Stvari za punce
Nikoli ne bom pozabila dneva pred dobrimi štirimi leti, ko so mi povedali, da bom rodila tretjega fanta.
Tina in fantje
Jaz: A mogoče že vidite spol?
Zdravnica: Jah, glejte gospa, saj bi vam z veseljem rekla, da je punčka, ampak tole bo spet fant.
Jaz (gre mi rahlo na jok): A ste prepričani? Saj je šele 11. teden.
Zdravnica: Glejte, gospa Tina, jaz vidim fanta. Res, ne morem videt drugače. Je pa vse ok, to je važno, veste?
Potem sem šla sedet na klopco pred zdravstveni dom. Kljub vsemu nisem nič jokala – se mi vseeno ni zdelo fer do Vitala v mojem trebuhu. Poklicala sem Aljaža in mu povedala (veselo) novico. In je rekel: O, šit, a res?
Od nekdaj sem si želela punčko. Pravzaprav sem imela za vse tri svoje fante konkreten načrt, da bodo punce. Med njimi je bila edina razlika ta, da je bila s tem, ko so se drug za drugim rojevali kot fantje, na vsakem naslednjem večja odgovornost. Pri Vitalu je bila torej res že kriza. Tega nisem nikoli skrivala, še same sebe nisem nikoli prepričevala v nasprotno. Saj si rečeš, samo da je zdrav in vse te stvari, ampak želja je želja, a ne?
Danes torej živim s to moško bando, čeprav tega res nisem imela v načrtu. Super mi je z njimi, ampak se mi kljub temu zdi, da otrok, ki je istega spola kot ti, doda starševstvu eno posebno dimenzijo (Aljaž bo že vedel). V našem primeru bi bilo verjetno potem tudi malo več miru pa še komu bi lahko naredila čopke in te stvari …
Velikokrat mi kdo reče, da ni še nič izgubljeno, ampak danes imeti več kot tri otroke, je preveč. Poleg tega mi zdaj več pomeni mir, spanec vso noč, da lahko sama kam grem in tudi to, da tu in tam kdo od otrok že kaj pospravi. Hvala lepa torej za dojenje, plenice, smrklje in norice.
Kljub vsemu – jaz pa SEM punca in to je ženski kotiček bloga Tina in fantje. Tukaj se bodo znašli hobiji, ki jih imam rada, modne in lepotne novosti pa večeri s prijateljicami, moje solo (in kratke) počitnice … skratka vse tisto, k čemur se zatečem, ko jih imam dovolj. In vse tisto, kar začenjam pogrešati, ker ne delam več na Cosmu.
Foto: Mimi Antolovič za revijo Story
Sorodni članki
24/06/2015Zakaj imam tri otroke in ne samo enega
12/08/2015Rada imava svoje otroke, ampak drug drugega imava še rajši
13/05/2016Igrišča so za otroke, za starše so samo klopce
15/07/2013Nostalgična sobota
Tudi jaz mam same mušketirje doma, tako da mi popravila razcefranih kolen na hlačah niso tuja. Vedno znova gruntam o novih simpatičnih načinih kako prekriti takšne in drugačne luknje ki kažejo podrgnjena kolena in vzorčaste boksarice. Pri “flikanju” hlač ima moja ustvarjalska žilica prosto pot, saj več od tega pri fantih ni kaj dosti šivati.
Tudi jaz sem si od nekdaj želela punčko. In ker rada šivam, da bi ji pač šivala vse sorte krilc, oblekc, klobučkov…
Pa sva z možem na ultrazvoku za tretjega.
Zdravnica pove novico.
Meni gre rahlo na jok, mož potem pa po končanem pregledu:
“Tami, boš še kar naprej krpala luknje!” Pa ni vedel al naj se smeje al sočustvuje z mano.
Novembra pribrca na svet naš tretji mušketir in komaj čakam. Življenje s fanti je lepo!
Lepo se imejte,
Tami.
No, jaz sem ena od tistih, ki je po treh sinovih rodila še punčko. In zdaj je naša družina popolna 🙂 Za četrtega otroka se nisva odločila, ker bi hotela punčko. Čutila sva, da nam nekdo še manjka. Zdaj pa sem zelo vesela, ker je punčka. V naše odnose prinaša nekaj čisto svojega, dekloškega.
Za razliko od tebe, sem jst pri tretjem otroku bila blagoslovljena s punčko – po dveh fantih seveda. Sem si pa po tihem želela še enega fanta. Zakaj, be vem.
hehe, joj tile x-i in y-i. jaz pa sem si želela pet fantov. nak, ni šlo 🙂 tako lušten blog. res. zelozelo.
.. no meni je pri drugem otročku UZ pokazal punčko in se mi je tako smejalo, da sem res bila vesela, da imam ušesa na glavi:-)… no ta tretji pa spet fant in moram reči, da sem si kar malo oddahnila… super je imeti punčko, ampak ko začne pa po dekliško cviliti in se obnašati pa ojojo… sama sem bila bolj fantovski tip otroka, zato mi je to cviljenje in jokajoče izsiljevanje malo tuje…
Tina super si. Sem sicer šele danes odkrila tvoj blog (prav za prav, mi je sodelavka posredovala tvoj blog o 40-letu 🙂 kamor se tudi sama približujem…) ampak sem se že do dobra nasmejala… 🙂
Tina, meni si pa ti SUPER mami!!!! Sploh te ne poznam, ampak sem te po prvem pisanju vzljubila od glave do pet! Hvala, da nas nasmeješ, da ubesediš tisto, kar sama mislim, pa nekako ne znam vedno povedati.
Imam 4 zelo žive in glasne fante, ta starejši ima 5 let in pol… ZELO se strinjam z vsem, kar napišeš…POHVALNO!!!