Bolj gre za kolobocijo, ki spremlja zadnje šolske dni. Za obsedno stanje večinoma niso krivi učenci in njihovi učitelji, ampak marsikateri starši. Namesto da bi šolo prepustili poklicanim, vse leto nadzorujejo in upravljajo, kaj počnejo njihovi otroci. Ob koncu šolskega leta pa doživimo pravi crescendo.

Darila za učiteljice. Spet.

Lani sem napisala članek o obdarovanju učiteljic ob koncu šolskega leta, ki je obkrožil Slovenijo. Starši so ga delili, ker so želeli drugim staršem sporočiti, naj se malo umirimo. Šele po objavi sem videla, koliko je tistih, ki obdarovanja sploh ne odobravajo, ker se jim ne zdi niti potrebno niti etično. Sodelujejo samo zato, da je mir.

Članek so delile tudi učiteljice, ki jih darila – sploh tista večjih vrednosti – spravljajo v zadrego in neprijeten položaj. Celo pred zakonom. V resnici si želijo nekaj, česar se sploh ne da zaviti v celofan:

“Nočem daril, niti zaključnih piknikov, ki so zame precej mučni, pa še v moj osebni čas posegajo. Želim si normalne učence in normalne starše,” je v komentar zapisala ena od njih.

Po moje je v celotni Sloveniji ni učiteljice, ki se ne bi strinjala s tem. Tudi one si želijo, da bi se starši umirili. Ko gre za darila in tudi sicer. Ampak mi se pa vseeno ne damo: “A ni zanimivo, da dobro vemo, da je kupovanje in dajanje daril za vse nadležno, pa jih vseeno kupujemo?” je ugotovila ena od mam.

Obsedno stanje. Najprej na spletu, potem pa še v živo

Skoraj v vseh razredih, sploh pa v tistih na razredni stopnji, se enkrat konec maja začne burna debata o tem, kaj podariti učiteljici. E-maili letijo sem in tja. Uporabljajo se razna spletna orodja, s pomočjo katerih se glasuje, kaj bi. Ko je vse že skoraj dogovorjeno, priletijo novi predlogi. Spet je treba vse od začetka. Nekateri starši modro molčijo, ampak itak imaš piar mamice, ki vse nadoknadijo.

Ko je dogovor enkrat sprejet, se začne pobiranje denarja na vse mogoče načine. Potem moraš pa svojega otroka še prisiliti, da nariše risbico, čeprav je sploh noče, ker jih je skozi leto narisal že na tisoče in se mu ne da več. Pa še učiteljica mu gre morda na živce. Če bi vprašali njega, ji sploh ne bi nič podaril.

Za konec je nemogoče uskladiti termin, ko naj bi darilo učiteljicam izročili. Veliko otrok potem še ve ne, s čim so obdarili svojo učiteljico ali celo, da so sploh jo. O obdarovanju debatirajo starši. Otrok nihče kaj dosti ne sprašuje. Učiteljic tudi ne, čeprav lahko s tem, ko sprejmejo darilo, celo kršijo zakon.

62,59 evra

Ne vem sicer, ali vse šole upoštevajo določbe Uredbe o omejitvah in dolžnostih javnih uslužbencev v zvezi s sprejemanjem daril javnim uslužbencem. Mednje spadajo tudi učitelji in dejstvo je, da lahko darila precej zakomplicirajo njihovo življenje. Darilo smejo sprejeti, samo če njegova vrednost ne presega 62,59 evra. Če jo presega, učitelj darila ne sme obdržati, temveč to postane last delodajalca oz. države. Ravnatelj mora odločiti, kaj se bo z darilom zgodilo. Če ravnatelj oceni, da lahko koristi šoli, ga smejo obdržati, sicer se ga morajo nekako znebiti. Lahko ga vrnejo darovalcu – ki ga običajno noče vzeti nazaj – ali pa podarijo v humanitarne namene. Učitelj lahko sprejme darilo brez nadaljnjih ukrepov, le če njegova vrednost ne presega 20,86 evra. Če jo presega, mora izpolniti obrazec za vpis v seznam daril, ki naj bi ga vodila šola.

Če poenostavim: darila do vrednosti 20,86 evra učiteljem ne povzročajo nobenih zapletov; daril, vrednih več kot 62,59 evra, sploh ne smejo sprejeti; darila, vredna med 20,86 evra in 62,59 evra, pa jim zakomplicirajo življenje, ker jih doletijo birokratski postopki, ki jih imajo že brez tega dovolj.

Če se vam ne ljubi računati – če v razredu, v katerem je 26 učencev, vsak otrok prispeva pet evrov in se z zbranim denarjem kupi darilo za dva učitelja, to presega dovoljeni cenzus 62,59 evra.

Primerno darilo

Ena mama je v komentar pod lanski članek napisala: “Končno je nekdo povedal! Ponavadi se počutim kot vesoljec, ker sem edina, ki se ji v starševski skupnosti zdi to totalno mimo. V vrtcu smo vzgojiteljicama enkrat nabavili japonke in torbo za na plažo!”

Učiteljici ne moreš podariti enakega darila kot bi ga prijateljici. Dejstvo. Boni, ki se sicer velikokrat imenujejo darilni, pa po mojem sploh ne bi smeli biti darilo. Ker podariti pravo darilo pomeni tudi ugotoviti, kaj si nekdo želi oziroma česa bi bil vesel. Otroci bi o tem že morali imeti kakšno idejo. Če podariš bon, je pa isto, kot še bi izročil kuverto z denarjem. A ni?

Zato letos ne bomo prispevali za darilo. Pravzaprav smo sodelovanje odpovedali kar za vsa leta naprej. Ker zakaj bi počeli nekaj, s čimer se ne strinjamo? Po možnosti samo zato, ker to počnejo vsi? Res ni treba.

Če že

Če se že obdaruje, pa je po mojem mnenju primerno darilo za vsakega učitelja ob koncu šolskega leta dobra knjiga. Že vsa leta, odkar moji otroci hodijo v šolo, se ne morem spomniti primernejšega. Po mojem ga ni učitelja ali učiteljice, ki knjige pred počitnicami ne bi bil/-a vesel/-a. Poleg tega so učitelji ljudje, ki enostavno morajo brati knjige.

Si predstavljate učiteljico, ki ima ob koncu svoje kariere na knjižni polici 35 knjig s podpisi vseh svojih učencev? Neprecenljivo. Pa še v okvirih cenzusa je.