Tina in fantje
Ne vem točno kako se v vodi počutijo ribe, a prav daleč od podobnega počutja verjetno nisem. Ne vem od kje se je pri meni pojavila ta neskončna ljubezen do sobivanja z vodo, a še vsako poletje, ko nekako le prilezem do točke, kjer se morje stika s kopnim, začutim tako pobožno pripadnost oceanom in po drugi strani neustavljivo željo, da se zlijem z globino.
Voda ima več dimenzij in niso izmerljive z obalnimi merami in standardi. Voda ima zaradi svoje strukture moč oblivanja, zato se vsakič, ko se potopiš vanjo, popolnoma prilega telesu. Voda mi je vedno prav. Voda je vsakomur vedno prav. Voda drugače prenaša zvok in tresljaje, drugače pod vodo vidiš in drugače se – čisto po svoje – gibaš. Ampak najbolj od vsega, mi je pri vodi všeč to, da si lahko v trenutku sam. Ko je na površini morja ravna glazura, lepa in čista za znoret, je obenem tudi meja med tu in tam. Ko je na kopnem hrup, dretje in kaos, je pod vodo mir in tišina. En sam skok te še loči od paralelnega sveta, ki traja en dih. En skok, en dih, en drug svet. Verjetno imajo pri tem prste vmes Luc Besson, Jacques in Enzo iz Le Grand Bleu … v času adolescence neštetokrat viden film. Morda moj oči, ki je in še vedno neskončno uživa v vodi, plavanju in potapljanju. Predvsem njegovo večno (straho)spoštovanje do sile morja in do ljubezni, ki jo daje nazaj in te hrani s svojimi sadeži, če se do njega lepo obnašaš.
Torej grem pod vodo. Zajamem sapo in me ni več.
In glede na to, kako se je ljubezen do vode prelila iz ene generacije v mojo, se zdaj preliva naprej v naslednjo – zdaj so pod vodo že moji mladiči. In to tako intenzivno, da jim že rastejo škrge. Pri nas tako ali tako nikoli nismo preveč marali rokavčkov – otroci tako preveč plutajo in sploh ne vedo, kaj v resnici je voda in v kakšnem agregatnem stanju se ponuja. Zato so se od rane mladosti (neprostovoljno) potapljali, vedno čisto malo in vedno čisto toliko, da so morali zajeti sapo in se zbrcati nazaj na površino po zrak – sami … In … Letos sem imel prvič priložnost snemati pod vodo in posnel predvsem to, kako so iz neplavalcev postali vsaj plavalci s pomola (to pomeni skok iz pomola in 2m plavanja brez pomoči fotra). Zame so to dih jemajoči posnetki, zabeleženi enkrat in za vselej, edinstveni tudi zato, ker naslednje leto to sploh ne bo več fazon. Pozimi gredo v tečaj plavanja in bodo postali klasični plavalci.
Kamera se je na morju znašla čisto zares po naključju in je bila sposojena. Iz prvih »za foro narejenih« posnetkov se je izkazalo, da je to ena super zadeva in tako sem snemal kot utrgan. Torej za iste, ki vas zanima: Gre za Prestigio Roadrunner 700x. Kamera za zahtevne in malo manj zahtevne snemalce, za zahtevne in malo manj zahtevne pogoje. Več o kameri si lahko preberete tukaj.
25/05/2015Navijam za tabornike
02/11/2015Dan mrtvih, Giuseppe in velika modrina
05/01/2016Fino je biti mama (čeprav včasih smrdi)
14/11/2017Pokica žur
To je še bolje kot Besson 🙂 O tem plavanju brez rokavčkov mi boš pa razložil vse, ko se naslednjič vidimo. Mimogrede, mene nikoli niso učili plavat. Pri dveh letih sem na grozo tastarih in cele Kolezije zalaufala v tavelik bazen in mirno priplavala ven, kot da zunaj ni cela panika. Od takrat dalje sem plavala.
Lepoo… najlepši je tisti prizor pri koncu ko Aljaž plava z Natanom/Vitalom kot delfin z mladičkom…. krasno. Res lepo!
Ostanite fajn še naprej!
Tami, delfinček je Vital. Ko sem gledala video, me je najbolj skrbelo, da ljudje ne bodo pgledali do konca in zgrešili ta prizor. Ko ga pogledam jaz, mi gre kar malo na jok – ne morem pomagat. Pa nezadržno si zaželim, da bi šli kamlu spet na morje in mi je kar malo grozno, da bo treba spet eno leto čakat na to.