Tina in fantje
Svojim sinovom želim približati tudi tisto, kar so počele naše generacije, ko smo bili otroci. To nam velikokrat dobro dene, medtem ko nas novodobna norišnica prevečkrat spravlja ob živce. Morda bi kdo rekel, da sem starokopitna in nostalgična, jaz pa se imam zgolj za preudarno.
Danes starši vsak trenutek natančno vejo, kje so njihovi otroci in kaj tam počnejo, kar neposredno vpliva na njihovo samostojnost. Pa ne govorim zgolj o zelo majhnih otrocih. Starševski nadzor se pri nas vleče globoko v najstništvo, kar se na koncu izcimi v to, da tridesetletniki prebivajo otroških sobah. Med odraslimi velja prepričanje, da je nezapolnjen prosti čas izgubljen, zato želijo izkoristiti vsako otrokovo prosto minuto. Danes ni dovolj, če fantje na dvorišču brcajo žogo, punce pa skačejo gumitvist. Njihovi starši namreč živijo v strahu, da ne bi česa zamudili, zato jih poleg šole vključujejo v najrazličnejše dejavnosti, ki naj bi iz njih naredile uspešne odrasle. Na drugi strani pa nam strokovnjaki vztrajno prigovarjajo, da se ključ do uspeha skriva prav v prostem igranju in celo v tem, da ti je včasih dolgčas. Postavljanje in usklajevanje pravil, prevzemanje različnih vlog, reševanje sporov, prenašanje porazov in tuhtanje, kako bi nekaj naredil bolje, vse to se v sodobnem svetu pričakuje od odraslega človeka. Ampak do tega po mojem težko prideš, če prvih petnajst let tvojega življenja sprogramira nekdo drug, drugih petnajst pa mama še vedno pere tvoje gate.
Kaj se je zgodilo z otroštvom na dvorišču in mladostjo na stopnicah? Iskreno verjamem, da ti več kot pridno obiskovanje dejavnosti in nabiranje certifikatov, ki jih imajo današnji otroci že zgodaj celo vrsto, dajo izkušnje, ki jih lahko pridobiš v družbi vrstnikov pred hišo ali pa v gmajni za njo. Pa včasih mi gredo res na živce očitki, da so na ulici le otroci, ki jim starši posvečajo premalo pozornosti, in so reveži prepuščeni sami sebi. Saj so res. Pogrešajo družbo sebi enakih, ki se z dejavnosti vračajo tako pozno, da ni več časa za igro.
Se pa dejavnosti med seboj tudi razlikujejo. Tiste iz starih časov, ki jih takrat, ko so nastale, tako sploh še niso imenovali, so drugačne od marsikatere novodobne. Taborniki se mnogim staršem na lovu za dejavnostmi zdijo zastareli, neambiciozni in celo nevarni. Jaz pa sem vesela, da jim je uspelo preživeti tranzicijo. Ker toliko normalnih mladih ljudi na enem mestu danes zlepa ne srečaš. Taborniki grejo res po svoje. Pri tabornikih desetletnik osvoji dvatisočaka, šestnajstletnica pa z lahkoto obvlada vod dvanajstih devetletnikov, ki brez domotožja preživijo desetdnevno taborjenje. Tudi če ves čas dežuje. Pa včasih iz trimetrske skale skačejo v ledeno mrzlo Sočo in v bivaku preživijo noč sredi gozda. Na taboru ni elektrike, a je vseeno vse skupaj kot gospodinjstvo v malem. Sami skrbijo zase in za tabor: pomagajo kuharici pri pripravi kosila, vsak potem pomije svojo menažko, dežurni vod pa pospravi kar ostane. Ponoči se vsaki dve uri menjajo na straži, da jim kdo ne ukrade zastave, ves čas taborjenja pa spravljajo na kup dračje in veje za taborni ogenj, ki zagori zadnji večer. Nihče jih ne sprašuje, če so dovolj oblečeni ali če niso česa pozabili – pravi tabornik vse to sam ve, ne glede na to, koliko je star.
Tudi 12 taborniških zakonov je iz starih časov, ampak so vseeno fajn:
Navijam za tabornike. Le kdo si v vsej tej zmešnjavi ne bi želel takšnega otroka?
14/11/2017Pokica žur
10/08/2013Voda
07/10/2015Kako je, če doma pustimo 5 moških in 12 otrok
12/01/2016Nasveti za low budget smučarijo z otroki
Tina, super si in tudi tvoje razmišlanje se mi zdi super. Bi te pa prosila, če mi lahko posreduješ kakšen kontakt tabora kamo pošiljaš svoje otroke. Tudi sama imam nadobudnega sinčka in mislim da so počitnice odlična prilika, da gre tudi sam “malce po svoje”…
hvala
lp, Andreja
taborniki imajo svoje organizacije (rodove) po celi Sloveniji in skoraj vsak rod organizira tudi svoje poletno taborjenje, tako da je najbolje ce se za to pozanimas pri lokalcih saj bo tako lahko tvoj otrok tudi med letom sodeloval z novimi prijatelji. Verjetno te lahko najbolje usmerijo na Zvezi tabornikov Slovenije (poguglaj) ali pa tudi mi tukaj, ce poves iz kje si. 🙂
Andreja, vsak taborniski rod v Ljubljani pokriva eno ali vec sol. Pozanimaj se na http://www.mzt.org/rodovi.html kateri rod pokriva solo tvojega otroka in ga vpisi.
taborniki niso kolonija! tabor je super, ker je višek, nagrada za pridnost in vztrajnost med letom.
Zdravo, Andreja. Taborniki so običajno vezani na šolo, ki jo otrok obiskuje. Če hočeš na tabor, se moraš vsak teden udeleževati taborniških srečanj. Otroci se morajo že med letom česa naučiti, da potem sfolgajo tabor. Torej tabornik ne postaneš čez noč. Je pa problem, ker težko pridejo do vodnikov (mladina ima zdaj toliko stvari, da ni časa ne volje pa tudi zadostne odgovornosti za tabornike. Poleg tega gre za prostovoljno dejavnost) in potem ni dovolj tistih, ki bi vodili sestanke. Mislim, da vse šole sploh nimajo tabornikov in da vsi otroci niti nimajo možnosti, da bi to postali. Pri nas je tabornik zaenkrat samo najstarejši. Ta mala dva še ne, ker ni vodnikov in se začetek premika v višje razrede OŠ. Zdaj tako lahko začnejo šele v 3. ali 4. razredu. Sicer se mi zdijo kar ok tudi kolonije, na katere pa ni predpriprave. Naši hodijo v Pacug. Lep pozdrav! Tina
Tina, super! Vedno, ko berem tvoje članke dobim potrditev, da delam prav. Kot mati treh fantov (podobnih starosti (Ažbe 11, Bor 9 in Drejc 5), globoko podpiram tvoja razmišljanja. Glede na to da delam v vzgoji in izobraževanju ugotavljam, da naš način razmišljanja pospešeno izginja. Tudi moja stareša sta taborinika in že komaj čakata, da gresta na ” ta dolgo” poletno taborenje.
Lp Maja
Zanimivo razmišljanje Tina. Res so otroci postali vsebolj “invalidni”, a da ne bo pomote, straši so(smo) jih take naredili. Sama se trudim, da moj sine pridobiva na samostojnosti po svojih najboljših močeh, da zna pri 6 letih očistit svojo sobo(posesat, pobrisat prah, umit tla z močom ipd), da je v pomoč, kadar jo potrebujem. Taborniki so res dober primer, kako se otroci učijo samostojnega življenja v naravi, prav to krasi tabornike in taborniški duh. Stik z naravo, tovarištvo….!
Tudi mene bi, kot mojo soimenjakinjo zanimalo, kje tvoji otroci taborijo?
Hvala za tvoje mnenje in v upanju na odgovor te lepo pozdravljam,
Andreja
Jaz sem tabornica že celo življenje, kot 7 letno deklico me je mama vpisala k tabornikom. To je edinstvena izkušnja v življenju, ki jo težko primerjaš s čim drugim. Velikokrat si se moral odločiti, ali iti naprej ali ne, zaviti levo ali desno. V dežju na tekmovanjih je veljal ekipni duh, pa če smo čist zalutal,..smo se vedno znašli. Vodnica sem postala, ko se bila stara 12 let in še danes mi ni jasno, kako so mi pravzaprav kot otroku zaupali 8 letno skupino fantov. Ampak imeli smo se super, naučila sem se mnogo lepega, dobrega in tudi težko je bilo. Kaj pa otroci pri 12 letih vedo o vzgoji, o tem kateri otrok je kaj naredil, kako reševati spore med 8 letnimi mulci, ker to so tudi bili majhni mulci, ki so mi kravžljali živce. Naučila sem se timskega dela, vodstvenih izkušenj, organizacije dogodkov, prireditev, taborov,… Postala sem tudi samostojna, odgovorna,.. in sedaj z veseljem peljem svoje otroke na taborniški sestanek, tudi na kakšno akcijo ali tabor v dežju,..nič jim ne bo hudega.
Pa še tole, močno se strinjam, otrokom mora biti tudi dolgčas.
Super članek in tudi vaše razmišljanje mi je všeč
Bravo. Odlicno razmisljanje! Sem ponosn, da imamo tudi mi doma tabornico. 🙂
Tudi jaz prihajam iz časov tabornikov in se, od kar imam otroke sprašujem, ali taborniki sploh še obstajajo? In ali delajo podobne stvari, kot smo jih mi. Moji trije gredo obvezno med tabornike….
Tina, hvala!
Tina, bila si najboljsa vodnica – ze pri petnajstih! Prav z nasmehom se spominjam taborniskih dni in upam, da jih bo okusil tudi moj sin 🙂
Že dolgo razmišljam kako narobe se svet vrti in s tem naša vzgoja. Ravnokar smo se vrnili iz atletskega stadiona, ker sin, star skoraj 5 let trenira atletiko… pa se vedno bolj sprašujem… zakaj… Zakaj je dandanes tako, da mora biti praznovanje rojstnega dne organiziran dogodek in ne gre brez animatorjev, pa da se naši otroci ukvarjajo samo še z dejavnostmi, ki so vodene, oni so vodeni.. skozi celo otroštvo jim ne pustimo ene trohice samostojnosti.
Zato, Tina hvala. Že prav kmalu bom potrkala na vrata tabornikov v našem kraju. dokaj redno prebiram tvoje zapise in večkrat si mislim – vsaj ena normalna mama, čeprav se večkrat tudi sama znajdem na drugi strani – na tisti strani, na katero sicer letijo tvoje kritike. In večkrat pomislim, uh, tale Tina pa je samovšečna in tokrat zaključujem – prav je tako, prav je, da je človek včasih tako predan svojemu mnenju in si upa biti drugačen. 😉 Ob branju tega zapisa o tabornikih, pa me je vsak tvoj stavek tako srkal vase, da ti lahko rečem samo tisto obrabljeno “kapo dol”. 🙂 kar tako naprej.