Zanimiv spisek. Saj bi ga objavila — a so med imeni tudi takšna, da ti gre hočeš-nočeš skozi možgane vzklik: “Ubogi otrok!”

Najmanj dvajset najbolj izstopajočih imen z naših omaric ima po podatkih Statističnega urada manj kot pet ljudi v Sloveniji. Eno od teh ima zagotovo samo en otrok — očitno ta, ki hodi na Natanovo osnovno šolo. Lahko bi kdo razumel, da pišem o otrocih in ne o njihovih imenih — čeprav v resnici pišem o nas starših.

Razen tega, da mu ga prilepimo takoj, ko se rodi, otrok pravzaprav nima nič opraviti s svojim imenom.

Imena, ki jih starši izbiramo, se z leti zelo očitno spreminjajo. Včasih so na dan rojstva preprosto pogledali na koledar, kateri svetnik goduje, ali pa je malček ime dobil po očetu, pokojni babici ali najbolj fejst stricu. Nihče ni devet mesecev ali še dlje razglabljal o imenu. Če je bilo otrok več, za kaj takega niti ni bilo ne časa ne volje.

Ko sem v začetku osemdesetih sama hodila v prvi razred, smo bile Tine tri. Nihče od sošolk in sošolcev ni imel imena, ki ga ne bi imel še kdo drug. Iz tistih časov se spominjam samo mrzle sestrične, ki so jo davno pred prihodom Gospodarja prstanov v naše kraje poimenovali — Arven.

Včasih so na dan rojstva pogledali na koledar, kateri svetnik goduje, ali pa je malček ime dobil po očetu, pokojni babici ali najbolj fejst stricu.

Pred približno desetimi leti so prišla v modo imena na tri črke, danes pa je videti, kot da v prve razrede hodijo sami prestolonasledniki, saj otrokom imen nikoli ne zmanjka — polovica jih ima dvojno ime, nekateri celo trojnega. Učiteljice prvih razredov morajo verjetno sistematično trenirati spomin, da si vsa ta imena sploh zapomnijo.

Moji trije sinovi imajo srednje (ne)navadna imena: v Sloveniji sta se od leta 2001 do konca leta 2013 rodila 102 Rožleta, 35 Natanov in enajst Vitalov. Za primerjavo: fantov po imenu Luka se je v istem obdobju rodilo 4.703. Luka je tako tudi ime, ki ga ima danes največ fantov, ki so stari približno toliko kot moji — 11.468.

Ko sva z Aljažem (Aljažev je danes 4.913) izbirala imena za svoje otroke, sva si bila edina, da ne bodo imeli imen, ki so tako pogosta kot naprimer Tina — v družini zmagam brez konkurence: Tin je danes 7.745 — ali tako redka, nenavadna in tudi kratka kot recimo Rei (devet), Nan (osem) ali Vik (sedem). Sploh pa ne že kar smešna kot Donat (sedem), Dedo (petnajst) ali Zoro (devet).

Pri Rožletu naju je skrbelo — no, pa tudi žlahta je šla malo v luft —, da se ga bo prijel sloves Rožleta iz Kekca, pa se je izkazalo, da je težava pravzaprav drugje:

Jaz: “Rožle, daj, povej, je tebi všeč tvoje ime?”

Rožle (malo razmišlja): “Jah, mi je, še kar… Čeprav mi je bolj všeč moj vzdevek.”

(Rožletov vzdevek je Oži. Izmislili so si ga otroci v vrtcu, ker niso znali izgovoriti r-ja. Drži se ga že vsa ta leta.)

Jaz: “Kaj pa ime? Ime pa ni okej?”

Rožle: “Ja, saj je. Velikokrat mi kdo reče, da imam lepo ime. Ampak a veš, problem je, ker me eni kličejo Rožica!”

Ko se je rodil Natan, so najprej vsi spraševali, ali mu bo ime Kekec. (Kljub junaškemu in simpatičnemu značaju literarnega junaka Kekcev pri nas ni.) Vendarle smo se vsi skupaj odločili kar za Natana. Fino se nam je zdelo, da se enako bere in piše tudi rikverc.

Pri Vitalu je nastopila kriza. Res ni lahko izbrati treh moških imen, ki so ti všeč. Najprej smo mu namenili ime Vitan, ker super paše k Natan, ampak če si Tina, ki ima sestro Nino, za svoje otroke zagotovo ne izbereš dveh podobnih imen. (Najini imeni so ves čas zamenjevali celo starši, ko naju je kdo poklical. Pa tudi nikoli nisva vedeli, koga pravzaprav kličejo, samo nekakšna “ina” se je slišalo.) Čeprav v družini nismo v tem smislu tradicionalni, je Vital na koncu svoje ime dobil kar po dedku Vitalu.

