O obdarovanju učiteljic ob koncu šolskega leta
Moja mama je ob koncu šolskega leta dobivala kristalne labode, danes pa učiteljice prejemajo kuverte z boni.
Moja mama je ob koncu šolskega leta dobivala kristalne labode, danes pa učiteljice prejemajo kuverte z boni.
Če imate otroke v vrtcu ali osnovni šoli, vam je verjetno že jasno, o čem govorim. V zadnjem tednu je v moj inbox priletelo 26 sporočil, ki so se nanašala na razredno darilo učiteljicam ob koncu šolskega leta.
Začeli smo s prispevkom petih evrov na otroka, končali pa z desetimi evri na otroka, knjigami in šopki rož. Denar bomo namenili za darilne bone v BTC-ju za tri učiteljice, ki so naše otroke učile v prvem razredu. Šopki in knjige, ki sta se jih dve mami od same groze odločili prispevati brezplačno, bodo popravili neoseben vtis, ki ga pusti kuverta z boni.
Otrok ni predvidevam razen mene nihče nič vprašal:
Jaz: Natan, kaj bi ti podaril svoji učiteljici?
Natan: A ima rojstni dan?
Jaz: Ne, ampak navada je, da učenci svojim učiteljicam ob koncu šolskega leta nekaj podarijo.
Natan: A veš, mami, po mojem bo še najbolj vesela tega, da bomo šli mi na počitnice. No, mogoče ji bom na en listek napisal, da jo imam rad.
Daril, ki so jih učenci prinašali moji mami učiteljici, se dobro spominjam še iz otroštva. Na policah smo imeli potem razstavljene kristalne labode, razne gobeline, šatulje vseh mogočih velikosti in slike tihožitij, na katerih se je, dokler niso končali na podstrešju, nabiral prah, ki ga je bilo treba neprestano brisati. Spomnim se tudi konkretnega kosa mesa, darila učenca, katerega starši so imeli kmetijo, in neštetih bombonjer, ki so imele v mojih otroških očeh še največjo vrednost.
Če danes malo posrfaš po forumih, na katerih starši drug drugemu svetujejo, kaj je primerno darilo učiteljici ob koncu šolskega leta, naletiš na marsikaj. Med boni so najbolj popularni tisti za masažo, po možnosti čokoladno, najdejo pa se tudi zlate verižice, ročne ure, vikend paketi na turističnih destinacijah, poleti z balonom in gledališki abonmaji. Našla sem celo primer učiteljice, ki se je na počitnice odpeljala z novim kolesom, neka druga pa je dobila televizijo in nogometno žogo s podpisi učencev celega razreda.
Vse skupaj se mi je zdelo še kar čudno, zato sem poklicala pet učiteljic in jih vprašala, kaj si mislijo o obdarovanju. Vse po vrsti so povedale, da je zanje sprejemanje daril mučno, sploh če gre za darila večje vrednosti. Poučevanje je njihova služba, ki jim vsak mesec prinese plačo. Drugega ne pričakujejo. Vse so mnenja, da je majhna pozornost v očeh učitelja dovolj velika nagrada, še največ pa jim pomeni, da se otroci in starši v šoli obnašajo primerno. Tudi ko gre za darila.
Javni uslužbenci, med katere spadajo tudi učitelji, so dolžni spoštovani določbe Uredbe o omejitvah in dolžnostih javnih uslužbencev v zvezi s sprejemanjem daril, ki določa, da smejo sprejeti priložnostno darilo, ki ne presega vrednosti 62,59 evra. Če jo, učitelj darila ne sme obdržati, ampak postane last delodajalca oziroma države, ravnatelj pa mora odločiti, kaj se bo z darilom zgodilo. Če oceni, da lahko koristi šoli, ga smejo obdržati, sicer se ga morajo nekako znebiti. Lahko ga vrnejo darovalcu (ki ga običajno noče vzeti nazaj) ali pa recimo podarijo v humanitarne namene. Učitelj lahko darilo brez nadaljnjih ukrepov sprejme le, če njegova vrednosti ne presega 20,86 evra, sicer mora izpolniti obrazec za vpis v seznam daril, ki ga vodi šola. Če poenostavim, darila v vrednosti dobrih 20 evrov učiteljem ne prinašajo zapletov, daril, katerih vrednost presega 62, 59 evra sploh ne smejo sprejeti, darila vredna od 20,86 evra do 62, 59 evra pa jim zakomplicirajo življenje, ker jih doletijo birokratski postopki, ki jih imajo že brez tega dovolj. Po zagotovilih mojih sogovornic, učitelji danes ta pravila upoštevajo – ne gre torej za uredbo, ki je sama sebi namen. Učitelje neprimerna darila res spravljajo v neprijeten položaj.
Če je imelo včasih obdarovanje učiteljev opraviti z ideologijo socializma, gre v dobi kapitalizma za starševski determinizem. Starši nadzorujejo in upravljajo vse kar počnejo njihovi otroci. Med njimi je vedno več takšnih, ki imajo tudi šolo za svoj oder. Skozi šolsko leto se udejstvujejo na vseh frontah, ko gre to h koncu pa želijo briljirati še z darili. Kaj če bi se malo umirili? To je obsedeno stanje, ki v zadrego spravlja starše, ki si dragih daril ne morejo privoščiti in tudi tiste, ki nočejo obdarovati, ker se jim to ne zdi potrebno, moralno ali smiselno. Na koncu zaradi ljubega miru prispevamo vsi. Ko sem prebrala vseh 26 e-mailov na to temo, me je nekajkrat imelo, da bi napisala svojega, ampak potem bi bilo e-mailov kmalu 76. Namesto tega sem nakazala 5 evrov in napisala tale prispevek. Morda zaleže tudi v širšem okviru.
Če vprašate mene, bi morali svoje učitelje obdarovati učenci sami, ampak šele takrat, ko bi jim kaj takega sploh padlo na pamet. Pa denar bi morali prispevati iz svoje žepnine. To bi jim prineslo prav tisto, za kar jih danes starši s svojim vpletanjem prikrajšamo. Predstavljajte si šestindvajset otrok, ki se lotijo takšnega projekta. Premleti morajo različne ideje, doseči konsenz, določiti budžet, pobrati prispevke, darilo kupiti, določiti nekoga, ki ga bo izročil … če to niso same uporabne zadeve.
A kaj, ko me pri tem nekaj resno skrbi – ne vem, če novodobni starši sploh še delajo takšne otroke.
Odlično napisano! Bravo! Le da bi šla še nekoliko dlje … 🙂 Zakaj pa bi morali kaj NAKUPOVATI? Ali ni še bolj pristno, če je darilo izdelano? Po možnosti iz materialov, ki se najdejo doma? Starejši učenci ga lahko izdelajo sami, mlajšim pa pač lahko pomagamo starši. Pri takem skupinsko izdelanem darilu da vsak otrok svoj pečat, svoj podpis, vsak tako nekaj NAREDI; in prepričana sem, da (mnogim) učiteljem to več pomeni kot draga darila, ki jih morajo vpisovati v beležko prejemkov. 🙂 In ja, da se, tako naredimo pri nas! 🙂
Tina, DELIMMMMM!!!!!:)
Oh, Tina, vsak tvoj prispevek podpišem in poštemplam!!!
Uau. Jaz sem sicer nova pri obdarovanju vzgojiteljic (sin ima leto in pol in je prvo leto v vrtcu) in smo se tudi s starši zmenili, da kupimo skupaj eno darilo in sicer bo vsaka vzgojiteljica dobila eno šalco za kavo. To se mi zdi čist ok, otroci so itak tok mejhni, da sami ne morjo nič, nam se pa zdi, da so ble pa vzgojiteljice res fajn:) Ampak me pa čudi, da se taka darila skupna kupujejo tudi še v OŠ, sem za naprej tudi imela bolj predstavo, da otrok vzgojiteljci/učiteljici nekaj naredi:) po drugi strani pa se tudi sprašujem, kaj potem one s tem počnejo (recimo 12 narisanimi slikami vsako leto), ampak ok, pomemben je namen:)
super članek, je pa res, da imajo vsake oči svojega malarja 🙂
glede obdarovanja učiteljic v OŠ … ne vem, imam mešane občutke… to je res ‘bolj’ na otrocih, ki obiskujejo razred… glede obdarovanja vzgojiteljic… pa menim takole… nisem za darila v velikem pomenu (darilni boni ipd.), je pa moje mnenje… res je, opravljajo svoje delo, tudi jaz ga- pa sem vesela, da se za dan žena sodelavec spomni name in mi za RD kdo od zaposlenih kaj pokloni… pa tudi če je to kavica s sončkom iz sladkega greha… JA, važen je namen. vzgojiteljica je mojemu (kar dvema) otroku druga mama, pa naj kdo reče kar hoče, več sta z njo kot z mano (čar zaposlitve za polni delovni čas). njej gre po večini zahvala, da otrok reže s škarjami, pravilno drži barvico, zna 15 pesmic in pozna barve… ja je njeno delo, samo nikjer pa ne piše, da mu zapoje uspavanko, ga poboža… če po kosilu ne more zaspat, ni njena dolžnost da ga pocarta in mu da občutek da ji veliko pomeni… pa vseeno to delajo. plačane so za učni načrt ne pa za vse razdajanje samega sebe, ki ga dajejo našim otročkom.
tako je… hvala bogu… vsak ima svoj pogled na svet…
pozabila napisati…
za to pa… v malih stvareh je čar… uporabnih… pozornih… kavica, Dobnikova figova tortica, hrustljav bio jabolčni čips s cimetom, home made labelo ipd. … to je zame pozornost, ki jo lahko prineseš komurkoli kdajkoli … samo za lepši dan… za spoštovanje, da ceniš delo nekoga … za vse je s tem v srčku topel občutek, kot takrat ko ti otrok reče: mami rad te ima… 3 metre nad nebom …tako veliko … ja, to je ta pravi občutek, ki ga želimo kdaj komu kar tako pokloniti 🙂
Tudi s tvojimi predlogi je tako-tako. Jaz kave ne pijem, fig in figovih tort ne jem, hrustljavega bio jabolčnega čipsa prav tako ne, home made labele pa tudi ne uporabljam. Tako, da kar se mene tiče, boljše nič kot da bi dobila kaj od zgoraj naštetega. 🙂
Kot učiteljica sem bila vedno najbolj vesela tistega listka… Rad te imam, lepe počitnice, učiteljica… Še zdaj mi pridejo solze v oči, ko pomislim, pa iskren objem, ko so se poslovili in odšli iz razreda ven…
Tina, rada preberem vaša mnenja, ker so iskrena in ˝zdrave pameti˝, kar je danes že izumrlo.
Strinjam se, da se z darili pretirava, nevšečnosti imate starši, nevšečnosti ima učiteljica in res ne vem, zakaj si to nakopljemo. Otroci, ki bi mogli bit pri tem taglavni, so pa itak izpuščeni iz vse te zmede. Je imel Natan najbolj prav, kaj si učiteljica želi in upam, da bo ta listek tudi dobila 🙂
Ko sem jaz hodila v šolo,se spomnim da smo od 1 razreda dalje sani kupovali darila,tako kot se omenila. Tako in tako smo v začetku leta izvolili predsednika in blagajnika,tako da smo vedeli kdo bo zbiral denar . No ja v prven se ne v 4.tem pa ze!
“Naša” razredničarka si zasluži en velik šopek sveže nabranih pekočih kopriv, lično zavit in tak, ki bi jo tako pekel, kot so nas pekle njene hudobne besede.
Odlično napisano! Končno nekdo poudari, da to ne vznemirja samo staršev in ostale javnosti, ampak je tudi učiteljem pogosto neprijetno. Po mojem mnenju darilo samo po sebi ni napačna poteza, ampak biti bi moralo simbolične vrednosti, tako da gre za znak pozornosti.Boni pa niso samo neprimerni, ampak jih javni uslužbenci po zakonu sploh NE SMEJO SPREJETI.
Pozdravljeni,
vaš blog šele zdaj zasledila… Kako super odlično in samozavestno zapisani vsi članki. Kapo dol!
Glede obdarovanja, se strinjam, da je šlo zadnja leta predaleč… Sama sem unikatna ustvarjalka – Evina unikatnica. Tudi jaz sem prejela predlog darila za vrtec in šolo. Zbirali smo po 5 EUR na otroka in dala pobudo ideje unikatni predpasnik – ravno zato, da je darilo praktično in da ga lahko uporabijo v vrtci oz.šoli. Sešila sem jim dvojni za vzgojiteljice, učiteljicam pa predpasnik (saj veliko ustvarjajo in delijo hrano v jedilnici za mlajše). Kaj pa so morale prijaviti, pa žal res ne vem. Upam, da jim ni delalo preglavic… Se pa vsekakor strinjam, moramo vedeti, da nekaterim staršem veliko pomeni minus 5 EUR, žal ni vsem rožnato v tem času…
Lp, Eva
Haha, great mids think alike. Ko sem napisala tole
http://vecna-optimistka.blogspot.si/2017/06/darila-za-uciteljice-in-vzgojiteljice.html
mi je nekdo pripel ta link na fb. Ja, se strinjam, samo s tistim delom, da to učiteljice in vzgojiteljice res prijavljajo, ne;).