Že res, da moraš skoraj vsak dan v pisarno, ampak ko prideš domov, je med počitnicami kup stvari, na katere ti ni treba misliti.

Ampak počitniškega luksuza je za letos nepreklicno konec. Mi pa totalno razpuščeni.

Ko se začne šola, vsako leto sklenem, da bomo bolje organizirani. Fantje so iz leta v leto starejši, zato se mi to zdi tudi vedno bolj mogoče. Saj ne rečem – vedno bolje jim gre, sploh če vprašaš njih same. Jaz pa vsak dan norim, naj upoštevajo dogovore, pospravljajo za sabo in sami skrbijo za svoje stvari.

Tole se je na primer zgodilo še med počitnicami. Enemu od njih sem zjutraj, preden sem šla v službo, na listek napisala, naj v stroj zloži umazano posodo in odnese smeti. Nalogo je vestno opravil, a kaj ko si je potem pripravil kosilo in pozabil pospraviti za sabo. Ko sem prišla domov, je bila nova umazana posoda vsepovsod.

Ni bilo na listku. To je ta naš sistem.

Če se le da, se z Aljažem drživa načela, da namesto otrok ne počneva stvari, ki jih zmorejo sami. Sliši se preprosto, ampak v resnici je precej zapleteno. Ker je velikokrat lažje, če pospraviš kar sam. Zadnjič sem se morala kar potruditi, da sem vse popoldne le opazovala umazan krožnik, ki je do večera sredi mize čakal na tistega, ki ga je pustil tam.

Imaš pa tudi opravila, ki se jih razveselijo. Ko smo se vrnili z morja so recimo lastno ročno oprali Cilko. Še midva sva se zabavala, ko sva jih gledala. Dajte se še vi.