Ura je bila osem zvečer, ko smo se s sinovi dobili na Špici, da bi se s taksijem odpeljali domov. Vse sem preračunala – srednjega so dostavili s praznovanja rojstnega dne, najstarejši je sam prišel s treninga, z najmlajšim pa sva se mimo vračala z obiska pri prijateljih.

Petčlanska družina je logistični zalogaj. Včasih si prav ponosen, ko ti na koncu dneva uspe poloviti vse najožje, še ne polnoletne sorodnike in jih ob pravem času spraviti pod isto streho.

Ko smo končno sedli v taksi in se odpeljali, je bila zame misija skoraj zaključena. Še dobrih deset minut pa smo doma.

Tako sem si vsaj mislila.

Udrimo se vsi v zemljo

No, ampak potem se je zgodilo. Na prvem ovinku je Natan čisto tiho rekel, da mu je slabo, v naslednji sekundi pa pobruhal cel taksi. Intuitivno sem se obrnila proti njemu in poskušala z golimi rokami ujeti njegovo bruhanje. Bljak.

Špricalo ni samo po res snažnem taksiju, s katerim se je njegov šofer na petkov decembrski večer namenil dobremu poslu naproti, ampak tudi po ostalih dveh sinovih, ki sta zaprepadeno in za vsak slučaj z zaprtimi usti izmenjanje opazovala bruhajočega brata in svojo mamo, ki poskuša obupano rešiti situacijo.

Vsi štirje bi se najraje kar udrli v zemljo. Ko je kazalo, da je že konec, se je šele dobro začelo. Pravzaprav je Natan zares bruhal šele v drugi rundi. Do taksista za volanom hvala bogu ni neslo.

Adijo, najljubša taksi služba

Čez nekaj minut smo vsi štirje kot en velik pobruhan kup nesreče stali na avtobusni postaji na Tržaški in nismo vedeli, kaj bi. Natan se je brisal v kapo, ker nismo imeli papirnatih robčkov. Od same groze se nobeden od nas še spomnil ni, da bi ga vprašal, če je okej.

Prigodo komot uvrstim med najbolj neprijetne v svojem življenju. Po mojem ne bom nikoli več poklicala svoje najljubše taksi službe, ker si ne predstavljam, da bi še kdaj pogledala temu taksistu v oči. Veste, on sploh ni znorel. Ene trikrat je rekel joj joj, se prijel za glavo in nesrečno povedal, da se mu kaj takega še ni zgodilo. Da je do tega večera vse pijane stranke še pravočasno ruknil na cesto. Potem pa tale otrok …

No, mogoče ga bom pa nekoč vseeno poklicala, ker res ni fer, da te najprej pobruhajo, potem pa še ostaneš brez posla.

Pred izločki nisi varen

Čeprav smo starši nagnjeni k pozabljanju tistega, kar nas pri otrocih živcira, spravlja v slabo voljo, sploh pa v zadrego, je neprijetnosti še za cel spisek. Se opravičujem, ker tale članek tudi v nadaljevanju ne bo ravno apetitlih.

Zmaga zagotovo Kristinin Jaka, ki ne samo, da se je pokakal v banjo, ampak je tiste svoje drekce še malo razmetal okoli po kopalnici.

No, jaz sem se pa večkrat zbudila v luži. Saj veste česa. Ko sem olajšano ugotovila, da ni moje, je še kar šlo.

Enkrat sem dala konkretno pokakane otroške spodnje hlačke v polivinil vrečko in v torbico, medtem ko je šel otrok sredi zime domov z nago ritjo pod hlačami. Saj bi jih vrgla stran, ampak si nisem upala, ker je bil zadaj logotip od Vojne zvezd, spredaj pa Joda z light saberjem. Sicer sem pomislila, da bi jih na skrivaj zatlačila v mestni smetnjak, ampak jih raje nisem, ker bi se slabo končalo.

Bljak je tudi, ko hočeš z lastno slino očistiti ostanke zajtrka okoli otrokovih ust. Saj vem, da se sliši iz prejšnjega stoletja, ampak to starši dejansko počnemo. Jaz se trudim, da ne bi, ampak mogoče pa temu botruje živalski instinkt, ki se ga v tisočletjih socializacije še nismo povsem znebili?

Imaš pa tudi mame, ki umazano dudo najprej vtaknejo v svoja usta, šele potem pa v otrokova.

Mali obiskovalci

Če nimaš otrok ali pa če ne delaš v vrtcu ali šoli, misliš, da so uši samo na opicah v živalskem vrtu. Niso. Odkar vem, kako rade imajo otroške glave, so moja vsakodnevna paranoja. Še zdaj, ko to pišem, imam občutek, da mi ena prav počasi leze nad levim ušesom. Težko se ti zgodi kaj bolj trdovratnega, kot so uši na petih relativno dolgolasih glavah.

Najhuje je bilo, ko smo bili še zeleni. Gnide na otroških glavah sem zamenjala za prhljaj, za katerega sem bila prepričana, da se je pojavil, ker sem jim v kolonijo dala zanič šampon. Lahko si predstavljate, da jih ni bilo malo, uši so pa tudi kar skakale z glave na glavo. Sanacija je bila dolgotrajna in draga.

Če me kdaj vidite z lupo v roki, to ni zato, ker bi mi pešal vid, samo uši lovim.

Perspektiva verjetno smrdi

Nisem še živela s pubertetnikom v istem gospodinjstvu. Ampak bom – in to prav kmalu. Ko je bilo dokončno, da bojo vsi moji otroci fantje, so me prijateljice tolažile, da z njimi ne bo dosti dela. Itak se bojo ves čas šli neke športe, ti boš pa v miru brala knjige.

Takrat ni nihče pomislil, da bo nekdo moral oprati njihove smrdeče športne cunje. Sumim, da sobe pubertetnikov ne smrdijo samo za to, ker jim za posteljo neprestano pada umazan štumf. Ali ker imajo na dnu šolske torbe par dni staro speštano banano.

Ampak pustimo se presenetiti. Fino je biti mama treh fantov, čeprav včasih smrdi.