Učenci osmih in devetih razredov ljubljanske Osnovne šole Prežihovega Voranca, ki v tem šolskem letu obiskujejo neobvezne izbirne predmete nemščina, latinščina in turistična vzgoja, bi se morali na koncu novembra udeležiti tridnevne ekskurzije na Dunaj, ki vsako leto poteka v organizaciji šole.

Učenci (in tudi njihovi starši ter učitelji) so se ekskurzije, ki je na šoli zelo priljubljena, zaman veselili. Zgodilo se je namreč, da je sredi poletja na podlagi anonimne prijave šolo obiskala tržna inšpektorica in ekskurzijo prepovedala.

Na šoli lahko samo ugibajo, kdo otrokom ne privošči, da bi šli en krog po svetu. Ne vem, koliko inšpekcij so že imeli, ampak po pogovoru z ravnateljem se mi zdi, da jih je ta precej presenetila.

Pojdimo po črkah zakona, da na koncu ne bomo prišli nikamor

Ker ekskurzija naj ne bi bila organizirana v okviru obveznega šolskega programa (čeprav so tudi neobvezni izbirni predmeti njegov del), je inšpektorica sklenila, da gre za turistični aranžma. Torej za turistično dejavnost, ki jo lahko organizirajo in izvajajo le tisti, ki izpolnjujejo pogoje, ki jih zapoveduje zakon o spodbujanju razvoja turizma.

Ker šola ni turistična agencija, je jasno, da teh pogojev ne izpolnjuje. Kljub temu si je svojim učencem drznila prodati turistični aranžma.

In že smo pri zakonu o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno, ki v svojem tretjem členu prepoveduje opravljanje dejavnosti, za katero nisi registriran.

Osnovna šola Prežihovega Voranca od letošnje jeseni zaradi prepovedi prodaje turističnih aranžmajev svojih učencev ne bo več vodila na Dunaj. S tem bi namreč opravljala delo na črno.

Ne gre torej za to, da bi učitelji omenjene šole učence na Dunaju menjali za saher torte in te nato tihotapili nazaj v Slovenijo, ampak za splet birokratskih okoliščin, ki bodo otrokom očitno preprečile, da bi v okviru svojega šolanja doživeli sladkosti avstrijske prestolnice.

Če bi želeli, da učenci Dunaj vseeno obiščejo, lahko izvedbo ekskurzije zaupajo turistični agenciji ali pa učence tja odpeljejo na enodnevni izlet, ki po zakonu ne šteje kot turistični aranžma.

Zakaj so se sploh lotili organizacije ekskurzije?

Šola se ekskurzije v lastni režiji seveda ni odločila izpeljati zato, da bi služila mastne denarce. Prav tako njen namen ni bil krasti posla turističnim agencijam. Preprosto so ocenili, da bodo otroci od ekskurzije imeli več, če jo bo organizirala šola sama.

Osnovna šola Prežihovega Voranca ima namreč v svojem učiteljskem zboru tudi učitelja zgodovine in nemščine, ki je nekaj let študiral in živel na Dunaju in ima mesto v malem prstu. Skrb za ekskurzijo je bila vsa leta v njegovih rokah in v rokah dveh učiteljic, ki na šoli poučujeta latinščino in turistično vzgojo. Starši so bili o načinu izvedbe ekskurzije obveščeni vnaprej in so pred odhodom podpisali, da otroku pot dovoljujejo.

Ekskurzija, ki jo imenujejo jezikovno-zgodovinsko-turistični tabor, je bila torej organizirana v soglasju s starši in na način, o katerem lahko le še sanjamo.

Začela se je “pod uro” na ljubljanski železniški postaji, od koder so se učenci z vlakom odpeljali na Dunaj. Stanovali so v “youth hostlu” 20 minut vožnje od središča mesta. Uporabljali so javni prevoz ali pa so hodili peš in si v treh dneh ogledali dobršen del mesta. O tem, kaj bodo videli, so v šoli veliko slišali še pred odhodom, saj so skupaj z učitelji pripravili poseben delovni zvezek z opisi vseh glavnih mestnih znamenitosti.

Sicer me ni bilo zraven, ampak po mojem mnenju gre tukaj za bistveno drugačno zgodbo, kot bi bila tista, ki bi se zgodila v okviru instant turističnega aranžmaja. Z vsem spoštovanjem turističnih agencij in dela, ki ga opravljajo.

Odpeljati mladega človeka na ekskurzijo, kjer ni vse predvidljivo in vnaprej določeno, je lahko čisti presežek. Sploh če imaš na voljo zaposlene, ki takšno ekskurzijo z veseljem izpeljejo in tudi sprejmejo odgovornost. Torej ljudi, ki jim zaupaš in iz prve roke veš, da bodo stvar dobro opravili. Verjemite, takšni ne čepijo za vsakim vogalom. Ker v resnici učiteljem tega ni treba.

Pa še bistveno ceneje je

Zadnje ekskurzije, ki jim jo je na šoli še uspelo organizirati, se je udeležilo 25 učencev. Za vse skupaj so plačali 3.570,53 evra – od tega 1.466,80 evra za prevoz, 1.382 evrov za bivanje, 152 evrov za vstopnine, 455 evrov za dnevnice za tri učitelje in 114,23 evra za zavarovanje udeležencev.

Vsakega udeleženca je ekskurzija stala 142,82 evra plus žepnina za s sabo. Strošek so učenci poravnali v dveh obrokih. Enemu učencu je ekskurzijo sofinanciral šolski sklad.

Če bi šli s turistično agencijo, bi na osebo plačali najmanj sto evrov več.

Te možnosti šola staršem letos ni ponudila, ker je predraga in si je ne bi mogli privoščiti vsi. Raje so se odločili za siromašnejši enodnevni ogled Dunaja in poslali pritožbo na ministrstvo za gospodarstvo, ki jim je naložilo prepoved izvedbe ekskurzij.

Zdaj vsi upamo na najboljše. Čeprav se bojim, da bo šlo v napačno smer in bodo takšne možnosti izobraževanja prepovedali še tistim redkim šolam, ki večdnevne ekskurzije na podlagi znanja in izkušenj svojih učiteljev še organizirajo in s tem širijo obzorja svojih učencev. Glede na zgoraj zapisano razlog, da to lahko sploh še počnejo, tiči zgolj v tem, da jih ni še nihče prijavil in jim pripisal kršenja zakonov in izvajanja dela na črno.

Ali pa, če zgoraj opisano posredujem(o) snovalcem zakonov, ki našim otrokom tudi na tak način jemljejo pravico do izobraževanja?