9 stvari, ki me pri treh sinovih spravljajo ob pamet (in ena, ki mi je v veselje)

Zadnjič mi je nekdo rekel, da so (bodoče) mame, ki materinstva nikoli ne bodo zmogle jemati kot ga jemljem jaz. Pa bi si morda želele. Kar napišem, prebere vedno več ljudi – očitno se jih dotakne. Kar mislim, pa lepo prosim ni edina resnica (da kar takoj izključim vse elemente gurujstva).

Je pa res, da smo vse mame najbolj fajn kot smo lahko, otroci pa nemogoči toliko kot jim pustimo. Pa še malo prtljage prinesejo s sabo.

Moji so na primer (tudi) takšni:

  1. Neprestano govorijo, če ne govorijo, kričijo, če ne kričijo, prepevajo, če ne prepevajo, se kregajo, če se ne kregajo, ropotajo, če ne ropotajo pa ponavljajo en in isti stavek  -Vitalov priljubljeni je recimo odika pa dodika pa odika pa dodika pa odika pa dodika pa dodika odika pa dodika pa odika pa dodika, v nedogled. Pa kar naprej me kličejo. Mami? Mami! Maaaamiii! Namesto, da bi me poiskali (ker res nisem daleč), stojijo na mestu in kričijo. Kot da sem njihova služabnica, ki pride na ukaz. Tudi iz stranišča, se razume. To je mora, ki doleti mame, medtem ko se očetje lahko mirno potuhnejo in jih nihče ne pogreša.
  2. Trikrat lahko ugibate, kako je videti stranišče, v katerega lulajo trije otroci moškega spola. Že pred leti je napočil dan, ko sem po desetletju previjanja do polovice porabljen paket plenic zmagoslavno podarila sosedi, ki ima mlajše otroke. A korak ni bil tako velik kot sem si predstavljala. Še danes ne konča vse v školjki. Če bi vedela, da bom imela toliko otrok, in da bodo vsi fantje, bi med prenovo stanovanja investirala v pisoar. Namesto tega jih učim, da se lahko lula tudi sede. Pravijo, da niso punce. Žal.
  3. Ko imaš otroke, te je neprestano strah. Bojiš se, da se jim bo kaj zgodilo, da bodo zboleli, da bodo umrli, da boš umrla ti in za sabo pustila tri sirote. Strah te je, da bo mladim čez desetletje v tej državi še slabše kot jim je danes. Bojiš se, da bodo hoteli postati alpinisti, motoristi ali kar oboje. Pa da bodo zapadli v slabo družbo, v droge, v depresijo.
    Najhuje je ponoči, ko jih ni zraven. Takrat imaš čas, da te je strah. Za nagrado, ker vse njihove budne minute skrbiš zanje.
  4. Na počitnice na Tajsko bom šla, ko bom stara. Pa še to ni stoprocentno. Pet članska družina je drag špas, počitnice so pa na Krku ali največ 100 kilometrov bolj južno.  Vse te ljudi spraviti na avion in z njimi odleteti na drugo Zemeljsko poloblo stane celo premoženje. Pa mogoče bomo morali plačati šolnine za faks.
  5. Srečala sem že otroke, ki se kregajo več kot moji. Ampak otroški prepiri in cviljenje, ki sodi zraven, res niso nekaj, kar bi si človek želel. Včasih je pravi fajt. Še bolj pa me skrbi, da se med sabo ne bodo razumeli, ko bodo odrasli. Ali da se ne bodo razumeli  z mano. Ker če pogledaš okoli sebe, je veliko staršev in otrok pa bratov in sester, ki se živi ne prenašajo. No, jaz tega ne bi.
  6. Pride čas, ko moraš ukvarjanje s šolo vključiti v družinski vsakdan. Scena, ko mulc na sončno nedeljsko popoldne sedi za pisalno mizo in rešuje domače naloge, ti pa pred vrati stražiš, da ne bo kam ušel, se pri nas zgodi vsaj dvakrat na mesec. Potem je tu še dilema, ali mu prepustiti ukvarjanje s šolo, ali se učiti skupaj z njim.  Danes velja, da je vključevanje staršev v učenje pomemben dejavnik uspeha otrok. To dejstvo, če se temu lahko sploh  tako reče, sicer ignoriram – kar sami naj se ukvarjajo s fotosintezo, prilastki, gravitacijo in drugo svetovno vojno. Jaz sem se nekoč že, ne da se mi še enkrat oziroma še trikrat. Ampak razmišljam pa vseeno o tem. Kaj pa če zaradi moje neangažiranosti in lenobe ne bodo tako uspešni, delovni, iznajdljivi in  razgledani kot bi lahko bili?
  7. Njihove ideje, kako uničiti hišni inventar, so naravnost navdihujoče. Če se sprehodiš po našem stanovanju  v najbolj skritem kotu hodnika opaziš odtis likalnika. Tam je zato, ker se je Vital nekega dne odločil proučiti, ali se parket lahko lika. V to kategorijo sodita tudi večni nered in moje opozarjanje, da je treba pospraviti. Kljub temu skoraj vsako noč stopim na lego kocko.
    Občudujem družine, katerih stanovanja so videti kot da v njih nihče ne prebiva. Se pa sprašujem, ali gre za bolj kultivirane otroke ali za bolj disciplinirane odrasle, ki sproti sanirajo vse, kar ta mali uničijo/razmečejo?
  8. O tem, da se zmrdujejo nad hrano, sem že pisala (link). Od takrat se ni še nič spremenilo, žal. Čeprav bo menda napočil dan, ko bodo tudi moji sinovi z veseljem pojedli, kar bom skuhala. Sicer šele čez kakšnih deset let, ampak okej.
  9. Ko zrihtaš eno žehto, te že čaka naslednja. Če imaš veliko družino, sploh, če je ta pretežno sestavljena iz moški, gredo ure in ure za pranje, obešanje, sušenje, sortiranje, zlaganje in distribucijo perila po predalih in omarah.  Včasih se ti zdi, da te bo žehta napadla nekje od zadaj. Izmenično se boriš s kupi umazanega in čistega perila, z nogavicami brez para (A kdo ve, kam izginejo?), z oblačili, ki niso ohranila svoje prvotne barve in s fleki, ki ne grejo ven.  Vsak dan te kdo vpraša, kje so njegove gate in vsak dan kdo iz kupa skrbno zloženih majic potegne ravno tisto, ki je čisto na dnu. Še dobro, da sem nagnjena k poenostavljanju in sem že pri sinu številka dve ukinila šivanje in likanje. Mogoče pa zato sin številka tri sploh ne ve, za kaj se uporablja likalnik?!

