Hvala bogu za super taščo Velči, veliko ekspertko v peki potic, ki je bila takoj za akcijo. Če bi morala sama, bi me verjetno kap – za razliko od nje namreč še zdaleč ne sodim med tiste, ki dvakrat na leto ekspresno vržejo skupaj potico ali dve.

Za začetek sva poenostavili recept. Originalna Potica naših korenin je namreč dvojna, kar pomeni, da sta potici pravzaprav dve (to pa je za moje pojme za prvič odločno preveč). V najini manjkajo tudi hruške tepke, ker se jih na hitro nikjer ne dobi, moje navdušenje nad peko pa kljub vsemu ni tako veliko, da bi se na lov za njimi podala že teden dni prej. Na koncu je nastala čisto navadna orehova potica, ki zdaj počiva na kuhinjskem pultu in čaka na jutrišnje družinsko srečanje, ko se bodo zbrale vse naše korenine in jo, o tem ne dvomim, z navdušenjem pojedle. Z Velči sva za vsak slučaj namreč spekli dve – poleg ta zaresne še eno manjšo, ki sva jo lahko poskusili. Midve torej že danes veva, da je dobra.

Iskreno povedano sem si predstavljala, da je peka potice ena zelo zakomplicirana zadeva, ampak je kar šlo. Vse kar prehaja iz roda v rod ima zagotovo neko posebno vrednost in prav fino se mi zdi, da me je peke potice naučila Aljaževa mama. Super tim sva bili: