Za krompirjeve smo šli prvič na morje. Pravzaprav smo prvič sploh kam šli. Zdaj ko smo nazaj, se nam te počitnice ne zdijo več tako neuporabne. Pomembno je, da greš na jug, kjer je konec oktobra vsaj 20 plus.

Sicilija ni daleč. Let je iz Benetk ali pa celo iz Trsta in traja dobro uro. Morje ima v tem času leta prijetnih 22 stopinj, scena je pa na hojladrija, kar naši družini ustreza bolj, kot idilični otoki na drugem koncu zemeljske oble.

Adijo, Giuseppe!

Na vse svete smo šli namesto na domači britof v rimske katakombe. Popoldne pa nas je med sprehodom po eni od sicilijanskih vasic skoraj kap, ko smo na lepem zagledali mrtvega človeka.  Tam še vedno ni navada, da pokojnik pred pogrebom leži v mrliški vežici, ampak kar v domači veži. Če ta gleda na glavno vaško ulico in če se preveč radovedno oziraš naokrog, te lahko doleti tudi takšna grozljivka.

Gospod Giuseppe je preminil dva meseca pred svojim stotim rojstnim dnevom in to je bilo tudi edino, kar je v resnici razžalostilo njegove sorodnike in sovaščane, ki so pred hišo, v kateri je vsa leta živel, živahno razpravljali o tem in onem.

Takšen je bil letos naš 1. november. Nočnih mor še nimamo.

Na nekem drugem otoku

Saj ne da bi vse skupaj natančno načrtovali, ker v bistvu smo sedli na prvo letalo, s katerim je bilo mogoče za zmerno ceno poleteti proti jugu. Ampak v resnici se je epizoda s Sicilijo na nekem drugem otoku začela že poleti, ko so fantje, potem, ko so ene stokrat gledali kultni film o potapljanju na dah Le Grand Bleu, sklenili posneti njegov remake.

Izbrali so prizore, ki so bili posneti tudi v globinah, kamor je svoje čase skakal Guiseppe.

Njihova velika modrina

Morje je njihovo odkar so bili čisto majhni. Tega nimajo po meni, ker jaz res ne maram vode. Kadar že skočim vanjo, se primem za nos (in sem potem tarča posmeha).

Vesela sem, da jim je velika modrina zlezla pod kožo.

Njihove posnetke pod morsko gladino bi lahko gledala v nedogled.