Sicer nisem nikakršna turna smučarka. Svak Francois me je vprašal, ali grem z njim, sestrična Barbara mi je pa posodila smučke s psi. Dokler nisem teh psov videla v živo, nisem vedela, da kaj takega sploh obstaja. To niso živi psi, ki te vlečejo gor! Gre za nekakšno prevleko iz blaga, ki jo pripneš na spodnji del smučke, da se med hojo sproti ne drajsaš tudi navzdol. Preden odsmučaš v dolino, pse obvezno snameš in jih zatlačiš v ruzak, ker bi bilo z njimi skoraj težje priti dol kot gor.

Intermezzo v mesečini

V resnici nikoli nisem imela velike želje po turnem smučanju. Plazovi in zasuti ljudje, o katerih potem beremo po časopisih? No, tega res ne bi. Varianta, da se vzpneš po urejenem smučišču in nato smučaš po progi, ki ima ograjo najmanj na eni strani in jo je ratrak ravno na sveže steptal, se mi je zdela sprejemljiva. Pa tudi noč je imela svojo moč. Za takšno avanturo je ključnega pomena, da je nebo jasno in da sveti (po možnosti polna) luna, ker je to edina svetloba, ki jo imaš na voljo. Pa fino je, da gre s tabo nekdo, ki je že kdaj bil ob enajstih zvečer na Zvohu ali kje tam okoli. Ostalo je pravljica. Slike ni, ker je bila tema. V mesečini lahko smučaš, fotografirati pa na žalost ne moreš. Da sva bila s Francoisom res tam, lahko pove šofer ratraka, ki je ravno zaključeval svoj dnevni šiht in si verjetno mislil, da sva popolna norca. Tako kot so si mislili fantje, ko sem jim za lahko noč povedala, kam grem in da se vidimo zjutraj.

Prihodnjo zimo bom šla spet. Do takrat pa nameravam smučati kot normalni ljudje. Podnevi in brez psov, kar s fanti počnemo skoraj vsak vikend. Smuka v mesečini je bila samo za intermezzo.

Smučanje naš šport

V naši družini vsi radi smučamo, česar ne bi mogli reči za noben drug šport. Všeč nam je, ker si ves dan na svežem zraku, športaš, na sedežnici pa lahko v miru tudi kakšno rečeš. Pa še – to res ni nezanemarljivo – otroci ne jamrajo, kot to počnejo, kadar jih vlečeva peš v hribe.

Lansko sezono smo na smučiščih preživeli 23 dni in za sabo pustili 3.700 kilometrov. Dnevni rekorder je bil takrat sedemletni Vital, ki je v enem dnevu presmučal slabih 80 kilometrov. Podobne načrte imamo tudi letos.

Vse se da, če se hoče

Najbolj se splača s sezonsko smučarsko karto za avstrijsko Koroško (1139 € v predprodaji za pet oseb), ki jo lahko uporabiš na skoraj tridesetih smučiščih. Pokriješ jo v manj kot desetih smučarskih dneh, kar so zimske šolske počitnice plus trije dnevi ekstra. Dnevna karta za odraslega je v Avstriji od 45€ navzgor, za otroke pa dobrih 20€.

Običajno hodimo na smučišča, ki so od Ljubljane oddaljena največ 2 uri vožnje. Če se le da, odrinemo sredi noči, da smo prvi tam. Zadnjič smo v Nassfeldu pet do devetih čakali, da mojstri zalaufajo sedežnice.

Letos nas vozi Cilka, ki je diesel, kar nam prihrani marsikateri evro. Kupili smo ji trugo, kamor grejo smučke, in dvomesečno vinjeto, ker se ta najbolj splača. Če imamo čas, se izognemo tunelu pod Karavankami, ki stane 7,5€ v eno smer. V ruzaku imamo sendviče, ker hrana v kočah na smučišču ni samo draga, ampak je tudi zanič.

Konkreten strošek je tudi oprema. To večinoma nabavimo na smučarskem sejmu. Kakšno reč tam tudi prodamo, marsikaj pa skozi leta potuje od najstarejšega preko srednjega do najmlajšega. Zadnja leta kak kos podedujem celo jaz. Tako naberemo vse, kar za smučarijo potrebuje petčlanska družina. Pa naši otroci se verjetno bolj bojijo tega, da bi izgubili rokavico kot pa iz šole prinesli cvek.

Skozi sezono smučamo najmanj en dan ob koncu tedna, za vse praznike od 15. decembra dalje, med zimskimi počitnicami, lansko leto pa smo bili na snegu tudi med prvomajskimi.

Vse se da, če se hoče. Še na vrh Krvavca sredi noči. Nam je važno, da skupaj drvimo po belih strminah. Če smučaš, zima neverjetno hitro mine.