Ta status imajo ne glede na vse. Ko odrastejo morda pridobiš nekaj distance, dokler so majhni pa nimaš kaj. Saj ne da bi bil nad njihovim početjem ves čas navdušen, sploh ne, ampak na koncu jim vse odpustiš. Ker zagotovo ne boš kar odkorakal in sklenil, da se ne greš več.

Prej ne moreš vedeti, kako bo. Misliš sicer, da veš, ampak vsak spregleda šele, ko pošteno zakoraka v družinski lajf. Zgodi se ena taka entropija, pri čemer ti nisi nekdo, ki kaos opazuje od zunaj, ampak si njegov del, celo začetnik in povzročitelj, ki ima za povrh posebno nalogo – ta kaos čim bolj sproti spravljati v red. Ko si mlajši in samo ti, si lahko privoščiš marsikaj. Potem ko imaš ultimativno skupino svojih najljubših ljudi, je pa druga zgodba. Seveda želiš, da bodo imeli, ko odrastejo, svoja podstrešja čim bolj pospravljena. Kakorkoli obračaš, to je tisto, kar je v resnici pomembno. Tukaj se potem vidi, koliko si pošlihtan sam – disciplina, samokontrola, toleranca, empatija, take stvari. Pa sprijazniti se moraš, da ne bo idealno. Da bo v najboljšem primeru red v neredu. Ker šele potem se lahko greš družinsko življenje. Veliko družin po mojem ne gre narazen zato, ker ljudje niso za skupaj, ampak ker si prestavljajo, da bi moralo biti boljše, kot je sploh lahko.

Delovna sobota

Potem je tukaj še nered, ki se vidi na ven. Ta me šele živcira. Ker skrbeti za notranje ravnovesje, medsebojno razumevanje in počutje petih ljudi, je težko, je proces, ki se razvija in te preseneča iz dneva v dan, medtem ko sem si vedno predstavljala, da je pospravljanje nekaj trivialnega – pospraviš in je.
Prej ali slej te preseneti količina vsega, kar se v paketu z otroki prikrade v tvoje stanovanje.  In kje vse se te stvari znajdejo ali pa izgubijo. Pa količina časa in energije, ki jo potrebuješ, da vse to spraviš v red. Ko si samski ali v dvoje lahko cunje celega tedna rukneš čez naslonjalo kavča in ne bo nobene drame.  Ni ti treba prati vsak dan, še posoda lahko ostane nepomita. V soboto potem v miru spiješ kavo, pospraviš, kar se je nabralo, pa ti še vedno ostane tri četrt  dneva. Ko imaš enkrat družino, moraš za red skrbeti sproti, sicer gre lahko vsaka sobota v nič. Vsega je preveč, pospravljanje pa je treba privzgojiti tudi otrokom. Ni fora, da ves čas pospravljaš samo ti, doseči moraš, da to počnejo tudi drugi. Vsak dan.
To je teorija, praksa je pa povsem nekaj drugega in v nulo pospravljena stanovanja so samo na Pinterestu.

Bor mašina

V soboto smo šli za cel dan na družinski izlet in zdaj je v kopalnici ogromen kup umazanega perila, ki ga je treba preskočiti, če želiš na WC. V žepih otroških kavbojk in za zavihanimi hlačnicami je najmanj kila mivke, ki bo kmalu vsepovsod. V kakšnem stanju je WC, sem že pisala. No, danes je še v malo slabšem. Umazane nogavice niso samo na omenjenem kupu perila, ampak še kje v stanovanju. Nisem šla še gledat, kje. Zdajle vidim, da imamo na knjižni polici bor mašino, z lustra pa spet visi pajčevina. V enem od otroških ruzakov sem zjutraj našla najmanj pet dni staro malico (banana vključena), v drugem pa prešvicano telovadno opremo, ki jo je eden od mulcev ves teden prenašal v šolo in nazaj. Aja, pa v hladilniku so ostanki rižote, ki smo jo jedli prejšnji ponedeljek. Vse rože, ki niso kaktusi, so v slabem stanju. Pa spet sem v sušilcu posušila papirnat robček in zdaj se posušenega perila držijo mikrodelci celuloze. Še posebej dobro so vidni na črnih oblačilih, ki jih je bilo v tej rundi, po nekakšnem čudnem naključju, večina. Zadnje čase ne hodim toliko po lego kockah, ampak po nekakšnih ‘trash-packih’, ki so vsaj iz gume. Pa spet smo izgubili polovico šahovskih figur.

Nina

Moj najljubši človek je v resnici nekdo, ki z mano sploh ni v sorodu. To je Nina, ki vsako sredo pospravi naše stanovanje. Pri nas pospravlja že deset let in jaz v tem času niti enkrat nisem pomila oken. Še tal nisem, če sem iskrena. Nina je tista, ki bor mašino prestavi s knjižne police v škatlo za orodje. ‘Trash-packe’ zloži v ravno vrsto na Vitalovo nočno omarico. Pajčevin velikokrat ne opazi, pa ji še nikoli nisem rekla, naj bolje pogleda. Z Nino se dobro razumeva. K nam je prihajala tudi, ko smo imeli samo eno plačo pa tudi, ko smo je imeli samo pol. Če bi bilo treba, bi šla v lokalno gostilno pomivat posodo, da bi jo lahko obdržala.

Nisem nadarjena za pospravljanje. Mislim sem, ampak ne stanovanja, v katerem živim s svojimi  najljubšimi ljudmi. Dosti raje urejam podstrešja.