Najprej se mi je zdelo prav hecno. Odraščala sem ob domači marelični marmeladi, sama je pa še nikoli nisem skuhala. V bistvu mi do sedaj kaj takega še na pamet ni padlo. Čeprav se še dobro spominjam ogromnih posod, v katerih je moja mama čez noč v sladkorju namakala marelice, preden jih je skuhala. Vsako leto je od nekod privlekla ogromen črn lonec in v njem vrela sadje, ki je po urah in urah kuhanja postalo najbolj slastna marmelada na svetu, za katero smo se domači grebli, dokler je enkrat spomladi prihodnje leto ni zmanjkalo. Se mi zdi, da je na štedilniku vrelo ves junij. Včasih smo morali mešati tudi ostali, kar se ni vedno dobro končalo.  V tem smislu se očitno nisem vrgla po mami. Čeprav sem lani vkuhala 10 kilogramov paradižnikov, ki smo jih prinesli z morja, ne spadam med tiste, ki bi ves čas brkljali po kuhinji. Pojma nimam, kaj je ozimnica in kako poskrbiš zanjo. Je pa res, da je nekaj kozarčkov mezge iz dalmatinskih paradižnikov precej pripomoglo k temu, da smo letošnjo zimo malo lažje preživeli.

Ampak če se vrnem k marmeladi. Tako kot toliko stvari, se je z leti poenostavila tudi njena zgodba. Pojma nisem imela, da lahko marmelado, ki je po teksturi, okusu in videzu povsem enaka mamini, skuhaš v manj kot pol ure. Mislim, a ste vi vedeli?

Čarobni kristali

Z želirnim sladkorjem sem se prvič srečala pri eni od prijateljic. Našla sem ga v njeni kredenci v kuhinji in si ga stresla v kavo. Ni se dobro končalo. Želirni sladkor ni za v kavo, ampak je za v marmelado.

Poleg običajnega sladkorja vsebuje še citronsko kislino in pektin – ta čarovniška mešanica pa pripomore k temu, da se marmelada strdi v nekaj minutah in ti je ni treba kuhati v nedogled. Če bi to vedela, bi jo večkrat skuhala. Ker postopek je res preprost:

• Marelicam (ali čemu podobnemu) odstraniš peške in jih prepoloviš.
• Polovičke zmečeš v primerno velik pisker in jih posuješ z želirnim sladkorjem, ki ga lahko kupiš v vsaki trgovini.
• Jaz sem uporabila tistega v razmerju 3:1, kar pomeni da je šlo na kilo in pol marelic pol kilograma sladkorja. Če hočeš bolj sladko marmelado sta na voljo  razmerji 2:1 ali 1:1. Ker so količine že odmerjene, ti razmerij ni treba študirati – količino sladkorja preprosto zmnožiš s prvo številko na vrečki in dobiš količino sadja, ki ga rabiš.
• Marelice sem v sladkorju pustila stati čez noč, čeprav mi tega baje sploh ne bi bilo treba. Komot samo postaviš pisker na štedilnik in počakaš, da vsebina zavre. Nato med mešanjem kuhaš še šest do osem minut, zmiksaš  s paličnim mešalnikom in marmelada je fertik!
• Naliješ jo v kozarčke, ki so se prej dobro pregreli v pečici. Šele potem se začne najtežji del zgodbe: počakati moraš, da se marmelada shladi ☺

Do slastne marmelade, sploh pa do spoznanja, da kuhanje marmelade ni samo za zagrizene gospodinje, sem prišla s pomočjo želirnega sladkorja Weiner Zucker.

Iz kilograma in pol marelic sem dobila pet kozarčkov marmelade. Že razmišljam, da bi skuhala še breskovo. Pa kdaj je že sezona za slive? Poleg paradižnika pa bi letos z morja lahko prinesla tudi nekaj kilogramov fig, ki dozorijo ravno, ko se vračamo domov. Ali pa če marmelado skuham kar na morju? Ker kaj se pa zamudim!