likalnik

  1. Že res, da me spravljajo v jok, ampak veliko bolj pogosto me spravijo v smeh. Včasih celo do joka. Naj kar sami povejo, kako:

Vital, zakaj VES čas govoriš? Ker imam preveč besed v možganih.

Rožle – oče v perspektivi – svojima mlajšima bratoma: Moj sin bo ful lepše vzgojen kot vidva!

Vital: A veš kok je to nevaren! A hočeš, da umrem?
Natan: Ja, to glih ne.
Vital: Pol pa nehi, ne!

Rožle (kuha kavo): Oči, nimamo cukra.
Vital: Dej pa sladkor!

Natan (spoznava družinsko drevo): Mami, kdo je tebe rodil?
Jaz: Babi.
Natan: Kdo je pa babi?
Jaz: Njena mami.
Natan: Kdo je pa njeno mami?
Jaz: Njena mami.
Natan: Kdo je pa njeno mami?
Jaz: Njena mami.
Natan: Koliko mamic pa samo ena babi!

Vital (pri treh letih): Mami, jaz bi šel v kolonijo, imel bi zobni aparat in ipada.

Natan: Oči, jaz pa vem, kaj pomeni, če se ti kolca.
Aljaž: No, kaj …
Natan: Da nekdo misli nate. Meni se ves čas kolca, ker nekdo misli name.
Aljaž: Kdo pa?
Natan: Mamica misli name …

Vaši komentarji

  1. Tina pozdravljeni!
    Kako lepo napisano! In resnično!
    Tudi sama sem mamica trem fantom. Enemu najstniku (po letih sicer še ni, po obnašanju pa že) in dvema nekoliko mlajšima od vaših, tako da so mi napisane stvari več kot znane. In ravno zato še toliko bolj z veseljem prebiram vaše zapise. Tudi zato, da vidim, da ni samo pri nas tako… 🙂 Je v tolažbo in oporo.
    Veliko energije, dobre volje in pisateljskega navdiha še naprej vam želim.
    Lep dan,
    Nina

  2. Joj, hvala za zapis, vse te njihove razgovore, odgovore in vprašanja je mus zapisati, človek misli, da se bo spomnil, a pozabiš. Ker sem vedela, da sem premalo redoljubna za vpis v kakšno knjigo, sem hitro načečkala na prvi listek pri roki in ga vtaknila v knjigo Spomini :). Zato se zdaj lahko smejimo. Evo:

    Miha (6 let): “Mami, kak se pa rodi prvi človk?”

    Miha: “Mami, a je luna trda?”
    Jaz: “Ja je, tudi ljudje so že bili na Luni. Ampak na luni ni vode, rastlin in ni kisika.”
    Miha (ves važen, ker pozna izraz): “A potem je Miklavž dvoživka?”

    Še ena podobna, (4 in pol leta star)
    Starejši bratec pride domov in razlaga, kako Miklavž že peče piškote, ker je nebo čisto rdeče.
    Miha pa: “Kak pa Miklavž živi v oblakih? A j’ vesoljc?”

    (star 3 leta in pol)
    Jaz: “Miha, kupčki se ti podirajo. Ja kaj si pa jedel?
    Miha: (pomežikne) “Kupčke!”

    Mož ga je za uho. Pridem jaz potem v sobo in rečem, Miha, imaš malo rdeče uho, kaj je pa bilo?
    Miha: “Nič. Od rdeče barve. Ker nisem videl kam rišem!”

    Enkrat sva bila na pregledu in je šel tudi v laboratorij. Potem je bil čisto tiho popoldne in zagrenjen videti… pa ga le vprašam, Miha, kaj pa je?
    Miha: “Kje bom pa zdaj nazaj dobil kri?”

    In ja, šola je bila tudi njihova, sem rekla tralala, jaz sem svojo že naredila, vidva jo pa še morata. (kasneje oba zlata maturanta, še na sestanke nisem šla, zvezki so bili vse prej kot urejeni, lej, mame smo za to, da jih naučimo reči hvala, za red doma, biti dober človek, za šolo so pa učitelji, čeprav eni butasti – danes učitelj, jutri šef – nauči se voziti!) Nič narobe torej, postali bodo samostojni, nase ponosni, ko jim bo uspevalo itd… seveda je drugo, če misliš, da pomoč rabijo, ta brihtni naj se pa kar potrudijo! Ni vse v ocenah, bolj pomembno je, da so vsestranski, taborniki, šport, kar jih pač zanima. Srečno vam želim!

  3. Otroci morajo sami delat domače naloge in se sami učit. To je njihovo delo. Če potrebujejo pomoč jim pa seveda pomagamo, toda vseeno to ne pomeni, da ves čas bedimo nad njimi in se z njimi učimo. Ko se sami učijo razvijajo samostojnost, disciplino, vztrajsnot in koncentracijo. Tako, da Tina, jaz kot učiteljica, zelo podpiram tvoj način, da se ne mešaš v njihovo učenje.

  4. Danes sem odkrila tvoj blog in se ob tem zapisu fino nasmejala. Mislim, da ne drzi samo za fante, jaz imam med dvema fantoma eno punco in se jima lahko kar ob bok postavi, poleg tega od starejsega brata pobere vse fantovske neumnosti, tako da zna povedati vse o superjunakih, avtomobilih in nogometnih mostvih.
    Super blog, se gotovo se vrnem. Jaz zdaj vecinoma blogam bolj za stranke, se pa vmes znajde kak osebni zapis – ce koga zanimajo dogodivscine petclanske slovensko-juznoafriske druzine, zivece v Angliji.
    http://www.majatsolophotography.com

  5. Se podpišem tudi jaz. Veseli me, da je tudi drugje tako.
    Še vedno tudi ne vem kam izginevajo nogavice….

    Kar se tiče šole sem v enaki dilemi, sploh, odkar mi je učiteljica na govorilnih urah rekla:” ja gospa, za domače naloge se boste morala pa bolj potruditi.”
    No, jaz sem svoje domače naloge že naredila, na vrsti je mladina.
    Me pa zanima kakšne so kaj izkušnje z nasiljem med učenci po OŠ.
    Kako se težave rešuje.
    Pri nas je kar težko. Večinoma jih skušajo pomesti pod preprogo.
    LP

Dodaj odgovor za Karmen Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja