In smo šli. Ampak preden smo končali v kino dvorani, smo šli še na ene tri konce – ker nekako nismo za to, da bi bil edini podvig proste sobote ogled risanke v bližnjem multipleksu.

No, vsaj nama to res ne diši in sva zato precej zakomplicirala preprosto željo najinih fantov, da bi si ogledali risanko, ki so jo »itak videli že vsi iz vrtca, mi jo bomo pa spet zamudili, ker moramo VEDNO, ko imamo čas, riniti na kakšen hrib«. Glede na zgornji dialog, je Natan s svojo idejo zelo elegantno rešil zagato in tako smo se že dopoldne odpeljali proti Kopru, kjer smo najprej na rivi popili kavo in kakav, uprizorili piratsko bitko na igrišču z ladjo in šli potem v Portorož na girce in okrogle ribe (beri lignje), kar se jim je zdelo res top, nama pa še bolj, saj sva ugotovila, da končno lahko gremo skupaj v gostilno in pri tem ostali gostje niti nimajo občutka, da smo ena podivjana familija. Mogoče se je prvič zgodilo, da so sedeli relativno pri miru in govorili z relativno primerno glasnostjo, je pa res, da gremo ven jest bolj redko, saj je to za petčlansko družino precej drag špas. Po kosilu je bil na vrsti (vsaj za naju) glavni del zgodbe – sprehod čez Sečoveljske soline. Tega je suvereno odvodil Rožle, ki je bil tam septembra lani, s šolo v naravi. Ma, super je bilo! Veter je pihal ravno toliko, da smo bili skuštrani, sonca sicer ni bilo, ampak kaj bi to. Običajno res rinemo v hrib –tokratna ravninska prostranost pa nam je prav dobro dela in bomo šli zagotovo še kdaj hodit po ravnem, saj se v dveh urah ni niti Natan pritožil , da ga bolijo noge. Čeprav so že pozabili na kino smo šli potem vseeno v Koper v kino. Pravzaprav so šli na predstavo samo fantje, midva z Aljažem pa v šoping in na pivo. Včasih nam uspe tak dan, da smo zvečer vsi zadovoljni in ko smo se okoli devetih pripeljali domov, sva jih samo še skipala v postelje. Najprej njih, potem pa še sebe.