Starši ali varnostniki v civilu?

Ne vem, zakaj smo dovolili, da se v nas naseli tak strah. V resnici je to tisto, česar bi se morali bati.

Moji otroci so že pri treh letih hodili sami čez cesto. Takrat sicer še niso znali sami (varno) čez, ampak šli so pa vseeno. Pri prvem se še nisem zavedala, kako pomembno je to, drugih dveh pa ne držim več za roko. Mislim, saj ju, ampak ne zaradi varnosti, ampak zato, ker je otroško dlan lepo držati v svoji.

Neprestano držanje otrok za roko, da jih ne bi povozil avto ali da se jim ne bi zgodila katera druga nezgoda, pa je druga zgodba. Saj ne, da bi ju kar poslala med avtomobile, le za roko ju ne primem, ko gremo čez cesto. Zdaj, ko sta stara šest in sedem, jima je že jasno, prej smo se pa na prehodu za pešce neštetokrat ustavili in se zmenili, da je cesta nevarna in kako se gre čez. Vsak je pogledal na levo in desno in gremo. Skupaj, pa tudi vsak zase.

Zaupanje

Na to lahko navadiš že triletnika. Če se za to odločiš, seveda. Otroka, ki pri treh sicer tehta okoli 15 kilogramov, je vseeno lažje dvigniti v naročje in ga odnesti, kot pa pripraviti do tega, da ne bo kar stekel čez cesto, če ga ravno ne držiš za ovratnik.

Predvsem pa je lažje zate, ker na ta način eliminiraš svoj strah. V tistem trenutku ga zaščitiš, ampak v resnici ga izpostaviš še večji nevarnosti. Ker kako se bo ob nenehni asistenci naučil zanesti sam nase in misliti s svojo glavo?

Če jih bomo ves čas držali za roke, ne bojo gledali okoli sebe in bojo slepo šli, kamor gremo mi (ali kdo drug). Mišljeno tudi metaforično.

Če jih vsako njihovo budno minuto varujemo in nadzorujemo, jim s tem tudi sporočamo, da jim ne zaupamo. Dajemo jim vedeti, da ničesar ne zmorejo sami. Rezultat je slaba samopodoba in pomanjkanje samozavesti. Nesamostojni so, zaradi premalo gibanja pa tudi nerodni in pretežki. Pa še naporni — ker so prepričani, da jim bomo ves čas na voljo.

Ne moreš pričakovati, da se bo tvoj otrok razvil v samostojnega in odločnega odraslega, če mu ves čas odnašaš rit. To se mi ne zdi zelo zahteven premislek.

Morali bi tvegati več

Ne vem, zakaj smo dovolili, da se v nas naseli tak strah. V resnici je to tisto, česar bi se morali bati.

Otroci iz razvitega sveta niso v nič večji nevarnosti kot nekoč. Tako kažejo tudi statistike. Usodne nesreče so vedno bile in vedno bojo, pa če mularijo še tako pazimo. Naučimo jih raje paziti sami nase.

A ni smešno, ko se očka z otrokom v naročju baše v zanj preozek tobogan? Sploh če vemo, da tobogan stoji na najbolj varnem igrišču na svetu.

Igrišča so danes podvržena toliko varnostnim ukrepom, da so otrokom postala popolnoma nezanimiva. To so danes eni taki sterilni, poštirkani in dolgočasni kraji.

Strokovnjaki pravijo, da bi morali otrokom dovoliti, da več tvegajo. Precej več. O tem je napisanih veliko člankov, tudi zelo radikalnih. V enem sem na primer prebrala, da bi otroci morali:

  • plezati na višino, ki v njih že vzbuja strah;
  • pri igri uporabljati tudi škarje, nože in drugo orodje, ki velja za nevarno;
  • se igrati tudi z ognjem in vodo;
  • se včasih stepsti;
  • doživeti hitrost, ob kateri jim postane nelagodno;
  • samostojno raziskovati okolico.

 

Strah

Čez vikend smo šli v gore. Prvič kar visoko, na dobrih 2300 metrov. Parkrat sem se ozrla proti dolini in pomislila, da sem nora, ker otroke vlečem gor.

Med hojo je Natanu spodrsnilo nedaleč stran od kakšnih 10 metrov globoke luknje. Saj v resnici ni bilo zelo nevarno — tista luknja je bila vseeno kar daleč. Ampak Natana je kljub temu prešinilo, da bi lahko vanjo padel. Vsi smo videli, da se je ustrašil, rekel ali pa naredil ni pa nihče nič. Ni bilo treba.

Današnji otroci se redko res ustrašijo. Tudi zato, ker si njihovi starši tako prizadevajo, da se ne bi. Ker če dopustiš kaj takega, to že skoraj pomeni, da si odpovedal kot starš. Čeprav gre velikokrat za izkušnjo, ki ga utegne v prihodnosti obvarovati pred čim hujšim, te vseeno zaskrbi te, da bo otrok imel travme.

No, v severno steno Triglava jih pa tudi jaz ne bi peljala.

Igrišče kot smetišče

The Land je otroško igrišče nekje v severnem Walesu, ki na prvi pogled izgleda kot smetišče. Na sredini je umazana mlaka, poleg nje pa kup odsluženih avtomobilskih gum. Na drugi strani visi improvizirana gugalnica iz ogromne cevi, v kateri se lahko zaguncaš čez mlako in pristaneš v blatu. Na 3.000 kvadratnih metrih, kolikor je igrišče veliko, je nešteto odpadnih stvari, iz katerih otroci gradijo utrdbe in celo kurijo v zarjavelih železnih sodih in posodah, razpostavljenih povsod naokoli. Igrišče nadzorujeta dva zaposlena, ki skoraj ne posegata v otroško igro.

Saj v bistvu gre za isto stvar. Prav neverjetno je, česa vsega si današnji človek ne izmisli, da bi otrokom omogočil optimalen razvoj. Ampak bolje takšno igrišče, kot pa da se starši z otroki v naročju dričajo po toboganih.

Kar bo, pa bo

Moji otroci imajo v gozdu za hišo nekakšno bazo. Ne vem točno, kje je, niti kaj v njej počnejo. Še nikoli me niso povabili, naj jo pridem pogledat. Vloga varnostnika v njihovi igri ni predvidena. Naj jo kar imajo, to svojo bazo. Kar bo, pa bo.

Življenje je včasih nevarno. Ampak največja nevarnost za naše otroke je, da jih želimo pred njo za vsako ceno obvarovati.

Vaši komentarji

  1. Jaz sem pridna, sem dovolila, da so se zgodile že vse zgornje alineje v seznamu. Ena se je seveda končala z razbito brado, ampak ni bilo treba šivat 🙂

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja