Plavalec je tudi njegov sin Aljaž, ki si že leta prizadeva, da bi premagal fotra – v čemerkoli že. V družini Deu, v katero sem se poročila pred dobrim desetletjem, so vsi po vrsti ubrisani na tekmovanja. Tudi njih je pet in po mojem med sabo tekmujejo, odkar je shodili zadnji med njimi. Tekmujejo v vsem: v metanju pikada, košarki, kockanju, v tem, kdo bo prvi na Rožniku pa v badmintonu, smučanju na vodi, saltah nazaj, saltah naprej … tudi v raznih precej adrenalinskih zadevah, zaradi katerih je meni slabo (še posebej, ker že zdaj vem, da so se tudi moji sinovi precej vrgli po tej veji družine). Enkrat sem poskušala malo podpore pridobiti pri svoji tašči:

Jaz: Velči, a veš, da je šel Aljaž s kolesom dol s Kureščka 70 km na uro???!!!

Velči: Aja? No, jaz sem šla pa 74 na uro.

Toliko za ilustracijo

Kar se tiče plavalnega maratona, je šlo do letos samo za načrte, prejšnji četrtek pa smo Aljaž, Vital in jaz (Natan in Rožle sta bila v koloniji) že pred šesto zjutraj sedeli v avtu in se peljali proti Crikvenici.

Naši, oziroma Aljaževi, cilji so bili štirje:

1. priti do cilja
2. priti do cilja v uri in pol (kolikor je maraton odprt)
3. priti do cilja v manj kot uri in treh minutah (kar je tastov najboljši čas)
4. priti do cilja v manj kot uri

Prizadevanja, da bi dosegel vsaj prvi cilj, so se bolj konkretno začela na dopustu, ko je Aljaž vsak dan že na vse zgodaj plaval gor in dol po zalivu, nadaljevala na bazenu v Ljubljani in zaključila z premišljeno športno prehrano in psihično pripravo na tekmo, za kar sva skrbela Vital in jaz, ki sva bila spremljevalna ekipa in fen klub obenem. Aljaž je tako že na vse zgodaj pojedel zajetno porcijo špagetov in popil športni napitek z mešanico magnezija in ostalih vitaminov. Med vožnjo smo se umirjeno pogovarjali in držali pesti, da se na cesti ne bi pojavila kakšna neprijetna situacija, ki bi povzročila, da bi zamudili start.

Načrte nam je prekrižala šele gospodična, ki je z megafonom v roki, stala na škarpi poleg crikveniške rive in na ves glas oznanjala, da maraton ODPADE, ker preveč piha burja. Letošnji bi bil že 103., organizirali so ga med vsemi tremi vojnami, čisto nikoli še ni odpadel …letos pa … AH, NEEEEEEE, NO! Maraton je padel v vodo, Aljaž pa na žalost ne. Tako smo bili razočarani, da nimamo niti ene fotke. In nam ni preostalo drugega kot da gremo na plažo in tam preživimo zadnji letošnji dan na morju.