo na prvem roditeljskem sestanku starši prejeli svoje geslo za dostop do e-redovalnice, ki jo na šoli imajo. Do sedaj je še nisem pogledala, ker tega ne potrebujem. Moja hči mi sproti pove vse. je pa res, da je zelo pridna.
    Pri nas sva z možem v šolske torbe gledala samo v prvem razredu potem nič več – ni bilo potrebe. Zadnjič smo skupaj pakirali stvari za šolo v naravi v tretjem razredu. Od tedaj skrbita za naloge in vse v zvezi s šolo popolnoma sama, seveda še vprašamo kako in kaj, a ne nadzorujemo. Sama pomoč želita samo pri kakšni težji nalogi in spraševanju pred testi in jo seveda dobita.
    Vsako leto imamo dogovor, kakšna bo nagrada za konec leta. za slabo oceno ni kazni, je pa treba narediti načrt, kako se bo popravila…
    Zanimiva je anekdota v zvezi s tem. Mož je v aprilu za odličen uspeh sinu obljubil svoj telefon, ki mu je bil všeč in ga je že nekaj časa nadlegoval zanj (sam je imel enega res starega). Ocene takrat niso bile prav nič odlične….
    Nekaj časa je večkrat, ko je šel mimo telefona govoril: ” o telefonek, saj boš kmalu moj”. Mi smo se seveda nasmihali, on pa se je toliko potrudil, da mu je uspelo 🙂

    Komunikacija z razrednikom preko e-pošte za opravičila in podobne zadeve pa je dobra – to uporabljamo pri obeh.

    Pa lep pozdrav vsem

  12. očitno imate vsi zelo pridne in odgovorne otroke. sama sicer nimam otrok imam pa mlajšo sestro, ki zaradi težav s koncentracijo velikokrat kaj pozabi, in starši e asistenta uporabljajo predvsem za to in za komunikacijo z učitelji. sorodnica pa uči na srednji šoli, in ima veliko primerov, ko učenci ali ne povejo za ocene, ali jih ni v šolo… itd. v tem primeru je easistent verjetno dobrodošla stvar. poznam pa tudi veliko primerov, tako prijateljev v srednješolskih časih, kot zgodb sorodnice ko so dijaki doma zamolčali slabe ocene in do konca leta niso doma povedali nič, nekateri niti da imajo popravca, potem pa so bili vsi presenečeni kako da ponavljajo. Očitno imate vsi komentatorji dobre izkušnje. Ko sem obiskovala srednjo šolo tega sistema še ni bilo tako da osebnih izkušenj nimam. doma sm vedno povedala za ocene, za slabe me niso sekirali, sem pa včasih po kakšnem neuspehu rabila tisto brco v rit da sem se pobrala in stvar popravila, ker sem mogoče preveč obstala pred ovirami. za kar sem staršem hvaležna, bolj kot bi bila če bi me vedno pustili na miru in mi ne težili. potem verjetno ne bi nikoli imela izpita za avto in diplome (ker me je pred diplomo ločil le en izpit ki mi je življenje grenil 3 leta, do te mere, da sem že skoraj obupala).

  13. Nimam še otrok, tale blog pa je nekaj najboljšega, kar se da brati v plejadi ‘nasvetov’. Tina, kapo dol…
    Moja srednješolska izkušnja iz še analognih časov, ko razna e-orodja še niso obstajala, preko mailov pa smo šele začenjali komunicirati, je ta. Proti koncu leta, ko se že začenja tekma za zaključene ocene, smo vedno radi preračunavali povprečja. V redovalnico se je lahko pokukalo, a le za kratek čas. Pod nadzorom profesorja.
    Ujamem enkrat pogovor dveh sošolcev, da nameravata ukrast redovalnico, ker sta imela precej popravcev. Hopla, si rečem. Tole ni dobro, si mislim, sploh, ker so nam jo v OŠ uspešno ukradli in skurili in je bil pol kar problem pri zaključevanju.
    V papirnici naletim na – redovalnice, ki so jih prodajali. Juhu, ideja! Kot predsednica razreda jo kupim in odtlej sem beležila za naš lasten razredni arhiv vse ocene. Vsak sošolec/-lka pa si je lahko v miru ogledal svoje ocene in kombiniral ter preračunaval, koliko mora dobit, da bo zvišal oceno…
    Pojutrišnjem imamo 20. obletnico mature. In res bo zanimivo prelistati naše ocene in se nasmejati.
    Vsem staršem dobro jadranje čez čeri vzgoje in izobraževanja mladičev želim!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja