Moji otroci ne hodijo preveč radi v šolo. Kaj pa vaši?

Učitelji na roditeljskih sestankih prosto po Marku Juhantu radi povejo, da bi morali starši otrokom, citiram: “pred odhodom v šolo zabičati, naj dobro delajo in bodo pridni. Ne pa da jim rečejo, naj se imajo lepo.”

Svojim otrokom prosto po lastni presoji velikokrat rečem, naj se imajo lepo. Tudi ko grejo zjutraj v šolo. Oni enako rečejo meni. Ni samo fraza za adijo, ampak drug drugemu to tudi zares želimo. Pravzaprav se za to trudimo, odkar so se rodili.

Učiteljice so Juhantove besede pograbile, kot bi bile suho zlato, jaz pa še vedno ne razumem povezave. Kot da bi bila ta prijazna želja, ki si jo izrečemo, preden gremo za pol dneva vsak po svoje, med ključnimi težavami, v katerih se je znašla sodobna šola. Lepo vas prosim, s čim se ukvarjamo.

Kompleksen problem

Za svoje otroke si želim prijazno šolo, kar pa nikakor ne izključuje tega, da je tudi zahtevna. Hočem in pričakujem, da jim ponuja nove izzive, razvija njihove potenciale, vzbuja interese in nalaga odgovornosti. Ne želim pa, da v njihove glave trpa nepovezane podatke, ki, kot bi mignil, izpuhtijo v noč. Pa malo več humorja, kreativnosti in iskrivosti bi, za kar sploh zmanjkuje energije. In veste kaj? Tega si ne želim samo jaz, tudi učenci in učitelji si. Vem, da bi se, če bi bila šola takšna, vsi bolje počutili, več znali in bili boljši ljudje. Mislim tudi, da bi otroci delali dobro. In če že hočete – tudi (bolj) pridni bi bili.

Ne rečem, da ni nikoli tako. Je, ker obstajajo učitelji, ki razumejo in si znajo, pa tudi hočejo, sistem prikrojiti tako, da so njihove ure učencem v veselje in izziv.

Po naravi sem prizanesljiva, res sem, ampak takšne učitelje bi pri svojih treh otrocih lahko preštela na prste ene roke. Morda na prste roke in pol. Vem, da učitelji niso vedno sami krivi in da težko delujejo v šolskem sistemu, ki jim je zapovedan. To je kompleksen problem, ki ga nočem poenostavljati. Posploševanja, da imamo enega najboljših izobraževalnih sistemov na svetu, pa tudi ne maram.

Načrt (ampak ne učni)

Sem mama, ki misli s svojo glavo in ima načrt, da bodo s svojo glavo mislili tudi otroci. Vem, da bom usodno zaznamovala njihova življenja, ampak tako kot smo obvezni starši, je obvezna tudi šola. Odgovornost je vzajemna. Tudi šola bo ključno vplivala na to, kako bodo delovali kot odrasli ljudje. Čeprav velikokrat slišim, da šola ni za to, da vzgaja, ampak da izobražuje. Ne zdi se mi prav, da si starši, ki smo to opazili, zatiskamo oči in upamo, da bo, če že ne bo pretirane koristi, vsaj škoda čim manjša. Poleg tega pa tudi ni naša naloga, da saniramo tisto, kar se leta in leta zapravlja v šolskih klopeh. Vsaj ne bi smela biti. Ker konec koncev tega vsi niti ne znamo in zmoremo.

Zahtevna nezahtevna šola

Veliko staršev meni, da je osnovna šola pri nas prezahtevna. Se strinjam, ampak pojdimo še korak naprej. Po mojem je zahtevna zato, ker je v resnici nezahtevna. V svojem bistvu je izrazito dolgočasna. Ploskam učiteljem, sploh pa učencem (in tudi staršem), ki se zmorejo ukvarjati s kolobocijo (nepomembnih) podatkov, ki jih je treba kampanjsko strpati v nadobudne male glave, čeprav potem takoj uidejo ven.

Zagotovo je tudi to eden od razlogov, da slovenski šolarji ne marajo šole – faktografija ubija. Le v dveh evropskih državah naj bi bila šola še manj priljubljena, kot je pri nas.

Dolgčas

Enkrat sem na kup zložila delovne zvezke, ki so jih eno šolsko leto uporabljali moji otroci, pa jih je bilo v višino skoraj za meter. Učbenikov in vsega drugega je ostalo le za vzorec. Raje sploh ne pomislim, koliko ur so preživeli ob obkroževanju, dopolnjevanju, vpisovanju in odgovarjanju na strukturirana vprašanja. In koliko čačk je bilo po robovih delovnih zvezkov, ker jim je vse skupaj tako presedalo. Tisto leto moj sedmošolec ni napisal niti enega prostega spisa – v učnem načrtu ta pač ni bil predviden.

Mislim, da se otroci v šoli (tudi) dolgočasijo. Stopnja dolgčasa je v največji meri odvisna od snovi, ki se jo morajo naučiti, in od učiteljev, ki jim to snov podajajo. Upam si trditi, da dolgčas v šoli močno presega njegovo zdravo mero. Ni čudno, da potem zganjajo neumnosti. Se vam ne zdi?

Adijo, izbirni predmeti

Pouk gre h koncu, mi pa že razmišljamo, kako naprej. Glavna ideja je, da v prihodnjem šolskem letu uberemo drugačno pot in poskrbimo, da bodo otroci v šoli najmanj časa, kot so lahko. Na žalost to ni sistemska rešitev, ampak je bolj izhod v sili. Vseeno imam občutek, da bodo od tega imeli samo korist.

