Vsak od njih je v vrtcu vsega skupaj preživel približno 12.000 ur svojega življenja. To ni malo, če veš, da je otrok do svojega šestega leta na svetu 52.560 ur, pri čemer do te starosti prespimo približno 22.000 ur.

Otrok, ki v vrtec hodi od prvega leta, do vstopa v šolo s starši preživi le slabo polovico svojega budnega življenja.

Vračamo mivko

Darila za vzgojiteljice niso v našem stilu. Ampak se nam je vseeno zdelo, da ne moremo priti praznih rok. Zato smo prinesli nekaj, kar so otroci iz vrtca v enajstih letih tudi odnesli. V Merkurju smo kupili trikrat po 25 kilogramov mivke za v peskovnik. Kot nadomestilo za tisto mivko, ki so jo naši trije iz vrtca v vseh teh letih prinesli v čevljih, žepih, za robovi zavihanih hlačnic, v gatah in še kje. Tisto mivko, ki nas je vsa leta spravljala ob pamet, ki je polnila vrečke za sesalec in nam uničevala pralne stroje. Otroci so jo svečano stresli v peskovnik. Za tiste, ki jo bodo tlačili še naslednjih nekaj let.

Ko smo šli, nam je bilo vsem malo hudo pri srcu. Adijo, vrtec, pa hvala za vso mivko.

12.000 ur pri drugih ljudeh

Enajst let je dolga doba. To je več kot tretjina mojega življenja. Ko po tolikem času nekaj narediš zadnjič, zagotovo nekaj občutiš. Vsak od nas je. Kljub temu to ne bo sentimentalen zapis o tem, kako otroci hitro rastejo – (samo)obtožujoči pa  tudi ne, saj nisem mama, ki bi imela slabo vest, ker je otroke za toliko ur prepustila drugim ljudem. Otroci so pa itak radi tudi po svoje. Celo 12.000 ur, če je treba.

Ena direktna

Ko je za tabo tako dolgo obdobje, narediš kratko retrospektivo tistega, česar je zdaj nepreklicno konec.

Ker jo eden od sinov že maha proti koncu devetletke, veš, da bolje ne bo nikoli. Starejši kot je otrok, bolj komplicirano postaja njegovo življenje. Ko nisi več otrok, je pa sploh komplicirano.

Natan, ki je ravnokar končal prvi razred, je to potrdil na zaključni vrtčevski prireditvi mlajšega brata. Najprej  je potrpežljivo poslušal zadnji govor vzgojiteljice, ki je bodočim šolarjem zaželela srečno, potem pa po šolsko, z roko gor, prosil za besedo. Sledila je ena direktna, ki jo zmorejo samo otroci:

»A veste, kaj? Lahko ste veseli, ker ste še v vrtcu. Ker šola je kr neki in učiteljice so sitne. Pa ves čas je treba bit na enem in istem stolu. Jaz bi šel prec nazaj v vrtec.«

Mlajši kot si, manj se pustiš farbat

Navdušenje nad šolo pri nas pada premo sorazmerno z obveščenostjo o tem, kako v šoli v resnici je. Mlajši ko si, manj se pustiš farbat. Saj ne, da bratje med samo ne bi ničesar skrivali. Ampak sitne učiteljice niso dedek Mraz in ne spadajo med strogo varovane skrivnosti, ki jih pred mlajšimi od sebe varuješ zaradi uvidevnosti in da jim ne bi pokvaril veselja.

Poleg tega se za skoraj trinajstletnika komaj spodobi, da reče, da rad hodi v šolo, čeprav to niti ni tako daleč od resnice. Sedemletnik potem ponavlja za njim. Rezultat pa je, da je šestletniku – še preden je sploh sedel na tisti svoj stol – za šolo bolj ali manj vseeno.

Med počitnicami se ni niti enkrat spomnil na to, da gre jeseni v prvi razred, kar se precej razlikuje od navdušenja, ki ga je bil svoje zadnje vrtčevsko poletje poln najstarejši. Sploh najmlajšega bodo prihodnji teden ves čas spraševali, kako je v šoli. Nisem prepričana, da želim slišati njegove odgovore.

V vrtcu je bilo drugače

Začeli smo precej helikoptersko. Najprej z varuško. Ker enoletnega otroka res ne moreš poriniti v javno varstvo, a ne? Kaj bo pa jedel? Pa kako bo spal, ko se bo za to sam odločil? In kaj, če bo ves čas jokal? Pa itak bo kar naprej bolan …

Ampak varuška je stala veliko denarja, pa še čudna je bila, zato smo ga prestavili v vrtec, kjer se je izkazalo, da nam javno varstvo bolj ustreza. Pa še peskovnik imajo.

V tem duhu je šel srednji v vrtec takoj, ko je bilo to mogoče, pri enajstih mesecih. Ko sploh še ni vedel, da mivke ne jemo, ampak se z njo igramo. Ker je doma vstajal sredi noči, je včasih zaspal že kar med zajtrkom. Še mama ni rekel. Ker ni znal. Pa mu vseeno ni bilo hudega in je še danes je veliki vrtčevski fen.

Za zadnjega se še spomnim ne, kako je bilo, ko je šel prvič v vrtec. Vem, da mu je šlo strašno na živce, ker so otroci kar naprej jokali. Dude je prestavljal iz ust tistih, ki so bili ravno tiho, in jih tlačil v usta tistim, ki so se drli. Peskovnik je bil pa itak takoj njegov.

Gremo naprej

Sploh ne znam prešteti, koliko šolski dni je še pred mojimi otroki. Ko bo zadnji od njih končal devetletko, pa zagotovo ne bomo šli na tak obisk, kot smo šli v vrtec.

V bistvu sem želela povedati samo to, da so vrtci zakon. Gremo naprej. O šoli pa kdaj drugič.