Nisem dovolj skrbna mama

Imam tri šoloobvezne otroke. Tako kot veliko skrbnih staršev grem vsake toliko časa v šolo na govorilne ure. Skoraj praviloma se od tam vračam z občutkom, da nisem dovolj skrbna mama.

To pa zato, ker ne preverjam vsak dan, ali so moji otroci naredili vse za šolo. Z njimi ne izdelujem plakatov, ne pišem referatov in ne ponavljam obnov za bralno značko. Prav tako se ne ukvarjam s tem, ali imajo šablono, copate in telovadne gate. Niti ne norim, če domov nosijo trojke. Pa ne zato, ker se mi vse to ne bi zdelo pomembno. Tudi zato ne, ker se mi ne bi ljubilo.

V zvezi s svojimi sinovi sem si zadala tri naloge, ki seveda niso njihove domače naloge: sami morajo ugotoviti, da ni v redu, če ne izpolnjujejo svojih obveznosti, zavedati se morajo, da so na svetu stvari, ki so njihova skrb, ne moja (ali od koga drugega), in tudi, da ne bo konec sveta, če včasih ne gre, kot bi si človek najbolj želel.

Nova filozofija

Ko sem v šolo hodila jaz, je bilo takšno razmišljanje bolj samoumevno. Poleg tega niti starši niti otroci šole nismo jemali tako zelo resno – do konca srednje šole je zame šola pomenila predvsem druženje z vrstniki. Danes pa otroci jočejo, če dobijo oceno štiri, starši pa se jezijo, najemajo inštruktorje, celo odvetnike. Od učiteljic slišiš, da s svojimi otroki učijo ure in ure in da drugače ne gre. Dostikrat imam občutek, da šola s svojimi zahtevami nagovarja mene, ne pa mojih otrok. Recimo z e-redovalnico, ki naj bi mi vsak dan sporočala, kaj se v šoli dogaja. Če smo bili svoje čase za to, da smo se česa naučili, odgovorni sami, je za to danes odgovorna kar vsa družina.

Ampak če ne kupiš te filozofije, danes nisi dovolj skrbna mama. In kdo ve, kaj bo potem s tvojimi otroki!

Kaj nas je pripeljalo do tega?

Pravzaprav se začne že takoj po rojstvu. Ali pa že prej, ker skrbna mama lahko si ali pa nisi, ko sploh še nisi mama.

Če recimo, še preden se tvoj otrok rodi, ne prebereš vsaj meter priročnikov o vzgoji. Če ne dojiš, ko rodiš, tudi nisi dovolj skrbna mama. Prav tako ne, če dovoliš, da tvoje otroke cepijo. Skrbna mama tudi nisi, če svojim otrokom zob ne umivaš, vsaj dokler ne dopolnijo dvanajst let, pa tudi če ne kupuješ izključno bioorgansko­­ pridelanih živil, iz katerih jim vsak dan skuhaš vsaj tri zdrave polnovredne obroke.

Skrbna mama si, če otroci vsaj do vstopa v šolo spijo v tvoji postelji. Skrbna mama si tudi, če vsem v svoji okolici strogo prepoveš, da bi tvojim otrokom dajali bombone in čokolado. Celo za rojstni dan, ki je načrtovan do zadnje podrobnosti. Če si skrbna mama, tvoj naraščaj tudi ne gleda televizije in ne uporablja računalnika.

Namesto tega kupuješ lesene in anatomsko oblikovane igrače, ki spodbujajo njihovo ustvarjalnost in razvoj. Skrbna mama si, če vsako svojo prosto minuto preživiš z njimi in jih nikoli ne izpustiš izpred oči. Bašeš se v tobogane, porivaš gugalnice in v peskovniku izdeluješ potičke. Če kaj hočejo, jim takoj ustrežeš. V trenutku prekineš še tako zanimiv pogovor.

Skrbna mama si, če so tvoji otroci ves čas urejeni, čisti in lepo oblečeni. Skrbna mama si tudi, če jih vsak dan spremljaš v šolo in povsod, kamor grejo. Vključno s tem, da jim prineseš dežnik, če med poukom morda začne deževati. Ker mogoče bodo pa z učiteljico kam šli. Skrbna mama si, če z vsakim od svojih otrok za informativni dan obiščeš vsaj tri srednje šole in kasneje fakultete. Skrbna mama si tudi, če mularijo vsak popoldan prevažaš z ene obšolske dejavnosti na drugo, pri čemer požrtvovalno preživiš ure in ure pred telovadnicami in učilnicami glasbenih šol, čeprav te doma čaka toliko gospodinjskih opravil, da sploh ne veš, kje se te glava drži. Ker skrbna mama si, če si za vse sama.

Biti skrbna mama je danes težka naloga. Čeprav iskreno dvomim, da je to največ, kar lahko mame naredimo za svoje otroke.

Vaši komentarji

  1. Človeku je toplo pri srcu,ko prebereš,da so so na tem svetu mame,ki so v prvi vrsti mame in si dovolijo,da niso popolne, poslušajo svoje srce in ne knjig, revij. Svoje otroke imajo preprosto RADE, jim pustijo, da se učijo na svojih izkušnjah….Bravo mami TINA.

  2. Sami smo si krivi za to, ker ne znamo presekat vzorce, ki nam jih vsiljuje družba, ker potem v svoji okolici izpademo slabi starši. Sploh se ne zavedamo, da gre za eno samo tekmovanje….kdo bo boljši, kdo bo lepše oblečen, kdo se ukvarja s svojim otrokom več in jih stalno animira, v koliko dejavnosti je vključen itd. itd. In seveda se potem nekateri starši s tem na posreden in nekateri celo na neposreden način v svoji okolici hvalisajo in širijo to virusno razmišljanje naprej. Bombardirani smo s stotinami informacijami kaj je dobro za otroka, predvsem gre za gole komercialne informacije zavite v celofan….od katerih imajo seveda zaslužkarsko korist trgovine in razna storitvena ne bodi jih treba “podjetja” oziroma prodajalci megle. Ampak jaz sem seveda konzervativec in razmišljam pač zaostalo, ker menim, da otroke preveč razvajamo, jih vzgajamo v osebe, katerim je vse samoumevno, ki ne cenijo drobnih stvari, ne spoštujejo, kar je za spoštovati, jih odrivamo od naravnosti… Za kakšno ceno, pa ne v evrih ali drugi valuti?

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja