Opravičilo

Spoštovane razredničarke 9. a, 4. b in 3. b razreda,
vljudno vas prosim, da mi opravičite vzgojni izpad, ki se je zgodil 25. 9. 2017 zjutraj, in zaradi katerega so moji trije sinovi zamudili v šolo.

Naj pojasnim:

Nikoli se nisem preveč ukvarjal z vašim delom. Dogajanje v šoli večinoma spremlja moja žena in o tem včasih tudi kaj napiše. Čeprav vas ne poznam, vam načeloma zaupam. Mislim, da imate z mojimi in  ostalimi otroki že dovolj dela, in da se vam ne da ukvarjati še z mojim mnenjem in pogledom na prosveto. To trdim predvsem zato, ker sem prepričan, da je skrb za otroke za domačimi vrati moja stvar, za šolskimi pa vaša.

Kakšna so torej jutra pri nas?

Budnico imamo ob 7.00.Takrat odprem vrata otroških sob in začnem z jutranjim ropotom. Ob 7.15 prvič vstopim, otroke nežno zbudim, jim povem, koliko je ura in da pričakujem, da bodo počasi vstali iz postelj, se oblekli in pojedli zajtrk. Ob 7.30 ponovim vajo, le da sem malenkost glasnejši,  povem bolj naravnost in počakam, da se glavice privzdignejo. Ob 7.45 sem že vidno razburjen – nekako uspem doseči, da po omarah začnejo brskati za spodnjimi gatami, ki si jih kljub opozorilom niso pripravili prejšnji večer. Malo pred osmo prijazna vzgoja počasi, a zanesljivo postane trening kamp za ameriške marince. Mularija se le podviza in z narobe oblečenimi majicami, brez nogavic, s štrlečimi frizurami in povešenimi nosovi, pridrsa v kuhinjo. Zajtrkujejo počasi in veliko govorijo. Čeprav so se prejšnji dan stokrat spričkali, so zdaj največji zavezniki. Starejši mlajšima prodaja devetarske fore, pove kaj o rap glasbi, o novih skejt trikih in telefonih, ki so trenutno IN. Skratka na izi. Tem za pogovore jim ne zmanjka. Zelo hitro pa jim zmanjka časa.

 

 

Tako je bilo vse do 25.9. 2017 zjutraj. Na ta dan sem namreč kapituliral ravno v trenutku, ko bi se moral spremeniti v trenerja ameriških marincev. Trikrat sem globoko vdihnil in si rekel: njihova šola, njihovi štumfi, njihov narobe oblečen pulover, njihov lajf, njihov problem. In sem bil tiho. Slonel sem na kuhinjskem pultu in čakal. In čakal. In čakal. In gledal na uro. 7.50 – nič, 7:55 – nič. Ob 8.00 so prišli na zajtrk in začeli jesti. Približno 10 čez osem so pospravili krožnike z mize in  se odpravili v kopalnico. Tam so, med grizljanjem zobnih ščetk – eden na robu banje, drugi na WC školjki, tretji pa na kupu umazanega perila – nadaljevali debato.

Ob 8:15, kar je pet minut pred začetkom pouka, so se s torbami na ramah začeli odločati, katere superge bi obuli. Vmes so šli še nekaj krogov po stanovanju, da bi nabrali vse, kar bodo tisti dan potrebovali. Ob 8:18 so končno pojavili pred vhodnimi vrati in čakali, da jih oče odpelje v šolo.

Takrat je prišel moj trenutek. Prav nič nisem bil jezen – le razložil sem jim, da imam čez 13 minut sestanek in da nimam časa, da bi jih peljal. Kakšno minuto so še kar stali tam, potem pa skomignili z rameni in se odpravili proti avtobusni postaji. Premalo oblečeni, neprimerno obuti in brez anorakov in dežnikov.

 

Kot verjetno veste, so v šolo prišli okoli 9.00, torej eno šolsko uro prepozno.

 

Drage učiteljice! Opravičujem se vam, ker so ta dan moji mulci zmotili pouk in vaše delo. Obenem pa vas prosim, da jim ne opravičite niti minute njihove odsotnosti. Ukrepajte tako, kot pravi šolski red in kot mislite, da je prav.

 

Lepo vas pozdravljam in vam želim prijeten dan,

 

Aljaž Deu

 

P.S.

Prosim, da mi morebitne podobne situacije opravičite tudi v naslednjih tednih.

Vaši komentarji

  1. Dragi ati!

    “Prosim, da mi morebitne podobne situacije opravičite tudi v naslednjih tednih.” Zanimivo,le čemu!?
    Kot odrasla odgovorna oseba,se bi morali zavedat,da se takšne situacije ne smejo več ponavljati in si ustrezni red v domači hiši morate ustvariti čisto sami. Mislim, da ste si ga in otroci točno vedo, kako daleč lahko gredo.
    Če bo še zamujanje, bo vaša krivda in za to ni opravičila.

      1. @Maja Z. – nikakor ne!
        @Dragica Navodnik – bravo in nadaljujte tako.

        Sam sem fotr štirim, 3 deklice in en fant…

      2. Še veliko takšnih očetov! Da le ne bo šolska svetovalna delavka iz tega naredila cirkusa! Predlagam, da oče “vajo ” ponovi še enkrat, potem pa- ob morebitni ponovni zamudi še kakšna dodatna kazen- ne mislim fizične- ampak kakšno omejitev, samoorganizacijo jutranjega urnika…

  2. No temu bi pa jaz rekla pogum ter pravilna odločitev. Ko jih bo zeblo in bodo mokri, ker niso vzeli dežnika bodo že vedeli za naslednjič.

  3. zelo dobro. Učiteljice bodo razumele!
    Nekoč, ko so bili moji štirje (+ soprog, ki ni bil nič boljši) še v osnovnošolskem obdobju, so na takšen način cepali h kosilu. Ta je bil ob pol enih. Pa ne zaradi moje kaprice, temveč zato, da sem še jaz- kot mama + kuharica imela kaj od nedeljskega popoldneva.
    Nekoč mi je prekipelo- ura je bila že skoraj dve, njih pa od nikoder – vse skupaj se vrgla na kompost.
    Vzgojna ”ša(o)la” je pomagala.
    Še danes, ko so pri hiši že vnuki, se ve, da je pri nekaterih stvareh pač potreben red.
    In tudi ko kuhajo oni, nikoli ne zamujam. Enaka pravila za vse.

  4. Aljaž,
    ne poznava se, a lahko rečem, da bi ob debatah o vzgojnih izzivih, kakršne opisuješ, lahko izpraznila vsak po pol zaboja piva. Resno. I feel you! Nimam šoloobveznih otrok, imam pa pet mladičev moškega spola, od katerih trije obiskujejo vrtec in katerih postopki zbujanja, preoblačenja, prehranjevanja, pogovarjanja in odhajanja v vrtec so presenetljivo podobni tistim, ki jih opisuješ. Moram priznat, da sem se krepko nasmejal tvojim besedam, ker se pri nas doma dogajajo iste stvari. Hvala, ker to deliš z nami, ki imamo ob svojih neredkih izpadih občutek, da spadamo na psihiatrijo in da bomo s svojim početjem zavozili celo zanamsko generacijo. In ko se mi še sekiramo za izpad npr. prejšnjega večera, ko se do časa, ko bi starša že nekaj miru in časa zase, pospravili v stanje mirovanja, se njim svet z novim dnem začne čisto na novo, kot, da se nič ni zgodilo.
    Tomaž

    1. Tomaž,

      Hvala za tvoj komentar – v resnici je vse skupaj zelo preprosto; S Tino že od začetka poskušava slediti načelu: “Kaj pa če ne bi toliko komplicirali?”. Saj so naši otroci le bodoči odrasli – tako kot so bile naše babice in dedki in naši starši. In seveda tako, kot smo bili otroci tudi mi. Brez čelad, nadzora, s slabimi in dobrimi ocenami, s tečnimi učiteljicami in trenerji, ki so bili nadomestni očetje, s puncami, ki so bile prijateljice in s prijatelji, ki so nas kdaj pustili na cedilu. To je življenje. In če otrok nikoli ne bo zamudil v šolo, nikoli ne bo vedel, kaj to pomeni in kakšne so posledice tega. Res simpl:).

  5. Ravno včeraj je tudi pri nas potekala podobna debata (imam tudi tri otroke). Na prvem roditeljskem sestanku so nam njihove rezredničarke povedale, da naj starški potem, ko otroci sami pripravijo šolsko torbo preverimo, če je vse kjer mora biti. Seveda se jaz ne strinjam s tem, otrok se mora naučiti odgovornosti, skrbi za svoje obveznosti, pa tudi, če kdaj naredi napako. Naj potem v šoli piše na list papirja, bo že doma potem prepisal, tako se bo sam iz lastnih izkušenj naučil. Otrok si bo zgradil samozavest s tem, da sam rešuje svoje težave ne tako, da ga za vsako stvar nadzorujemo. Bravo!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja