Svojih otrok ne kličem pikci ali sončki in pogosto si želim, da bi čim prej zrasli. Današnji dan tako ni samo 5. rojstni dan najmajšega od sinov, ampak je tudi dan, ko si lahko rečem, da SO zrasli. Ne brišem več riti, ne obuvam čevljev, ne trudim se več, da bi jih imela ves čas na očeh. Lahko jih vse tri posedem in se z njimi čisto resno pogovorim. Zvečer greva lahko ven in jih pustiva same doma (česar v FB skupinah raje ne omenjam). In zjutraj dobiva v posteljo kavo, v kateri je včasih sladkor, drugič pa cukr*.

Zadnjič so vsi trije nekaj prekladali v kotu dnevne sobe in naenkrat se nama je zazdelo, da sva naredila veliko delo. Kup fantov sva spravila do najmanj petih let! Marsikdo nama sicer servira pregovor ‘majhni otroci majhni problemi, veliki otroci veliki problemi’, ampak midva ga vztrajno ignorirava, ker sva res vesela, da z nama prebivajo trije ljudje, ki niso več smrkavi in kar naprej bolni dojenčki, ampak imajo svojo voljo, svoje fore in tudi svoje odgovornosti, ki nama dopuščajo vedno več svobode v dvoje. Zavedava se sicer, da bova čez nekaj let v isti dnevni sobi gostila tri dolgonoge (in po vsej verjetnosti nemogoče) najstnike, ampak o tem res ne bi danes.

Kljub vsemu pa je Vital najmlajši in še edini, ki ga lahko dvignem in nesem ene pet metrov. Tudi to ima določen čar, ki se bo razblinil najkasneje v naslednjem letu. Je pa kar faca, tale Vital, sploh, ko se kuha kava:

 Rožle: Mami, ne morem skuhat kave!

Jaz (vpijem iz splanice): Zakaj pa ne?

Rožle: Ni sladkorja!

Vital: Dej pa cukr!