Tina in fantje
Ko še nisva imela otrok, sem se enkrat Aljaževi mami potožila, da se je njen sin po ovinkasti cesti, ki pelje s Kureščka, s kolesom spustil s hitrostjo 84 kilometrov na uro. Pričakovala sem, da bo približno enako zgrožena kot jaz. Pa mi je mirno odgovorila, da se je tudi ona leta ‘dva pa tri’ po isti poti peljala 72 kilometrov na uro. Jaz si tam dol še z avtom ne upam več kot 50 na uro.
Letos bo 15 let odkar poznam te norce. Saj ne da sama izhajam iz družine, v kateri si nihče ne bi ničesar drznil, takšnih pa vseeno nismo nikoli zganjali.
Kljub moji relativni zadržanosti, sploh ko gre za adrenalinske podvige, so se vsi trije sinovi vrgli po očetu in njegovi družini.
Verjetno zato, ker je tako bolj zanimivo. Pa tudi, ker smo jim to dovolili.
Svoji naravi in vzgoji primerno v tem trenutku sedim v senci pod figo, ki raste nekaj metrov od morja. Pred mano je pomol, s katerega eden od sinov – svoji naravi in vzgoji primerno – skače v morje. Ljudje se ozirajo za njim in se čudijo, od kod mu takšna spretnost.
Ne skače na noge. Pa tudi na glavo ne. Znova in znova jemlje zalet, se v zraku obrne na glavo in šele nato čofne v vodo. Trudi se, da bi v morje priletel na noge, a včasih mu obrat ne uspe povsem in prileti na ploh. Ni videti, da bi ga to odvrnilo od skakanja. Neumoren je. Dobrih 14 dni smo tu, pa se še ni naveličal.
Preostanek prispevka si lahko preberete tukaj.
POJASNILO: Članek je v celoti na voljo na portalu Vse bo v redu. Honorar, ki ga bomo zanj dobili, bo šel za ščitnike, čelade in ostale varnostne ukrepe, ki otrokom omogočajo, da si lahko toliko upajo, nama pa da kljub temu še kar dobro spiva.
