V Vrbo se ljudje baje radi vračajo. Večinoma greš tja v petem razredu osnovne šole, ko se ti itak ne ljubi poslušati vse solate, ki jo razlagajo. Ko prideš kot odrasel, je pa druga zgodba.

Kljub prizadevanjem so si tudi najini otroci o Prešernu zapomnili tele tri malenkosti:

-Prešeren je bil bolj majhen. Visok je bil 170 cm, kar je toliko kot mami.

– Bolj piflar je bil. Zapisali so ga v zlato knjigo. In to z zlatimi črkami.

-V spalnici v Vrbi, kjer se je rodil, je original zibka, v kateri je spal, ko je bil dojenček.

Iz Vrbe smo zavili še v Kranj, v Prešernov gaj, kjer je pesnikov grob – tam je bil, za razliko od Prešernovega spomenika v Ljubljani, ljubi mir in smo lahko v miru nadaljevali s projektom – zadali smo si namreč, da s skupnimi močmi odrecitiramo Povodnega moža. Ni bilo lahko. Morda se ne opazi, ampak neštetokrat smo ponavljali – Vital recimo ni zmogel izreči besede ‘mnogtere’, zato so bile device in ženice kar naprej ‘mogtere’ in če vprašate njega, so še vedno. V Ribnico nismo šli, smo pa resno razmišljali, da bi šli na Dunaj, ampak nam je žal zmanjkalo časa. Recital je moral biti nujno objavljen 8. februarja.

Tole je idealna priložnost, da staremu mojstru namenite 3 minute in 47 sekund svojega časa. Živel kulturni dan!