V zadnjem mesecu sem svoje tri sinove peljala na devet rojstnodnevnih praznovanj. Če se prav spominjam, so na dve šli vsi trije, na tri samo mlajša dva, na preostanek pa vsak posebej. Nekaj praznovanj se je odvijalo sočasno, kar od človeka zahteva nemogoče, ker moraš biti na dveh koncih ob istem času. Potrebuješ pomoč, kar pomeni, da moraš v vso to norišnico vplesti še eno osebo. V praksi je to videti tako, da ves mesec križariš med Lumpi parkom, živalskim vrtom, Atlantisom, Mostecem in še kakšno bolj eksotično lokacijo, ki ponuja animacije za rojstni dan. Vmes kupuješ darila. Vsako leto si rečeš, da jih boš kupil na zalogo in s tem prihranil nekaj časa, ampak potem pomisliš, da bo na računu trimestna številka in da je to preveč. Zato isti znesek porabiš postopoma. Na koncu nimaš pojma, koliko si zapravil in ti je malo lažje pri srcu.

Vabljenje vsepovprek

Imaš rojstne dneve, na katere je povabljen ves razred. Otrokom zaman razlagaš, da se na praznovanje povabi samo najboljše prijatelje, ki jih ne more biti 25, poleg tega zagotovo niso vsi zbrani v enem samem razredu. Ampak oni vseeno hočejo na vse zabave. Ker potapljanje in skakanje v bazen sredi BTC je zakon, prijateljstvo gor ali dol.
Potem so tukaj še rojstni dnevi, na katere so povabljeni vsi otroci iz razreda, poleg njih pa še starši in bratje ter sestre. Včasih se pridružijo celo učitelji! Raje sploh ne pomislim, koliko je to enih ljudi. Saj po eni strani je lepo, da povabiš vse po spisku, ampak meni ni do druženja z ljudmi, ki jih ne poznam in mi prav nič ne pomenijo. Še za tiste, ki mi, za moje ljudi,  komaj najdem čas.

Na rojstne dneve iz zadnje kategorije nismo šli pa jih je kljub temu ostalo še devet. Otrokom je težko razložiti zakaj ne, ampak se splača potruditi. Vedno ostane možnost, da jih namesto na takšen rojstni dan pelješ nekam, kamor grejo radi oni ti pa tudi. Potem je volk sit in koza cela.

Letos smo bili odlični

Če tako razmišljaš, si čuden. Sploh pa, če naglas poveš, da ti takšno vsiljeno preživljane prostega časa med starši in otroki, ne ustreza. Letos je ena mama pripomnila, da sem zategnjena, ker svojemu otroku (in sebi) ne privoščim zabav v tem stilu. Po mojem mnenju šolski razred sestavljajo učenci, ne pa tudi njihovi starši, bratje, sestre, učitelji pa sploh ne. Če si včasih rekel, da se v nekem razredu dobro razumejo, je to pomenilo, da se dobro razumejo otroci. Starši se pa med sabo večinoma sploh niso poznali. Med sabo se niso vabili na rojstnodnevne zabave svojih otrok. Ne vem, kdaj so se pojavili ti križem kražem odnosi in čemu pravzaprav služijo. Ni čudno, da potem mame, namesto da bi na koncu leta rekle, da je bil njihov otrok odličen, govorijo v množini: “Letos smo bili pa odlični!”  Tudi šolske ocene in uspeh očitno niso več stvar otrok, ampak cele družine. Kaj je potem tisto, kar otrokom sploh še ostane? Ne čudim se, da na informativnih dnevih za srednje šole in celo fakultete v razredih in predavalnicah zmanjka prostora.

Bosi med službo

Letos smo bili starši povabljeni na zadnjo uro plavalnega tečaja, ki ga izvajajo v prvem razredu. Bosi, sicer pa oblečeni za v službo in s prenosnimi računalniki pod roko smo med službenim časom debelo uro opazovali, kako naši otroci plavajo gor in dol po bazenu. Pravzaprav je bilo kar malo smešno. Pa še ničesar novega nismo videli. Prišli smo pa kljub temu vsi, saj nihče ni želel, da bi bil njihov otrok edini brez starša na tribuni. Nekaj dni pozneje je bil na sporedu še prikaz rolanja. Prav tako sredi delovnega časa. Človek komaj verjame, da nam v službah uspe urediti, da lahko manjkamo. Ker tega, kako se tvoj otrok na rolerjih odpelje z enega konca šolskega igrišča na drugega, se pa res ne sme zamuditi. Pri tem je hudo tudi to, da otroke navajamo na nenehen aplavz, čeprav niso dosegli ničesar posebnega.

Končno počitnice

Šolskega leta je hvala bogu konec. Z vsakim delom svojega telesa pričakujem poletni počitek. Utrujena sem. Pa ne od testov, ki ‘smo’ jih pisali skozi šolsko leto, niti od domačih nalog, ki ‘smo’ jih morali narediti. Utrujena sem od vseh zgoraj omenjenih kolobocij, ki te doletijo kot starša šolajočih se otrok.
Počitnice bojo super. Veliko se bomo družili  med sabo in z ljudmi, ki jih imamo radi. Zagotovo bomo tudi plavali in se z rolerji vozili gor in dol po ulici. Pa ves čas bomo bosi hodili naokrog. Ker temu so namenjene počitnice in prosti čas, ki ga prinašajo.