Verjetno sem ena redkih mam, katere otrok v četrtem razredu ne bo imel nobenega neobveznega izbirnega predmeta. To pomeni, da bo pri pouku vsak teden preživel dve šolski uri manj kot njegovi sošolci. V sodobnem svetu moraš dvakrat vdihniti, preden svojega otroka namenoma prikrajšaš za dodatno izobrazbo. Ni zelo običajno, se mi zdi.

Če ukinemo še podaljšano bivanje, ki je zaradi kadrovskih težav na šoli precej kaotično, na teden prihranimo dodatnih deset ur. Nekaj časa bo sicer šlo za domače naloge, za preostale ure pa upam, da jih preživijo v prosti igri, ki je današnjim otrokom najbolj primanjkuje.

Pa še iz enega razloga bi raje videla, da grejo po obveznem delu pouka, kar takoj domov. Zadnjič sem na steni razreda, ki ga obiskuje eden od mojih otrok, opazila tole razpredelnico. Gre za sistem kaznovanja in nagrajevanja, ki ti odnese ali pa prinese pravico do tega, da se med petkovim podaljšanim bivanjem lahko igraš z igračo, ki si jo prinesel od doma.

Mislim, da komentar ni potreben.

Vaši komentarji

  1. – sedim in opazujem druge
    – ves čas pišem pravila, da bo uspelo prinesti igračo..

    wtf … je pa moj komentar!!

    1. Nataša, a ni to res čudno? Nočem obsojat vse povprek, ampak res si težko predstavljam, kako učitelj pride do odločitve, da bo uporabil to metodo. Mislim, da to ni več v skladu s sodobnimi pedagoškimi prijemi. Prihodnje leto gre še ta tretji sin v tak sistem … se nadvse veselimo:)

      1. Spoštovani,

        kot psihologinja IN učiteljica ter kot mama dveh osnovnošolskih otrok se z vami strinjam. Takole bom povedala. Kot učiteljica trdim, da smo učitelji vseeno kar avtonomni. Jaz sem! Učni načrt mi ne prepoveduje, da ne bi uporabila inovativnih metod, mi ne prepoveduje, da s svojo motivacijo navdušim tudi učence, da čim večkrat med uro lahko nekaj minut posvetim igri (ja, igri! čeprav delam s srednješolci, se igramo, pač na njihov način, igro pogrešamo tudi odrasli!) in mi ne prepoveduje, da kdaj vključim kakšno vsebino, ki je v učnem načrtu sicer ni, dijake pa zelo zanima. In roko na srce, kdaj kake stvari tudi izpustim, ali pa če se mi zdijo neizmerno dolgočasne in celo neumne, prilagodim tako, da dobijo smisel in jih skrajšam na minimum. Vse, kar sem zapisala, pa lahko dela učitelj, ki se stalno izpopolnjuje, izobražuje, razvija, saj s tem krepi kompetence in tudi svoj pogum. Učitelji imajo torej velik vpliv na to, kako se bo otrok v razredu počutil ter posledično bil motiviran. Ga tudi ni načrta, ki bi predpisoval zgoraj navedeno metodo vzgajanja. Jasno torej je, da šolo delamo učitelji, res pa je, da smo v zelo veliki meri odvisni od sistema. Ampak, če bi bili bolj glasni, bolj kompetentni, če bi imeli jasne argumente, bi (se bo) tudi sistem spremenil. Šolski sistem vendarle ustvarjajo strokovnjaki (na zavodu, na ministrstvu), ki o razvojni psihologiji nekaj vedo???!!! Je primerno za otroka, da nosi skoraj 10 kilogramsko torbo?? Se količine delovnih zvezkov in učbenikov res ne da regulirati? Dajte no, seveda se da, tako pa se o teh stvareh na ministrstvu “pogovarjajo” (kot pravi ministrica v prilogi Ona nekaj mesecev nazaj). Tu učitelj ne more veliko! Če pa bi bili učitelji dovolj glasni, bi nas morali poslušati. Zato učitelji, včlanite se v učiteljsko združenje, ki se bori ravno za te stvari !!! Ter starši, ne bodite samo kritizerski, kar pomeni ogovarjanje po frizerskih salonih, ampak bodimo konstruktivni – pohvalimo učitelje in njihove dobre poteze, ki jih je res veliko ter argumentirajmo kritiko, če jo izrečemo. Sodelujmo! In pa res, izobražujmo se! Vsi, tudi starši! Vsak učitelj bi moral vedeti, kako približno delujejo naši možgani – če je otrok v pozitivnem notranjem stanju, če se ob nečem zabava, sprosti, se ima fajn (kar je tako prepovedano očitno v šoli), se možganske povezave veliko hitreje ustvarjajo, stresni hormoni so na nivoju, ki spominskih centrov ne blokira itd… To se ne izključuje z zahtevnostjo! To ne pomeni, da otroka ne postavljajmo pred izzive in zahteve – nasprotno, v šoli bi moralo biti več ustvarjalnih izzivov, več problemskega in izkustvenega učenja (nedopustno je, da mora otrok znati našteti dele rože, ne da bi učitelj rožo pred sabo dejansko imel ali otroke peljal na šolsko igrišče!). Še bi lahko naštevala, pa bom zaključila. Nekaj torej lahko storimo učitelji, vsak v svojem razredu, nekaj pa tako, da se poenotimo, združimo in vztrajamo pri spremembah, ki jih je šolski sistem potreben! Starši, sodelujmo z učitelji na konstruktiven način!

Dodaj odgovor za Romana Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja