Verjetno sem si takrat romantično predstavljala, da se bo nadaljevalo v tem duhu. Pa se seveda ni. So trenutki, ko bi jih utopila v žlici vode. Ali pa juhe, kar bi recimo prišlo v poštev, ko na mizo za start v nedeljsko kosilo postavim zelenjavno juho. Vsakič so šokirani, ker od njih pričakujem, da jo bodo pojedli. Odkar imam otroke je moje kuhanje bolj kot ne na mrtvi točki. Eksperimentiranje odpade. Že vseh teh dvanajst let pa se sprašujem, kako vzgojiš otroke, ki jih ne zanimata samo meso in krompir. Kaj recimo radi jejo Jamiejevi ta mali? Ali pa, če Novakovi na tem mestu eno rečejo?

Nismo v gostilni

Moji trije so izbirčne Metke. Tako kot se razlikujejo med seboj, so si različni tudi v svojih izbirčnostih. To položaj še dodatno zaplete. Vsak ima sicer nekaj najljubših jedi, ker pa te niso iste, je nemogoče skuhati obrok, ki bi dišal vsem trem. Vsaj eden se v vsakem primeru zmrduje, kar pomeni, da kosilo praktično nikoli ne teče tako kot bi si želela. In si ga kot kuharica tudi zaslužila, se mi zdi. Da bi kuhala za vsakega posebej, jasno, ni v mojem stilu. Nismo v gostilni. Dopuščam pa nekaj svobode. Vzameš, kar boš pojedel, lahko tudi nič, pri čemer se trudim, da me posledice te odločitve ne bi zanimale. Potem poskušam vse popoldne ignorirati lačnega otroka, kar je svojevrsten napor. Mislim, da sem kar načelna – razen če nisem v formi, kar pri treh včasih pač nisi. Vedno lahko jejo sadje ali si sami kaj pripravijo, to pa je tudi največ, na kar pristanem. Ne kuham še enkrat, že zato ne, ker se mi ne ljubi. Zakaj ravnam tako? Ker se takšen sistem običajno obnese. Običajno.

Lahko bi podvomila o svojih kuharskih sposobnostih:

Vital (gleda v zeleno juho): Mami, ti boš morala enkrat z mano v vrtec.
Jaz (grdo gledam, ker nihče ne je): Saj grem vsak dan s tabo v vrtec.
Vital: Ja, ampak te bom peljal h kuharici Veri, da ti bo povedala, kako se skuha juha. Pa svaljke zna tudi ful dobr.

Moji otroci imajo celo vrsto finih lastnosti, ampak te večinoma niso povezane s hranjenjem. To je ena taka družinska štala, ki me že ves čas spravlja ob živce. V institucijah po navadi jejo, doma pa velikokrat ne. Popolno nasprotje obeh odraslih v družini so – midva prisegava na domačo kuho, v menzo naju pa nihče ne spravi. Upor? Verjetno res. To vem tudi zato, ker se Vitalu včasih zgodi, da pozabi, da jé – takrat tako rekoč nevede pospravi celo ričet ali kaj v tem stilu. Seveda se ne dam, a se kljub vsemu sprašujem, zakaj se upirajo ravno z nečim tako slastnim, kot je hrana. A ni škoda?

V šoli je res druga scena

Kljub pritiskom, ki se vrstijo iz dneva v dan, v lonce kuharice Vere še nisem šla gledat. Vital gre septembra v šolo, do takrat bom pa že. Sem pa zadnjič na kratko govorila s šolskim kuharjem, ki pravi, da večina otrok njihove šole z veseljem poje kar skuhajo. Repete je običajna praksa. Pred časom so sicer zlili stran več litrov juhe, ampak še to zato, ker je skupina mam baje vztrajala, da vanjo zakuhajo kvinojo. Ne gre torej za hrano, za nas mame gre. V šoli so top tri špageti z bolonjsko omako, čufte s pire krompirjem in piščančja nabodala z rižem. To gre za med, o izboru pa danes raje ne bomo. Bi bilo pa zanimivo opazovati, kaj bi se zgodilo, če bi na domačo mizo postavila kar šolsko kosilo.