Da slabše vidim, sem prvič opazila na faksu. Gimanzijske učilnice so zamenjale večje predavalnice in naenkrat sem težko razločila, kar je profesor nakracal na tablo. Puberteta je bila takrat že mimo, zato ni bilo bojazni, da bi me vrstniki začeli klicati očalarka. Svoja prva očala sem si tako na nos nataknila brez večjih pretresov. Še fino se mi je zdelo. Čeprav naj bi jih uporabljala samo na predavanjih in za gledanje televizije, sem jih sprva nosila kar ves čas.

Ne spominjam se točno, kdaj sem začela razmišljati o tem, da bi se jih znebila. Dioptrija se mi je z leti slabšala in očala so postala moja obvezna oprema. In ovira. Recimo med tekom so ves čas lezla dol. Nikakor se jih ni dalo stlačiti pod smučarska očala. Med plavanjem v morju sem bila pa itak slepa. Ker če se hočeš tudi potapljati, ni druge kot da očala pustiš na obali. Pozimi so se nonstop rosila, poleti so mi pa zaradi vročine lezla dol z nosa. Če sem se hotela zvečer med gledanjem televizije zlekniti na kavč, sem morala imeti glavo ves čas naravnost, sicer sem se naslonila na okvirje, ki so potem štrleli v napačno smer. Tisti, ki nikoli niste nosili očal, si to težko predstavljate, očalarji pa že vemo.

Moja očala so včasih odletela na drugo stran dnevne sobe

Če pomislim nazaj pa so me očala še najbolj živcirala v obdobju, ko so bili moji sinovi dojenčki. Morda ste opazili, da imajo mame majhnih otrok, sploh tistih, ki še ne hodijo samostojno in so zato veliko v naročju, lase skoraj vedno spete v čop. To je varnostni ukrep. Ker tisto majhno bitje te lahko pošteno pocuka. Naslednja njegova tarča so pa očala. S tem, da lase lahko spneš v čop, z očali pa nimaš kaj. Dojenčkaste roke so jih neprestano vlekle z mojega  z nosu. Neglede na zbirko igrač, ki so v tistem obdobju ležale vsepovsod, so se najraje spravili prav na moja očala.  Včasih so letela na drugo stran dnevne sobe.

Projekt ‘znebimo se očal’

Mislim, da se je ravno v tistem času začelo več govoriti o laserski odpravi dioptrije. Za razliko od mnogih, ki nasprotujejo temu, da jim kdo šari po očeh, me ni bilo nič strah. Dobre izkušnje prijateljev in znancev so  zadoščale. Po forumih pa raje nisem surfala. Povsem nemogoče se mi je zdelo, da bi lahko šlo kaj narobe, če pa gre za ustaljen in preizkušen postopek, ki je že mnogim pomagal do boljšega vida. Oslepela ne bom. To mi je bilo jasno še preden sem šla na posvet o tem, kako takšna operacija sploh poteka. Podobno je bilo, ko sem šla rodit in sem se  pri vseh treh porodih odločila za epiduralno. Po mojem je nove pogruntavščine v znanosti in medicini treba izkoristiti, ne pa da do njih apriori gojimo neosnovan strah, ki nas lahko prikrajša za marsikaj.

Splača se

Kljub temu je trajalo še deset let preden sem se projekta ‘znebimo se očal’ zares lotila. Štirideseti rojstni dan se mi je zdela kar primerna priložnost. Pa nekako mi je uspelo prihraniti dovolj denarja. Takšna operacija ni poceni, ampak če sešteješ evre, ki grejo za očala in morebitne kontaktne leče, kmalu ugotoviš, da se splača tudi finančno. Poleg tega sem imela srečo, da je bil postopek (teh je namreč več), ki je najbolj poceni, zame tudi najbolj primeren. Nekako obratno od situacije, ko so ti v trgovini vedno najbolj všeč najdražji čevlji.

Na operacijo nisem šla v Zagreb, kamor grejo v zadnjem času mnogi. To se mi je zdelo čisto preveč komplicirano. Odločila sem se za Očesni center Morela okulisti – ker sem slišala, da so veliki profesionalci pa tudi, ker imajo prostore nekaj ulic stran od tam, kjer živim.

Znanstvena fantastika

Pravzaprav je bilo vsega konec še preden sem se dobro zavedela. Postopek laserske odprave dioptrije je prava znanstvena fantastika. Na noge ti nataknejo vrečke, na glavo pa smešno zeleno kapo in te poležejo na posteljo pod zadevo, za katero nekako ugotoviš, da je laser. Očal nimaš, tako da itak nič ne vidiš. Potem ti v oči nalijejo tekočino, nad glavo pa se začnejo prižigati rdeče in zelene lučke. Zdravnica na glas šteje do deset, s čimer odmeri čas delovanja laserja. Potem vstaneš, sezuješ smešne čevlje, snameš kapo in greš domov.

Postopek ni boleč, je pa res, da imaš prve tri dni v očeh neprijeten občutek, zato večinoma spiš. Kar je okej, ker mama treh otrok za večdnevno spanje nikoli ne dobi priložnosti. Poleg tega so to trije dnevi brez telefona, računalnika, televizije, celo knjig. Neke vrste prisilna meditacija, ko te za povrhu pusti pri miru še cela familija. Ni mi bilo hudega, res ne.

Po tednu dni sem šla v službo.  Prvič po več kot dvajsetih letih sem se nekam odpravila brez očal. V pisarni so pa družno ugotovili,  da je Esmeralda res spregledala.

Res je fascinantno, kaj danes zmore medicina. Priporočam vsem, ki nosite očala in radi tečete, smučate, plavate in se igrate s svojimi otroki. Meni se je uresničila dolgoletna želja. Na pregledu, ki ga opraviš mesec  po operaciji, so izmerili, da nimam več dioptrije. Vidim kot sokol, čemur še sama težko verjamem.