Ena bolj resna tema

Včeraj sem v eni stari Jani prebrala članek o starših, ki svoje otroke pretirano ščitijo, hkrati pa od njih zelo veliko zahtevajo in pričakujejo – takšnih staršev se je prijelo ime starši helikopterji,  saj ves čas lebdijo nad svojimi otroki, kot bi bili nekakšen njihov osebni helikopter.

Jaz nisem starš helikopter, ker pri nas gre transport otrok približno takole:

Rožle: Mami, jaz bi šel z avtom.
Jaz: A imaš avto?
Rožle: Ne, nimam, saj veš, da ga nimam.
Jaz: No, v bistvu ga imaš. Tvoj avto je avtobus!

Tako najini otroci načeloma hodijo samo na tiste dejavnosti, na katere gredo lahko sami – sploh, ko so enkrat stari 10+ (oziroma še kakšno leto prej).  Temu primerno je dejavnosti zmerno, saj od desetletnika ne moreš pričakovati, da bo z javnim prevozom šibal gor in dol po mestu,  kot to z avtomobili počnemo odrasli. Dejavnosti je torej največ toliko,  kolikor jih otrok lahko samostojno obvlada. Ta mala dva tako praktično ne hodita nikamor.
Za takšen sistem se z Aljažem nisva odločila, ker bi bila žleht ali lena, ampak zato, ker je tudi najin čas dragocen in ga ne želiva preživljati kot šoferja, osebna stražarja in služabnika v enem. Poleg tega zelo nočeva, da bi najini sinovi mislili, da sva na svetu zato, da bi jim bila ves čas na razpolago. Predvsem pa, in to se mi zdi še najbolj pomembno, želiva, da se zavedajo, da jim zaupava. Podobno razmišljava tudi, ko gre za druge situacije –  trudiva se, da otroci vse tisto kar zmorejo, sami tudi zares opravijo. Marsičesa se raje (še) ne lotimo, kot pa da bi jim štango držala midva.

Ker se vse popoldneve ne vozakamo sem in tja, so otroci veliko doma – na dvorišču, na ulici, v gozdu za hišo … S tem ni nič narobe, skrbi me edino to, da so večinoma sami. Njihovi vrstniki, ki živijo nekaj ulic gor in nekaj ulic dol, so (z redkimi izjemami) ves čas na dejavnostih, ko so doma, pa čepijo za štirimi stenami in igrajo računalniške igrice. Jaz sem odraščala na isti ulici in v istem okolišu, a danes je zgodba povsem drugačna. Sosedje se med sabo skoraj ne poznajo, dvorišča in igrišča so prazna, še ko se sprehajaš po blokovskem naselju, ni nikjer nikogar- Sreča na vrvici je preteklost in to je vsaj žalostno, če že ne zaskrbljujoče.

Zaradi vse te naše nedejavnosti pa me bega še ena stvar – le kaj se bo izcimilo iz otrok, ki imajo tako neambiciozno mamo kot sem jaz? Nobenih angleščin pri treh, glasbenih šol pri petih in plesnih vaj pri devetih, skoraj nič skupnega učenja, preverjanja domačih nalog in spraševanja … Kaj pa, če smo mi tisti, ki smo skrenili s poti do uspešnega in srečnega odraslega? Mogoče je pa danes svet tak, da je otroke treba dresirati, od njih ves čas zahtevati, se prerekati z njihovimi učiteljicami in jim skratka posvečati ves svoj čas in energijo?
Nekje sem prebrala, da se otroci staršev helikopterjev težko osamosvojijo in se domov vračajo kot bumerangi. Kaj mislite vi? Komentarji dobrodošli.

Vaši komentarji

  1. Še dobro, da nisem edina! Ok, edino v glasbeno jih vozim, ker je zvečer in tema in do tja 6 km, mestnega avtobusa pa na vasi nimamo.

  2. Sem pozabila napisat še, da je v redu, da je otrokom kdaj tudi dolgčas in da ne rabijo nenehne animacije. Zdaj je ravno obrnjeno: včasih smo bili otroci kaznovani s prizemljitvijo doma, če smo se potepali, zdaj pa moramo mulcem vzeti računalnike in jih nagnat ven, da plezajo po drevesih.

  3. Verjetno smo vsi malo/zelo zmedeni kako bi zadeve fural. Ravno pred dnevi sem se z eno stranko pogovarjal. Spominjal sem se svojega otroštva, ko smo se že za časa vrtca sami podil po dvorišču (v centru Ljubljane), brez nadzora staršev, tudi za vogali, okoli hiš, da nas niso stalno videli ali slišali z balkonov. Z vrtcem smo šli na Grad in plezali po drevesih tudi po 10, 15 m visoko. Danes mi je to za naše mulce nepredstavljivo, da bi 5 letnega mulca spustil samega pred hišo in vsake toliko pogledal skozi okno če je OK. Pa me je sogovornik vprašal zakaj? in v bistvu nisem imel odgovora. Dejansko je pri nas še vedno vse relativno varno, otroci se ravno ne ugrabljajo pri nas (še), v bistvu res ne vem zakaj bi bila to taka težava. Del odgovora je v tem, da tako kot praviš Tina, itak nobenega ni na igrišču, tudi če otroka spustim na dvorišče, nima kaj delati sam. Če bi videl 3 mulce na igrišču, bi verjetno vsak starš lažje še svojega poslal, po principu črede pač, sej če jih drugi starši puščajo je verjetno OK če jih še jaz. Drug del je pa verjetno v tem da imamo malo sprane možgane, da se pretirano bojimo za otroke, da jim zgleda premalo zaupamo in jim damo raje igrico ali risanko in vemo, da so doma na varnem, kot pa da nas skrbi ves čas ko so zunaj. Še posebej je to problem mam. Fotri smo itak bolj na izi glede teh vprašanj. Ne vem pa res od kje to izvira v naših glavah. Verjetno pač delamo po principu minimalnega napora, tisto kar se nam zdi lažje in ne tisto kar bi bilo bolj pametno. S tem, da težko vemo kaj je tisto bolj pametno in nočemo “eksperimentirati” z otrokom, ker je cena, če bi se mu kaj zgodilo pač previsoka, zato je bolj lagodno, manj stresno, da jih imamo pač pod nadzorom. Še toliko težje je to verjetno v urbanih okoljih, kjer je promet, velik pretok ljudi itd. Zagotovo je veliko lažje če imaš za bajto gozd in travnik. Čez naše dvorišče se stalno šetajo junkiji, ki imajo špuro do metelkove, ko gredo po svojo dnevno dozo in ti je seveda mal zoprno, čeprav od njih še nisem zaznal neke dejanske nevarnosti.
    Drug vidik “experimentiranja” pa je v i intelektualni smeri. V naših cajtih, sošolcev in prijateljev mi in naši starši nismo videli kot konkurence. Danes se mi zdi, da se sošolci in študenti veliko bolj vidijo kot konkurenco kasneje, ko bo šlo za službe. Vedno mi je bilo čudno v ameriških filmih, ko sošolci niso sodelovali pri plonkanju ampak so en pred drugim skrivali naloge, se tožarili in na sploh je bilo plonkanje zelo bad. Ugotavljam, da je tega vedno več tudi pri nas, ker se pač že zavedajo, da imajo več možnosti, če bo njihov sošolec manj uspešen. In starši jim verjetno z vsemi možnimi tečaji želimo povečati te možnosti v vse bolj konkurenčnem svetu. In ve tem smislu zopet raje ne tvegamo in experimentiramo, ampak se nam zdi bolj ziher varianta, če jih pač vpišemo na vse možno, da ne bi slučajno česa zamudili.
    Še ena stvar pa je verjetno to kar vse imajo otroci na voljo. Imajo TV, računalnike, internet, vsako sekundo na voljo katerokoli risanko ali igrico 1001 igračo in jim je pač bolj zanimivo. Mi smo imel pa žogo, dvorišče in v najboljšem primeru lego kocke (ki so bile sicer mnogo bolj preproste kot so danes in si dejansko moral uporabiti domišljijo, da si iz njih ven dobil hišo, avto,….). In ko otroka vprašaš a gremo ven…itak noče, ker se mu ne da in ga morš podkupovati s sladoledi in torticami ne vem čim, da ga dobiš ven…
    Polno nekih knjig, teorij, kako se otrok do tretjega ali kateregakoli leta najbolj izoblikuje, kako se do 6 leta lahko največ nauči jezikov recimo itd…. valda potem to pritiska na nas, da nismo kao dobri starši če jih ne damo na vse možne tečaje treninge itd…. Saj ni čudno potem, da ne veš kaj bi, a bi žrtvoval še cel svoj popoldan da jih furaš okoli, da ne tvegaš zgražanja drugih staršev, dedkov in babic, da tvegaš, da bpš otroka kao »zafural«.
    V nekaj letih starševstva, je edino po mojem pametno spoznanje do katerega sem prišel to, da delaj po lastnem občutku in zdravi pameti, čim manj se zgleduj in ukvarjaj z drugimi, ker so ravno tako ali pa še boilj zmedeni starši pa menda bo nekaj ratalo iz naših otrok.

  4. Po mojem je pa treba met neko pravo mejo za vse, vse kar je prevec ali premalo ni vredu. Ni fino da nimajo popolnoma nic dokler niso tok stari da se sami vozijo in istocasno ni fino da so preokupirani in da zivljenje postane norija, in imajo miljon dejavnosti in s tem tudi pritisk, ter na koncu ne obvladajo nic zares dobro, kar bi jim koristilo naprej v zivljenju. Fino je da ima otrok vsaj eno dejavnost izven sole, v kateri je dober in nadarjen in se temu posveti. Pa ne mislim, da bo champion, ceprav tudi s tem ni nic narobe ce je res nadarjen in ga zanima, vsekakor naj ima nekaj se poleg kar je cisto njegovo, stran od sole, doma, druzine, sosedov, nekaj kjer lahko razvija svoj karakter v pozitivo, dobi ambicije, spostovanje, na kar bo ponosen v dobrem smislu, saj bo tako dobil doloceno samozavest, za celo zivljenje, katero bo potreboval za sreco in uspeh. Mislim, da je naloga starsev, da ugotovijo za kaj je otrok nadarjen in ga pri tem usmerjajo, spodbujajo in mu stojijo ob strani, a istocasno pazljivi da otroku ne vsilijo nekaj kar sami zelijo. Je pa res da so danes casi drugacni, in tako kot mi to pravimo so nasi starsi tudi govorili. Vsaka generacija je drugacna in vzgoja je vedno razlicna, se strinjam da je tezko posikati pravo ravnovesje med nasim otrostvom in otrostvom danes ki ga nudi ta kapitalisticni extrem.

    1. Jaz se tudi strinjam z Nino glede tega, da otroci morajo imeti vsaj kakšno dejavnost, še preden so samostojni, če si starš to seveda lahko privošči. Je pa res da to od nas staršev zahteva žrtvovanje. V naših časih smo že od prvega razreda hodili v šolo sami, sedaj večino otrok vozimo starši in tako je bilo tudi z dejavnostmi. Zase vem da sem vse dejavnosti, ki sem jih imela zmogla sama že od prvega razreda. Je pa res da so bili drugačni časi, včasih se mi zdi, da so vsi kot družba pazili na otroke, kot da so njihovi. Danes pa če grem peš v šolo s svojimi otroci pol ure stojim na prehodu za pešce, da se sprazni cesta, da jo lahko prečkam, ker itak nobeden ne ustavi…veliko dejanj je danes brezbrižnih in vsak gleda na svojo rit..Vsak samo čaka, da sosedu krava crkne. Je pa tudi res, da smo mi odraščali v nekako enakovrednih razmerah, vsi smo imeli približno enako, danes pa nekdo svojemu otroku ne more privoščiti niti hrane medtem, ko drugi otroku ne vedo kaj bi vse kupili in dali in to je hudo in nepravično. Sedaj je normalno življenje omejeno za določen procent ljudi, ostali pa životarijo in so v vse večjih stiskah in iz tega potem pride tudi tako ravnanje ljudi, kar je žalostno. Upajmo na boljše čase:)

  5. Z vsem se strinjam, a vendar mislim da ni pametna ne ena niti druga skrajnost.
    Mene mami ni nikamor vozila, ker ni imela casa, je bila mlada mami, delala je na karieri, sploh imela se veliko od zivljenja. Ne da ji zamerim, prav ji dam. Bilo je dobro zanjo – zaradi tega je danes boljsi clovek. Ampak jaz pa sem zelela v glasbeno solo. In na plesne vaje. Saj ok, ni panike, sem pac na to pocakala in se sama vpisala na krozke ko sem bila dovolj stara. Ceprav je bilo za glasbo malo prepozno. Seveda kot otrok nimas pojma s cim bi se v zivljenju rad ukvarjal. Zato pomojem potrebujes starse, da ti pokazejo opcije, te morda navdusijo nad cim. Mene mami ni. Ko je prisla deset let kasneje moja sestra na svet in sem bila dovolj stara da me je mami ze poslusala, sem ji vse to povedala. Moja sestrica je imela najprej priloznost iti na vse, kar sem si sama zelela. Seveda ni slo, ker nimava enakih interesov. Ni panike ce ji glasba ni bila vsec in po par obiskih ni hotela vec v glasbeno solo, je pa se danes odlicna igralka saha – ker je pokazala minimalen interes, sva ga z mami prepoznale, jo spodbujale in podpirale in ji dovolile da se razvije v smeri, v kakersni se sicer, brez “vozenj v mesto in nazaj 2x na teden” ne bi.

    Nevem. Ne obtozujem starsev za tako ali drugacno odlocitev glede vzgoje. Vsaka zgodba je tudi drugacna. Pomembno je le, da otrokom prisluhnes in si pripravljen posvetiti nek dolocen cas tudi njim, ce za doloceno podrocje, ki ni le lauf po igriscu ali plezanje po drevesih, pokazejo pravi interes.

  6. O ‘helikoperjih’ sem brala v Delu, http://www.delo.si/druzba/panorama/starsi-helikopterji-vzgajajo-otroke-bumerange.html Zelo mi je dalo misliti in prevetriti pri sebi, kaj pravzaprav sem? Mešanica vsega, malo blagega Jasperja Julla, malo strogega Bogdana Žorža in ščepec helikopterja?
    Na srečo je zanj kazen, da ne sme ven in ne obratno. Zunaj preživi ure in ure, v gibanju, na igrišču. Včasih zaradi tega lovi snov za šolo, saj je ADHD, a nekako gre. Zato je vsaj delno skupno učenje neizogibno, a se počasi izboljšuje.
    Kakšna mama je šokirana, ko ga pošljem samega v prometni BTC, ki je blizu, tudi sama imam kdaj cmok v grlu (tema, promet), a navajam ga na samostojnost.
    Šele sedaj, ko ima 10. let, ga moram voziti na dejavnost, zaradi okoliščin. Prej je vse, kar je obiskoval, bilo na šoli. Hodi vedno le na to, kar ga veseli in tudi na delavnice, predstave le tiste, ki ga zanimajo.
    Zelo izhajam iz sebe in notranjega občutka, kakšne pretirane zahteve sem sama doživljala kot otrok (izbor šolanja, poklica…to, kar so želeli drugi) in kako so se pogojevale obšolske dejavnosti in preživljanje prostega časa z uspehom/ ocenami v šoli.
    In tudi njegove hlače na kolenih so še vedno zakrpane 🙂

  7. Nasa triletnica hodi na telovadbo (ze lani je hodila) in pri tem strasno uziva. Parkrat na teden me, ko jo poberem v vrtcu vprasa: mami, a je danes cetrtek, a gremo na telovadbo. In ko je res cetrtek in je cas za telovadbo, kar vriska. Je pa res, da je letos poleti sama od sebe zacela govorit, da bi hodila v plesno solo, ampak sem ji rekla, da naj izbere samo eno stvar – telovadbo ali plesne, ker pri treh se mi zdi, da pa za dve dejavnosti res ni potrebe. Tako da dejavnosti ja, ampak v nekih mejah normale 🙂
    Pa se glede igranja zunaj – zivimo v bs3, ki je ena najvecjih blokovskih sosesk v lj in na moje veselje in presenecenje, so igrisca ob lepem vremenu ves cas polna. Tamali se igrajo, podijo s skiroji, zogajo, guncajo, plezajo, norijo … Res pa je, da so to mlajsi, ki grejo ven se s starsi – tistih malo vecjih je ze manj, verjetno so tudi oni bolj za racunalniki 🙁

  8. Mislim, da ni prav nič narobe, če otrok sem ter tja nima “nič za početi”. Itak se pojem dolgčasa drastično spremeni glede na perspektivo odraslega ali otroka.
    Kar želim povedati, je tole: v veliki večini primerov, ko starši mislimo (namesto otroka), kako dolgčas mu bo, si on sam najde neko razvedrilo in se ima fino. Dela mu domišljija, znajde se … in vse te veščine mu v življenju ne bodo prav nič škodile, saj je prav razbijanje dolgčasa (ali pa interna motivacija narediti karkoli, če hočete) osnova napredka, ne?
    Ok, jasno, da nobena skrajnost ni dobra – in če smo dobro prebrali, Tina ne zagovarja NIČ dejavnosti, le tiste, na katere lahko mulci sami hodijo -se pa absolutno strinjam z “anti-helikopterskim” pristopom. V šoli še vedno gledam starše, ki svojim potomcem OBUVAJO COPATE pri 7 letih. Le kaj mislijo, kdaj bodo ti nesrečni otroci po njihovem res lahko samostojni? In to čez noč?

  9. Zanimiva tema, lahko bi pisala romane na to temo. Najstarejši je danes star 12, ko je bil prvošolček mi je “mami sošolka” prala možgane dan na dan kakšna mama sem , zakaj otroka ne vpišem na dejavnost, da ni dobro , da je kar doma, da mu moram dati možnost dodatnih dejavnosti, da ima otrok pravico do razgledanosti ….No in sem ga vpisala na karate; 2x na teden popoldan ob 18.00 6 km vožnje v eno smer, da ne bom slaba mama. S seboj sem vedno imela še mlajša dva stara takrat eden 4 mesece drugi 4 leta, domov se nam ni splačalo voziti ker je trajala dejavnost 45 min.. Ne bom razpredala o tem kako se nam je dvakrat na teden podiral red, kako smo imeli vsi poln kufer karateja.
    Danes z gotovostjo rečem, da je najpomembneje otroku nuditi zavetje doma in občutek da je nekje doma ne pa vožnje sem ter tja, otrok rabi varnost in počitek za šport naj gre na igrišče ali okrog hiše, lahko gre cela družina na sprehod namesto, da vozijo otroke na dejavnosti. Največ zaupnih pogovorov z otroci imam na sprehodih, ko je bil srednji še v vrtcu so imeli neko delavnico in vprašanje je bilo zakaj imaš rad svojo mami- ker gremo na sprehod skupaj in se v gozdu igramo-.
    In potem pridem na govorilne, kjer mi učiteljica reče naj se bolj potrudim pri domačih nalogah JAZ ?! Kdo hodi v šolo? Jaz ali otrok?! Jaz ga spodbujam in vodim ter malo opozarjam ali mu dam kazen on pa naj dela domače naloge kot je treba. Fant ni odličnjak je pa dovolj uspešen in sposoben sam skrbeti za šolo.
    Šola je poglavje zase, ker dobiš občutek, da si slab starš, če nimaš vsega pod kontrolo po drugi plati pa želijo spodbujati otrokovo samostojnost………. Starši delajo plakate , seminarske…da bo njihov otrok uspešen, ha starši smo svojo priložnost imeli, sedaj so na vrsti otroci, da so otroci in mi da smo starši in spustimo svoje otroke naj se igrajo in učijo- predvsem prijaznosti, strpnosti, prijateljstva…to se učiš na igrišču ob sproščeni igri. Odgovornosti pa ob samostojnem delu in pomaganju doma, da moji fantje morajo doma delati, pospraviti svoje sobe, pomagati v kuhinji… včasih z veseljem včasih z jezo ali solzami v očeh, kakor kdaj.
    Konec koncev imamo tudi starši pravico do svojega življenja, ne pa da smo sužnji otrok.
    Vendar smo takšni starši deležni marsikaterega nenavadnega pogleda, kajne? To pomeni, da smo na pravi poti, ki pa nikakor ni lahka in zahteva včasih od starša veliko potrplenje …

    Ne vem če sem uspela povedati svoje mišljenje….je pa vroča tema.

  10. Jaz sem pred kratkim postala mamica in seveda me zdaj take teme in razmišljanja zanimajo bolj kot kdajkoli prej.
    Samo v razmislek; sama kot mala nisem imela možnosti raznih dejavnosti zaradi težav s prevozom. In seveda smo se veliko potepali na okrog v naravi. Takrat mi je bilo hudo, da nimam šans, danes mi je še huje.
    Kaj sem od tistega laufanja okrog pobrala ne vem, otroštvo sem morala zaradi odnosov v družini kaj hitro prerasti, vem pa, da bi bila zdaj ponosna in srečna, če bi znala kaj zaigrat na kak inštrument, ali poznat kak plesni korak… se pohvalit s športnim dosežkom (v gimnaziji sem zavidala vsem sošolcem, ki so trenirali kak šport in hodili skupaj na tekme, imeli neko dodatno veselje…)
    Potrebno je tudi otroke povprašat če si kaj želijo oz. se mi zdi skoraj obvezno, da imajo še kako obveznost. Sploh danes, ko je tako veliko izbire in možnosti. V življenju zelo prav pridejo red, disciplina in trud.
    Kot večina piše pa zmernost, ne s pretiravanjem.

  11. Danes še enkrat berem temo, res je zanimiva. In še enkrat sem prebrala tudi svoj komentar, naj povem, da fantje hodijo na dejavnosti. Vendar v sklopu šole pred oz. po pouku. Prejšnji dve leti sta starejša obiskovala športno plezanje in se vozila v eno smer z avtobusom, poleti grejo vsi trije na plavalni tečaj, ki traja dva tedna. Med novoletnimi prazniki starejša dva obiskujeta smučarski tečaj. Kako se bodo stvari odvijale v bodoče ne vem……….vendar, ko pridemo domov smo radi doma in skupaj. Resnično si ne želim kar naprej gledati na uro in loviti čas. Vsak po svoje, predvsem pa za otroke.

  12. Jaz bi tudi z veseljem svojega otroka poslala samega, ko bo čas za to, ampak žal živimo daleč od javnega prevoza, s kolesom bi pa zapravil pol popoldneva. Tako, da ga bova morala vozit. Ravno to mi je najbolj zoprno, je narava in vse, ampak do prve trgovine ne moreš peš, kaj šele knjižnice 🙁

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja