Včasih sem mislila, da za otroka ni hujšega kot je Haribo bonbon

Ko se je rodil Rožle in sva prvič postala starša, so bila najina pričakovanja nekje na nadmorski višini Triglava.

Po skoraj dvanajstih letih se vseh, sploh pa tistih, ki jih družno nismo uresničili, niti spominjam ne več. Vem pa recimo, da sva imela resen plan, da bo otrok jedel zelenjavo, sladkarij pa ne. Plan se nama je takrat zdel popolnoma uresničljiv. Tako rekoč mala malca. Zelenjavo doziraš na dnevni bazi. Ne ponujaš bonbonov in čokolad, vsem, ki imajo stik z otrokom, pa daš jasno in glasno vedeti, kakšna je politika. Šlo je do vrtca , potem se je zgodil moment ‘jaz bi tudi to kar lahko drugi’ in je bilo konec romantike. Otrok je srečal druge otroke, naju pa je hvala bogu srečala pamet.

Danes vsi trije jejo zelenjavo, sladkarije pa tudi. Jaz, njihova mama mislim, da je to okej.
Čeprav so sinovi istih staršev in iste vzgoje, ima vsak drugačen odnos do sladkarij. Srednji bi se prodal za bajadero, najmlajši bi jo prodal srednjemu, najstarejši pa bratsko razdelil na tri dele. Srednji je najbolj sladkosneden, najmljašemu je za sladkarije pravzaprav vseeno in mu več pomeni šov, najstarejši ima sladkarije sicer rad, ampak je zraven sposoben misliti še na kaj drugega kot zgolj na to, da jih bo čim prej zmazal.
Režim je tak, da je doma zelenjava vedno na voljo, sladkarije pa skoraj nikoli.  Zaradi tega so fantje hitro ponotranjili idejo nabiralništva. Nabirajo, kjer se kaj najde – pri babicah, na rojstnih dnevih, v garderobi po telovadbi, kadar gremo kam na obiskih … včasih pa tudi pri skoraj devetdesetletni sosedi Julki, ki ima rada otroke oni pa njo.

Vital: O, Julka, živijo! A danes imaš kaj?
Julka: Kaj pa bi, Vital?
Vital: A veš, zadnjič sem ti rekel, da kupi Haribo bonbone. A si jih?

Potem ga vidiš, kako sedi na klopci, žveči bonbone, binglja z nogami in stari gospe razlaga vse sorte. Če ni to kljub vsemu cukru, ki je v igri, primer zdravega odnosa do življenja?
Svoje čase sem mislila, da za otroka ni hujšega kot je Haribo bonbon. Danes sem prepričana, da nam neprestano ukvarjanje s tem, kaj bomo dali v usta in česa ne, škodi bolj kot sladkor (da o glutenu sploh ne govorim). Preveč tuhtanja ni dobro – ne samo za otroka, za celo familijo ni. Pa še vse Julke tega sveta so potem nesrečne in osamljene.
Pomembno je imeti sistem. Ne samo glede sladkorja, ampak glede vsega. Pa da to naučiš otroka.
Ekscesi so okej, problem so navade. Pa še med njimi imamo lahko kakšno slabo – kot eksces med vsemi, ki smo jih uspeli premagati ali se jih ubraniti. Dobra mama pa je sproščena mama.

Takšna, ki ne komplicira, recimo. Haribo bonboni gor ali dol.

Vaši komentarji

  1. 🙂 Samo nasmehnem se ob tvojih zapisih..
    Ker sem, ali pa še, podobne reči “sanjala” tudi sama…
    Vsakdan je pa malo drugačen… 😉

  2. Ja, naše predstave, kakšni bodo naši otroci oz. kakšna bo naša vzgoja… in potem realnost. 🙂 Zdaj se lahko samo smejemo naši naivnosti!

    MI je pa zelo všeč ugotovitev : Pa še vse Julke tega sveta so potem nesrečne in osamljene.

  3. Se totalno strinjam! Otrok sicer še nimam, jih pa sem in tja popazim… In se strinjam! Pa čim več takih objav, prijetno pišeš in je branje lahko in z veseljem :))

  4. Objava, ki jo priporočam v branje vsem staršem, teta, dedkom, babicam, skratka vsem, ki so v stiku z otroci in ne nazadnje tudi s sladkarijami. In poleg vsega, bi jaz stavek “Danes sem prepričana, da nam neprestano ukvarjanje s tem, kaj bomo dali v usta in česa ne, škodi bolj kot sladkor (da o glutenu sploh ne govorim).” poudarila! 🙂

  5. Zjutraj odkrila tvoj blog, dala med bookmarke, ker več nisem imela časa, sedaj pa prebrala vse od a do ž. Samo eno pripombo imam – premalo postov je 😉
    Hvala za prijetno branje, vam pa želim še veliko zanimivih dogodivščin, ki jih boš delila z nami!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja