Zadnjič mi je nekdo rekel, da obstajajo mame, ki materinstva nikoli ne bodo zmogle jemati tako zlahka, kot ga jemljem jaz. Pa bi si morda želele. Nisem prepričana, da je opazka na mestu. Večinoma je namreč samo videti tako.

Včasih me vprašajo, kako zmorem s tremi otroki — in to s tremi fanti. Mislijo, da imam vse pošlihtano. Da mi je vse jasno in da sem super organizirana. No, nisem. Daleč od tega. Morda smo videti fajn družina, kako je v resnici, pa vemo samo mi. Vsak dan je štala. Otroci, služba, gospodinjstvo, kolumna ali dve na teden in še marsikaj bi se našlo. Recimo milijon situacij, ki jih ne predvidiš niti v sanjah.

Danes zjutraj nam je recimo crknil avto. Nismo zganjali panike – še petek trinajstega smo ignorirali –, je pa, citiram: “Ful bedno, če v šolo zamudiš, ravno ko je prvo uro test iz fizike. A moramo res imeti avto, ki vžge samo popoldne? Pa še očija ni. Kdo ga bo zdaj popravil?” V mesto smo šli z avtobusom in buško, ki jo je eden staknil, ker mu je spodrsnilo na prvi poledici to zimo. Ena taka poklapana vojska smo bili.

Če si ne bi bila sposobna jemati časa zase (in tudi za naju), bi se mi zmešalo. To je po mojem ena od ključnih stvari. Včeraj sem jih za dve uri poslala same v knjižnico in dala noge v luft. To se mi ne zdi težko. Mogoče ljudje zato mislijo, da mi gre dobro.

Kaj ja, kaj ne

V prvi vrsti sem mama. Ampak to ne pomeni, da sem samo to. Po mojem ne moreš biti dobra mama, če se ves čas ukvarjaš samo s servisiranjem otrok. Ravno nasprotno je. Včasih se ženske v mama skupinah na Facebooku pogovarjajo o tem, da imajo slabo vest, če z otroki ne preživijo največ časa, kot bi ga lahko.

Jaz pa mislim, da mora dobra mama brez slabe vesti početi tudi stvari, ki z materinstvom nimajo nobene zveze. Vsak dan. Ampak to je možno samo, če tega, kar si na glavo nakoplješ kot mama, ni preveč.

Ker sem v prvi vrsti mama, pri svojih otrocih skrbim, da

• so varni (ampak ne tako, da ves čas letam za njimi),
• imajo na voljo vremenu primerna oblačila (za katera sploh ni nujno, da tudi pašejo skupaj),
• vsak dan dovolj spijo (in to v svojih posteljah, ne v najini),
• imajo dovolj hrane (pri čemer večinoma jaz povem, kakšna bo),
• se razvijajo v dobre, odgovorne, sočutne in razgledane ljudi, ki jim ni vseeno, kakšen je svet.

To je to. Kadar se ne ukvarjam z zgoraj naštetim, hodim v službo, pišem, berem, kuham, perem … pa tudi gledam v luft.

Zagotovo pa svojim otrokom

• nisem taksistka, ki bi jih prevažala sem in tja in na vse mogoče obšolske dejavnosti. Prvo pravilo pri nas je, da dejavnosti ne moreš obiskovati, dokler tja, kjer se ta odvija, ne zmoreš sam. Ker midva nisva šoferja na klic, ki bi tri komade po urniku razvažala na različne konce Ljubljane. Pa tudi čakalne ure ni v najinem sistemu. Raje sediva na domači terasi in prisluškujeva otroškemu živ-žavu, ki prihaja z ulice. Strokovnjaki itak pravijo, da bi se morali otroci več prosto igrati med sabo, ne pa da so njihovi dnevi do zadnje minute sprogramirani s strani odraslih.
• nisem detektivka, ki sproti ugotavlja, kdo je česa kriv in razrešuje njihova nesoglasja. Če se skregajo, naj se kar sami zmenijo. Otroci se med prepiri naučijo veliko koristnega za življenje. Poleg tega je res nadležno, če nekdo ves čas hodi k tebi jokat.
• nisem varnostnica v civilu, ki bi jih varovala in nadzorovala vsako njihovo budno minuto. Po mojem s tem otrokom sporočamo, da jim ne zaupamo. Dajemo jim vedeti, da ničesar ne zmorejo sami. Rezultat je pa slaba samopodoba in pomanjkanje samozavesti. Nesamostojni so pa še naporni, ker so prepričani, da jim bomo ves čas na voljo. Ne moreš pričakovati, da se bo tvoj otrok razvil v samostojnega in odločnega odraslega, če mu ves čas odnašaš rit.
• nisem učiteljica številka dve, ki bi skrbela, da sproti opravljajo svoje šolske obveznosti. Danes velja, da je vključevanje staršev v učenje pomemben dejavnik uspeha otrok. To dejstvo, če se temu lahko sploh tako reče, vztrajno ignoriram — kar sami naj se ukvarjajo s fotosintezo, prilastki, gravitacijo in drugo svetovno vojno. Jaz sem se nekoč že, ne dá se mi še enkrat (oziroma še trikrat). Kar bo, pa bo.
• nisem služkinja, ki bi ves čas skrbela za red v hiši. Ni fora, da pospravljaš samo ti. Doseči moraš, da to počnejo tudi otroci. Vsak dan. Občudujem družine, katerih stanovanja so videti tako, kot da v njih nihče ne prebiva. Se pa sprašujem, ali gre za bolj kultivirane otroke ali za bolj disciplinirane odrasle, ki sproti sanirajo vse, kar ta mali uničijo/razmečejo? Če imaš veliko družino, se sprijazniš tudi s tem, da so v nulo urejena stanovanja samo na Pinterestu. Naše je vsaj približno zgledno samo ob sredah popoldne, ko pride Nina, ki že deset let pospravlja pri nas. Zvečer je pa spet ista pesem.
• nisem njihova prijateljica, v prvi vrsti sem njihova mama. Kar pomeni, da sem glavna jaz. Prijatelje imamo pa raje vsak svoje.

Manj je več, tudi ko gre za materinstvo. To je dobra novica, ker v resnici je treba precej manj, kot se zdi na prvi pogled. Štala bo itak v vsakem primeru.