Za prav vse starše pa velja, da otrokom za nič na svetu ne bi priznali, da imamo enega raje kot druge(ga).

Otroci pa kljub temu vejo, kakšna je resnica. Dvojna merila, isti šmorn?
V eni od takšnih raziskav so anketirali 384 družin z več kot enim otrokom in se z njimi pogovarjali trikrat v treh letih.
Rezultati pogovorov s starši so pokazali, da je 74% mater in 70% očetov pristranskih do svojih otrok.
Svoje so povedali tudi otroci. Neglede na starost in spol skoraj nihče od njih ni rekel, da je med sorojenci on tisti, ki je pri starših na prvem mestu. Večina jih je prepričanih, da so zadnji v vrsti.
Človek se prav vpraša, zakaj se starši trudimo, če je pa v vsakem primeru isti šmorn.

Življenje ni pravično

Ista raziskava je pokazala, da so v očeh staršev večji šefi prvorojenci — še posebej, če so fantje. Mlajši sorojenci pa da imajo zaradi večje naklonjenosti staršev starejšemu bratu ali sestri več težav s samimi sabo in s svojo samopodobo. Tudi ko odrastejo, se večkrat spopadajo z občutkom manjvrednosti, medtem ko najstarejši otroci zaradi svojega položaja v družini pridobijo na več področjih. V povprečju imajo celo višji IQ. Od 23 astronavtov, ki ji je NASA kot prve v zgodovini poslala v vesolje, je bilo kar 21 prvorojencev.
Ampak otroci so tudi zviti in znajo pomanjkljivosti obrniti v svoj prid. Saj poznate trik, ko pošljejo po kostanj v žerjavico tistega, ki je pri mami najbolje zapisan in vedno največ doseže? Takrat jih starševsko favoriziranje ne bi moglo manj motiti.
Nekaj je torej zagotovo: ko se borijo za pozornost, se naučijo tudi raznih fint, ki jim lahko pridejo prav, ko bojo odrasli.

Kriva je evolucija

Družina je bila za človeka vedno najboljša preživetvena enota. Starši so skrbeli za otroke, otroci so prenašali njihove gene na naslednje generacije, vsi skupaj pa so se trudili, da jih ne bi požrli volkovi. Podobno počnemo še danes.
Razlika pa je v tem, da so nam tisočletja socializacije prinesla tenkočutnost. Kultura nas je naučila, da skrbimo za šibkejše, ki po evolucijski teoriji v nekih drugih časih ne bi preživeli. Ampak včasih nas še vedno zanese. Takrat smo navdušeni nad svojim najljubšim otrokom.

Sofijina odločitev

Najbolj fer bi bilo, če bi imeli vse svoje otroke enako radi. Ampak potem pomisliš na svojo četico in imaš v glavi celo kolobocijo. Ni tako preprosto, kot bi moralo biti.
Pa nikar me ne sprašujte, katerega od svojih otrok bi prvega rešila iz goreče hiše. Sofijina odločitev je eden bolj groznih filmov, kar sem jih kdaj videla. To je tisti film, v katerem se mora Meryl Streep odločiti, katerega od svojih dveh otrok bo poslala v koncentracijsko taborišče. Film sem gledala, preden sem imela otroke. Po mojem ga ne bom nikoli več.

Če vas res matra

Skoraj vsak otrok, ki ima brate in sestre, svoje starše kdaj vpraša, koga imajo raje. Zase lahko rečem, da to ni najljubše vprašanje, ki mi ga včasih zastavijo moji sinovi. Ponavadi prileti takrat, ko se kateremu od njih godi krivica.
Takrat rečeš, da imaš vse enako rad, ampak vsakega drugače. Različnih ljudi ne moreš imeti enako rad. Kot recimo ne moreš reči, katera od dveh rož je lepša. Obe sta lepi, ampak vsaka po svoje. Zato ni fora, da imaš z vsemi otroki enak odnos, ampak da imaš z vsakim posebej takšnega, kot ga ta najbolj potrebuje. Ko bojo enkrat v puberteti, itak ne boš mogel prenašati nobenega od njih.

Dober odgovor

Ko sem svoje fante vprašala, katerega od njih imam po njihovem mnenju najrajši, se enemu od treh ni ljubilo o tem niti razmišljati. Namesto tega je še naprej brcal svojo fuzbalko v škarpo pred hišo. Druga dva pasta skoraj v en glas rekla, da imam najraje … — očija.
Meni se zdi to kar dober odgovor. Naprej se pa raje nismo pogovarjali.