Obe podjetji sta očitno uspešni, kar se mi zdi super, je pa res, da sem o storitvah čiščenja, ki jih ponuja prvo podjetje, slišala več kritik in pomislekov kot o knjigah, ki otrokom sporočajo, da so glavni na svetu. Za njimi se je staršem, starim staršem ter tudi tetam in stricem menda dobesedno zmešalo – knjige, v katerih glavne vloge igrajo kar njihovi sončki, menda naročajo kot po tekočem traku.

Na drugi strani pa za sodobne mame še vedno velja, da naj čistijo kar same. Pomoč v gospodinjstvu pomeni, da svojih potomcev ne učiš reda in odgovornosti. Ker iz malega raste veliko! Poleg tega se mnoge ženske in matere v vlogi žrtve, ki za družino gara od jutra do večera, počutijo predobro, da bi jim ideja o pomoči sploh padla na pamet. Skrb za družino in gospodinjstvo je osnovno poslanstvo marsikatere mame, otroci pa središče njenega sveta.

In zdaj se sprašujem, ali niso to tiste mame, ki še s pomočjo slikanic iz svojih otrok delajo junake.

Kako vse skupaj poteka?

Knjigo naročiš zelo preprosto. Imajo več kot pet milijard kombinacij. Personaliziraš lahko glavnega junaka, pri eni od knjig pa tudi njegovo mamo in z izborom zgodb določiš še vsebino knjige. Na spletni strani najprej izbereš zgodbico, ki je že napisana, odkljukaš, ali bo njen glavni junak fantek ali punčka, dodaš otrokovo (junakovo) ime, barvo las in oči, označiš, ali nosi očala, celo pegice mu lahko narišeš. Potem počakaš nekaj dni, da poštar v domači nabiralnik prinese unikatno knjigo – zgodbo o tvojem malčku, ki pripoveduje o tem, da je res junak in središče sveta.

To je tudi edini način, da prideš do knjige. Jaz sem si eno želela izposoditi v knjižnici, ker me je zanimalo, kako je napisana in kakšne ilustracije ima, ampak tam jih nimajo. Prav tako ne v knjigarnah – torej nikjer, kjer bi lahko knjigo vzel v roke, jo prelistal in presodil, kakšna sploh je.

Imamo predsednika

Zato mi ni preostalo drugega, kot da enega od svojih sinov po hitrem postopku spremenim v junaka. In glej, izberem lahko celo knjigo, v kateri nastopam tudi sama!

Tole je izsek iz knjige o Natanu, ki sem si jo izbrala. Gre za zgodbo o tem, kaj bo postal, ko odraste, pri čemer odločitev sploh ni njegova, ampak je kar moja. In zato si mislim, zakaj ne bi bil kar predsednik! Glede na piar, ki ga začenja že tako zgodaj, bo verjetno precej podoben temu, ki ga imamo trenutno na čelu države.

Takole piše:

Dobro jutro, mali.

Dobro smo spali, kajne?

Jaz sem pokonci že kar nekaj časa, s kavo sem glavo že davno zbistrila

in veš – joj, Tina, si smešna – da spet sem te gledala, kako mirno spiš,

kako smejiš se, ko sanjaš in se že stotič vate zaljubila.

Vse bi storila in res vse bi dala, da bi znala pokukat’ ti v sanje,

in dala bi tudi srce, da najlepše od njih uresničijo se.

Predsednik Natan.

Kako lepo se to sliši!

In ker v naši hiši še nismo imeli tako pomembne osebe,

bom kar malo iz sebe, ko bomo dobili visoke obiske.

Misliš, da bodo užitne in … hm … če malo jih spimpam,

moje čokoladne palačinke za vladne sprejeme dovolj imenitne?

Na našem bo oknu vsak dan,

ne samo kadar zahteva država,

največja zastava plapolala v soncu

in jaz seveda, ponosna do konca bom …

samcata sama, ena in edina

prva mama.

Česa res nočem

Verjamem, da se mame stopijo, in kot pravijo same, že ob prvi prebrani strani jokajo kot dež, ampak jaz sem res čudna. Nisem niti samcata sama niti ena in edina. Prva tudi nisem ali pa vsaj kmalu ne bom več, kar je ena od ključnih želja, ki jih gojim za vse svoje tri sinove. Da ne vstajam sredi noči in si glave vse dneve ne bistrim s kavo, pa enkrat na teden brez slabe vesti poskrbim, da mi nekdo drug očisti stanovanje.

Pa še nekaj si želim za svoje fante –  da ne bi kar naprej padali na rit zaradi svoje lastne pomembnosti. Ker tega, da bi Natan, ko odraste, postal Borut Pahor, pa RES nočem.