Ali otroke preveč hvalimo? »Bravo, fant! Super, fantastično, priden!«

Do lani sem bila na vseh končnih urah plavalnih tečajev, ki so jih v okviru šole obiskovali moji otroci. Vsakič je bilo kar malo smešno.

Na bazenu smo se starši po zapovedani dezinfekciji stopal znašli bosonogi, sicer pa oblečeni za v službo, s prenosnimi računalniki pod roko in opremljeni s fotoaparati. Enkrat sem prišla celo v najlonkah in si še dodatno zakomplicirala situacijo.

Na obzorju nič novega

Lani mi na ogled Programa prilagajanja na vodo in učenja plavanja, kot se strokovno reče tej dejavnosti, ki jo vsako leto obiskujejo ljubljanski tretješolci, ni bilo treba. Srednji sin je imel ravno v času, ko so z razredom hodili v Tivoli, vneto uho in je čas namenjen tečaju, namesto v vodi preživel v domači postelji.

Letos, ko je kot zadnjega plavalni tečaj doletel še najmlajšega, nismo imeli te »sreče«. Ampak jaz vseeno nisem šla. Šel je Aljaž, ker je ravno tako naneslo.

Večina nas v tisti uri ni videla ničesar novega, kar smo tudi pričakovali. Naši otroci so se na vodo že zdavnaj prilagodili. Prišli smo pa kljub temu vsi, saj nihče ni hotel, da bi bil njegov otrok edini brez starša na tribuni.

Da ne bo pomote – nič nimam proti, da otroci plavajo, samo tega ne razumem, zakaj moramo starši hoditi gledat, kako to počnejo. Vse skupaj poteka sredi običajnega delovnika in pravzaprav je kar neverjetno, da si lahko v službah sploh uredimo odsotnost. Ker tega, kako tvoj otrok preplava z enega konca bazena na drugega, pa res ne smeš zamuditi.

Glavna težava seveda niso najlonke, ampak dejstvo, da otroke s tem navajamo na nenehen aplavz, čeprav niso dosegli ničesar posebnega. Glede na navodila, ki smo jih prejeli pred obiskom bazena, to očitno radi počnemo. Organizatorji tečaja namreč vsako leto posebej poudarijo, da lahko pridemo samo na zadnjo uro. Očitno so med nami tudi takšni, ki bi hodili ploskat kar vsak dan.

Ni vse piece of art

Če so generacijam, ki so vzgajale nas, očitali, da so svoje otroke nepremišljeno kritizirale, se mi zdi, da sodobni starši prevečkrat delimo prazne pohvale. Tako pravijo tudi strokovnjaki, ki raziskujejo, kako kritika in pohvala vplivata na samopodobo in samozavest naših otrok.

Oboje je lahko isti šmorn. Pa če se sliši še tako neverjetno.

»Otroci, ki odraščajo s kritiko in/ali hvalo kot najpomembnejšima elementoma vzgoje, postanejo negotovi vase in odvisni od sprejetosti in potrditve s strani drugih,« v eni od svojih kolumn razlaga družinski terapevt Jasper Jull.

Otrok je lahko zaradi hvaljenja negotov glede sebe, čeprav ga hvalimo ravno zato, da bi v življenju stal na trdnejših tleh.  Ker enkrat se bo znašel v okolju, kjer mu ne bodo ploskali za vsako figo. Za pohvalo in priznanje bo moral narediti več, kot bo vajen. Pa tudi pričakoval ju bo prej, kot mu ju bo kdorkoli pripravljen izreči.

Pohvala – sploh, če hvalimo tisto, kar bi otrok pri svoji starosti itak moral obvladati – v resnici krepi njegov ego, posledica pa ni samozavest, ampak egocentričnost.

To, da vzdihuješ vsakič, ko na papir nekaj nariše, je škodljivo. S tem, ko govorimo v presežnikih, povzročimo, da o sebi misli, da je najboljši in da je vse, kar naredi, prav. Prej ali slej to ne gre skozi pri vrstnikih in drugih ljudeh, s katerimi pride v stik. Pretirana hvala naj se  raje pod mizo valja. Otrok mora dobiti o sebi realno sliko, je pa res, da mora ta biti pozitivna. Pa smo spet pri pravih mejah in merah.

Saj otroci so super, ampak a veste, da ni vse, kar pride izpod njihovih prstov, piece of art? Če se bomo sami sprijaznili s tem, se bodo tudi oni.

Lahko da se nam samo ne ljubi

Pa še nekaj je. Včasih hvalimo tudi zato, da se izognemo razmišljanju in ukvarjanju z otroki. Ker najlažje je vsakič, ko mali nekaj naredi, vzklikniti: “Bravo, fant! Super, fantastično, priden!”, pri čemer nismo niti dobro registrirali, kaj sploh počne.

Ni čudno, da potem otroci pohvalo, če ne celo nagrado, pričakujejo za vsako malenkost.

Kolektivno občudovanje osemletnikov, ki družno plavajo sem in tja po bazenu, me rahlo živcira. Hvala bogu, da je bilo letos zadnjič. Nekako sem si zamislila, da bodo moji otroci znali krmariti skozi življenje, ne pa zgolj plavati z enega konca bazena na drugega.

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja