Zaradi česa vsega bi lahko imela slabo vest kot mama (pa je nimam)

Skoraj 30% očetov nibilo samih z otrokom do otrokovega prvega leta starosti. Najbrž ne vsi zato, ker sami ne bi hoteli.

Zadnjič sem razmišljala, da bi bilo zanimivo, če bi moje tri sinove nekdo fotografiral, preden grejo vsako jutro v šolo.

Njihov videz se namreč iz dneva v dan spreminja. Enkrat so počesani. Drugič zgledajo, kot da lasje že nekaj dni niso videli glavnika. Včasih odidejo kar v trenerki, ki je po možnosti strgana na kolenih. Premajhna ali zaflekana oblačila so klasika. Narobe oblečena pa sploh. Včasih imajo obuti dve različni nogavici. Pozimi imajo kape na glavah samo, če jih na poti do avta kje slučajno srečajo. Tudi brez šolskih torb so že šli v šolo.

Kadar mame ni doma

Zjutraj, ko odhajajo v šolo, me trikrat na teden ni doma. Telovadim v fitnes centru nedaleč stran. Pri treh otrocih in službi imam za rekreacijo čas samo sredi noči — torej od 6:45 do 7:30 zjutraj.

Takrat me ne more presenetiti nobena obveznost, ker je za vse prezgodaj. Zato neslišno vstanem in se izmuznem iz hiše, preden kdorkoli reče “mama”. Po končani telovadbi ne hitim domov, čeprav bi jih pred odhodom v šolo še lahko ujela in rešila, kar bi se rešiti dalo.

Razlogi za slabo vest

Kadar me zjutraj ni, so kot opustošena vojska. Še posebej, če jim pred odhodom ne pripravim oblačil, ki naj jih oblečejo. Včasih za to nimam časa, velikokrat pa se mi navsezgodaj ne ljubi in si mislim, naj se sami znajdejo.

Čeprav to sploh ni preprosto. Oblačil, ki jih potrebujejo, nemalokrat ni v omarah, kjer bi morale biti, ampak so izgubljene v kupu nezloženega perila, iz katerega res ni najlažje izkopati dveh enakih nogavic. Poleg tega vedno zaostajam pri nadomeščanju premajhnih oblačil z dovolj velikimi oz. pri prestavljanju iz ene omare v drugo. Cela logistika. Ko se znebiš dokončno premajhnih oblačil, greš lahko spet od začetka. Lahko bi imela slabo vest:

  • ker nisem z njimi, ko zjutraj odprejo oči;
  • ker jutranjo rutino, ki je pri večjih družinah precej naporna, trikrat na teden prepuščam njihovemu očetu:
  • ker ne poskrbim, da bi bili lepo in toplo oblečeni ter primerno opremljeni za v šolo;
  • ker je naše gospodinjstvo v razsulu;
  • ker namesto, da bi skrbela za družino, poskakujem v bližnji telovadnici.

Kam gre ta družba

Ženske imamo danes naporno življenje. Od nas pričakujejo, da bomo uspešne tako v službi kot v družbi, predane družini in aktivne v gospodinjstvu, poleg tega pa še lepe in fit.Ha! Pravzaprav to pričakujemo tudi od samih sebe.

Ampak glejte: če greš zjutraj na telovadbo, da bi bila fit, doma pustiš nebogljeno družino. Pri tem pa še tvegaš, da boš zamudila v službo. Kaj torej? Ne vem, kam nese našo družbo, ampak jaz sem sama pri sebi sklenila, da so tovrstni stereotipi za v muzej.

No, bomo že…

Kljub zagrizenemu jutranjemu švicanju se mi je letos na smučanju ves čas odpenjal gumb na smučarskih hlačah, ki jih je bilo težje spraviti gor kot lani. Pa kaj?

Ko sem v petek prišla v šolo po ta mlajša dva in jima natikala rokavice, sem s kotičkom očesa opazila, da jim že kakšnih 14 dni nismo postrigli nohtov. No, jih bomo že.

Poleti se je nekajkrat zgodilo, da je srednji sin oblekel hlače od najmlajšega. Zanj to niso bile prekratke dolge hlače, ampak so bile pač kratke. Zakaj pa ne?

Ko smo šli zadnjič smučat, se do štirih popoldne skoraj nismo ustavili, če začnem z najbolj evidentnimi učinki mojih jutranjih telovadnih podvigov. Obstajajo pa tudi drugi, bolj pomembni. Eden je recimo ta, da ne skačem do stropa od ogorčenja, ker se fantje rihtajo po svoje. Niti ne kontroliram vsega, kar počnejo. Naj si kar obuvajo različne štumfe.

Tudi ženske smo krive, ne samo moški

Nekje sem prebrala, da pri nas skoraj 30% očetov ni bilo samih s svojim otrokom do otrokovega prvega leta starosti. Predvidevam, da ne vedno po svoji želji.
Po neki raziskavi moški za delo doma porabijo 2 uri in 18 minut manj časa dnevno kot ženske in imajo 43 minut več prostega časa na dan. Ženske vsak teden povprečno 40 ur gospodinjimo in skrbimo za otroke, medtem ko jo moški odnesejo z dobrimi 20 urami. Za to niso krivi samo moški, tudi ženske smo. Mislim, da ni strahu, da bi moji sinovi, ko odrastejo, po svetu hodili v raztrgani trenirki. Se jim bo pa po mojem zdelo normalno, da doma postorijo še kaj več kot zgolj odnesejo smeti in zamenjajo žarnico. Takrat bom z veseljem včasih prišla na obisk. Fit pri šestdesetih plus.

Prispevek je nastal v okviru projekta Uravnotežimo odnose moči med spoloma, ki ga izvaja Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.

Vaši komentarji

  1. Nasmejala sem se do solz. Pri nas podobna situacija, z dvema razlikama: 3 punc(k)e in na telovadbo hodim, namesto, da bi šla spat, ob 9h zvečer.
    Tudi pri nas najstarejša hči poenostavi stvari, si obuje različne nogavice,…

Dodaj odgovor za Ema Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja