To pomeni, da je moje kolo mestno in na žalost tudi, da mi ga vsako leto enkrat ukradejo. Kolesa z nešteto prestavami, ki bi šlo z lahkoto v klanec, torej nimam – tja grem raje peš, medtem ko se s kolesom vozim v službo, na jogo, v trgovino in še kam.

Kolesarim tudi pozimi, kar res ni najbolj prijetno. Še v dežju in snegu grem včasih. Raje to, kot pa da bi se prevažala z avtobusom.

Sinovom pa ne dovolim na kolo. Oni naj grejo kar z avtobusom. Ni ga večjega stresa, kot če kolesariš za otrokom (oziroma dvema ali tremi), ki sem in tja vijugajo po prometni cesti.

Vsak dan mi kateri od njih reče, da bi šel v šolo s kolesom. Popustila sem samo pri najstarejšem, ki je star 14 let in mi ni preostalo drugega. Ja, ja, to sem jaz, ki svojim sinovom sicer dovolim več, kot marsikateri starš.

Očetova naloga

Na cesti se lahko zgodi toliko nepredvidljivega, da se s tem enostavno nimam potrpljenja ukvarjati. Res nočem tvegati, da bi me nekega jutra na poti v službo zadela kap. Kaj šele, da bi se kateremu od otrok kaj zgodilo. Saj ni nujno, da smo v vsem prvi in da vse počnemo kot drugi.

Mogoče bi bilo lažje, če bi bile kolesarske poti bolje urejene. Pri nas (še) niso in moramo do mesta, kjer je šola, večinoma peljati po vozišču dokaj prometne ceste.

Vožnje s kolesom se ne bodo naučili od mene, ampak od očeta. Za to ima več potrpljenja in močnejši glas, ko jih je treba opozoriti na nevarnost.

POJASNILO: Članek je v celoti na voljo na portalu Vse bo v redu. Honorar, ki ga bomo zanj dobili, bo šel za nova kolesa in ostalo kramo, ki jo potrebuješ, če hočeš varno kolesariti po tem svetu.