Ko se je vse skupaj začelo, smo bili prepričani, da bo trajalo nekaj tednov. Nobeden od nas ni jamral. Skoraj smo imeli žur. Ker pokažite mi sedemnajstletnika, ki ne bi bil navdušen nad tem, da ti sredi marca, ko se v šoli najavlja naporni finiš šolskega leta, kar po poročilih sporočijo, da ti naslednji dan ni treba v šolo. Oziroma, še boljše, da te tam nihče ne pričakuje vsaj naslednjih štirinajst dni.

Mularija se je veselila vse dokler ni postalo jasno, kaj ta scena brez šole pravzaprav pomeni. Nobenih stikov s sošolci in prijatelji, adijo vsi načrtovani taborniški izleti in šolske ekskurzije, adijo Legoland. Rojstni dnevi 4/5 družine bodo brez gostov in brez daril! Kino so zaprli, košarkarsko igrišče za vogalom tudi, turnirja v ping pongu ne bo, po nekaj tednih je bil problem celo to, da ne morejo v knjižnico.

Tečna mama

Namesto vsega naštetega pa tečna mama, ki te mlade in zaspane ljudi, kljub temu, da ni pouka, na vse zgodaj meče iz postelj in vse dopoldneve kroži od enega do drugega. Čekira spletne učilnice, razlaga, kako se pisno deli, kako se vprašamo po pridevnikih in kako spregamo francoske glagole. Vmes piše mejle za službo, telefonira in hkrati usklajuje, kdaj bo kdo uporabil kateri računalnik, da bodo šli skozi vsi napovedani zoomi za štiri ljudi. Skratka ni da ni. Sploh če moraš potem še vsak dan skuhati za pet moških in sebe, pri čemer kuhanje za dva dni odpade, ker modeli že prvi dan vse pojejo.

Ampak tudi, ko je bilo vse to, nismo jamrali.

Na golf ja, v šolo ne

Potem je prišla novica, da bodo šli v šolo nekateri otroci.  Pri nas je tako – ta mala dva sta v petem in šestem razredu OŠ, ta starejši pa v drugem letniku gimnazije. Nič ne bo, torej.

Že res, da so takrat gospodje že veselo hodili na golf in na tenis pa tudi na pivo na teraso ali k frizerju si lahko že šel. Ampak okej – epidemija je, virus še vedno razsaja, ostanimo previdni. Normalno, da v šolo ne morejo vsi otroci, ker to bi bila pa res gužva.

Tudi v tej fazi še nismo jamrali.

80.000 pozabljenih

Od včeraj pa nam ni več nič jasno. Ta glavni pravijo, da je konec epidemije, življenje se normalizira. Baje imamo najboljšo epidemiološko sliko v Evropi! Zato razmišljajo celo, da bi dovolili zbiranje do 50 ljudi. In odprli avtošole.

Navadnih šol za vse pa ne. Zadnji teden se govori samo o otrocih, ki bodo v ponedeljek šli v vrtce in k pouku. Kar bo, glede na vsa pravila in smernice, ki so jih postavili, res svojevrsten izziv. Praktično nihče pa ne omenja tistih cca 80.000 mladih ljudi, ki bodo še naprej viseli doma, neopazno zdrsnili v počitnice, da bodo potem lahko spet doma. V resnici bi morali že v štartu v šolo poslati vse otroke in se na to pripraviti. Kar imamo zdaj, je čisti absurd, ki škodi tako otrokom kot njihovim staršem. Saj škodilo nam je že prej, ampak ni bilo druge. Zdaj pa …

Zadnjič je po televiziji nekdo rekel, da bo kmalu konec šolskega leta in da povratek v šolske klopi preostalih otrok nima smisla. Ne vem, no, ampak po mojem ta človek nima otrok.

Za svoje tri sinove sem prepričana, da bi jim koristil že en sam tedenček pouka, kaj šele ves mesec. Pa meni bi tudi koristil.

Težka bo

Bojim se, da je prepozno – za naše otroke letošnje šolsko leto v šolah ne bo ne prostora ne energije. Tudi če bi bila volja. Ta mali, devetošolci in maturanti bodo zasedli vse učilnice, šolski kader se bo poleg poučevanja ukvarjal z bizarnimi protokoli, preostali čas pa bodo po koridorjih hodili sem in tja. Ker tako pač morajo.

Če bi želeli v šole poslati več otrok, bi bilo treba vse spremeniti. Že za obstoječe smernice pa so na ministrstvu potrebovali tedne. Ni šans, da se zgodi. Pa itak se jim s tem ne ljubi več ukvarjati.

V naslednjih dneh bo gužva povsod –  otroška igrišča bodo pokala po šivih, najstniki se bodo družili v svojih tesnih sobah, hengali po klopcah in organizirali žure, igrala se bosta košarka in fuzbal, terase lokalov bodo spet polne, tudi fitnesi so baje tik pred odprtjem. Že 1. junija naj bi šli celo v kino. Smo šolski razredi bodo na pol prazni.

Ne bo, kot je bilo, to vemo in sprejemamo vsi. Med iti v šolo ali mesece ostajati doma, pa je velika razlika. Prevelika.

Zato resno razmišljam, da bi ta večjega poslala vsaj v avtošolo, ta mala dva pa na golf igrišče, da malo izboljšata svoj hendikep.

P.S. Sicer pa iz srca pozdravljamo vse maturante in valetante. Tisto maturo že spacaš skupaj – prej ali slej. Da ostaneš brez valete in maturantskega plesa, je pa res žalostno. Ne vem, če jim je v zvezi s tem kdo od vodilinih sploh namenil kakšno besedo. Lahko bi vsaj enkrat rekli, da jim je žal.