Enkrat pride trenutek, ko si ne želiš biti več starejši kot si v resnici. To se ne zgodi pri štiridesetih, ampak prej. Mnogo prej. Pri štiridesetih ugotoviš, da je od želje, da bi bil starejši kot si, minilo že pol tvojega življenja. Kljub temu težko ostanem resna, ko pomislim, da sem se znašla na pragu srednjih let. Mislim, da je to zaradi tega, ker se že deset let prinašam naokoli. Poznam ženske, ki nerade povejo, koliko so stare. Jaz to z veseljem povem, ker ljudje potem rečejo, da sem videti deset let mlajša. To je super slišati, kar je še eden od pokazateljev, da greš v srednja leta. Že res, da so morda samo vljudni, ampak mislim, da največ za pet let. Pet mi jih ostane v vsakem primeru.

Vendar ni bilo vedno tako. Ko sem bila stara dvajset, bi mi jih z lahkoto pripisali trideset. Takrat mi je šlo vse na živce. Če bi danes srečala sebe pri dvajsetih, bi šla po mojem kar stran. Skoraj vsak dan sem vstala z levo nogo. Tako grdo sem gledala, da je okolico resno skrbelo, kaj bo z mano, če bom nadaljevala v tem duhu. Prijateljica mi je rekla, da ni prepričana, da si upa z mano na morje. Ves čas sem imela prav. Od pameti in resnosti me je kar razganjalo, pa vse se mi je zdelo neznansko usodno – takrat sem bila samska, sitna in neprestano zaskrbljena, kaj bo.

Danes imam tri otroke, kredit in državo v krizi, skrbi me pa pol manj. S tem kar je, sem zadovoljna – še najbolj do sedaj.  Če bo šlo tako naprej, bo dobro. Če prav pomislim, sem že dvajset let videti stara trideset, kar je tudi svojevrsten dosežek. Vendar to še ne pomeni, da me nič ne muči.

Če se je pri dvajsetih zdelo, da je vse mogoče (vsaj če gledaš nazaj), je nemogoče, da bi bilo tudi pri štiridesetih tako.

5 zagat, ki te doletijo v teh letih

Bolje ne bo nikoli. Dvajseta so sicer precenjena, ampak verjetno tudi štirideseta ne bodo višek romantike. Nikoli ni okej, kar je nekakšna skupna značilnost let, ki so nam na voljo. Dobra terapija je, če si vsake toliko ogledaš pet let staro fotko in se vprašaš, zakaj se ti je zdela grozna, ko je bila posneta. Na pet let starih fotkah smo vsi videti odlično. To se splača izkoristiti.

Nič ni večno. Ko si star dvajset, so vsi tvoji prijatelji zdravi, sorodniki pa mladi. Potem pridejo nekatere stvari, ki se jih absolutno, dokončno in nikakor ne da kontrolirati. Pri štiridesetih te začenja biti strah, da bo zbolel in umrl kdo, ki ga imaš rad. Kar se bo prej ali slej tudi zgodilo. O tem res ne razmišljaš, dokler ne poznaš ljudi, ki so stari šestdeset plus.

Leta marsikaj prinesejo, odnesejo pa tudi. Obstajajo ljudje, ki so pustili dobro plačano službo in odprli vegansko restavracijo. Ampak to ni nekaj, na kar bi se lahko zanašali. Ti ljudje so redki, start-upi so rezervirani za mularijo, štiridesetletniki pa smo svoje kariere zakoličili v prejšnjem stoletju. Tako na primer nikoli ne bom baletka ali pa farmacevtka. Saj ne da bi si tega kdaj želela, ampak spoznanje, da ni več šans, je pa vseeno malo žalostno. Bolje je imeti več možnosti kot manj, ne glede na to, koliko si star.

Boljša ne bom nikoli. Nekaj stvari je, ki jih počnem že desetletja, pa sem še vedno na isti točki. Čudna logika, ampak tudi če nekaj ponavljaš toliko časa, da se to  lahko meri v desetletjih, nisi ekspert. Smučati sem se na primer naučila že kot otrok, a danes ne smučam nič bolje kot sem pred dvajsetimi leti. Avto vozim že več kot dvajset let pa se med vožnjo še vedno ne počutim sproščeno. Francoščino berem dve desetletji, govorim je pa ne, čeprav sem šla že na ne vem koliko tečajev konverzacije. Saj ne, da ne bom v ničemer boljša kot sem, ampak ena meja pa je. In zdi se, da jo je z leti vedno težje premikati.

Življenje gre naprej. Otrok si ne želi vsak, a jaz sem si vedno jih. Ne morem sicer vedeti zagotovo, ampak brez njih bi bil moj štirideseti rojstni dan (pa tudi dnevi, ki mu bodo sledili) prava tragedija. Vesela in hvaležna sem, da jih imam. Je pa res, da se skupaj z mano starajo tudi oni. V tem trenutku bi bili vsi trije rajši starejši kot so v resnici, ampak življenje teče dalje in tudi njihova dvajseta niso več daleč. Samo upam lahko, da takrat ne bodo tako nemogoči, kot sem bila pri dvajsetih jaz.

Mogoče se pa cirkus torej šele začenja?