Prihodnost
Z nama je drugače. Če sva narazen se bolj pogrešava, kot pogrešava otroke, kadar so v koloniji. Vsako leto se iskreno veseliva dni, ko nihče ne razgraja in razmetava po stanovanju, medtem ko nimava nobene želje, da bi šla na dopust vsak po svoje. Najboljša kombinacija je, če sva midva skupaj, oni pa drugje vsak posebej.
Kot bi gledali v prihodnost. Če bo vse posreči, bo tako tudi, ko odrastejo.
Otrokocentrizem
Ne razumite naju narobe. Svoje otroke imava rada. Ni je stvari, ki je zanje ne bi naredila. Ampak drug drugega imava vseeno rajši.
Ko sem zadnjič to povedala v družbi še petih mam, so bile ogorčene. Nekaterim je bilo smešno. Potem so se pa malo zamislile.
Sodobna družba postavlja otroke v center sveta, njihovi starši pa so med sabo vedno bolj odtujeni. Za nesprejemljivo velja, če naprej pomisliš nase, šele potem pa na svoj naraščaj. Dober starš si šele potem, ko si se za srečo in dobro počutje svojih otrok pripravljen kar naprej žrtvovati. Otroci to vedo, zato vsak trenutek pričakujejo tvojo pozornost. Vedno imajo prednost. Še stavek komaj izgovoriš do konca. Vse dokler niso oni stari trideset, ti šestdeset – o dobrem počutju pa ne duha ne sluha.
Brez srečnih staršev otroci niso srečni
Čeprav ne izpolniva vsake njihove želje in včasih sebi privoščiva več, kot njim, sem prepričana, da imajo več možnosti, da bodo v prihodnosti znali stvari postaviti na pravo mesto. Investicija v naju je investicija v njih. Ne moreš imeti srečnega otroštva, če imaš nesrečne starše. Naprej gre pa itak v tem smislu.
Drug drugega nikoli ne kličeva mami in oči. Pa jaz sem med vožnjo z njimi sedela na zadnjem sedežu samo, ko smo se pripeljali iz porodnišnice. Pri tretjem je pa itak zmanjkalo prostora.
Dejstvo, da sva poleg tega, da sva starša, par, ki obstaja tudi sam zase, nam vsem skupaj lahko samo koristi. V kolonijo bodo še naprej hodili, čez vikende bomo pa vsi skupaj. Plan je, da naša družina ostane petčlanska. Se pa že zdaj se veseliva (in ne bojiva) časov, ko bodo šli fantje na svoje.
Življenje ni ena sama romantika
Včasih se sprašujem s čim smo si to zaslužili, ampak verjetno ni kar priletelo z neba. Ker jaz znam biti precej naporna, on pa težave rešuje s tišino. Ponoči potem na ves glas smrči, jaz pa v pomivalni stroj vedno nabašem preveč umazane posode. In še marsikaj bi se našlo. Pa včasih kar tekmujeva v tem, kdo se bolj dere na otroke.
Hvala bogu za čepke proti hrupu in pomivalni stroj, v katerega lahko spraviš nenormalne količine posode. Pa za trpežne otroke, ki že zdaj vejo, da življenje ni ena sama romantika.
Važno je, da ne pričakuješ preveč.
Pa da otroke enkrat na leto brez slabe vesti pošlješ v kolonijo.
Hvala, hvala za tole, res. Imam sicer samo dva in ta mlajši je še premajhen za kolonijo, ampak odštevam dneve do trenutka, ko bosta lahko šla oba naenkrat od doma. Zaenkrat gre to tako, da gresta otroka v vrtec, midva pa sama v Bohinj za tistih par ur. Pa kaj, če imam zato en dan dopusta manj za familijo.
Blog redno prebiram kakšen mesec. V bistvu sem prebrala vse objave za nazaj. Moram povedat da sem se v marsičem našla. Imam podoben pogled na vzgojo. Podobno razmišljanje in na čase je kot da bi brala sebe. Sama imam tri majhne hčere ( starejša bo novembra 4 leta, srednja septembra 1,5 let. mlajša ima danes 4 mesece ) in vem kako je s tremi otroci, z otroci istega spola, z občutkom ”krivde” da kam kdaj grem sama s partnerjem in ”krivde” ko gresta starejši punci z babico in dedijem na mini počitnice. Ampak konec koncev sem mama, ki potrebuje tudi kdaj čas zase, čas za partnerja. in ja,…zaradi tega mišljenja dobro shajama, se imava vedno raje, se podpirava. so naporni dnevni, tudi se skregamo, trmarimo, imamo tihe dneve, se pa imamo po tem še raje in se še bolj cenimo. Tudi pri nas nisva drug za drugega mami in ati. Sva osebi z imenom. 🙂 Res super blog!
Ravno našla vaš blog. Se je zazdelo kot sorehod ob morju. 🙂 Vse dobro! Iva
KAPO DOL!
Tina, ti si carica, totalna carica!! Prav uzivam, ko berem tvoje zapise, vcasih se mi zdi, kot bi brala svoje misli s scepcem humorja! Pisi se naprej, za vse mas, mamice s fanti!!
Sara
Prav, se bom skušala zgledovati po vama. Meni počitnice nikakor ne gredo od rok.
Končno nekdo, s komer se popolnoma strinjam!! 🙂
Bravo Tina! Moji punci sta ravno danes odsli na tabor..hvala ti, da sem sedaj brez kančka slabe vesti…piši še naprej, ker te je čudovito brat!
Nimam še otrok, ampak vedno govorim, da ko jih bom enkrat imela in bodo pač stari dovolj za kolonijo, jih pošljem na počitnice, sama pa uživam malo miru. Veliko očitkov pade, če na glas razmišljam o tem, češ, da je to sebično itd., ampal lepo prosim – oni se lahko imajo skozi super, jaz pa ne? Ne, ne, to pa ne. Lepo je s partnerjem iti tudi na kakšen izlet kam takole, da ti nihče ne teži.
Vidva vsaj ne bosta dva zgubljena človeka v zakonu, ko bosta pri šestdesetih ugotovila, da sta par, ki še bo nekaj let živel skupaj, in ne samo starša svojim otrokom. Otroci pa tako odidejo (čeprav je zadnje časa spet neka praksa ostajanja doma, ne vem, kaj jim ni jasno :D).