Najprej sem pomislila, da sem res grozna mama, ker otroka nisem dovolj oblekla. Šele potem pa, da tudi jaz na glavi nimam kape!

Včasih grejo ven na pol nagi

Takrat sem se odločila, da bom količino in vrsto oblek, ki jih moji otroci navlečejo nase, prepustila kar njim samim.  Po mojem lahko s tem začneš že, ko so stari kakšna tri leta. Moji so šli včasih ven na pol nagi. Potem so pa hitro pogruntali, čemu služi obleka, in da se oblečemo zato, da nas ne zebe in ne zato, ker mama s kupom puloverjev, jaken in kap teka za tabo. Recimo, da moramo starši otrokom zagotoviti, da imajo obleke na dosegu roke, potem naj se pa sami znajdejo. Rezultat so samostojni otroci, ki jih nikoli ne zebe.

Če težiš, se upirajo

Ne vem, koliko ima sicer to opraviti s tem, ampak tretjemu sinu, ki smo ga med vsemi še najmanj šparali, vse do danes zdravnik še ni predpisal antibiotikov. Poleg tega mu je precej jasno, kako se oblačimo za različne letne čase.  Razen da se včasih obleče preveč, ker se mu zdijo blazno kul neke črne hlače, v katerih se skuhaš. In še nekaj je – o tem, kaj bojo oblekli in česa ne, se redko prepiramo. Ker če težiš, se otroci upirajo. Če jim prepustiš, da se sami odločijo, pa velikokrat ni razloga za razpravo. Oblačenje je komot njihova stvar, teženje pa raje prihranimo za bolj pomembne zadeve.

Hrana

Podobna zgodba je s hrano, ampak ta se prej zakomplicira, ker imajo otroci senzorje za sladkarije in se ti hitro zgodi, da se namesto z zelenjavo na skrivaj prehranjujejo s haribo bonboni. Na tem področju nisem tako uspešna, zato mi ne preostane drugega kot da kontroliram koliko in kaj pojejo. Ampak tudi tega bo enkrat konec. Pride čas, ko si preprosto lačen in te sladkarije ne nasitijo več.  Po mojih izkušnjah je to okoli štirinajstega leta, kar sovpada s časom, ko je treba začeti kuhati enormne količine hrane, haribo bonboni so pa samo za zraven.

Praženje na soncu je pa druga zgodba

Če nekaj tednov gremo na morje. Na našo staro lokacijo in med ljudi, ki jih radi srečamo. Kot že rečeno, me ne skrbi, če katerega od mojih otrok zebe. Vedno se lahko obleče. Pa tudi če je lačen – se bo že znašel. Skrajno neprijetno pa se počutim, ko vidim otroke, ki se pražijo na soncu. Saj jim je jasno, da je to nevarno, ampak ko so enkrat na počitnicah, pozabijo na vse po spisku. Pa ne samo otroci – tudi moških se nikoli ne prime. Zadnjič je šla Aljaževa banda na tradicionalno jadranje, domov so pa skoraj vsi prišli rdeči kot kuhani raki.

Tudi jaz včasih tekam za otroki

Poleti zato redno letam za svojimi fanti, oborožena s tisoč in eno sončno kremo. Vedno rečem, da gre pri nas veliko denarja za šampone proti ušem in za sredstva za zaščito proti soncu. Pa za zobne ščetke. Letos sem glavno zalogo krem z visokim zaščitnim faktorjem že pripravila. Med brskanjem za novimi produkti sem našla inovacijo My UV Patch, ki bo morda  celo moje fante napeljala k temu, da se bodo začeli bolj odgovorno obnašati na soncu. Gre za obliž, ki je videti kot nekakšen tatu. Nalepiš ga na telo in preko aplikacije, ki jo imaš na telefonu te opozori, kdaj jo je treba pobrisati v senco oziroma nanesti novo rundo zaščitne kreme. Mislim, da se jim bo zdelo zabavno.

Obliže letos definitivno spakiram skupaj z zobnimi ščetkami in pripomočki za zaščito pred soncem (z ušmi smo se pa že zmenili, da ostanejo doma).

POJASNILO: Prispevek je nastal v sodelovanju z La Roche-Posay Slovenija.