Najbolj kul si, če nisi kot drugi

Odraščala sem brez televizije. Potem sem se celo osnovno šolo pretvarjala, da vem, kdo je Krystle Carrington.

Mislim, da ni šlo za to, da bi se moji starši sploh ukvarjali s škodljivimi učinki televizije. Nekega dne se je pokvarila in niso kupili nove. Po mojem se jima je zdelo, da nam ne bo škodilo, če je ne bomo gledali. Sledilo je obdobje, ko smo televizijo sicer imeli, ampak ni delala. Za imidž je stala na omarici v dnevni in naju s sestro podpirala v blefiranju, da nama je vse jasno. Bilo je približno v času, ko sva hodili v osnovno šolo, nekako med Dinastijo in Twean Peaksom. Ali med tem, ko je umrl tovariš Tito in se je rodila Slovenija. To obdobje se je potem končalo enako nenadoma kot se je začelo – brez velikega pompa je mama nekega dne kupila novo televizijo. Menda se nam je dvignil standard. Glede na kvaliteto obeh nadaljevank, bi lahko rekla, da ravno ob pravem času.

To kar je bila v osemdesetih televizija, so danes računalniki, tablice, pametni telefoni,  igralne konzole in druge elektronske igrače.  Jaz iz vsega tega ne delam velike drame, ker se mi zdi, da se človeku, ki je odraščal brez televizije ne more zgoditi, da bi bili njegovi otroci odvisni od elektronskih naprav. Pri nas je situacija takšna, da imamo poleg televizije še tri prenosne računalnike, eno tablico (ki trenutno ne dela), tri pametne telefone in podarjeni Play Station 2 (ki je zastarel in brez veze, kot pravijo fantje). Kar nekaj materiala, torej. Med tednom je večina teh naprav ugasnjenih, čez vikend se pa malo sprostimo. Za takšen sistem sva se odločila, ker med delavniki nisva sposobna odmerjati časa, ki ga mulci preživijo pred računalnikom. Občudujem starše, ki določijo na primer pol ure na dan, in se potem tega tudi držijo. Zame je mir, ki ga prinašajo elektronske igrače tako mamljiv, da zagotovo pozabim na uro. Čez vikend je pa lažje, ker nisem tako fuč pa še velikokrat kam gremo, in je na koncu časa, ki ga preživimo pred zasloni res le za vzorec. Raje imam metodo, ko toliko dogaja, da fantje pozabijo na računalnik, namesto, da bi se ves čas ukvarjala s tem, kdaj je dovolj. Konec koncev so tudi risanke in filmi, ki jih morajo videti, internet je pa itak okno v svet.
Tako razmišljam jaz. Med strokovnjaki za vzgojo je pa panika. To vem, ker sem šla pretekli petek na  konferenco Izzivi sodobne pedagogike in na predavanje britanske strokovnjakinje za vzgojo Sue Palmer, ki je med drugimi napisala tudi knjigi Raising 21st Century Boys in Raising 21st Century Girls. Med drugim je povedala, da naj otroci pred zasloni ne bi preživeli več kot dve uri na dan. Ko sem to slišala, sem skoraj zapustila prizorišče. Zato ne berem priročnikov o vzgoji. Iz tistih, ki sem jih prebrala, sem namreč večinoma dobila vtis, da je okej kar počnem s svojimi otroki ali pa so se mi nasveti zdeli neuporabni za nas – kot recimo ta o dveh urah računalniških igric na dan. Moji sinovi za zasloni preživijo občutno manj kot 14 ur na teden. Da to dosežem, ne potrebujem nasvetov.

V čem je pravzaprav problem? Tablice so kot dude.

photo

Starši jih uporabljajo, da dajo otroci mir. Pa da se jim (vsaj na videz) ne more nič zgoditi. Ker če otrok v varnem zavetju svojega doma igra računalniške igrice, si zagotovo ne bo zlomil noge. Kot bi si mogoče jo, če bi se z vrstniki podil pred blokom in igrali fuzbal. Ampak prvo bolj škodi kot drugo. S tablico pred sabo otroci ne delajo neumnosti, vsaj takšnih na prvo žogo ne. Jih pa zato delajo starši, ker s tem otroke prikrajšajo za pristno otroško igro, katere logika je prav takšna, kot jo potrebujemo, ko odrastemo (ali pa, da sploh odrastemo). Poleg tega zasloni delajo reklamo sami zase, kar še poveča razsežnost problema. Razvoj je bliskovit in vsak dan se pojavi nekaj, kar je nujno treba imeti. Starši imajo velikokrat slabo vest, da nimajo časa, da bi se ukvarjali z otroki. Ampak saj zato, da jih pošlješ na dvorišče ne potrebuješ časa. Potrebuješ pa zdravo pamet.  Za otroke je najbolje, če se igrajo zunaj in če se igrajo med sabo. Pa da se v njihovo igro ne vmešavaš preveč. Namesto tega vse popoldneve gledajo televizijo in so na tekočem, kaj je trenutno najbolj IN in s čim si starši lahko kupijo čas, ki ga nimajo– dobitna kombinacija za Nintendo, na primer. Tržni pritisk na otroke in s tem posredno na starše ni bil še nikoli bolj intenziven, regulacija pa žal še ne obstaja. Morda bodo nekoč prepovedali reklame namenjene otrokom in tablice pred tem in tem letom starosti, ampak tam še nismo.
Moje otroštvo brez televizije je bilo tudi travmatično. Pa še samo eno Barbiko sem imela. Mi je pa to marsikaj tudi dalo. Zdaj vem, da sem največ imela od tega, da česa nisem imela. Najbolj kul si, če nisi kot drugi in v tem duhu vzgajam svoje sinove. Je pa res, da je bilo včasih lažje. Takrat samo nisi kupil nove televizije.

Vaši komentarji

  1. Kar tako naprej, čepraj je “težje” in čeprav si v današnji družbi s takšnim načinom razmišljanja večkrat nekoliko “čuden”. Mi smo otroke že zelo zgodaj usmerili v šport, kar pomeni, da so mladost preživeli brez računalniških igric, nintendov, play stejšnov in podobnega. Je že res, da smo v našem malem kraju precej izstopali po “nenavadnem” obnašanju, a otroci so tooooooliko lepega doživeli in tooooliko se jim je dogajalo, da bi se ponovno odločila za isto pot, če bi se morala.
    Super blog!

  2. Ja, tudi pri nas je med tednom televizija zaprta, med vikendom pa se tiho kot miške že pred časom, ko med tednom zvoni ura, splazijo pred Tv in upajo, da se bova midva čim kasneje zbudila.
    Računalniške igrice tudi dovolimo le občasno.
    Je čisto preveč vpitja in trmarjenja, ko je treba zapreti, tako da raje sploh ne dovolimo pa je mir.

  3. Tako je prav, otrokom ponuditi zanimivejše od računalniških igric. A je težko. Pri nas je bil včasih pravi rom pom pom okrog igric. Vsak je imel pol ure in potem nihče ni hotel po pol ure nehat igrat…grooooza… kupila sem odštevalnik časa ali karkoli že je, nastaviš na pol ure – zvoni- nehaš igrat. Ja najbrž…. Vsega sva se z možem naveličala in med tednom ukinila igrice.
    In imamo med tednom mir, za vikend pa tudi, ker ima vsak eno uro in vsi trije sedijo za računalnikom in gledajo kako en igra…midva imava pa tri ure svobode.
    Najstarejšemu smo morali vzeti pametni telefon, ker je kar naprej igral igrice, tako, da ima nek star telefon toliko, da lahko kliče, vse ostalo je prevelika skušnjava zanj.
    Je pa zanimivo, da se starši ne zavedajo pasti računalniških igric in svoje moči oz. odgovornosti. Ugasneš računalnik in je. Vzameš telefon. Samo otroci so potem jezni in užaljeni kar starši težko sprejemamo. Tudi meni ni bilo lahko vzeti sinu telefon, a ni šlo drugače.

    Ta trenutek, najmlajši preizkuša gugalnice, srednji s sosedo igra nogomet, najstarejši je šel z očijem ne delo.
    Jaz pa igram svoje igrice in to med tednom…tako vsaj pravijo fantje.
    Aja, smo danes že pogledali Zlatolasko, ups…
    lp

Dodaj odgovor za Kate Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja