Tina in fantje
Ne sodim med mame, ki so po rojstvu svojega prvorojenca prebrale na metre knjig o vzgoji. V dobrem desetletju, odkar imam družino, sem prebrala samo eno takšno knjigo. Samo enkrat se mi je namreč zgodilo, da nisem vedela, kaj bi.
No, zgodilo se mi je večkrat, ampak se mi v drugih primerih to ni zdelo nič takega.
Priročnika sem se lotila, ker sem bila res obupana. In izčrpana. Obljubljal je, da bo otrok v nekaj dneh spal kot dojenček, če se držiš opisanih postopkov. Z nespečnežem v vozičku sem šla v bližnjo knjigarno in nabavila knjigo, ki mi jo je priporočila prijateljica, katere otrok je, potem ko jo je skrbno prebrala, pri štirih mesecih prespal noč. Še preden sem jo sploh odprla, sem bila prepričana, da je problem rešen. Jutri se bom končno naspala.
Pa se seveda nisem. Tako kot še nekaj naslednjih mesecev ne. Ponoči me je kljub skrbno prebranemu čtivu in upoštevanju vsega napisanega, še naprej zbujal vsako uro. Da je mulc – za razliko od mene – vsaj za silo nadoknadil, kar je ponoči zamudil, sem z vozičkom vsak dan ene 36-krat obkrožila naselje. V manj kot pol leta se mi je začelo blesti od utrujenosti.
Klasična zgodba, katere rezultat niso le neprespane mame, ampak tudi metri priročnikov, ki svetujejo, kako rešiti problem, ki ga v resnici reši samo čas. In v našem primeru vrtec.
Tja smo ga prvič odpeljali, ko je bil star eno leto. Vzgojiteljico sem opozorila, da spi samo, če ga v vozičku z ravno pravšnjo hitrostjo voziš po ravno prav razgibanem terenu. In ji zaželela vso srečo.
Njenega pokroviteljskega nasmeška takrat nisem razumela. Pravzaprav še danes ne vem, kako je čez noč dosegla tisto, za kar sem se trudila cele mesece. Zagotovo pa skrivnost njenega uspeha ne tiči v priročnikih za spanje otrok.
Na Amazonu je na voljo neverjetnih 100.000 priročnikov, ki starše učijo, kako ravnati z otroki. Tudi knjižnica, ki jo obiskujem, je bogato založena. Lahko bi recimo izbrala Vzgojo odličnih fantov: 100 nasvetov, kako izvabiti najboljše iz svojega sina ali pa Prebudite genija v svojem otroku. Glede na obdobje v katerem smo, bi mi prav prišla še Joj, šola in Na pomoč, najstnika imamo. Pa tale naslov mi je všeč: Denar ne pada sam z neba. Definitivno rabim tudi tegale: Zakaj postajajo naši otroci tirani. Še bolj pa ta dva: Vsak otrok se lahko nauči pravil in Kako preprečiti konflikte. Ni da ni.
Potem imaš pa še romantične, ki pomirjajo že z naslovi: Otroci so tega vredni, Ti si zvezda tvojega življenja, Otroci so iz nebes, Šolar na poti do sebe, Srečni otroci, srečni mi in celo priročnik za dedke in babice Otroci imajo radi stare starše, priročnik za življenje z vnuki.
To niso nasveti za vzgojo. Ali pač? Na začetku skoraj vsakega priročnika piše, da bo pa to res delovalo. Najbolj zanimivi se mi zdijo tisti, ki trdijo, da bodo nasveti pomagali pri vseh po spisku – dojenčkih, malčkih, šolskih otrocih in najstnikih.
Priročniki so v založništvu velik biznis, čeprav so povečini zguba časa. Vsem nam bo bolj koristilo, če bomo namesto priročnikov otrokom brali pravljice, sebi pa leposlovje. O tem bi se dalo napisati priročnik.
Priročnikov za vzgojo ne berem zato, ker bi bili neumni. Iskreno verjamem, da se v marsikaterem skrivajo uporabni nasveti. Zagotovo obstajajo tudi takšni, ki so zabavni in dobro napisani.
V bistvu me moti koncept branja teh knjig. Namenjene so vzgoji, ampak nanjo v resnici slabo vplivajo. Ogrožajo našo zdravo pamet. Ni treba ves čas vsega delati prav. Važno je, da misliš, da delaš prav. Pa po mojem je bolje včasih samozavestno kiksniti kot pa mencati pred vsako novo odločitvijo. Potem lahko šele kiksneš.
Hlastanje za nasveti, ki se redko obnesejo, povzroča epidemijo starševske negotovosti. Otroci to čutijo in šele potem so nemogoči. Kot dojenčki ne spijo, ko so starejši pa tudi ne – s to razliko, da nimaš pojma, kaj v resnici počnejo. Lahko te samo skrbi. In si spet pri knjigah, ki z vseh možnih zornih kotov obravnavajo nevarne situacije, v katerih se lahko znajde najstnik.
Od znamenite knjige Nega in vzgoja otroka ameriškega pediatra Benjamina Spocka, ki so jo uporabljale naše mame in velja za prvi moderni priročnik o vzgoji, se je marsikaj spremenilo. Vsaj v smislu kvantitete. Izšla je davnega leta 1946 in je poleg Biblije najbolje prodajana ameriška knjiga 20. stoletja. Prevedena je v 39 jezikov in je doživela devet posodobljenih izdaj. Staršem še danes sporoča preprosto resnico, da o vzgoji svojih otrok vejo več, kot si mislijo. Trust yourself. You know more than you think, je verjetno najbolj znan stavek iz tega foha. Še vedno zveni pametno.
Če mu verjameš, ti ni treba brati knjig o vzgoji. V resnici namreč že vse vemo.
Živjo,
Res je poplava knjig/priročnikov o vzgoji. A vseeno so nekatere knjige pravi biser. Priporočam knjigo z romantičnim naslovom: Otroci so tega vredni, je knjiga o vzorcih, ki smo jih bili deležni mi kot otroci in kako vzgajamo naše otroke.
Seveda se pa vsak sam odločil, če bo bral oz. kaj bo bral.
lp
Se ne strinjam z napisanim. Moj mnenje je, da ce res niti tako zabito tele bos vsak nasvet jemal z rezervo in delal kakor tebi pase. Itak je vsak otrok drugacen In ne pali Vse na vsakega. Je pa dobro da obstajajo informacije ker obstaja tudi veliko neumnih starsev ki se odlocijo za otroka ceprav pojma nimajo kako naj ga vzgajajo. Ne pravim da sem sama Vse vedela, to ne, se tudi jaz sproti ucim, a disciplinirat znam. Se najboljsi od prirocnikov je Znanost o vzgoji, priporocam !