Pri najmlajšem gre za bolj elementarne zadeve – kljub mojim prizadevanjem se zgodi, da gre včasih  v vrtec brez spodnjih gat pod kavbojkami. Naše pozabljivosti niso usodne. Še najhuje je bilo, ko sem pozabila na zobno miško.
Bilo je v obdobju, ko so najmlajšemu zobje začeli rasti, najstarejšemu izpadati, srednji pa je bil nekje vmes. Takrat res ni bilo najlažje.  Če pomislim nazaj, ni čudno, da sem pozabila. Poleg tega je z zobno miško težje kot z dedkom Mrazom. Ta pride vsako leto ob istem času, za miško pa nikoli ne veš.
Začelo se ni preveč obetavno – sploh, ker je šlo za prvi izpadli zob v familiji. Rožle ga je, potem ko je tedne čakal, da bo zletel iz ust, namreč izgubil. Iz šole je prišel brez materiala za miško, kar je zanj pomenilo pravo katastrofo. Nekako sva ga prepričala, da ji napiše pismo in v njem razloži, kaj se je zgodilo. Bil je precej redkobeseden:

Listek smo namestili pod blazino, kjer je ostal vse do jutra. Na žalost.
Ne spomnim se več, kako smo ga prepričali, da ni panike in da miška zagotovo pride naslednjo noč. Mogoče smo mu rekli, da vsak tretji četrtek ne dela (ali pa je bilo to enkrat drugič?). Tisti večer nisem pozabila, ampak vseeno ni šlo gladko. Kaj narediš, ko potem, ko si otroka že enkrat pustil na cedilu, sredi noči ugotoviš, da nimaš drobiža? Jah nič, zamižiš in pod poušter zatlačiš tistih 5 evrov.  Potem previdno vzameš pismo in ga zamenjaš z miškinim:

Ko končno ležeš v posteljo, z grozo ugotoviš, da imajo tvoji otroci šestdeset mlečnih zob. Ne samo, da se bo treba spomniti na vsakega posebej, tu je še nepričakovana postavka v družinskem budžetu, na katero je absolutno nemogoče pozabiti. Če imaš večjo družino, se ti podobne stvari ves čas dogajajo – na lestvici nepredvidenih stroškov pa zobna miška zmaga brez konkurence.