Dokler je v šolo hodil samo eden, sem jih shranjevala, zdaj je pa te solate občutno preveč. To je za nas tudi ritual, s katerim se zares začnejo počitnice.
Enkrat sem že pisala o ‘umetninah’, ki jih otroci med svojim 3. in 10. letom vsak dan nosijo domov. Na koncu šolskega leta prinesejo še ogromno mapo risbic, s katero nimaš kam. Če bi shranila vse, kar so do danes narisali v vrtcih in šolah, bi bilo materiala za skoraj trideset map. No, jaz sem veliko večino vrgla stran, naj mi prosim oprostijo.
Kaj bom shranila?
Letos sem se odločila, da shranim tri besedila, ki so jih napisali med letošnjim letom. Na splošno opažam, da otroci v šoli malo pišejo. No, rešujejo delovne zvezke, prepisujejo s table, pišejo po nareku, to že. Prvi prosti spis pa pride na vrsto šele v devetem razredu! Celo domače branje v šoli preverjajo po principu vprašanje odgovor. Izbira torej ni bila neomejena, so mi pa vsi trije zapisi zelo ljubi, ker veliko povejo o mojih fantih.
Prva je Vitalova pesem – kratka in jedrnata, z vsebino, kakršna se plete po njegovi glavi. Sloni, baloni, kompanjoni in takšne stvari. Natan je naredil intervju z babico Velči, ki se je enkrat stepla na hokejski tekmi in se mu zato zdi velika frajerka. Rožle pa je za adijo osnovni šoli razmislil o tem, kako sta Romeo in Julija rešila svojo situacijo.
Vsi trije prispevki so objavljeni s privolitvijo avtorjev.
Indija Koromandija
V Indiji Koromandiji se prestopaš sem in tja
in ko prideš do grmička,
ti ptičica potico da.
Ko srečaš slona, le pokliči svojega kompanjona,
le privoščita si z njim,
saj iz slona dobil boš dva bombona.
Na drevesih rastejo čokolade
in v zraku lete prave rolade.
Povabim te v to deželo,
ki je vsa z makaronov in feferonov!
Vital, 3.b
Družine naših babic
Pogovarjal sem se s svojo babico Silveli Deu, ki je stara 68 let. Kličem jo Velči in ne babica. Povedala mi je veliko zanimivih stvari, ki jih prej sploh nisem vedel.
OTROŠTVO
Velči je odraščala na Jesenicah. Ko je bila stara petnajst let, so se preselili v Ljubljano. Njen najljubši spomin iz otroštva je, ko očiju in mami ni povedala, da bo nastopala v gledališču. Ko sta prišla na predstavo, sta šele ugotovila, da ima njuna hčerka glavno vlogo. Skoraj ju je kap od presenečenja. Bila sta zelo ponosna nanjo.
Ko je bila majhna, je morala pospravljati stanovanje, ko so bile počitnice, je kuhala tudi kosilo. Ker niso imeli pralnega stroja, so ob sobotah vsi na roke prali perilo. Morala je tudi pometati in prinašati drva. Velikokrat je pazila mlajšega brata, kar ji ni bilo niti najmanj všeč.
Oblečena je bila bolj resno, ne tako svobodno kot so otroci oblečeni danes. Skoraj nikoli ni nosila hlač, ampak samo krilo z žabicami ali dokolenkami. Takrat so otroci in tudi odrasli en plašč nosili več let.
Najbolje je bilo, da so vsi v družini smučali. Takrat to ni bilo običajno. Bilo je malo urejenih smučišč – peš so hodili v hribe in se smučali dol. Smučišče in sankališče so imeli tudi za blokom. Tam smo preživljali zimske počitnice. Poleti so šli na morje, na otok Rab ali v Rovinj. V prostem času so bili takrat otroci veliko na dvorišču in so se igrali. Niso imeli televizije in računalnika, zato so igrali med dvema ognjema, zemljo krast, poleti so se hodili kopat v zelo mrzel potok.
ODRAŠČANJE
Od doma je šla pri dvaindvajsetih, ko se je rodil moj oči. Takrat so že živeli v Ljubljani. Preselila se je k svojemu možu, ki je živel v sosednjem bloku. Takrat se je že počutila odraslo. Vse je morala delati sama in to ji je bilo všeč. Kmalu je ugotovila, da ni težko. Vesela je bila, ko se je odselila in bila samostojna. Nič je ni bilo strah. Bilo ji je všeč, ker ji ni nihče govori, kaj mora delati in da je bila samo ona glavna.
ZAPOSLITEV
Velčijin oče je bil strojevodja, mama pa računovodkinja. Oba sta delala na železnici. Doma je morala pomagati, kot so bili zmenjeni: kuhati, pospravljati, delati na vrtu. Starši ji niso mogli vsega kupiti, kakšno stvar so pa tudi ji. Zelo so podpirali šport, zato so ji kupili na primer smučke. Za kakšne stvari pa tudi niso imeli denarja, ampak Velči pravi, da ji ni nič manjkalo. Zelo si je želela kitaro, ki si jo je kupila šele, ko je bila odrasla. Potem pa nikoli ni igrala nanjo. Nanjo je igral šele moj oči, ko je dovolj zrasel.
POMEMBNI ZGODOVINSKI DOGODKI
Ko je Velči odraščala, ni bilo vojn ali kakšnih drugih katastrof. Živeli so mirno življenje, ni bilo pretresov, razen leta 1991, ko se je Slovenija osamosvojila. Zelo se spominja prvega poleta na Luno leta 1968, kar je bil zanjo zelo velik dogodek. Spominja se tudi, ko so leta 1960 prvi v celem naselju dobili televizijo. Takrat je ravno potekala letna olimpijada v Rimu in so vsi sosedje k njim hodili gledat razne tekme.
ZANIMIVOSTI
Svojega moža in mojega dedka, ki ga kličem Tičko, je Velči spoznala v službi, v banki. Ko je prišel v banko po denar in je bil njena stranka. Potem se je z njim kmalu poročila.
Njen najljubši film je Let nad kukavičjim gnezdom, knjiga pa Via Mala. V tej knjigi nastopa tudi oseba Silveli, po kateri je Velči dobila ime. Njen najljubši recept je za princes krofke.
Velči pravi, da smo si v družini podobni – imamo veliko las in modre oči. Pa tudi veliki smo. Vsi smo tudi športniki. Jaz sem po očeh podoben očiju, po ustih pa mamici.
Velči ima eno stvar, ki prehaja iz roda v rod. To je valjar od njene stare mame. Najprej si je kupila svoj valjar, ampak ga je vrgla stran, ko je umrla stara mama in je dobila njenega. Ta valjar ima še vedno.
ZABAVNE PODROBNOSTI
Velči je enkrat ko sta ji dala mama in oče denar za avtobus, da bi se peljala na smučišče Španov vrh, tega raje prihranila, in šla v smučarskih čevljih in z smučmi na rami kar peš do smučišča. Bilo je zelo daleč in je dolgo hodila. Potem je imela več denarja za žičnice.
Včasih je hodila v hribe po mleko. Pozimi je eno uro v hrib vlekla sanke in se je potem s sankami in mlekom v kaglici peljala skoraj do doma. Velikokrat je prišla domov brez mleka, ker ga je med sankanjem polila. Doma niso bilo nič jezni, ampak so bili veseli, da si je upala sama tako daleč.
Zgodilo se ji je tudi, da je enkrat pozimi padla v mrzel potok. Zaradi kazni si ni upala domov, ampak se je mokra do kože skrila za skladovnico drv za blokom. Še dobro, da jo je našel en sosed in jo poslal domov. Na srečo ni nič zbolela.
Zelo napeto je bilo, ko se je z Jesenic preselila v Ljubljano. Bila je zelo zagrizena navijačica za hokej in je imela problem, ker so v Ljubljani vsi navijali za Olimpijo, ona pa je navijala za Jesenice. Na eni tekmi se je celo stepla.
Natan, 4.b
Čemu nesrečen konec?
(Romeo in Julija – razmišljanje)
Sta si Romeo in Julija sama kriva za svoj nesrečni konec? Je kriv pater Lorenzo? Njegov kurir? Njuni predniki? Tega ne vemo, seveda pa lahko o tem razmišljamo.
Vsi bi rekli, da sta si sama kriva, ker sta se nepremišljeno zaljubila. V resnici pa sta bila onadva tudi tista, ki sta poskušala razrešiti situacijo in sta tudi jo, ampak situacija je pač zahtevala žrtve.
Nekateri bi rekli, da je kriv Lorenzov kurir, ker naj bi bil prepočasen. Mogoče ga je ustavilo samo slabo vreme ali kaj podobnega!
Mogoče je bil kriv Tybalt, ki je ubil Romeovega prijatelja Mercutia. Ali pa je bil kriv Mercutio sam, ki se v boju ni dovolj branil in ni zbežal ali poklical pomoči.
Nazadnje pa pride na vrsto še boj med Tybatom in Romeom. Jasno, da zmaga slednji, saj bi se sicer igra prehitro končala. Zato je takrat dosežen tudi vrh, ko se vse zaplete bolj kot v katerikoli ljudski pravljici: Romeo je izgnan, Julija je žalostna, srečen je samo tisti Paris, ki ga nihče ne mara. Bralcu ta zaplet seveda ni všeč, ampak ne neha brati, ker ve, da se bo zgodil še razplet.
Po mojem je vsak od zgoraj opisanih vsaj malo kriv, največji kos krivde pa pripisujem prednikom Montegov in Capuletov. Če bi Julija v tistem trenutku, ko ji je oče rekel, da se mora omožiti s Parisom, povedala družini, da je že poročena, bi bil kraval, panika in slab ter nezanimiv konec. Če bi se to zgodilo v današnjih časih, se ta kraval sploh ne bi pripetil. Starši svojih otrok sploh ne bi skušali pregovarjati, ker bi vedeli, kakšni so, ko se prvič zaljubijo.
Tisti predniki, glavni krivci, njih lahko pozabimo, oni so zgodovina … Romeo in Julija, onadva sta samo majhen košček te dolge dinastije Montegov in Capuletov, pa sta naredila tako veliko za vse, ki so prišli za njima. Njiju zagotovo ne smemo pozabiti.
Rožle, 9.a