Prva je tako imenovana ‘črta zaupanja’, ki v šoli označuje mejo, kjer naj bi otrok pot do svojega razreda nadaljeval sam. Starši naj bi se od otrok poslovili v šolski avli in jim s tem sporočili, da jim zaupamo, da določena opravila zmorejo sami.

Še en poskus torej, kako starše vreči iz šolskega poslopja in doseči, da otrokom, ki so stari sedem plus, ne bi več nosili šolskih torb, jim obuvali copat in jih za roko spremljali do razreda. Potem pa po možnosti kar na šolskem hodniku drug z drugim še malo poklepetali o svojih sončkih.

Če vprašate mene, bi lahko preprosto obesili obvestilo ali pa na spletni strani objavili, da je vstop v šolo dovoljen samo učencem in šolskemu osebju. Ali pa še tega ne. Ker, ali ni to jasno kot beli dan?

Žal navadno obvestilo danes ne zaleže več. Rabiš trik à la ‘črta zaupanja’ in floskule, ki so jih zdaj polne spletne strani slovenskih osnovnih šol. “Skupaj verjamemo, da bo črta zaupanja obrodila nove dimenzije odgovornosti in dodala kamenček v mozaik otrokove osebne rasti in samozavesti. Spoštujmo črto vsi, mali in veliki,” so na primer zapisali na eni od njih.

Iz tega ne bo nič dobrega. Dopuščam pa možnost, da drugače ne gre.

Druga novost je uvedba elektronske redovalnice, ki je že precej znana zadeva. Med drugim vključuje elektronsko obveščanje staršev o ocenah, neopravičenih izostankih, domačih nalogah, neprimernem vedenju itd. Uporabljalo naj bi jo 65 tisoč staršev šolajočih se otrok oziroma okoli 60 odstotkov tistih, ki jim je storitev na voljo. Ne vem, zakaj so jo na naši šoli uvedli šele letos, sklepam pa, da gre med drugim tudi za to, da so popustili pritisku staršev, ki želijo popoln nadzor nad svojimi otroki. Dolgo so se branili.

Hvala, ampak ne, hvala

Če črta zaupanja v šolskih avlah morda krepi zaupanje med starši in otroki, ga elektronska redovalnica zagotovo ruši. Otroci se ne morejo več sami odločati, ali in kako se bodo spoprijeli s svojimi težavami in neuspehi. Ker vsi vse vejo, ti postanejo družinski projekt. Digitalizacija in napredek gor ali dol, mene kar zmrazi ob misli, da bi vsak dan ob petih popoldne prejela tri SMS-je, ki bi mi sporočali, kaj so tisti dan v šoli počeli moji sinovi.

Vem, da gre za širši sistem, ki poleg e-redovalnice vključuje tudi orodja za spletno dostopnost šolskega dnevnika, redovalnice, urnikov, jedilnikov in druge šolske dokumentacije, kar baje zelo olajša delo učiteljem in ostalim šolskim delavcem.

Mislim pa tudi, da tukaj mešamo jabolka in hruške. Fino, da imajo učitelji lažje delo, ampak to zagotovo ne bo vplivalo na to, kakšni ljudje bodo postali. Nenehen nadzor nad šolskim delom otrok je druga zgodba. Po mojem mnenju je že možnost, da ga starši imamo, popolna brca v temo.

Črto zaupanja bom seveda upoštevala. Pravzaprav smo tik na tem, da si jo omislimo kar pred domačim pragom. Elektronske redovalnice pa ne bom naročila. Hvala, ampak ne, hvala.

Jasen načrt

Raje bom obdržala stare navade. Tako kot vsako šolsko leto imam tudi letos jasen načrt.  Taka zastarela mama bom. Še naprej bom redno hodila na roditeljske sestanke. Pa za vsakega otroka bom šla dvakrat v letu v šolo na govorilne ure. Za to mi ni škoda časa, saj pogovore z učiteljicami jemljem kot starševsko dolžnost. Če me bodo poklicale večkrat, v redu, lahko pridem.

To bo okoli dvanajst prečkanj črte zaupanja, ki mi pripadajo. Sicer pa ne bom hodila v šolo. O ocenah zna poročati vsak otrok, se vam ne zdi? Kompleksnejše zadeve mi bodo v živo povedale učiteljice. Tega itak ne moreš narediti prek spleta.

Na napakah se učimo

Večinoma pa bom informacije še naprej  pridobivala kar od svojih otrok. Pa ne zato, ker nimamo elektronske redovalnice, ampak ker smo tako dogovorjeni.

Otrok mora po mojem mnenju doma povedati, kaj se dogaja v šoli, ker je tako prav ali ker je tak dogovor in ne zato, ker trepeta pred tem, da bo mama dobila elektronsko sporočilo s spiskom vseh ocen, ki jih je pridobil pretekli teden.

Zato je tudi možnost, da lahko obvestila prejemaš z enotedenskim zamikom in daš s tem otroku manevrski prostor, da ti poroča sam, navaden larifari. O tem najraje govorijo tisti, ki šolam (in posredno nam staršem) prodajajo to digitalno storitev.

Otroku bi moral manevrski prostor pripadati kvečjemu za to, da sam izbere čas v dnevu, ko bo povedal slabo novico. Recimo takrat, ko je mama boljše volje. Ali pa za to, da slabo oceno najprej popravi in šele nato pove, da jo je dobil.

Ker na napakah se učimo. Sploh če jih popravljamo zaradi sebe in ne zaradi drugih.

Kaj pravijo starši?

Elektronsko obveščanje staršev je poleg mobilnega telefona, prek katerega so otroci ves čas dosegljivi, še en način, s katerim jih privežemo nase. Pretveza je enaka – v obeh primerih dajemo vtis, da smo idealni starši, ki vedno vedo, kaj se dogaja z otroki. Ampak, ali smo res? Na to opozarjajo tudi strokovnjaki, ki se ukvarjajo z vzgojo in z mladimi.

Prav zanima me, kaj bi rekli na spodnje komentarje, ki sem jih našla :

“eAsistent je super zadeva. Mi ga uporabljamo in kontroliramo naši dve punce že ves čas. Super je, ker mi ne moreta več lagati. Lani sva jima z ženo še kupila iphona, da lahko nadzirava, kje sta (telefona imata vklopljeno funkcijo, ki pokaže, kje se telefon nahaja). Tako vedno veva, če sta šli res tja, kamor sta rekli, da gresta,” je komentar, ki sem ga našla na enem od forumov.

Ali pa:

“eAsistent je super in mislim, da bi ga moral imeti vsi starši. Otroci bi se naučili poslušati, ne pa da nam lažejo.Treba jih je kontrolirati, saj samo tako lahko zagotoviš, da pozneje v življenju ne bodo delali neumnosti.”

No, nisem prepričana. Tako kot še en drug oče ni:

“Tak nadzor pripelje do tega, da starši pripeljejo otroke vpisat na faks,” pravi.

Če otroka neprestano nadzorujemo in oblikujemo strategije za reševanje njegovih problemov, se sam tega nikoli ne bo naučil. Na koncu pa mu bomo morali poiskati še službo.

Si to res želimo?