Ko sem brskala po spletu in iskala podatke o nenavadnih imenih, ki jih starši danes namenjamo otrokom, sem našla raziskavo, ki so jo konec preteklega leta zaključili na univerzi v Amsterdamu. Raziskovalci, ki so v svojo študijo vključili 1.700 staršev z različnih koncev sveta, so med drugim ugotovili, da edinstvena imena pogosteje izbirajo tisti starši, ki precenjujejo svoje otroke. Pot k večinoma navidezni pomembnosti takšnih otrok se začne, še preden se sploh rodijo. Njihovi starši si ne samo zanje, ampak tudi zase bolestno želijo, da bi bili posebni, opaženi in drugačni.

Temu pritrjuje tudi psihoterapevtka Tina Bončina — še ena izmed Tin moje generacije, ki je v otroštvu ni motilo, da je ena od mnogih, in je tudi svojima otrokoma izbrala imeni, ki sta danes relativno pogosti:

“Kaj izbira nenavadnega imena pove o starših? Predvsem govori o njihovih pričakovanjih. Takšni starši želijo, da bi bil otrok drugačen, to pa je lahko zanj naporno. Pričakovanja nas vedno omejujejo, ne dopuščajo spontanosti in lastnih odločitev, ampak takoj postavljajo meje in zahteve. Včasih gre ta gonja po posebnosti tako daleč, da si starša izmislita ime kot unikaten naziv za unikatnega posameznika. V takih primerih lahko začutimo narcizem staršev in željo, da bi s kombinacijo črk ustvarila umetnino. Se narcistična struktura staršev, ki je botrovala nenavadnemu imenu, kaže tudi na otroku? Se — vendar ne zaradi otrokovega imena, ampak zaradi narcizma staršev, ki določa tudi njihov vzgojni slog.”

Kljub temu najdemo na spletu kup že odraslih posameznikov z nenavadnimi imeni, s katerimi so več kot zadovoljni. Pravijo, da so se že zaradi imena vedno počutili posebne in drugačne, da so lažje prišli do razgovorov za službe in da jih nikoli nihče ne zamenja za koga drugega; tako njih kot njihovo delo na netu najdeš v sekundi, poleg tega pa je ime lahko zanimiva iztočnica za pogovor, iz katerega se morda še kaj razvije.

Podobnega mnenja je tudi Andreja Jernejčič Vizjak, ki je hčerko poimenovala Princesa:

“Ime sva izbrala skupaj z možem. Ker sem imela kar dve soimenjakinji, preden sem k imenu in priimku dodala še možev priimek, sem se odločila, da pri otrocih ne bo tako. Z možem želiva, da Princese ne bo nihče zamenjal za katero drugo, in upava, da bo vedno edina s takšnim imenom. Ko hčerko vprašajo, kako ji je ime, s ponosom pove, da je Princesa. Predvsem pa imamo izkušnje, da druge deklice rečejo staršem, da bi tudi imele tako ime. Tudi ko potujemo po svetu, so ljudje nad hčerkinim imenom navdušeni.”

Na Švedskem imajo zakon, da mora vsako ime, ki ga starši izberejo za svojega otroka, do otrokovega petega leta odobriti posebna državna agencija. Ko so v osemdesetih zakon o imenih sprejeli, je bilo med starši kar veselo. Mnogi so bili namreč mnenja, da jim država krati svobodo izbire. Neki starši so v znak protesta svojega otroka želeli poimenovati Brfxxccxxmnpcccclllmmnprxvclmnckssqlbb11116 (kar naj bi se izgovarjalo Albin), ampak jim tega niso dovolili. Pri istem otroku so potem poskusili z imenom A (tudi to ime se izgovarja Albin) — prav tako neuspešno.

Na Švedskem, kjer ti je skratka lahko ime Odd, Love ali Gun, se recimo ne smeš imenovati Metallica, Ikea ali Allah, kar so poleg najdaljšega in najkrajšega imena, najbolj znani poskusi, za katere so se potegovali švedski starši. Zanimivo pa je, da kljub strogim zakonom na Švedskem živi deček, ki mu je ime Google.

Nomen est omen — ime zaznamuje — so rekli že stari Rimljani. Tudi oni so včasih imeli po štiri imena. Število imen je bilo znamenje pomembnosti: sužnji so imeli enega, večina svobodnjakov tri, največji frajerji pa štiri. Zadnje ime si dobil za posebne dosežke in junaštva, ko si bil običajno že v zrelih letih.

Jah, v starih časih je bilo vse pošlihtano. Danes pa… — no, saj sem že vse napisala.